Slovaška, za blaženega razglašen Ján Havlík
Vatican News
Ján Havlík (1928–1965) je bil semeniščnik Misijonske družbe svetega Vincencija Pavelskega. 11 let je preživel v zaporu in na prisilnem delu v rudnikih urana. Po prestani kazni je bil izpuščen kot neozdravljivo bolan človek. Njegove sanje so bile, da bi postal duhovnik misijonar. Zaradi nečloveškega ravnanja je umrl pri 37 letih. O delu v rudnikih urana je nekoč povedal sojetniku: »Počutim se, kot da imam tu poslanstvo. Noben misijonar si ne bi mogel želeti boljše in bolj zahtevne naloge.«
Kard. Semeraro: Človek upanja in vzor zvestobe Kristusu
»Blaženi Ján Havlík je bil človek upanja in to je bil od vsega začetka. Prav krepost upanja je bila tista, zaradi katere je njegova poklicanost rasla in se ohranjala. Znamenje upanja je že odločitev, da postaneš učenec svetega Vincencija Pavelskega. Ta svetnik je namreč ime upanja za uboge, trpeče in zapuščene,« je dejal kardinal Semeraro med homilijo. Tudi blaženi Havlík je bil »sončni žarek za tiste, ki so ga srečali«. »Bil je izredno prijazen,« je povedala neka priča. »V njem je bilo tiho veselje. Izžareval je globoko duhovno življenje.« Druga priča je izjavila, da je temeljna poteza njegove osebnosti bila ljubezen: »Ján je svojo duhovno globino na najintenzivnejši možni način izražal tako, da je delil trpljenje drugih in jih spodbujal k upanju.«
Bil je žrtev režima, ki je želel uničiti vero, zlasti katoliško Cerkev in njene duhovnike. »Vsemu temu je naš blaženi nasprotoval z zvestobo Bogu, zvestobo svoji poklicanosti, izbiro ljubezni do bližnjega. V svoji poklicanosti je vztrajal tudi med krutim zaporom.«
»Ta vzor zvestobe je danes uradno predlagan slovaški Cerkvi, a tudi vsem kristjanom ter tistim, ki si prizadevajo za človekovo dostojanstvo in svobodo vesti. V tem je ravno aktualnost te beatifikacije, saj je v mnogih primerih in celo v različnih okoliščinah težko, včasih celo junaško, ostati zvest Kristusu,« je dejal kardinal Semeraro.
Kratek življenjepis bl. Jána Havlíka
Ján Havlík se je rodil 12. februarja 1928 v Vlčkovanyju na Slovaškem v zelo revni družini. Leta 1943 je vstopil v apostolsko šolo kongregacije svetega Vincencija Pavelskega v Banski Bystrici in leta 1949 začel noviciat.
Zaradi komunističnega preganjanja so leta 1950 zaprli apostolsko šolo in Ján se je moral zaradi »politične prevzgoje« preseliti v Kostolno, nato pa delati na gradbišču jezu v Puchovu in v državnem podjetju v Nitri. Hkrati je naskrivaj nadaljeval versko formacijo, dokler 29. oktobra 1951 niso aretirali predstojnikov in semeniščnikov. Po zelo ostrem zaslišanju in mučenju je bil 5. februarja 1953 zaradi veleizdaje obsojen na 14 let zapora in odpeljan najprej v delovno taborišče v Ostrovu, nato pa v Příbramu. V pritožbenem postopku so mu kazen znižali na deset let.
Težke razmere v zaporu so resno ogrozile njegovo telesno zdravje. Ko so ga jeseni 1958 obtožili, da je bil del podzemnega združenja zapornikov, se je branil, da je za nekatere zapornike izvajal le dejavnosti evangelizacije in molitve. Zaradi tega so mu h kazni dodali še eno leto zapora. Interniran je bil v zaporu v Pragi, nato v zaporu Valdice in zatem premeščen nazaj v praški zapor. Nazadnje je bil zaprt v Ilavi, 29. oktobra 1962 pa je bil po prestani kazni izpuščen na prostost. Njegovo telesno stanje je bilo zelo resno in nepopravljivo ogroženo. Umrl je nenadne smrti 27. decembra 1965 v Skalici na Slovaškem.
