Torinski nadškof Roberto Repole Torinski nadškof Roberto Repole  

Nadškof Roberto Repole o Ecclesiam suam: ponovno odkrijmo vrednoto dialoga v času nasprotij

Šestdeset let po okrožnici Pavla VI. torinski nadškof Roberto Repole komentira aktualnost »pionirskega« besedila, ki je »Cerkev vrnilo na pot dialoga s sodobnostjo«. Potreben je dialog, da le ni nekritičen.

Antonella Palermo – Città del Vaticano

Lekcijo Pavla VI. »bo morda danes treba posodobiti«.  V tem intervjuju z vatikanskimi mediji to trdi torinski nadškof Roberto Repole ob šestdesetletnici »Ecclesiam suam«, prvi okrožnici njegovega pontifikata.

Kaj je bila največja zasluga okrožnice Pavla VI. v času, ko je bila napisana?
Okrožnica je bila napisana, ko je v Rimu potekal 2. vatikanski koncil, ki je bil po besedah velikega teologa Karla Rahnerja, prvi koncil Cerkve »o Cerkvi«. Zdi se mi, da je bila prva zasluga dokumenta Pavla VI. v tem, da je v središče postavil samozavedanje, ki ga ima Cerkev o sebi, to je dejstvo, da je najprej skrivnost, da pripada Božjemu odrešenjskemu načrtu za človeštvo. Istočasno je zasluga dokumenta, da je izpostavil strukturno poslanstvo Cerkve v svetu in željo po dialogu s sodobnim svetom, ki je zaznamovan z modernostjo, s katero je Cerkev v preteklosti imela določeno težavo pri dialogu. Ta dva vidika predhajata nekatere velike teme dveh velikih Konstitucij 2. vatikanskega koncila, kot sta Lumen gentium in Gaudium et spes.

Kako je bila okrožnica sprejeta?
Dejal bi, da je bila sprejeta v širšem okviru sprejemanja tem 2. vatikanskega koncila. Vsekakor so se v okrožnici zaslutile prvine, ki so bile zelo nove. Na primer dejstvo, da se mora poslanstvo Cerkve izvrševati po pravilih dialoga, ker je način, na katerega se Bog razodeva človeku, ravno dialoški. To je bila novost v primerjavi z določenimi načini bližnje preteklosti, za katere morda ni bila vedno značilna ta naklonjenost, bi lahko rekli, Cerkve do sveta.

Ali v luči tega besedila izkušnja sinode danes spreminja Cerkev in na kakšen način?
Zdi se mi, da izkušnja sedanje sinode lahko da večje zavedanje o tem, kaj je Cerkev, če seveda ne sledimo lahkotni retoriki trenutka. Kot sem rekel, je Pavel VI. v Ecclesiam suam poudaril, da se Cerkev zaveda same sebe, da je skrivnost, da ima opraviti s Kristusom, ki pošilja svojega Duha. V nekaterih odlomkih dokument poudarja, da obstaja notranja vez med Kristusom in njegovo Cerkvijo, brez katere ne razumemo, kaj je Cerkev. Zdi se mi, da gre danes za ponovno odkritje vsega tega in da ta vez vzpostavlja tudi vezi med različnimi cerkvenimi subjekti, ne toliko vezi naklonjenosti med seboj nasprotnih sil, različnih pogledov na stvari, kot za vezi bratstva v Kristusu na vseh ravneh. Če ne bi bilo tako, mislim, da bi pod klobuk »sinodalnosti« lahko spravili marsikaj, kar nima nič opraviti z naravo Cerkve.

Ko govorite o »lahkih retorikah trenutka«, na kaj mislite?
Mislim ravno na to, da danes vsi govorijo o »sinodalnosti«, vendar se včasih za sinodalnostjo projicirajo resničnosti, ki v resnici nimajo nobene zveze s sinodalnostjo Cerkve. V okviru aktualne zahodne civilizacije, v katerem smo vsi pod vplivom individualnih pravic, veliko manj pa od družbenih, lahko na primer obstaja nevarnost, da kot »sinodalno« sprejmemo miselnost, ki nima nobene povezave s sinodalnostjo Cerkve.

»Popravljati napake« članov Cerkve, je bila ena večjih skrbi, izraženih v pismu. Katere so po vašem mnenju danes najbolj razširjene in trdovratne napake?
Rekel bi, da so napake takšne, kot vedno, istočasno pa prevzemajo značilnosti, povezane s časom, ki ga živimo danes. Teolog Yves Marie-Joseph Congar je v komentarju na besedilo 2. vatikanskega koncila o poslanstvu dejal, da je v nas vedno nekaj neevangeljskega, kar se mora v nas spreobrniti. Zdi se mi koristno na tem mestu opozoriti na to razmišljanje. Morda je pri koreninah napak članov Cerkve neki proces spreobrnjenja, ki ni bil dokončan. Če bi moral reči, kako se to kaže danes, bi dejal, zlasti z ozirom na Zahod, da se neuspešno spreobrnjenje kaže v tem, da imamo vero za samoumevno v času, v katerem vera ni več samoumevna, ko verniki premalo resno jemljemo potrebo po poglobitvi in po duhovnem dopolnjevanju. Včasih se kaže v premajhnem zaupanju v dejstvo, da Kristusov Duh še naprej prebiva v današnji Cerkvi. Današnji čas ni nujno čas dekadence. In še: kaže se v sprejemanju miselnosti komunikativnosti sedanjega sveta tudi v Cerkvi, komunikativnega sveta, ki ni toliko dialoški, niti ne dialektičen, ampak pogosto temelji na obrekovanju drug drugega. V zvezi s tem bi lahko nauk Pavla VI. danes ponovno aktualizirali.

Pavel VI. v okrožnici glede odnosa Cerkve s svetom večkrat poudarja »težavno obveznost«, h kateri je poklicana Cerkev sama, da najde ravnovesje med nevarnostjo, da bi se izgubila v prilagajanju navadam in mislim časovnega okolja, in nevarnostjo, da bi se zaprla v nekakšno nedialoško pregnanstvo v strahu, da bi se pomešalo v nekoristno pretvarjanje. Skratka, različnost, ne pa ločenost: kaj to pomeni danes?
Zdi se mi, da pomeni ne prilagajati se določeni sodobni miselnosti, po kateri so si identitete nujno nasprotne. Gotovo je res, da poudarjanje identitet lahko vodi v konfliktne situacije in k odtujevanju drugega do drugih, vendar se moramo, ko se to zgodi, vprašati, če je bila tema identitete dobro postavljena in se nismo prej znašli pred parodijo resnične identitete. Resnična identiteta je po svoji naravi dialoška. Istočasno je potrebno, da obstaja identiteta, da bi obstajal dialog. Zdi se mi, da moramo v Cerkvi povrniti zavedanje o tem, da imamo identiteto, ki ne izhaja iz nas samih, ampak iz Kristusovega evangelija, za katerega smo poklicani pričevati v svetu. To nas ne zoperstavlja svetu, ampak nam da čutiti, da smo v službi človeštva in strukturno v odnosu z vsemi ženskami in moškimi, s katerimi živimo.

Pavel VI. je v Ecclesiam suam zapisal, da apostolat ne more popuščati dvoumnemu kompromisu glede načel mišljenja in delovanja, ki morajo biti značilna za naš krščanski poklic. Kje vi danes ugotavljate to dvoumnost v Cerkvi?
Z določeno zamudo smo prišli do dialoga s sodobnim svetom, kot sem rekel. V tem smislu je bila okrožnica Pavla VI. resnično pionirska, Cerkvi njegovega časa je naredila veliko dobrega, ker jo je vrnila na pot dialoga s sodobnostjo, v kateri naj bi oznanjala evangelij. Sedaj pa se mi zdi, da se lahko ta zamuda danes razplete v pretanjen, nezaveden občutek krivde, ki nas dela nekritične do nekaterih razsežnosti sodobnosti, ki lahko ostajajo protievangeljske. Veliko zelo lepih vidikov sodobnosti je, ki dišijo in imajo okus po evangeliju. Na primer, kultura pravic, spoštovanje do ljudi, višji čut za pravičnost, enako dostojanstvo vseh ljudi, čut za subjekt, za svobodo … Mislim, da so to vrednote, ki nam jih je sodobnost vrnila, vendar niso posebno tuje lepoti evangelija. Lahko pa tudi pride do potvarjanj sodobnosti, na katere mora Cerkev vedno gledati z evangeljsko razsodnostjo. Mislim, na primer, da je danes samo po sebi umevno, da je racionalnost samo tehnično-znanstvena, ki svet spreminja v zadušljiv funkcionalizem.

Širijo se zelo priljubljene težne, ki pogosto tudi kristjane vodijo, da vedno bolj iščejo oblike duhovnosti, ločene od obiskovanja Cerkve, stika s presežnim brez cerkvenih struktur. Kako pojasniti te pojave?
Po eni strani se moramo vedno spraševati o vsebini, ki jo dajemo iskanju presežnosti in duhovnosti. V krščanstvu presežnost pomeni biti odprti za Kristusa, ki je Božji Sin, vendar obenem naš brat. Srečanje z Bogom gre torej nujno preko srečanja z bratom. Srečanja z Bogom torej, in izkušnja Cerkve ne moreta biti dve nasprotujoči si stvari. Kadar mislimo, da lahko zaobidemo Cerkev za bolj neposredno srečanje z Bogom, si moramo postaviti veliko vprašanje: kakšno je Božje obličje, za katerega se zdi, da ga moramo srečati? Po drugi strani, in v tem je vsa aktualnost 2. vatikanskega koncila, pa je res, da je treba Cerkev vedno dojemati kot skrivnost, kot prostor Božje navzočnosti, orodje Kristusovega srečanja ženskami in moškimi. Tukaj je zares potrebno stalno spraševanje vesti: koliko naše strukture in naš način uresničevanja krščanske skupnosti, škofije, župnije vodijo k doživljanju srečanja s Kristusom kot središčem vsega? Kdaj pa postanejo kraji, kjer se stvari zgolj opravljajo, kjer se ljudje združujejo zaradi potrebe, ampak ne okoli tistega jedra, ki je Kristus? Zamisliti se je treba, da danes toliko ljudi odgovor na svojo željo po duhovnosti išče zunaj Cerkve. Pogosto nimajo pogojev, da bi zaznali, da ima Cerkev neizmerno duhovno bogastvo.

Pavel VI. v Ecclesiam suam govori o miru. Pravi, da mora biti »svoboden in pošten«. Ne more, da ne bi kot zločin in razdejanje razkril napadalno vojno, osvajalno vojno ali vojno za prevlado. Zelo aktualno pojasnilo…
Rekel bi, da. Pove nam, da z napadanjem in z nasiljem ne bomo nikoli nehali obračunavati. Pravi nam, da mora biti iskanje miru hkrati tudi iskanje pravičnosti. Tako kot nam pravi, da mora iskanje miru tudi najti poti sprave in usmiljenja, glede na to, da vojne puščajo zapuščino strašnih ran. Zdi se mi, da to sporočilo ne zadeva samo velikega sveta, ampak tudi naše majhne svetove. Na koncu je povabilo: vojna se vedno začne v srcih ljudi, v njih je jeza, sovražnost, sovraštvo, ki jih lahko gojimo, četudi ne pripadamo državam v vojni. Pretresen sem, kako naše družbe, čeprav so formalno v miru, gojijo toliko oblik prikritega ali neprikritega nasilja. Prizadevanje za mir ne more biti slogan, ampak zaveza vseh tistih, ki si ga resnično želijo.

Petrovo prvenstvo noče vzpostaviti prevlade duhovnega oholosti in človeškega gospodovanja, še beremo v okrožnici, ampak prvenstvo služenja. Papež Frančišek to dokazuje v svojem papeževanju … Kako gledate na ekumenske izzive, povezane tudi s perečo temo miru?
Gre za posebno aktualno težavo, ker razdeljenost Cerkva ne pomaga doumeti, da je človeštvo poklicano, da hodi v znamenju edinosti in bratstva. Če so Cerkve razdeljene že med seboj, razvezujejo znamenje občestva, h kateremu so poklicane. Ekumensko pot moramo danes bolj kot kadar koli čutiti kot življenjsko in nujno, če hočemo, da bo Cerkev prinašala svoj evangeljski prispevek, potreben za edinost človeštva in za mir.

Petek, 2. avgust 2024, 17:59