V DR Kongo beatifikacija štirih mučencev
Vatican News
Štirje novi blaženi mučenci – duhovnik škofije Uvira Albert Joubert (46 let), misijonarji Luigi Carrara (31 let), Giovanni Didonè (34 let) in redovni brat Vittorio Faccin (30 let) – so bili ubiti 28. novembra 1964 iz sovraštva do vere. Sredi političnih in družbenih napetosti, bojev za oblast in plemenskih vojn, ki so preplavile državo po osamosvojitvi izpod belgijske oblasti, so se kljub nevarnosti odločili ostati z ljudmi in jim še naprej prinašati evangelij.
Obred beatifikacije je kot papežev predstavnik vodil kardinal Fridolin Ambongo Besungu, nadškof Kinšase. Navzoč je bil tudi apostolski nuncij v DR Kongo msgr. Mitja Leskovar.
Bog ne zapušča svojih služabnikov
»Naš Bog je Bog, ki se v prvi vrsti zavzema za našo končno usodo; za vsakega od nas želi polno in blaženo življenje z njim in ob njem,« je dejal kardinal Besungu, ki je pri homiliji izhajal iz besednega bogoslužja za dvajseto nedeljo med letom (Prg 9, 1-6; Raz 7,2-4.9-14; Jn 6,51-58), rekoč da nam »Božja beseda osvetljuje pomen mučeništva in pomembnost blaženega življenja za Cerkev in naš svet«.
Z razglasitvijo štirih mučencev za blažene »Cerkev priznava in izpoveduje, da fizična smrt ni zmagala in da Bog ni zapustil svojih služabnikov. Nasprotno, njihovo zvestobo je nagradil tako, da jih je pustil vstopiti v nebesa, poleg sebe, da bi lahko brez konca občudovali njegovo obličje v družbi angelov in v skupnosti svetnikov.«
Janezov evangelij nam spregovori o skrivnosti blaženega življenja, kar je »globoko občestvo z Jezusom v evharistiji«. Zato nam Jezus pravi: »Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan« (Jn 6,54). »Pristopiti k obhajilu Kristusovega telesa in krvi pomeni, da smo deležni njegovega trpljenja in smrti, da bi v njem večno živeli. Tako vsakič, ko prejmemo obhajilo, v nas raste Jezusovo življenje,« je dejal kardinal.
Seme za poglobljeno evangelizacijo DR Konga
Nadaljeval je, da se ob novih blaženih mučencih »zavedamo svoje krščanske poklicanosti in tega, za kar nas je Bog namenil«: »Biti mučenec pomeni biti pričevalec, pomeni pričevati. Kristjan je tisti, ki pričuje o svoji veri v Kristusa, kjer koli že je (prim. Apd 1,8). Kljub preganjanju in skušnjavam vztraja; ostaja zvest svoji veri, tudi za ceno svojega življenja (prim. Raz 6,9). Seveda mučenci ne padejo z neba. Niti niso neka posebna bitja, ampak so kristjani, kot smo vi in jaz. Le da so svojo vero živeli na izjemen način, ko so izkazali zvestobo Bogu in njegovi besedi v okolju, ki je včasih bilo sovražno.«
Štirje mučenci so bili razglašeni za blažene in povzdignjeni na čast oltarja, ker niso izdali svoje vere, s tem pa so nam tudi ponujeni za vzor krščanskega življenja. Kot je spomnil kardinal, so se na vrhuncu upora v šestdesetih letih prejšnjega stoletja v DR Kongo, čeprav bi lahko pobegnili, raje odločili, da bodo pričevali o svojem evangeljskem bratstvu in ostali skupaj s svojimi verniki v Fizi in Baraki vse do prelitja svoje krvi. »Njihova kri je takrat postala “seme” za globoko evangelizacijo DR Konga in celotne Cerkve. Naši blaženi se danes pridružujejo množici v belo oblečenih ljudi, ki stojijo pred Gospodovim prestolom. Kaj se lahko danes naučimo iz njihovega čudovitega pričevanja vere?«
Kinšaški nadškof je spomnil tudi na druga dva kongovska mučenca, blaženo Marie-Clémentine Anuarite in blaženega Isidora Bakanjo. Sestra Anuarite je bila prav tako ubita leta 1964, v podobnih okoliščinah kot novi blaženi. Kot je dodal kardinal, so vsi ti blaženi mučenci ponos in izraz vitalnosti Cerkve v DR Kongo.
Dovolj je ubijanja in smrti na kongovskih tleh
»Prepričan sem, da nam bo kri naših blaženih mučencev prinesla dar miru. Zato nas njihova življenja danes pozivajo: Dovolj je nasilja! Dovolj je barbarstva! Dovolj je ubijanja in smrti na kongovskih tleh in v podregiji Velikih jezer! Nasilje in vojne so plod neumnosti. Vodijo jih ljudje, ki so skrenili s poti razumnosti, neumni ljudje, ki se ne bojijo Boga in ne spoštujejo človeka, ustvarjenega po Božji podobi!« je poudaril kardinal Besungu in spomnil na prvo berilo iz knjige Pregovori: »Pustite prostake, da boste živeli, stopajte po poti razumnosti« (Pr 9,6). »Vemo, da Bog ne mara vojn,« je dodal. »Oboroženi spopadi namreč človeka ponižujejo in mu jemljejo dostojanstvo Božjega otroka. So delo hudiča in njegovih somišljenikov, ki sejejo opustošenje in smrt.«
Kardinal je homilijo sklenil s pozivom k odpovedi brezumnosti hlepenja po moči, oblasti in oboroženem nadzoru nad bogatimi viri. »Namesto tega je treba dati prednost poti dialoga in mirnega reševanja konfliktov. Kjer ljudje govorijo v resnici, se na koncu vedno razumejo. Nehajmo z rivalstvom in nasiljem. Zberimo se okoli projektov, ki zagotavljajo razvoj našega prebivalstva. Na ta način bomo počastili spomin naših blaženih mučencev, ki so prelili svojo kriv v imenu vere v Kristusa.«
