V Libanonu beatifikacija maronitskega patriarha iz 17. stoletja
Vatican News
Na začetku homilije se je kardinal navezal na vrstico iz Psalma 92, ki je bil prebran med sveto mašo: »Pravični poganja kakor palma, raste kakor cedra na Libanonu«. Spomnil je, da je za palmo »značilno, da je njeno deblo dolgo in gladko, vendar se dviga v nebo in na samem vrhu ponuja svoje sadove nomadom, ki hodijo po puščavi. Takšen mora biti pravični: vir miru in življenja za svoje brate, ko hodijo po puščavah, to je v težavah življenja,« je dejal kardinal Semeraro in spregovoril o drugi primerjavi, ki govori o libanonski cedri in ima poseben pomen: »Cedra blesti s svojo veličastnostjo, z zelenim sijajem svoje krošnje ter s kakovostjo svojega lesa. V krščanski razlagi predstavlja vernika, ki je trdno zasajen v Božji hiši, ki je Cerkev, podarja se, da bi bil v pomoč svojim bratom in sestram.«
V tej luči lahko po besedah prefekta Dikasterija za zadeve svetnikov vidimo lik novega blaženega Estefana Dwayhija. »Več kot trideset let je bil patriarh maronitske Cerkve, in sicer v času, ki je bil zelo težak: zaradi zunanjega preganjanja in notranjih nesoglasij. Lahko rečemo, da v vseh teh letih ni imel niti enega mirnega, spokojnega dneva. Večkrat je bil primoran zapustiti sedež patriarhata in se zateči v varnejše kraje, velikokrat tudi v težkih razmerah. V tem je bilo življenje našega blaženega zelo podobno življenju apostola Pavla. Vse je namreč živel kot poklicanost, da bi bil soudeležen pri Kristusovem trpljenju (prim. Kol 1,24). Zato je lahko tistemu, ki je z njim grdo ravnal in ga preganjal, rekel: "Odpuščam ti, kar si mi storil, in pripravljen sem še bolj trpeti iz ljubezni do Gospoda, ki je trpel in umrl zame".«
Ob tem je kardinal Semeraro poudaril, da je blaženi Estefan posnemal dobrega pastirja, o katerem govori odlomek iz Janezovega evangelija, ki je bil prebran med slovesnostjo beatifikacije. »Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir dá svoje življenje za ovce« (Jn 10,11). Spomnil je, da je o tej podobi med avdienco 25. aprila 1966 spregovoril tudi papež Pavel VI., ki je dejal: »Kako preprosta, zgovorna, privlačna, tolažilna podoba. Kako lepa, velika in junaška podoba, če pomislimo, da je Jezus rekel, da je dobri Pastir zato, ker dá svoje življenje za svojo čredo; to pomeni, da On posveča svoji čredi, to je človeštvu, vsakemu izmed nas, svojo ljubezen, največjo ljubezen«.
Prav te besede so bile izhodišče za nadaljnje kardinalovo razmišljanje med homilijo. Izpostavil je dejstvo, da Jezus ne govori samo o pastirju, ampak o »dobrem pastirju«, kar je pomenljivo. »Že prerok Ezekiel je namreč govoril o pastirjih, ki so pasli sebe namesto ovc, in namesto da bi služili ovcam, so morale ovce služiti njim. Kako je vse to še danes aktualno! Velikokrat smo še danes v zgodovini naših ljudstev priča prizorom, ki niso vredni odgovornih ljudi, ki namesto da bi bili v službi skupnega dobrega, mislijo na lastno korist,« je dejal kardinal Semeraro in nadaljeval:
»Jezus govori o "dobrem" pastirju in to lahko razumemo že v splošnem pomenu, ki dobroto razume kot moralno lastnost, ki želi dobro drugim in jim ga skuša zagotoviti, kolikor je mogoče. Človek je dober, kadar v svojem srcu goji namen, da bi delal dobro, in ga nato dejansko uresničuje s primernimi odločitvami in vedenjem ter deluje z globokim spoštovanjem do drugih. Že tako bi lahko razumeli dobroto, vendar gre Jezus še dlje: dober je pastir, ki dá svoje življenje za ovce.
Takšen je bil Jezus in takšen je bil naš blaženi, ki ga je posnemal. Njegov lik je resnično lik dobrega Pastirja, ki trpi s svojo čredo in stori vse, kar je v njegovi moči, da bi rasla, da bi jo branil in varoval. Njegov oklep je bil tisti, ki ga je opisal sveti Pavel: okoli ledij resnica; oblečen v oklep pravičnosti; noge obute v pripravljenost za oznanjevanje evangelija miru; v roki ščit vere, na glavi čelada odrešenja, v roki meč Duha, kar je Božja beseda (prim. Ef 6,14-17)«.
Vendar pa je bil po prefektovih besedah blaženi patriarh tudi »preudaren in celo diplomatski. Znano je njegovo pismo francoskemu kralju Ludviku XIV., v katerem je izpostavil vse trpljenje ljudi in ga prosil, naj jih vzame pod svoje okrilje. Za svojo Cerkev in za svoje ljudstvo, ki je bilo potisnjeno v skrajno revščino, naš blaženi postane berač za pomoč«.
Ob koncu homilije pa je kardinal Semeraro spomnil še na pomen ekumenskega vidika v življenju novega blaženega. »Uresničeval je tudi ekumensko dejavno ljubezen, ki jo je vodil močan čut katoliškosti Cerkve, ki je, kot je bilo že rečeno, živela v okoliščinah, ki so jih pogosto oteževali odnosi z drugimi krščanskimi veroizpovedmi in islamom.
Zgledi, ki nam jih prinaša njegovo življenje, so torej povezani s pastoralno ljubeznijo, z ljubeznijo do lastne Cerkve in s čutom za katoliško bratstvo. Prosimo Gospoda, da bi tudi mi znali na ta način na priprošnjo blaženega Estefana izraziti, da smo Cerkev, da smo prijatelji in bratje v Kristusu, našem Gospodu,« je sklenil homilijo med beatifikacijo v Libanonu prefekt Diaksterija za zadeve svetnikov.
