Mehika, za blaženega razglašen Moisés Lira Serafín
Vatican News
Slovesno sveto mašo z obredom beatifikacije – potekala je 14. septembra 2024 – je v baziliki Gvadalupske Matere Božje vodil prefekt Dikasterija za zadeve svetnikov kardinal Marcello Semeraro. V homiliji je spregovoril o duhovnem otroštvu in duhovnem očetovstvu kot dveh temeljnih značilnostih novega mehiškega blaženega.
Duhovno otroštvo
Ena od značilnosti blaženega Moisésa Lire Serafína je bila ta, da je »v sebi poustvaril podobo Kristusa Sina, krotkega in ponižnega«, ter »to Jezusovo obličje ponudil v posnemanje tudi svojim duhovnim hčeram, misijonarkam brezmadežne Marije, ter jih tako vodil po poti duhovnega otroštva«. O Bogu je govoril kot »pravi sin« in kot »pravi oče« in to z nežnostjo, ki je bila osupljiva. Kot je dodal kardinal Semeraro, je »Oče ime Boga, ki nas ga je Jezus ne le naučil, ampak nam ga je tudi podaril kot dediščino«.
Kardinal je izhajal iz Jezusovih besed: »Kdor se torej poniža kot ta otrok, bo največji v nebeškem kraljestvu« (Mt 18,4). Navedel je sv. Bernarda, ki je dejal, da »mali, ki ga moramo videti in posnemati, je Jezus, ki je bil krotak in v srcu ponižen«. Spomnil pa je tudi na sv. Ciprijana, ki je rekel: »Kako velika je ljubezen Gospoda Jezusa, kako velika je njegova dobrota do nas! Želel je, da bi pri molitvi v njegovi navzočnosti klicali Boga na enak način, kot ga je klical on, to je Oče, in želel je, da bi se imeli za Božje otroke, tako kot je on sam Božji Sin. Kako bi si upali to reči v svoji molitvi, če nam Jezus sam tega ne bi dovolil? In tako se moramo tudi mi spomniti in vedeti, da ko Boga imenujemo 'Oče', se moramo tudi obnašati kot njegovi otroci, da bi tako, kot se mi veselimo, ko Boga imenujemo Oče, tudi on našel veselje v vsakem izmed nas.«
Blaženi Moisés pa do tega duha »sina« ni prispel po lahko poti. Ko je bil star komaj pet let, mu je umrla mama, zatem se je moral nenehno seliti zaradi očetovega dela, ki se je pozneje ponovno poročil in sina zaupal v oskrbo kurata. »Kljub vsemu je ostal vesel, razigran in šaljiv. V tem je naš blaženi lahko predstavljen tudi kot vzor mnogim ljudem, ki so imeli čustveno revno otroštvo in mladost,« je dejal kardinal Semeraro. Moisés je bil namreč zelo veselega značaja. Bilo je očitno, da »je njegovo veselje izhajalo iz notranjosti, zagotovo iz njegovega trdnega odnosa z Bogom«. »Njegovi redovni bratje so pričali, da je bilo njegovo veselje kombinacija različnih vrlin in da je bil njegov cilj osrečevati druge.« Tudi proti koncu svojega zemeljskega življenja, ko so ga pestile mnoge bolezni, se je rad šalil in se trudil, da ne bi bil drugim v breme. Temelj njegovega veselja je bilo »vedno izpolnjevati Božjo voljo, kot je to počel Jezus: to je bil njegov vir veselja«. »Tako je blaženi Moisés živel 'majhnost', o kateri nam govori evangelij.«
Duhovno očetovstvo
Kardinal Semeraro je spregovoril še o duhovnem očetovstvu blaženega Moisésa, ki je imel posebno karizmo za duhovno vodstvo, ki jo je uresničeval pri obhajanju zakramenta spovedi – posvečal se mu je od šest do osem ur na dan – ter pri spremljanju mnogih ljudi, ki jih je usmerjal tudi pri življenjski izbiri. »Njegovo duhovno otroštvo se je tu spremenilo v duhovno očetovstvo, s katerim je v srca vlival mir, zaupanje v Boga in varnost. Ni rušil, ampak dvigoval duha, so rekli o njem, in to je potreba, ki jo danes v Cerkvi zelo čutimo,« je poudaril kardinal.
Spomnil je, da bo oktobra v Rimu potekalo zasedanje škofovske sinode, ter izpostavil, da je »sinodalna Cerkev Cerkev, ki posluša, ki je sposobna sprejemati in spremljati«. Zato je »nadvse primerno oživiti službo poslušanja in spremljanja«. Potrebna so »odprta vrata skupnosti, skozi katera lahko ljudje vstopijo, ne da bi se počutili ogrožene ali obsojene«. Gre za službo, ki ne more biti rezervirana samo za duhovnike. Ima namreč »preroški značaj«, saj »sta poslušanje in spremljanje običajna razsežnost za vse krščene«. To so »dela usmiljenja, o katerih govori krščansko izročilo«.
Blaženi Moisés, priprošnjik za današnji čas
Semeraro je ob koncu homolije spomnil na besede papeža Frančiška, izrečene 12. decembra 2022, na praznik Gvadalupske Marije. Dejal je, da živimo v »trpkem času, polnem drobcev vojne, naraščajoče nepravičnosti, lakote, revščine in trpljenja«. Vendar je dodal, da »čeprav se to obzorje zdi mračno in zastrašujoče, z napovedmi še večjega uničenja in opustošenja, nas božanska vera, ljubezen in prizanesljivost učijo in nam govorijo, da je tudi to ugoden čas odrešenja, v katerem nam Gospod po Devici Mariji še naprej daje svojega Sina, ki nas kliče, da bi bili bratje in sestre, da bi odložili sebičnost, brezbrižnost in antagonizem, ter nas vabi, da hitro prevzamemo skrb drug za drugega, da se približamo bratom in sestram, ki jih je naša potrošniška in apatična družba pozabila in zavrgla«. Pri vsem tem nam lahko pomagata tudi zgled in priprošnja blaženega Moisésa, je sklenil kardinal Semeraro.
Čudež za beatifikacijo
Čudež na priprošnjo Moisésa Lire Serafína, ki je bil potreben za beatifikacijo, se je zgodil leta 2004. Rosi Maríi Ramírez Mendoza so zdravniki v 22. tednu nosečnosti potrdili, da ima otrok v njejem telesu hude razvojne anomalije in ji predlagali splav. Rosa ga je zavrnila. Ravno takrat je brala knjigo o poklicanosti v duhovništvo Božjega služabnika Moisésa, začela k njemu moliti in devet dni zapored prosila za ozdravitev svojega še nerojenega otroka. Med pregledom v šestem mesecu nosečnosti je zdravnik na svoje začudenje sporočil, da je anomalija izginila in da je otrok zdrav. Rosa María je 6. septembra 2004 rodila Lissette Sarahí, popolnoma zdravo deklico.
