Besede kitajskih škofov na sinodi: Smo v občestvu
Andrea Tornielli
»Cerkev na Kitajskem je enaka katoliški Cerkvi v drugih državah sveta: pripadamo isti veri, delimo isti krst in vsi smo zvesti eni, sveti, katoliški in apostolski Cerkvi.« S temi besedami je v preteklih dneh na sinodo prinesel pozdrave Joseph Yang Yongqiang, škof Hangdžova, glavnega mesta kitajske province Zhejiang. Je eden od dveh pastirjev iz celinske Kitajske, ki sta prisotna na sinodalnem zasedanju v Vatikanu. Poleg njega sodeluje tudi Zhan Silu, škof škofije Funing/Mindong v obalni provinci Fujian. To je tretjič, da sta se sinode udeležila dva škofa iz Ljudske republike Kitajske: prvič leta 2018, drugič pa leta 2023 (sinoda o mladih in prvo zasedanje sinode o sinodalnosti). Pred podpisom začasnega sporazuma med Svetim sedežem in kitajsko vlado septembra 2018 se noben pastir iz celinske Kitajske ni mogel udeležiti drugega vatikanskega ekumenskega koncila in škofovskih sinod, ki so si sledile.
Po tem ko je škof Yang Yongqiang spomnil na te udeležbe v občestvu z vesoljno Cerkvijo, je pojasnil: »Mi sledimo evangeljskemu duhu "Postati vse vsem", dejavno se prilagajamo družbi, ji služimo, se držimo smeri sinizacije katolištva in oznanjamo blagovest. Katoliška Cerkev na Kitajskem je začela z dejavno izmenjavo obiskov s katoliškimi skupnostmi po vsem svetu, ki temelji na načelih enakosti, prijateljstva in vzajemnega spoštovanja. Izmenjujemo si vprašanja o temah kot so evangelizacija in pastorala v Cerkvi, socialne službe ter študij teologije; dejavno sodelujemo na mednarodnih srečanjih in molitvenih dejavnostih verstev za mir; prizadevamo si biti kot "luč in sol" za mir v svetu ter za spodbujanje skupnosti, v kateri bi človeštvo moglo deliti skupno prihodnost; prav tako spodbujamo razvoj z različnimi vrstami projektov«. Škof je svoj nagovor sklenil tako, da je izrekel »dobrodošlico katoliškim skupnostim in verskim skupinam iz vseh držav sveta, ki želijo obiskati Cerkev na Kitajskem«.
Pozdrav škofa Zhana Siluja je bil bolj osredotočen na zgodovino krščanstva na Kitajskem. Spomnil je na lik jezuita Mattea Riccija in njegov »poskus«, da bi »prilagodil krščanski evangelij različnim praksam človeškega življenja«. Nato pa je dodal, da je bilo »razločevanje med kulturnimi razlikami in potreba po ohranjanju pristnosti krščanske vere za misijonarje na Kitajskem vir zmede. Ta zmeda je pripeljala do znamenitega obrednega spora, ki se je zgodil v moji škofiji, v Mindongu. Z zgodovinskega vidika je bil eden od razlogov za zaplet ta, da Cerkev ni upoštevala razlik in komplementarnosti človeških kultur«.
»Biti sinodalna Cerkev, ki namerava opravljati poslanstvo evangelizacije, pomeni spoštovati in poslušati glasove različnih zgodovin, kultur in tradicij na poti iskanja končnega cilja človeštva, ki je Bog,« je še dejal škof Zhan Silu. Po njegovih besedah so med vprašanji, s katerimi se mora Cerkev na Kitajskem soočiti z novimi očmi, naslednja: »Kako se soočati z izzivi, ki jih mešani zakoni predstavljajo za vzgojo v družini; ali kako se prilagoditi lokalnim zakonom in predpisom; ali kako rešiti zmedo, ki obstaja med laiki med ljudskimi prepričanji in nekaterimi vidiki tradicionalne kulture. Cerkvi je bila v tem novem času zaupana nova naloga razločevanja, čeprav je glas Svetega Duha vedno blag in ga je težko razbrati. Prav zato je ponižno učenje iz zgodovinskih in sedanjih izkušenj pomemben način za evangeliziranje, to je za razločevanje nove poti, ki jo Gospod kaže Cerkvi.«
