Nadškof Iannone, boj proti zlorabam in učinkovitost obstoječih predpisov

Vatican News

V središču je dobro oseb in pravični sodni proces

Nadškof Filippo Iannone, ki Dikasterij za zakonodajna besedila vodi od junija 2022, je pojasnil, da so kanonska določila za preprečevanje in kaznovanje kaznivih dejanj zlorabe mladoletnikov in ranljivih odraslih oseb bile v zadnjih letih spremenjene, pri čemer so bile upoštevane izkušnje preteklih letih, različni predlogi, ki so prišli iz krajevnih Cerkva in od ljudi, ki na različnih ravneh sodelujejo pri zatiranju tega pojava, predvsem pa srečanje predsednikov škofovskih konferenc z vsega sveta z odgovornimi v rimski kuriji, ki ga je želel papež Frančišek in je februarja 2019 potekalo v Vatikanu. Pregledalo se je kazensko kanonsko pravo, izdan je bil motupropij Vos estis lux mundi (Vi ste luč sveta), pregledane so bile norme, ki jim sledi Dikasterij za nauk vere pri obravnavanju prestopkov.

»V vseh zakonodajnih besedilih sta v središču dobro oseb, katerih dostojanstvo je kršeno, in želja po pravičnem sodnem procesu v skladu s temeljnimi načeli pravnega sistema. Med drugim je bila uzakonjena obveznost duhovnikov in posvečenih oseb, da prijavijo cerkvenim oblastem, če izvedo za morebitne zlorabe,« je dejal Iannone.

Cenzure, izobčenje in zadostilne kazni

»Duhovnik, ki je odpuščen iz duhovniškega stanu, ni izobčen,« je izpostavil, »vendar ne more več opravljati svete službe, medtem ko lahko pod pogoji kot vsi drugi verniki prejema zakramente.« Pojasnil je, da kanonsko izročilo pozna dve vrsti kazni, ki veljajo za vse vernike, klerike in laike: cenzuro in zadostilne kazni. »Med zadostilnimi kaznimi, ki veljajo za klerika (diakona, duhovnika in škofa), je najhujša trajna odslovitev iz kleriškega stanu. Uporablja se v primeru posebno hudih kršitev.«

Izobčenje, ki ga kanonsko pravo uvršča med cenzure, je kazen, s katero se krščeni osebi – ki je storila prekršek (vključno s profanacijo evharistije, herezijo, shizmo, splavom, kršitvijo spovedne molčečnosti s strani duhovnika) in vztraja v nepokorščini – odvzamejo določene duhovne dobrine, dokler ne preneha biti v tem stanju in je oproščena. Duhovne dobrine, ki so potrebne za krščansko življenje, so predvsem zakramenti. Izobčenje ima strogo »zdravilni« namen in je torej namenjeno duhovni oskrbi osebe, da bi se pokesala in bi tako lahko spet prejela dobrine, ki so ji bile odvzete.

Kanonsko pravo poleg cenzure pozna še zadostilne kazni, katerih namen je posebna pokora za zločin. Oprostitev kazni tukaj ni povezana le s storilčevim kesanjem ali priznanjem krivde, ampak z njegovo pokoro in popravilom škode. Zadostilne kazni pomenijo odvzem določenih pravic, ki jih uživa subjekt, za določen, nedoločen ali trajen čas (npr. prepoved opravljanja ali odvzem službe ali položaja, ki ga zaseda), vendar mu ne preprečujejo dostopa do duhovnih dobrin, zlasti do zakramentov.

Potek postopkov

Nadškof Filippo Iannone je v nadaljevanju pojasnil, da gre za »kazniva dejanja, ki zaradi svoje resnosti na področju vere ali morale obravnava izključno Dikasterij za nauk vere«. Postopek, ki ga vodi dikasterij, je lahko dveh vrst: upravni in kazenski. V primeru upravnega postopka ima obsojenec po zaključku postopka z zunajsodno kazensko odločbo možnost izpodbijati ukrep s pritožbo pri kolegiju za pritožbe, ki je posebej ustanovljen pri istem dikasteriju. Odlok tega kolegija je dokončen.

V primeru kazenskega postopka sodba po zaključku različnih stopenj razsojanja postane pravnomočna (res iudicata). V obeh primerih lahko obsojenec pri Dikasteriju za nauk vere vedno zaprosi za restitutio in integrum (tj. povrnitev prvotnega stanja). Prav tako je mogoče zaprositi za revizijo v obliki pomilostitve; v tem primeru postopek običajno vodi vrhovno sodišče Apostolske signature, lahko pa je zaupan tudi drugim organom. Glede na zaupno naravo te vrste sporočil je državno tajništvo tisto, ki je odgovorno za usklajevanje različnih instanc in izdajo morebitnih odločb za izvajanje sprejetih določb.