Brifing o poteku sinode: poslušanje, tišina in molitev, skrb za odnose

Vatican News

Med petkovo dopoldansko sejo so se udeleženci zasedanja škofovske sinode posebej spomnili obletnice začetka drugega vatikanskega koncila, 11. oktobra 1962. Delo je že od četrtka popoldne potekalo po manjših jezikovnih skupinah, predstavljena so bila tudi poročila.

Poglobljeno poslušanje

Poslušanje, tišina, molitev so tri temeljna metodološka merila, na katerih temelji delo sinode, kot je na brifingu pojasnil ameriški kardinal Tobin. »V primerjavi s preteklostjo je tokrat poslušanje potekalo na poglobljen način, ne le znotraj cerkvenih organizacij in z njimi, ampak je bilo videti dejansko prizadevanje, da bi dosegli vse,« je dejal in pripomnil, da je to spodbujalo tudi »veliko širše sodelovanje, kar je dalo priložnost, da se na drugačen način spremljata potek dela in poglabljanje tem«.

Ostajati znotraj vprašanj

Po prepričanju Giuseppine De Simone je »metoda, ki zaznamuje zadnji dve seji, zares revolucionarna, kar je že samo po sebi znamenje upanja. Gre za metodo, ki lahko veliko pove svetu«. Tudi De Simone je izpostavila pomemben vidik poslušanja, iz katerega izhaja »resno in dosledno premišljevanje«, in tudi pomen tišine: »To je že samo po sebi zmožnost biti v vprašanju. Človek ne išče takoj dokončnega odgovora, ampak ostaja znotraj vprašanja, ki se poraja iz ran, ki nam jih človeštvo kaže in ponuja.« Okrog delovnih miz je »zbrano vse Božje ljudstvo, zaradi česar doživljamo občutek povezanosti«, je dejala. »Na ta način tudi teologija dobi pomembno vlogo in težo, saj se spusti naravnost v resničnost, v živo tkivo odnosov.«

Ustvarjati na novi način

Avstralski škof Mackinlay je spregovoril o sinodalni izkušnji, ki se že živi v njegovi škofiji Sandhurst: »Avstralski plenarni svet je nekaj let pred sedanjo sinodo začel to pot in povezal 250 oseb, škofe, posvečene in vernike laike. Tudi ob tisti priložnosti smo obravnavali številne teme ter se z roko dotaknili zaskrbljenosti ljudi.« Temeljnega pomena je bilo »poseči v kulturo Cerkve in tako pristopiti k določenim vprašanjem«, kar se dogaja tudi med sedanjim zasedanjem sinode. To pomeni, poskušati »preusmeriti cerkveno skupnost proti novemu načinu pristopanja k stvarem«. Gre za prizadevanje za soodgovornost in razločevanje, ki vodita k skupnemu sprejemanju bolj učinkovitih odločitev.

Kard. Hollerich: Skrb za odnose

Generalni relator sinode, kardinal Jean-Claude Hollerich, je v četrtek popoldne naredil uvod v novi tematski sklop delovnega dokumenta Instrumentum laboris, ki ima naslov Poti. Udeleženci bodo razpravljali o načinih, ki »podpirajo in hranijo dinamiko odnosov v konkretnosti«. Poudaril je, da je mreža odnosov, ki sestavljajo Cerkev, hkrati močna in krhka, zato je zanje treba skrbeti.

Odnosi, za katere se ne skrbi, postanejo osiromašeni in toksični. Treba se je torej vprašati, na kakšen način lahko podpiramo in hranimo odnose, ki jih potrebujejo osebe in skupnosti, ter kaj odnose okrepi, ne da bi jih mrtvičilo in prekinjalo. Po kardinalovih besedah je torej prav, da so odnosi predmet njihove kontemplacije in molitve, kot bogastvo, ki osvetljuje njihove misli in greje njihova srca, saj so ravno to odnosi, ki prispevajo k rasti.

Kot je nadaljeval, morajo odnosi v Cerkvi temeljiti na zaupanju, jasnosti in doslednosti. Biti morajo »skladni s tem, kar govorimo, sicer bodo ljudje poslušali naše besede, ne bodo pa verjeli našim praksam«. Vprašanje, ki si ga je treba zastaviti, je: »Kakšna formulacija procesov odločanja v Cerkvi je skladna s tem, kar pravimo o odnosih med poklici, karizmami in službami, o njihovi vzajemnosti in dopolnjevanju; in s tem, kar pravimo o dostojanstvu vsake krščene osebe?«

Kardinal Hollerich je spregovoril o štirih osnovnih poglavjih. Prvo je namenjeno celostni in skupni formaciji, ki izpostavlja potrebo po temeljiti formaciji, kar na prvem mestu obsega poslušanje – Božje besede, bratov in sester, konteksta, v katerem poteka poslanstvo, in glasu Svetega Duha. Poglavje z naslovom »Cerkveno razločevanje za poslanstvo« v ospredje postavlja »duhovno, teološko in pastoralno globino pristnega procesa razločevanja, ki se razlikuje od vsake organizacijske ali vodstvene tehnike ali metodologije«. Tretje poglavje o oblikovanju procesov odločanja razmišlja o potrebi, da »Cerkev razvije participativne načine odločanja v krožnem dialogu med vsemi člani Božjega ljudstva in ob spoštovanju različnih vlog«, zlasti tistih, ki imajo avtoriteto v Gospodovem imenu. Poglavje prav tako podrobno obravnava vrednost posvetovanja. Poglavje »Preglednost, poročanje, vrednotenje« na koncu vabi k spodbujanju kulturnih sprememb in spreobrnjenju drže, s čimer bi se vrnili k »praksi zgodnje Cerkve« in se zavedali, da je »redno ocenjevanje dela odgovornih oseb« temeljnega pomena za njihovo boljše opravljanje.