Sinoda. Predstavitev druge generalne kongregacije: prisluhniti vsem

Vatican News

Sodelujoči na konferenci

Na konferenci so spregovorili kardinal Cristóbal López Romero, nadškof Rabata in predsednik Regionalne škofovske konference Severne Afrike, msgr. Antony Randazzo, predsednik Federacije katoliških škofovskih konferenc Oceanije, msgr. Matthieu Rougé, škof škofije Nanterre v Franciji, s. Xiskya Lucia Valladares Paguaga iz Nikaragve, strokovnjakinja na področju družabnih medijev in digitalne evangelizacije, Paolo Ruffini, prefekt Dikasterija za komunikacijo in predsednik komisije za informiranje med sinodo, ter Sheila Pires, tajnica iste komisije.

Ženske, laiki, Cerkev kot družina

Druga generalna kongregacija se je začela z voščilom papežu Frančišku ob njegovem godu, zatem pa je 351 udeležencev prisluhnilo poročilom jezikovnih skupin ter 36 prostim nagovorom o temah kot so službe v Cerkvi, liturgija, dialog s kulturami in verstvi. V jezikovnih skupinah so govorili o sinodalnosti »ne kot tehniki, ampak kot slogu« ter o vprašanjih kot so vloga žensk, prisotnost laikov, »dejavno« poslušanje »oseb, ki se ne ravnajo po določilih Cerkve«. Prav tako je bilo izpostavljeno, da lahko Cerkev »v svetu sirot« predstavlja »družino tistim, ki nimajo družine«.

Ni nujno, da so vse karizme tudi službe

Večkrat je bila omenjena podoba »Cerkve kot Kristusovega telesa, ki združuje mnogo udov, to je mnogo služb in karizem, vendar v enem telesu«. S tega vidika je bilo obravnavano tudi vprašanje vloge žensk in laikov. Poudarjeno je bilo, da so »razlike potrebne in vse karizme pomembne, vendar pa ni nujno, da so vse karizme tudi službe«.
Nekatere skupine so poudarile, da je potrebno »brez predsodkov in ideoloških pristopov« premisliti, če so določena vprašanja obravnavana v skladu »z modo in ideologijami ali s pravim cerkvenim razločevanjem«.

Enako dostojanstvo in soodgovornost vseh krščenih

Člani sinode so izrazili močno željo po »enakem dostojanstvu in soodgovornosti« vseh krščenih v Cerkvi. Na tej podlagi je mogoče utemeljiti »vključevanje žensk, laikov in mladih v procese odločanja v življenju Cerkve«.

Poglobiti odnos med krajevnimi Cerkvami in kulturami

Nekatere jezikovne skupine so opozorile, da so na določenih mestih v delovnem dokumentu Instrumentum laboris laiki omenjeni le nekajkrat, prav tako družina, »domača Cerkev«. Potrebno je poglobiti tudi odnos med krajevnimi Cerkvami in kulturami, saj vsako krajevno Cerkev »oblikuje« določena kultura, hkrati pa ostaja to, kar je sama. V tem okviru je bilo omenjeno tudi vprašanje jezika: ta naj bi bil preprost, hkrati pa je potrebno spremeniti »nekatere formulacije, ki so sad evrocentričnega in zahodnega pogleda.

Izhajati iz pastoralnih izkušenj in stvarnosti

Zadnja točka dela po skupinah pa je izpostavila dvojno povabilo: da bi izhajali iz pastoralnih izkušenj in stvarnosti, saj je življenje pomembnejše od teorije,« ter bi »gledali obličje ubogih, ki so jih zaznamovale vojne, nasilje ali zlorabe«. »Njihova tenkočutna in delikatna prisotnost, njihove prošnje, njihov način življenja nam lahko pomagajo, da se osvobodimo tega, kar nas zasužnjuje in oddaljuje«.

V drugem delu novinarske konference so spregovorili štirje gostje, ki so predstavili svoje izkušnje sinodalnosti v okoljih, iz katerih prihajajo: v župnijah, škofijah, državah in na celinah.

Izkušnja sinodalnosti v Afriki

Kardinal Lopéz Romero je v ospredje postavil izkušnjo Afrike s primerom »ene same redovnice, ki je ustvarila gibanje izmenjave, razmišljanj o sinodalnosti« in je »sama naredila več kot številne škofovske konference«. Zatem je predstavil različna sinodalna srečanja v Maroku, ki so kristjanom samim »pomagala odkriti, kdo smo: maloštevilni, a pripadamo več kot 100 državam: gre za izredno bogastvo, pa tudi za nekaj težav pri živetju občestva«.

Sinodalnost v Franciji

O »sinodalnih praksah« v Nanterru je spregovoril tudi msgr. Rougé, ki pa se je bolj osredotočil na sinodo v Vatikanu. Dejal je, da so vsi veseli, da se lahko ponovno srečajo, kar je povezano z intenzivnostjo, s katero so živeli prvo zasedanje. »Vsi smo prišli z dvomi in strahovi, nato pa smo z metodo pogovora v Duhu doživeli globoko duhovno izkušnjo, ki smo jo skušali podeliti v svojih škofijah,« je dejal francoski škof.

Krhkost držav v Oceaniji

Msgr. Randazzo pa je pogled preusmeril na dežele Oceanije, »ogromno območje planeta«, ki pa je »krhko«. Ob tem je spomnil na področja kot so Papua Nova Gvineja, ki jo je nedavno obiskal sveti oče, Salomonovi otoki in različni arhipelagi, ki včasih trpijo zaradi občutka zapuščenosti. Dejal je, da so bili ljudje ob papeževem prihodu v Port Moresby izredno veseli in ganjeni, saj je prepotoval ves svet, da bi prišel k njim. Spomnil je, da gre za eno najbolj krhkih območij na svetu, ki pa je zelo bogato z naravnimi viri. Ob tem je obsodil pohlep nekaterih držav, »ki prihajajo in zahtevajo sporazume in kompromise z revnimi in ranljivimi narodi, da bi dobili kovine, dragocene vire, drevesa«. Msgr. Randazzo je sklenil z besedami, da za ljudstva Oceanije »koncept sinodalnosti ni nekaj nenavadnega, ampak nasprotno, nekaj, kar poznajo in uporabljajo že tisočletja: priti skupaj in spoštljivo prisluhniti drug drugemu«.

Pomen digitalnega poslanstva

Sestra Xiskya pa je poudarila pomen dela na področju digitalnega poslanstva, ki se v dobi novih tehnologij in umetne inteligence spreminja tako, kot se spreminja tudi »fizično« poslanstvo. Po njenih besedah »65% svetovnega prebivalstva obiskuje digitalne ulice‚ fizično revščino najdemo tudi na družabnih omrežjih«. Pojasnila je, da od začetka sinode pri škofovskih konferencah ustanavljajo urade, organizirajo srečanja z misijonarji tudi iz 67 držav in izmenjujejo izkušnje digitalnih misijonarjev, ki jih je v Latinski Ameriki več kot v Evropi. Ti skušajo spremljati in biti blizu oddaljenim, ki »iščejo resnico in hodijo ranjeni po svetu, tudi zaradi slabih izkušenj s Cerkvijo«.