Škof Khairallah: Libanonci si želijo miru, dovolj je sovraštva
Vatican News
»Prihajam iz države, ki je že petdeset let v ognju in krvi,« je dejal msgr. Mounir Khairallah, škof maronitov v Batrunu na severu Bejruta. Vojna v Libanonu se je začela leta 1975 pod pretvezo, da gre za versko vojno, predvsem med muslimani in kristjani. In po petdesetih letih – kot je zatrdil – jim še ni uspelo pojasniti, da ne gre za versko vojno ali vojno med verstvi. »Gre za vojno, ki nam je bila vsiljena, vsiljena Libanonu, “deželi sporočila”, kot je rekel papež Janez Pavel II.; deželi sporočila, sobivanja, svobode, demokracije, življenja v spoštovanju različnosti.«
Govoriti o odpuščanju, medtem ko moj narod trpi
»Libanon je sporočilo miru in bi moral ostati sporočilo miru. Je edina država na Bližnjem vzhodu, kjer lahko kristjani, muslimani in judje živijo skupaj in v spoštovanju svojih razlik, v državi, ki je vzor.« Škof je dejal, da je v teh razmerah kompleksno govoriti o sinodi in tudi o odpuščanju. »Da, prišel sem sem, da bi govoril o odpuščanju in spravi, medtem ko moja država, moj narod trpi, trpi posledice vojne, konfliktov, nasilja, maščevanja in sovraštva.«
Je sploh mogoče govoriti o odpuščanju?
Nadaljeval je, da so Libanonci vedno obsojali sovraštvo, maščevanje in nasilje: »Želimo graditi mir. To smo sposobni storiti.« Če je papež Frančišek izbral odpuščanje, je to za nas in zame pomembno sporočilo. »Ali je nemogoče govoriti o odpuščanju, ko je bombardiran ves Libanon? Ne, ni nemogoče. Pri vsem tem libanonsko prebivalstvo kot vedno zavrača jezik sovraštva in maščevanja,« je dejal maronitski škof, ki je odpuščanje tudi osebno živel.
Ko je imel pet let, je nekdo vdrl v njihov dom in kruto umoril njegove starše. Teta, ki je menihinja libanonskega maronitskega reda, je vse štiri otroke – najstarejši je imel šest let, najmlajši pa dve – vzela s sabo v samostan. V cerkvi jih je spodbudila, naj pokleknejo in molijo, Boga naj prosijo za usmiljenje in ljubezen. Rekla jim je: »Ne molimo toliko za vaša starša, saj sta mučenca pri Bogu. Molimo raje za tistega, ki ju je ubil, in poskušajte mu vse svoje življenje odpuščati. Tako boste otroci vašega Očeta, ki je v nebesih.«
»Če ljubite tiste, ki vas ljubijo – pravi Jezus – kakšno zasluženje imate? Ljubite svoje sovražnike. Molite za tiste, ki vas preganjajo. Tako boste Kristusovi učenci in otroci vašega Očeta.« Kot je dodal škof Khairallah, so te besede vsi štirje otroci nosili v svojem srcu. »In Gospod nas ni nikoli zapustil. Vzel nas je k sebi in nas spremljal, da smo lahko živeli to odpuščanje.«
Obnavljam svoje odpuščanje
Po študiju v Rimu se je vrnil v Libanon in bil pri 24 letih posvečen v duhovnika. Izbral si je obletnico umora svojih staršev – bil je predvečer praznika povišanja svetega križa, da bi rekel: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ne obrodi sadu. Mi smo to seme, ki ga je želel Bog. Bila je Božja volja, da so ga naši starši sprejeli in da smo mi živeli. In rekel sem: obnavljam svojo obljubo odpuščanja, da bom odpustil vsem, ki so nas prizadeli.«
Odpustiti je težko, a ni nemogoče
Spominja se, da je nekaj mesecev zatem vodil duhovni odmik za mlade Libanonce. Bila so prva leta vojne, 1977-1978. Govoril je o zakramentu sprave in odpuščanja. »Čutil sem, da me niso razumeli. Vsi so bili oboroženi, da se borijo v vojni proti našim sovražnikom. Po štirih urah pogovora sem čutil, da sporočilo ni prišlo do njih.« In tako je z mladimi podelil svojo osebno izkušnjo. Povedal jim je, kaj se mu je zgodilo in ponovno obnovil svoje odpuščanje in spravo. Po nekaj trenutkih tišine se je oglasil mladi fant in ga vprašal: »Verjamem, da ste odpustili. A sedaj si predstavljajte, da ste kot duhovnik v spovednici in ta človek pride k spovedi, se postavi pred vas, se spove in vas prosi odpuščanja. Kaj boste storili?«
Škof je takrat priznal, da odgovor ni bil enostaven. Mladeniču se je zahvalil za vprašanje, saj je razumel, kaj pomeni odpustiti, in mu odgovori: »Res je, da sem odpustil, a sedaj vidim, da sem odpustil od daleč, nikoli nisem srečal tistega človeka. Če pride danes, se postavi pred mene ... Sem tudi človek, imam svoja čustva, mu končno podelim odvezo in odpuščanje. Vam mladim Libanoncem pa pravim, da sem razumel, zakaj je odpuščanje tako zelo težko, vendar pa ni nemogoče. Razumem vas. A mogoče ga je živeti, če hočemo biti Kristusovi učenci na Kristusovi zemlji. Na križu je Jezus odpustil. Mi smo sposobni odpustiti. In še več vam povem: vsi tisti, ki se z nami vojskujejo, ki jih imamo za sovražnike – Izraelci, Palestinci, Sirci in drugih narodnosti – niso sovražniki. Zakaj? Ker tisti, ki podpihujejo vojno, nimajo identitete, nimajo verske pripadnosti, nimajo vere. Drugi pa, ljudstva, želijo mir, želijo živeti v miru na zemlji miru Jezusa Kristusa, Kralja miru.«
Dovolj je maščevanja, sovraštva in vojne
»Zato tudi danes, kljub vsemu, kar se dogaja – petdeset let slepe in divje vojne –, mi kot narod vseh kultur in veroizpovedi, želimo mir, sposobni smo graditi mir,« je poudaril škof Khairallah. »Pustimo ob strani naše politike, naše in tudi svetovne politike, velike sile – oni se potegujejo za svoje interese na naš račun. Mi pa kot narod vsega tega ne želimo – vse to zavračamo. Prišel bo dan, ki bomo imeli priložnost posredovati naše sporočilo, izreči svojo besedo vsemu svetu: dovolj je! Dovolj je tega maščevanja, tega sovraštva, te vojne, dovolj! Pustite nam graditi mir, vsaj za naše otroke, za prihodnje generacije, ki imajo pravico živeti v miru.«
Osvoboditi se strahu pred drugimi
Škof je dodal, da je tako razumel papeževo povabilo, naj skupaj živijo sinodalnost, ki je od vedno praksa vzhodnih Cerkva. Vso Cerkev je pozval, naj začnejo skupaj hoditi proti gradnji Božjega kraljestva. »Da, to želimo storiti in lahko storimo!« je poudaril.
Po njegovem prepričanju je največja odločitev to, da bo Cerkev s to sinodo glasnica skupnega življenja, to pomeni poslušati drugega, ga spoštovati, se z njim pogovarjati in se tudi osvoboditi strahu pred drugim. »Osvoboditi se tega strahu, ki je v nas. Mislim, da bi bil to prvi korak kot pomembno priporočilo te sinode človeštvu,« je še dejal libanonski škof Khairallah.
