V pripravi na jubilejno leto. Bazilika sv. Janeza v Lateranu
Vatican News
V središču lateranske bazilike je vstajenje, kar se dobro vidi tudi od daleč: na vrhu pročelja cerkve stoji kip Vstalega, ki ima dvignjeno roko in iztegnjeno dlan ter k sebi priteguje človeštvo. Bazilika je z dolgima ravnima cestama povezana z baziliko svete Marije Velike in baziliko svetega Križa v Jeruzalemu. Prva predstavlja Gospodovo rojstvo, druga pa je priča njegovega trpljenja in smrti. Skupaj tvorijo duhovni trikotnik, ki govori o Kristusu.
Njegov obraz je upodobljen v apsidi, ki jo je v 13. stoletju izdelal Jacopo Torritija, med letoma 1876 in 1886 pa je bila preurejena po naročilu papeža Leona XIII.
Bazilika je bila najprej posvečena Kristusu Zveličarju, nato pa sta bila s papežem Gregorjem Velikim dodana Janez Evangelist in Janez Krstnik. Velja za mater vseh cerkva: gre namreč za prvo cerkev, ki jo je naročil cesar Konstantin po svoji zmagi pri Milvijskem mostu leta 313. Takrat so se kristjani nehali skrivati in so lahko prvič svobodno izpovedali svojo vero prav v tej baziliki.
Mestne ureditve
Mestna povezava ustvarja duhovno vez, ki se v prostoru okrepi z obiskom drugih svetih krajev v Rimu, zlasti bazilike svetega Petra. Pri grobu prvaka apostolov se je namreč začela procesija papeževega ustoličenja, ki se je končala v baziliki svetega Janeza v Lateranu s prevzemom sedeža rimskega škofa. Ta pot je bila zelo simbolična, saj je potekala tudi mimo Koloseja, kraja mučeništva prvih kristjanov, in Kapitolskega griča, kraja moči rimskega cesarstva in pozneje skupnega Rima. Prvič je bila dokumentirana leta 858 s papežem Nikolajem I.
Leta 1350, ko je Cerkev drugič obhajala jubilejno leto, je papež Klemen VI. lateransko baziliko dodal bazilikama svetega Petra in svetega Pavla. Pot papežev je sledila jubilejnim potem, ki so sčasoma začele vključevati tudi druge bazilike: najprej baziliko svete Marije Velike, ki je postala četrta bazilika, h kateri so morali poromati romarji, da so prejeli popolni odpustek.
Polarnost sveti Peter – sveti Janez v Lateranu
V času prvega jubileja je papež Bonifacij VIII. še vedno živel v Lateranu, zato je bilo tudi na koncu bule o napovedi svetega leta Antiquorum Habet Fida Relatio, ki je izšla 17. februarja 1300, v skladu s takratnimi pravili zapisano, da jo je oddal pri sv. Janezu v Lateranu. Nekaj dni pozneje pa se je papež odločil, da jo bo objavil še drugič, in na koncu zapisal Datum Romae apud S. Petrum, »dano v Rimu pri svetem Petru«. To nihanje med obema poloma, Vatikanom in Lateranom, kaže na izrazito petrinski značaj, ki je moral po Bonifacijevih besedah zaznamovati jubilej, pa tudi na neustavljivo privlačnost, ki jo je imel sveti kraj za vernike, ki so prihajali molit na apostolov grob in častit znamenit Veronikin prt. Vse to je bilo zapečateno 22. februarja, na praznik sedeža apostola Petra, ko je papež odšel v vatikansko baziliko in v sijajnih liturgičnih oblačilih iz zlate svile razglasil jubilejni odpustek ter položil bulo na oltar apostola Petra.
Freska, ki prikazuje razglasitev prvega jubilejnega leta
Eden izmed značilnih simbolov jubileja v lateranski baziliki je freska na prvem stebru na desni strani, ki prikazuje papeža Bonifacija VIII. ob razglasitvi jubilejnega leta. Na podlagi kopije Jacopa Grimaldija, ki je ohranjena v rokopisu v Ambrozijanski knjižnici, je mogoče rekonstruirati prvotno podobo freske, ki je veliko večja od znanega dela: papež Bonifacij nagovarja množico iz lateranske lože, ob njem pa sta klerik in kardinal, verjetno Francesco Caetani. Navzoči so tudi številni prelati, razporejeni v dve simetrični skupini na desni in levi strani. Zgodovinar Onofrio Panvinio je leta 1570 zapisal, da je bila omenjena freska del slikarskega cikla skupaj s Konstantinovim krstom in postavitvijo lateranske bazilike. Pri tem je navedel, da je bil prvotni kraj, ki ga prikazuje freska, loža, imenovana thalamo ali pulpitum, oziroma današnja loža blagoslovov na pročelju lateranske palače, ki jo je dal zgraditi sam papež Bonifacij. Naročilo freske sega v čas prvega jubileja oziroma okoli leta 1300.
Kljub temu je več raziskav predlagalo novo interpretacijo omenjene umetniške stvaritve: ta naj ne bi prikazovala razglasa prvega jubilejnega leta, ampak obred »prekletstev«, ki so potekali na veliki četrtek, v tem primeru 7. aprila istega leta, v katerem je bil udeležen Filip Francoski in družina Colonna. Druga interpretacija pa je razglasitev druge jubilejne bule z dne 22. februarja 1300, objavljene na isti dan kot Antiquorum Habet Fida Relatio, ki govori o tem, da sovražniki Cerkve ne morejo prejeti odpustkov.
Urbanistika po meri romarjev
Skozi stoletja so bili načrtovani različni urbanistični posegi, da bi romarjem olajšali pot do bazilike. Takšen je bil na primer projekt papeža Siksta V. s pomočjo Domenica Fontane, ki sicer ni bil uresničen: predvideval je cestno ureditev v obliki zvezde, na njenih ogliščih pa naj bi bile glavne bazilike. Sledil je projekt papeža Gregorja XIII. v pripravi na jubilej leta 1575.
Papeži v Lateranu živeli skoraj 1000 let
Bazilika je bila središče kompleksa stavb okoli nje, imenovanega Patriarhìo, kjer so papeži živeli od časa cesarja Konstantina dalje, razen v avignonskem obdobju, od leta 1309 do 1377. Konec 14. stoletja se je papeški dvor preselil v Vatikan, med drugim tudi zato, ker je trdnjava Angelski grad zagotavljala trdno zaščito v času nevarnosti.
Mati in glava vseh cerkva
Pomembnost oziroma izjemnost lateranske bazilike je izražena že v njeni definiciji, ki jo najdemo v nekaterih napisih na pročelju: Omnium Urbis et Orbis Ecclesiarum Mater et Caput, tj. mati in glava vseh cerkva v Mestu in svetu. O tem beremo v različnih virih, začenši z Liber Pontificalis (Knjiga papežev), kjer je zapisano: »Bogata in bleščeča z zlatom in marmorjem, po vzoru palače cesarjev, se je bazilika imenovala aurea.
Mojzesova palica, ostanki plošč Postave, skrinja zaveze
Arabski učenjak Yāqūt, ki je živel v 12. in 13. stoletju, je v svojem geografskem slovarju opisal osupljiva čudesa Rima in sestavil seznam cerkva. Največji pomen je pripisal baziliki svetega Janeza ter jo poimenoval Ecclesia universalis. Po njegovih besedah gre za najdragocenejšo cerkev, pri tem pa z občudovanjem opiše številna vrata, od katerih jih je bilo štirideset iz zlata, mnoge stebre iz čudovitega marmorja ali pozlačenega brona, oltar s smaragdi ter celo zlate kipe z očmi iz rubina. Relikvijam ne posveča pozornosti, omeni samo tiste, ki pripadajo judovskemu izročilu, kot so Mojzesova palica, ostanki plošč Postave in skrinje zaveze. Že nekaj stoletij pred tem so bili tudi v Liber Pontificalis zapisani Konstantinovi darovi, s katerimi je baziliki želel podeliti cesarsko veličino.
Spremembe in obnove
Današnji tloris temelji na Konstantinovi baziliki, ki je bila prav tako razdeljena na pet ladij. Z leti so bila dodana umetniška dela velike vrednosti, tudi zahvaljujoč donacijam, o katerih pričujejo viri kot je Liber Pontificalis. Skozi čas je bila tudi poškodovana in izropana. Leta 1300 je papež Bonifacij VIII. v pripravi na prvo jubilejno leto v zgodovini izvedel nova dela, papež Inocenc X. pa je ob jubileju leta 1650 popolno prenovo zaupal arhitektu Borrominiju,
Konec leta 1702 so bili v Borrominijeve niše med stebri postavljeni kipi dvanajstih apostolov. Papež Klemen XII. je baziliki dodal veličastno pročelje, ki ga krasi petnajst velikih kipov in je bilo dokončano leta 1734. Zadnje večje posege sta opravila papež Pij IX., ki je v 19. stoletju obnovil tabernakelj in glavni oltar, ter Leon XIII., ki je med letoma 1876 in 1886 naročil arhitektu Francescu Vespignaniju, naj podre in ponovno zgradi apsido. Ob tej priložnosti je bil mozaik Jacopa Torritija razstavljen, ponovno sestavljen in močno predelan.
Opis relikvij iz 12. stoletja
Za romarje pa so bile vedno najbolj pomenljive relikvije. Glede na vire jih je največ hranila prav lateranska bazilika. Islandski opat Nikulas iz Munkathvera je v 12. stoletju zapisal: »Pravijo, da Rim meri štiri milje v dolžino in dve milji v širino. V njem je pet škofijskih sedežev. Eden je v cerkvi svetega Janeza Krstnika. Tam se nahaja papeški sedež in prav tako hranijo Kristusovo kri in njegovo tuniko, Marijino obleko in večino kosti svetega Janeza Krstnika; v veliki zlati posodi so shranjeni kožica (prepucij) Deteta Jezusa in Marijino mleko, delčki Kristusove trnjeve krone in njegove tunike ter številne druge svete relikvije.«
Relikviji glav Petra in Pavla
Najdragocenejši relikviji ostajata glavi svetih Petra in Pavla, shranjeni v srebrnih doprsnih kipih, ki sta postavljena v zgornji del gotskega baldahina nad glavnim oltarjem, ki ga je leta 1367 izdelal Giovanni di Stefano. Kipa, ki ju vidimo danes, sta bila izdelana v začetku 19. stoletja, originalna kipa iz leta 1370 (pontifikat Urbana V.), pa so konec 18. stoletja raztalili za plačilo vojne odškodnine napoleonski Franciji s Tolentinskim sporazumom iz leta 1797. Pod baldahinom so stopnice, ki vodijo do groba papeža Martina V., ki je želel biti pokopan v bližini svetih relikvij.
Miza zadnje večerje in oltar, kjer je maševal Peter
V oltar iz marmorja je vgrajen lesen oltar, na katerem je po izročilu apostol Peter maševal. Slednja relikvija je protiutež ostankom lesene mize zadnje večerje, ki je postavljena levo od glavnega oltarja, za srebrnim reliefom iz 16. stoletja. Obe relikviji govorita o kontinuiteti skrivnosti evharistije od Kristusa do Petra.
Antični simboli: Volkulja
Lateranska bazilika ni pomembna samo zaradi dragocenih umetniških del in relikvij, ampak zgodovinski in ikonografski viri pričajo tudi o nekaterih delih iz antičnega Rima v baziliki ali pred njo. Med njimi je Kapitolska volkulja, znamenit bronast kip, ki je simbol mesta Rim in se danes nahaja v Kapitolskem muzeju. Gre za dar papeža Siksta IV. Starost in izvor skulpture je predmet polemik: strokovnjaki so dolgo mislili, da gre za etruščansko delo iz 5. stoletja pr. Kr., vendar verjetno izhaja iz 12. ali 13. stoletja. Dvojčka Romul in Rem sta bila dodana volkulji v poznem 15. stoletju.
Ni jasno, kdaj je bila skulptura prvič postavljena, vendar obstajajo številni srednjeveški zapisi o »volkulji«, ki je bila priklenjena na pročelje Lateranske palače ali se je nahajala v njeni notranjosti. Menih Benedikt iz Soracte je v svojem delu Chronicon v 10. stoletju zapisal, da je bilo »v Lateranski palači, na kraju, ki se imenuje [...], to je mati Rimljanov« ustanovljeno vrhovno sodišče. Sodni procesi in izvršitve kazni »pri volkulji« so zabeleženi do leta 1450. Kip je bil ohranjen skupaj z drugimi spomeniki preteklosti, kot je bronasti napis Lex de imperio Vespasiani, ki so bili razstavljeni kot dragoceni zgodovinski predmeti, simbol prehoda med preteklostjo in sedanjostjo iz poganskega v krščanski svet, iz rimskega cesarstva v papeštvo.
Vrata rimskega senata iz 1. stoletja pr. Kr.
Še eno izjemno pričevanje iz antičnega sveta se nahaja na vhodu v glavno ladjo bazilike, ki ga zapirajo bronasta vrata iz 1. stoletja pr. Kr., ki so pripadala starodavnemu sedežu rimskega senata Curia Iulia na Forumu. Borromini jih je leta 1656 po naročilu papeža Aleksandra VII. obnovil ter jim dodal zvezde in želode, simbole grba družine Chigi, iz katere je izhajal papež.
Obelisk
Obelisk na trgu svetega Janeza v Lateranu skupaj s podstavkom meri 45,70 metra. Izhaja iz časa faraonov Tutmoza III. in Tutmoza IV., torej iz 15. stoletja pred Kristusom, iz templja Amon-Ra v Tebah v Egiptu. Leta 357 ga je cesar Konstancij II. dal pripeljati v Rim in ga postavil v Circus Maximus. Na njegovo sedanje mesto ga je leta 1587 po naročilu papeža Siksta V. prenesel in postavil arhitekt Domenico Fontana.
Sveta vrata
Glede na to, da je lateranska bazilika ena izmed štirih glavnih bazilik (skupaj z bazilikami svetega Petra, svetega Pavla in svete Marije Velike), ima tudi sveta vrata: nahajajo se na desni strani pročelja bazilike in so izdelana iz temnega brona. Od daleč se svetita stopalo Deteta Jezusa in Marijina roka, ki simbolizirata prehod vernikov skozi vrata.
Nova sveta vrata je ob jubileju leta 2000 naročil papež Janez Pavel II. Imajo eno samo bronasto krilo in merijo 3,6 metra v širino in 1,9 metra v višino. Na vratih je velik križ s križanim Kristusom, pod njim pa Marija, ki nežno objema Dete Jezusa, z desnico pa blagoslavlja. V spodnjem delu je papeški grb.
Nad vrati so štiri plošče, na katerih je napisano, kdaj so papeži stopili skozi vrata ob prejšnjih jubilejih. Sveta vrata lateranske bazilike bo papež odprl 29. decembra letos, zaprl pa v nedeljo, 28. decembra prihodnje leto.
