Vatikanski muzeji. Po petih letih ponovno na ogled kip Apolona

Vatican News

Med tehnologijo in filologijo

Kip so odkrili leta 1489 med ruševinami antične hiše (domus) na rimskem griču Viminal, verjetno na vrtu samostana redovnic sv. Lovrenca v Panisperni, papež Julij II. pa ga je postavil v Vatikan med kipe, ki naj bi ponazarjali kontinuiteto med antičnim Rimom in njegovim pontifikatom.
Kot je na prireditvi ob ponovnem odprtju kipa za javnost dejala Barbara Jatta, direktorica Vatikanskih muzejev, je bilo za spomenik potrebno »delikatno in skrbno restavriranje, ki je bilo sad preudarnega ravnovesja med tehniko in filologijo«. Po njenih besedah gre za »poseg, ki izraža, kakšni bi bili radi Vatikanski muzeji danes: sinteza tradicije in inovacije, s pogledom, vedno uprtim v nove tehnologije«.

Premik kipa

Kot je za vatikanske medije povedala Claudia Valeri, kustosinja oddelka za grške in rimske antične umetnine Papeških zbirk, je na božični večer leta 2019 kabinet za znanstvene raziskave ob koncu pregleda zaznal neopazen premik kipa. Potrebno je bilo takojšnje posredovanje, tako da so kip zavarovali z zasilnim sistemom in žal ni bil na ogled za javnost. Ugotoviti so morali, zakaj se je premikal, čeprav neopazno, in določiti strategijo, ki bi bila najmanj invazivna in bi lahko ponovno vzpostavila trdno ravnovesje.

Poseben »bolnik«

Po besedah Giandomenica Spinole, pomočnika umetniško-znanstvenega direktorja Vatikanskih muzejev, se je mojstrovina, ki je od odkritja v dobi renesanse in zlasti po nastanku muzeja Pio-Clementino v 18. stoletju postala navdih za mnoga umetniška dela, »žal premaknila«, zato je bil nujno potreben poseg, »kakor naredi zdravnik z bolnikom«. Potrebno je bilo zagotoviti dolgo življenje kipu, ki že stoletja velja za primer popolnosti, oziroma da bo še naprej sijal »večno pomlad«, ki je prevzela umetnostnega zgodovinarja Johanna Joachima Winkelmanna ob opazovanju umetnine.

Skrb za mojstrovino

Zaradi poškodb, zlasti na področju gležnjev in kolen, je bilo potrebno nujno in hitro ukrepati. Na slabšanje stanja spomenika je nedvomno vplivalo dejstvo, da je bil od samega začetka razstavljen na prostem, pa tudi ravnanje in posegi, ki niso bili neproblematični: v prvi vrsti Napoleonovo ropanje, pa tudi prenos kipa v Združene države Amerike, ko je bil v osemdesetih letih prejšnjega stoletja na ogled na nekaterih razstavah.

Rešitev Canove

Kompleksen študijski projekt, ki je bil mogoč zahvaljujoč velikodušni podpori pokroviteljev umetnosti v Vatikanskih muzejih, je omogočil določitev najprimernejše metode posega. Kot je pojasnila Claudia Valeri, so preučili različne možnosti in na koncu so bili prepričani, da se morajo vrniti k rešitvi, ki so jo že izvedli v preteklosti. Zaradi Apolonove krhkosti so se odločili, da so med 15 predlogi izbrali rešitev Antonia Canove, ki je predvidel oporo, za katero je »uporabil luknje in vdolbine, ki so bile že prisotne na marmorju«. Kot je pojasnil vodja laboratorija za restavriranje kamnitih materialov Vatikanskih muzejev Guy Devreux, je šlo je za delo, ki je bilo »ročno, a hkrati intelektualno«. Posvetovali so se z inženirji in tehniki ter se med različnimi predlogi odločili za palico, eliptično krivuljo iz ogljikovih vlaken in jekla, ki bi delovala kot podpora kipa, pri tem pa se praktično niso dotaknili umetnine.

Najsodobnejša tehnologija in materiali

Z rahlo ukrivljeno palico, ki je pritrjena na podstavek in na hrbtno stran kipa, je mogoče zmanjšati težo kipa Apollona Belvederskega, ki znaša približno 150 kilogramov, ne da bi pri tem okrnili njegov estetski videz. Ob tem je Claudia Valeri poudarila, da so se zavedali, »da se bo kip estetsko nekoliko spremenil, vendar pa je poseg zagotovil njegovo ohranitev za prihodnja leta«. Zaradi podpore palice je bilo ublaženo tudi neravnovesje težišča kipa zaradi plašča.
Ob tem je potrebno spomniti, da je bila pozornost vzbujajoča lokostrelska drža Apolona, pogumna za delo iz marmorja, saj je bila zasnovana za skulpturo iz brona. Vatikanski kip je namreč rimska kopija izvirnega dela iz leta 330 pred našim štetjem, ki ga pripisujejo atenskemu kiparju Leokarju. Umetnik je izkoristil lahkost brona, da je upodobil držo božanstva v trenutku takoj po izstrelitvi puščice.

Roka iz Baje

Kipu so prav tako povrnili »originalno« roko, vzeto iz mavčnega odlitka, najdenega v petdesetih letih 20. stoletja med ruševinami cesarske palače v naselju Baje v bližini Neaplja. Kot je pojasnila kustosinja, so med restavriranjem ugotovili, da je Apolonova roka, ki jo je v 16. stoletju rekonstruiral Giovannangelo Montorsoli, precej velika in ima položaj, ki ni pravilen za lokostrelca, kar so v preteklosti opazili že drugi. Z novo roko je drža lokostrelca postala bolj naravna, roka pa sorazmerna in lahka.

Prihodnji načrti

Med postopkom čiščenja je plastičnost Apolona dobila novo mehkobo, med kodri pa se je ponovno pojavila vijolična polihromija, ki nakazuje pripravo na pozlačevanje las. Slednji vidik je v svojem govoru izpostavil Fabio Morresi, vodja znanstvenoraziskovalnega kabineta Vatikanskih muzejev, ki po nujni »prvi pomoči«, ki se je začela pred petimi leti, še naprej spremlja delo s strukturnega in kemičnega vidika.

Za prihodnost pa niso izključeni nadaljnji ukrepi za zagotovitev dolge življenjske dobe te mojstrovine. Med različnimi predlogi je tudi ideja, da bi pokrili osmerokotno dvorišče in na ta način omejili škodo, ki jo kipom povzročajo vremenski dejavniki. Tako bi lahko bolje ohranili obnovljene kipe. Kot je še poudaril Spinola, obstajajo »različne zamisli, vendar brez konkretnih načrtov: možnost obstaja, je izvedljiva in nujna«.