Življenjepisi novih kardinalov

Msgr. Angelo Acerbi, apostolski nuncij

Rodil se je 23. septembra 1925 v kraju Sesta Godano v severni Italiji in bil posvečen v duhovnika 27. marca 1948 za takratno škofijo Pontremoli. Leta 1956 je vstopil v diplomatsko službo Svetega sedeža. Deloval je na papeških predstavništvih v Kolumbiji, Braziliji, Franciji, na Japonskem in Portugalskem ter v svetu za javne zadeve Cerkve pri Državnem tajništvu. Papež Pavel VI. ga je 22. junija 1974 imenoval za pro-apostolskega nuncija na Novi Zelandiji in za apostolskega delegata v Tihem oceanu. Škofovsko posvečenje mu je v baziliki svetega Petra 30. junija podelil sveti oče. V času pontifikata papeža Janeza Pavla II. je deloval kot nuncij v Kolumbiji, kjer je bil skupaj z drugimi diplomatskimi predstavniki šest tednov talec gverilcev Gibanja 19. april, nato pa še na Madžarskem in v Moldaviji ter na Nizozemskem. Med letoma 2001 in 2015 je opravljal službo prelata Suverenega malteškega viteškega reda.

Msgr. Carlos Gustavo Castillo Mattasoglio, nadškof Lime (Peru)

Rodil se je 28. februarja 1950 v Limi. Vstopil je v bogoslovno semenišče svetega Turibija iz Mongroveja v limski nadškofiji, nato pa odšel na študij filozofije in teologije na rimsko Papeško univerzo Gregoriana. V duhovnika je bil posvečen 15. julija 1984 in bil inkardiniran v limsko nadškofijo, nato pa je nadaljeval z magistrskim in doktorskim študijem dogmatike, prav tako na Univerzi Gregoriana. Opravljal je naslednje službe: od leta 1987 do danes predava teologijo na Papeški katoliški univerzi v Peruju, med letoma 1987 in 1998 je bil poverjenik Narodne zveze katoliških študentov, nato pa župnijski vikar v dveh župnijah. Od leta 1991 do 1999 je bil v limski nadškofiji odgovoren za univerzitetno pastoralo, med letoma 1996 in 1999 pa še za pastoralo poklicanosti ter za urad za pastoralo mladih. Od leta 1990 do 2001 je bil odgovoren za mlade pri Perujski škofovski konferenci, zadnja tri leta je bil poleg tega še župnijski vikar, med letoma 2002 in 2015 pa župnik v dveh različnih župnijah. Od leta 2003 do 2006 je bil direktor urada za odnose s Cerkvijo in član univerzitetnega sveta Papeške katoliške univerze v Peruju. Papež Frančišek ga je 25. januarja 2019 imenoval za nadškofa metropolita limske nadškofije.

Msgr. Vinko Bokalič Iglič CM, nadškof Santiaga del Estera (primas Argentine)

Rodil se je slovenskim staršem 11. junija 1952 v mestu Lanús v provinci Buenos Aires. Leta 1970 je vstopil k lazaristom, filozofijo je študiral na jezuitskem kolegiju v San Miguelu, teologijo pa v bogoslovnem semenišču v Buenos Airesu. Večne zaobljube je izpovedal 5. junija 1976. Po duhovniškem posvečenju 1. aprila 1978 je bil zadolžen za pastoralo poklicanosti in mladih v Buenos Airesu, od leta 1981 pa je opravljal tudi službo župnijskega vikarja v župniji Naše Gospe čudodelne svetinje. Med letoma 1983 in 1986 je bil formator in ekonom, od leta 1987 do 1990 pa predstojnik semenišča lazaristov. Od leta 1991 do 1993 je ponovno deloval v župniji Naše Gospe čudodelne svetinje, zatem je bil štiri leta misijonar v prelaturi Deán Funes, nato pa od leta 1997 do 2000 predstojnik semenišča Misijonske družbe v San Miguelu. Naslednja tri leta je bil misijonar in župnik v škofiji Goya, od decembra 2002 do 2009 pa je opravljal službo provincialnega predstojnika svoje kongregacije. Zatem je šel ponovno v župnijo Naše Gospe čudodelne svetinje, 15. marca 2010 pa je bil imenovan za pomožnega škofa škofije Buenos Aires. Škofovsko posvečenje je prejel 29. maja istega leta. 23. decembra 2013 ga je papež Frančišek imenoval za škofa argentinske škofije Santiago del Estero. 22. julija letos je sveti oče to škofijo povzdignil v nadškofijo in msgr. Bokaliča imenoval za njenega prvega nadškofa in primasa Argentine.

Msgr. Luis Gerardo Cabrera Herrera OFM, nadškof v Guayaquilu (Ekvador)

Rodil se je 11. oktobra 1955 v kraju Azogues v Ekvadorju. Obiskoval je frančiškansko malo semenišče v Azoguesu in Quitu, filozofijo in teologijo je študiral na Papeški katoliški univerzi v Ekvadorju ter doktoriral iz filozofije na Papeški univerzi Antonianum v Rimu. V duhovnika je bil posvečen 3. septembra 1983. Opravljal je naslednje službe: pomočnik magistra frančiškanskih novincev in nato magister v noviciatu v Riobambi; član provincialnega sveta, zadolžen za pastoralo poklicanosti in formacijo aspirantov v frančiškanski provinci; direktor filozofsko-teološkega inštituta »Kardinal B. Echeverría« v Quitu; tajnik oddelka za ekumenizem pri Komisiji za učiteljstvo in nauk, ki deluje v okviru Ekvadorske škofovske konference. Avgusta leta 2000 je bil izvoljen za provincialnega ministra frančiškanov ekvadorske province in podpredsednika Konference redovnih ustanov. Od leta 2003 do 2009 je bil definitor frančiškanskega reda in delegat generalnega ministra za frančiškanske province Latinske Amerike in Karibov. 20. aprila 2009 je bil imenovan za nadškofa nadškofije Cuenca, škofovsko posvečenje pa je prejel 4. julija istega leta. V obdobju med letoma 2011 in 2014 je bil podpredsednik Ekvadorske škofovske konference. Od 24. septembra 2015 je nadškof v Guayaquilu.

Msgr. Fernando Natalio Chomalí Garib, nadškof Santiaga de Chile (Čile)

Rodil se je 10. marca 1957 v Santiagu de Cile. Po končanem študiju gradbeništva na Papeški katoliški univerzi v Čilu je študiral filozofijo in teologijo v Papeškem bogoslovnem semenišču v Santiagu. V duhovnika je bil posvečen 6. aprila 1991 za nadškofijo Santiago de Chile. Podiplomski študij je nadaljeval v Rimu: magisterij iz moralne teologije na Papeški akademiji Alfonsiana, doktorat na Papeški univerzi Gregoriana ter master iz bioetike na Papeškem teološkem inštitutu Janeza Pavla II. Opravljal je službo župnijskega vikarja, škofijskega delegata za univerzitetno pastoralo ter profesorja moralne teologije in bioetike na teološki in medicinski fakulteti Papeške katoliške univerze v Čilu in v bogoslovnem semenišču. Bi je župnik župnije sv. Marije Usmiljenja, moderator kurije in predsednik delegat ekonomskega sveta nadškofije Santiago de Chile. Od leta 2001 je tudi član Papeške akademije za življenje. 6. aprila 2006 je bil imenovan za pomožnega škofa škofije Santiago de Chile, škofovsko posvečenje pa je prejel 3. junija isto leto. 20. aprila 2011 je bil imenovan za nadškofa nadškofije Concepción, 25. oktobra 2023 pa za nadškofa Santiaga de Chile. Trenutno je podpredsednik Čilske škofovske konference.

Msgr. Tarcisio Isao Kikuchi SVD, nadškof Tokia (Japonska)

Rodil se je 1. novembra 1958 v prefekturi Iwate v škofiji Sendai. Študiral je na Japonskem. Marca 1985 je v Kongregaciji misijonarjev verbitov izpovedal večne zaobljube in bil marca 1986 posvečen v duhovnika. Študij je nadaljeval na Duhovnem inštitutu Srca Jezusovega v Melbournu (Avstraliji). Med letoma 1986 in 1992 je bil misijonar v Gani, nato eno leto formator in viceprefekt postulantov verbitov na Japonskem ter odgovoren za nove poklice v redovni skupnosti. Od leta 1994 je opravljal funkcijo provincialnega svetovalca verbitov. Leta 1994 je začel poučevati na Univerzi Nanzan in postal član Odbora za mednarodno pomoč pri Japonski škofovski konferenci. Od leta 1996 je koordinator urada Pravičnost in mir pri verbitih za področje Azije in Pacifika, od leta 1998 pa član Karitas Japonska in predstavnik japonskih škofov na različnih mednarodnih konferencah in srečanjih. Leta 1999 je postal provincialni predstojnik verbitov na Japonskem in to funkcijo opravljal dva mandata. Je izvršni direktor Karitas Japonska ter član odbora za stalno formacijo duhovnikov škofije Nagoja. Leta 2004 je bil imenovan za škofa škofije Niigata, 2017 pa za tokijskega nadškofa.

Msgr. Pablo Virgilio Siongco David, škof Kalookana (Filipini)

Rodil se je 2. marca 1959 v kraju Betis na Filipinih. V duhovnika je bil posvečen 12. marca 1983 za nadškofijo San Fernando in imenovan za kaplana. Leto zatem je postal direktor semenišča Matere dobrega sveta, vse do leta 1986, ko je odšel na podiplomski študij na Katoliško univerzo Louvain, ter na Biblično šolo v Jeruzalemu. Po vrnitvi v domovino je v škofijskem bogoslovnem semenišču opravljal različne vodstvene funkcije, poleg tega pa je tudi poučeval. Leta 2002 je postal direktor oddelka za teologijo v semenišču ter je nadaljeval s poučevanjem Svetega pisma. Isto leto je bil izvoljen za podpredsednika Združenja filipinskih katoliških biblicistov in podpredsednika nadškofijske mreže na področju apostolata medijev. Napisal je več knjig o Svetem pismu. Papež Benedikt XVI. ga je 27. maja 2006 imenoval za pomožnega škofa nadškofije San Fernando, škofovsko posvečenje je prejel 10. julija istega leta. 14. oktobra 2015 je bil imenovan za škofa Kalookana.

Msgr. Ladislav Nemet SVD, beograjski nadškof

Rodil se je 7. septembra 1956 v kraju Odžaci v Srbiji. Leta 1977 je vstopil k verbitom (Družba Božje besede) in bil posvečen v duhovnika 1. maja 1983. Na Papeški univerzi Gregoriana je doktoriral iz dogmatične teologije. Opravljal je naslednje funkcije: bil je misijonar na Filipinih ter predavatelj na Poljskem, v Avstriji in na Hrvaškem; sodelavec stalnega opazovalca Svetega sedeža pri OZN na Dunaju; provincial madžarske province Družbe Božje besede in generalni tajnik Madžarske škofovske konference. 23. aprila 2008 je bil imenovan za škofa Zrenjanina. Leta 2021 je bil drugič izvoljen za predsednika Mednarodne škofovske konference svetih bratov Cirila in Metoda. Je tudi podpredsednik Sveta evropskih škofovskih konferenc (CCEE).

Msgr. Jaime Spengler, nadškof Porta Alegre (Brazilija)

Rodil se je 6. septembra 1960 v mestu Blumenauu v brazilski zvezni državi Santa Catarina v istoimenski škofiji. Leta 1981 je vstopil k frančiškanom in leta 1985 izpovedal večne zaobljube. 17. novembra 1990 je bil posvečen v duhovnika. Na Teološkem inštitutu v Jeruzalemu je leta 1990 diplomiral iz Svetega pisma, med letoma 1995 in 1998 pa je na Papeškem inštitutu Antonianum v Rimu študiral filozofijo. Opravljal je naslednje funkcije: V letih 1991-1994 je bil profesor v frančiškanskem noviciatu v Rodeiu in magister postulantov (1990); profesor v postulatu in župnijski vikar v Guaratingueti (1991-1994); profesor in vicerektor Filozofskega inštituta Sv. Boaventura v Campo Largo (2000-2003); duhovni asistent Brazilske zveze sester koncepcionistk (2001-2002); lokalni predstojnik in župnijski vikar župnije Senhor Bom Jesus v nadškofiji Curitiba (2004-2006); profesor filozofije na fakulteti São Boaventura v Curitibi (2000-2003); podpredsednik Frančiškanskega združenja Ensino Senhor Bom Jesus v Campo Largo in gvardijan samostana. 10. novembra 2010 je bil imenovan za pomožnega škofa nadškofije Porto Alegre. Škofovsko posvečenje je prejel 5. februarja 2011, 18. septembra 2013 pa je bil imenovan za nadškofa metropolita nadškofije Porto Alegre (Brazilija).

Msgr. Ignace Bessi Dogbo, nadškof Abidžana (Slonokoščena obala)

Rodil se je 17. avgusta 1961 v mestu Niangon-Adjame v škofiji Yopougon. V duhovnika je bil posvečen 2. avgusta 1987, zatem pa je dve leti deloval na župniji. S študijem je nadaljeval na Papeškem bibličnem inštitutu v Rimu, nato pa je bil od leta 1993 do 1995 škofijski direktor Papeških misijonskih družb. Med letoma 1995 in 2004 je opravljal službo generalnega vikarja škofije Yopougon, od leta 1997 do 2004 pa je bil tudi župnik tamkajšnje katedrale. V bogoslovnem semenišču je bil profesor svetopisemskih jezikov, poleg tega pa je bil škofijski duhovni asistent za katoliško mladino. 19. marca 2004 je bil imenovan za škofa škofije Katiola, posvečen pa 4. julija. Od leta 2017 do 2023 je bil predsednik škofovske konference. Leta 2017 je postal apostolski administrator metropolitanske nadškofije Korhgo, od leta 2021 do maja 2024 pa je bil njen nadškof metropolit. 20. maja letos je bil imenovan za nadškofa Abidžana.

Msgr. Jean-Paul Vesco OP, nadškof Alžira (Alžirija)

Rodil se je 10. marca 1962 v Lyonu (Francija). Študiral je pravo in nato delal v odvetniški pisarni do leta 1995, ko je vstopil v noviciat reda pridigarjev (dominikancev). Prve redovne zaobljube je izrekel 14. septembra 1996, v duhovnika pa je bil posvečen 24. junija 2001 v Lyonu. 6. oktobra 2002 je odšel v dominikanski samostan Tlemcen v škofiji Oran v Alžiriji. Leta 2004 je bil izbran za škofijskega delegata za pripravo medškofijskega srečanja. Leta 2005 je postal generalni vikar iste škofije, leta 2007 pa še ekonom. 16. oktobra 2007 je bil izvoljen za predstojnika dominikanske skupnosti v samostanu Tlemcen, januarja 2011 pa za provincialnega predstojnika v Franciji. 1. decembra 2012 je bil imenovan za škofa Orana, 27. decembra 2022 pa ga je sveti oče imenoval za nadškofa metropolita Alžira.

Msgr. Dominique Joseph Mathieu OFMConv., nadškof Teherana-Ispahana (Iran)

Rodil se je 13. junija 1963 v mestu Arlon v Belgiji. Po končani gimnaziji je vstopil k minoritom. Večne zaobljube je izpovedal leta 1987, v duhovnika pa je bil posvečen 24. septembra 1989. Leta 2013 je bil inkardiniran v provincialno kustodijo Vzhoda in Svete dežele. Znotraj minoritskega reda je opravljal različne funkcije: bil je promotor za duhovne poklice, vikar in provincialni minister belgijske minoritske province. Po združitvi s francosko provinco je postal generalni delegat. Bil je rektor narodnega svetišča svetega Antona Padovanskega v Bruslju in vodja tamkajšnje bratovščine. Bil je tudi predsednik dveh neprofitnih združenj, povezanih z minoriti v Belgiji, in imel odgovorne funkcije na katoliški šoli v mestu Landen. Izvoljen je bil za predsednika srednjeevropske federacije minoritov in člana mednarodne komisije za ekonomijo svojega reda. Po preselitvi v Libanon leta 2013 je bil v provincialni kustodiji Vzhoda in Svete dežele tajnik, formator, magister novincev in rektor postulantov in kandidatov. Od leta 2019 je bil generalni definitor in generalni pomočnik srednjeevropske federacije minoritov. 8. januarja 2021 je bil imenovan za nadškofa nadškofije Teheran-Ispahan.

Msgr. Roberto Repole, nadškof Torina (Italija)

Rodil se je 29. januarja 1967 v Torinu. Z enajstimi leti je vstopil v malo semenišče in maturiral na salezijanski gimnaziji v Torinu. Filozofijo in teologijo je študiral v nadškofijskem semenišču v Torinu in bil posvečen v duhovnika 13. junija 1992. Do leta 1996 je bil župnijski vikar v župniji Jezusa Odrešenika in sodelavec v župniji Marijinega imena v Torinu. Podiplomski študij je nadaljeval na Papeški univerzi Gregoriana v Rimu, kjer je doktoriral leta 2001. Od leta 2001 je v Torinu poučeval sistematično teologijo. Med letoma 2011 in 2019 je bil predsednik Italijanskega teološkega združenja. Papež Frančišek ga je 19. februarja 2022 imenoval za 95. torinskega nadškofa metropolita in škofa škofije Susa ter v njem združil sedež obeh škofij. Škofovsko posvečenje je prejel 7. maja 2022. Stalni svet Italijanske škofovske konference ga je septembra 2022 imenoval za člana škofijske komisije za katoliško vzgojo, šolo in univerzo. Oktobra istega leta je bil izvoljen za podpredsednika Škofovske konference Piemonta in Doline Aoste.

Msgr. Baldassare Reina, novi generalni vikar rimske škofije

Rodil se je 26. novembra 1970 v kraju San Giovanni Gemini v nadškofiji Agrigento na Siciliji. Leta 1981 je vstopil v nadškofijsko semenišče. Filozofijo in teologijo je študiral na Papeški univerzi Gregoriana, kjer je leta 1998 magistriral iz biblične teologije. V duhovnika je bil posvečen 8. septembra 1995. Med letoma 1998 in 2001 je bil škofijski asistent Katoliške akcije in vicerektor nadškofijskega semenišča v Agrigentu. Nato je bil dve leti župnik, med letoma 2003 in 2009 pa študijski prefekt Teološkega študija svetega Gregorja iz Agrigenta. Zatem je bil štiri leta župnik v župniji sv. Leona v Agrigentu, od leta 2013 do 2022 pa rektor bogoslovnega semenišča v Agrigentu. Poleg tega je na škofiji opravljal naslednje funkcije: predavatelj Svetega pisma, direktor urada za kulturo, kanonik stolnega kapitlja, član duhovniškega sveta in kolegija svetovalcev. 27. maja 2022 ga je papež Frančišek imenoval za pomožnega rimskega škofa, 6. januarja 2023 pa za namestnika upravitelja rimske škofije.

Msgr. Francis Leo, nadškof Toronta (Kanada)

Rodil se je 30. junija 1971 v Motrealu v Kanadi. V bogoslovno semenišče je vstopil leta 1990 in bil posvečen v duhovnika 14. decembra 1996. Podiplomski študij je zaključil leta 2005 z doktoratom s področja mariologije na Mednarodnem marijanskem raziskovalnem inštitutu na Univerzi Dayton v ZDA. Po mašniškem posvečenju je bil najprej pet let kaplan v župniji Marije Tolažnice, zatem dve leti upravitelj župnije sv. Jožefa, med letoma 2003 in 2005 pa kaplan in učitelj verouka na dveh šolah. Eno leto je bil župnik v župniji sv. Rajmonda, leta 2006 pa je bil poslan na Papeško cerkveno akademijo v Rim. Po vstopu v diplomatsko službo Svetega sedeža je deloval na apostolski nunciaturi v Avstraliji (2008-2011), zatem pa na predstavništvu Svetega sedeža v Hong Kongu (2011-2012).
Leta 2012 se je vrnil v Montreal in bil imenovan za direktorja in profesorja dogmatike v bogoslovnem semenišču, direktor oddelka za kanonsko pravo na Teološkem inštitutu v Montrealu ter podpredsednik škofijskega urada za duhovne poklice. Med letoma 2013 in 2015 je bil član duhovniškega sveta. Od leta 2015 do 2021 je bil generalni tajnik Kanadske škofovske konference, leta 2021 pa je bil imenovan za generalnega vikarja in moderatorja nadškofijske kurije v Montrealu. 16. julija 2022 je bil imenovan za pomožnega škofa Montreala, posvečenje pa je prejel 12. septembra istega leta. Februarja 2023 ga je papež Frančišek imenoval za nadškofa Toronta.

Msgr. Rolandas Makrickas, nadžupnik koadjutor papeške bazilike svete Marije Velike

Rodil se je 31. januarja 1972 v kraju Biržai v Litvi, v duhovnika je bil posvečen 20. julija 1996. Do leta je bil 2001 podtajnik Litovske škofovske konference, poleg tega pa je bil odgovoren za narodni odbor v pripravi na jubilej leta 2000. Na Papeški univerzi Gregoriana v Rimu je leta 2004 zaključil doktorski študij cerkvene zgodovine. Po vstopu v diplomatsko službo Svetega sedeža 1. julija 2006 je deloval na papeških predstavništvih v Gruziji, na Švedskem, v Združenih državah Amerike, v Gabonu ter na oddelku za splošne zadeve na državnem tajništvu. Od 15. decembra 2021 do 19. marca 2024 je bil izredni komisar za papeško baziliko svete Marije Velike, kjer je 15. aprila 2023 tudi prejel škofovsko posvečenje. 19. marca letos ga je sveti oče imenoval za nadžupnika koadjutorja iste bazilike.

Msgr. Mykola Bychok CssR, škof eparhije sv. Petra in Pavla v Melbournu za Ukrajince

Rodil se je 13. februarja 1980 v Ternopilju v Ukrajini. Julija 1997 je vstopil v red redemptoristov, študiral je v Ukrajini in na Poljskem, končal je magistrski študij pastoralne teologije. Večne zaobljube je izpovedal 17. avgusta 2003, v duhovnika je bil posvečen 3. maja 2005 v Lvivu. Opravljal je naslednje službe: misijonar v cerkvi Matere nenehne pomoči v Prokopjevsku v Rusiji, predstojnik samostana svetega Jožefa in župnik v cerkvi Matere nenehne pomoči v Ivano-Frankivsku v Ukrajini, ekonom redemptoristov v Lvovu in od leta 2015 vikar župnije svetega Janeza Krstnika v Newarku v nadeparhiji Philadelphia za Ukrajince. 15. januarja 2020 je bil imenovan za škofa eparhije svetih Petra in Pavla v Melbournu za Ukrajince. V škofa ga je 7. junija 2020 v katedrali sv. Jurija v Lvivu posvetil višji nadškof ukrajinske grkokatoliške Cerkve Svjatoslav Ševčuk. 12. julija 2021, na praznik svetih Petra in Pavla po julijanskem koledarju, ga je v katedrali svetih Petra in Pavla v Melbournu za tretjega škofa eparhije v Melbournu umestil Peter Comensoli, nadškof v Melbournu.

P. Timothy Peter Joseph Radcliffe OP, teolog

Rodil se je leta 1945 v Londonu in se leta 1965 pridružil dominikanskemu redu. Po končanem študiju v Oxfordu in Parizu je poučeval Sveto pismo na Univerzi v Oxfordu. Leta 1971 je bil posvečen v duhovnika in je aktivno sodeloval v gibanju za mir, opravljal pa je tudi pastoralno službo med bolniki z aidsom. Med letoma 1982 in 1988 je bil prior samostana v Oxfordu, nato od leta 1988 do 1992 provincial Anglije in med letoma 1992 in 2001 vrhovni predstojnik reda pridigarjev. Je mednarodno priznan govornik, predavatelj, pridigar in pisatelj, član Agencije katoliške Cerkve Anglije in Walesa, ki se ukvarja s karitativno podporo in razvojnim delom v čezmorskih državah, in teološke komisije Caritas Internationalis. Prejel je častne diplome Univerze v Oxfordu in drugih akademskih ustanov v Franciji, Italiji in Združenih državah Amerike. Leta 2007 je prejel nagrado Michaela Ramseyja za teološka besedila.

P. Fabbio Baggio CS, podtajnik Dikasterija za služenje celostnemu človeškemu razvoju

Rodil se je leta 1965 v kraju Bassano del Grappa na severovzhodu Italije, leta 1976 pa vstopil k misijonarjem svetega Karla Boromejskega (skalabrinci). Večne zaobljube je izpovedal leta 1991, leto kasneje pa je bil posvečen v duhovnika. Med letoma 1995 in 1997 je v Santiagu de Chile poleg pastoralnega poslanstva opravljal tudi funkcijo svetovalca Škofijske komisije za migracije. Leta 1998 je na Papeški univerzi Gregoriana doktoriral iz zgodovine Cerkve. Iz Čila je odšel v Argentino, kjer je bil do leta 2002 direktor oddelka za migracije na nadškofiji Buenos Aires, leta 1999 pa je prevzel tudi vlogo nacionalnega tajnika Papeških misijonskih družb v Argentini. 14. decembra 2016 je bil imenovan za podtajnika Dikasterija za služenje celostnemu človeškemu razvoju. 23. aprila 2022 ga je sveti oče potrdil kot tajnika Dikasterija, s posebno odgovornostjo za Oddelek za migrante in begunce ter posebne projekte.

Msgr. George Jacob Koovakad, uradnik na državnem tajništvu, odgovoren za papeževa potovanja

Rodil se je 11. avgusta 1973 v kraju Chethipuzha v Indiji, v duhovnika je bil posvečen 24. julija 2004. Končal je študij kanonskega prava. V diplomatsko službo Svetega sedeža je vstopil 1. julija 2006 in najprej služboval na apostolski nunciaturi v Alžiriji, med letoma 2009 in 2012 pa v Koreji. Zatem je odšel na apostolsko nunciaturo v Iranu, leta 2015 pa v Kostariki. Od 10. julija 2020 je zaposlen na oddelku za splošne zadeve na vatikanskem državnem tajništvu. Leta 2021 mu je sveti oče zaupal organizacijo papeških potovanj.