Beatifikacija Kajetana Clausellasa in Antonija Torta: Hoditi za Kristusom, kamorkoli nas vodi

Marcello Semeraro

Homilija pri beatifikaciji Kajetana Clausellasa in Antonija Torta, mučencev
Smo na koncu bogoslužnega leta in Cerkev kot svetopisemska berila za različne skupne molitve izbira besedila, ki odpirajo scenarij konca časov. Tudi pri tej sveti maši nam je Božja Beseda iz knjige Razodetja pokazala neizmerno množico, ki je vpila z močnim glasom: »Odrešenje je v našem Bogu, ki sedi na prestolu, in v Jagnjetu« (prim. Raz 7,9-10). Med njimi danes prepoznavamo tudi dva mučenca, ki ju je Cerkev pravkar razglasila za blažena: duhovnika Kajetana Clausellasa in vernega laika Antonija Torta.

Papež je v svojem odloku opisal njuno življenje z evangeljsko podobo usmiljenega Samarijana. Kakor on sta tudi nova blažena pokazala veliko ljubezen do tistih, ki so najbolj ubogi in so v pomanjkanju. Tako je storil blaženi Kajetan Clausellas, v katerem je, kot so spoznali, njegova ponižnost spremljala njegovo ljubezen; tako je storil tudi blaženi Antonijo Tort, ki je rad skrbel za tuberkulozne bolnike in za ostarele ljudi. Temu pričevanju ljubezni sta oba ostala zvesta, tudi ko je to izpostavilo v nevarnost njuni življenji. Ko so ga vodili na kraj umora, je blaženi Kajetan molil z besedami Te Deum, starodavno himno, ki se konča z besedami: »V tebi, Gospod, je moje upanje.« O blaženem Antoniju pa priče pravijo, da je, da bi obvaroval evharistijo pred skrunjenjem, vzel posodico s hostijami iz rok miličnika (pripadnika mednarodnih enot v španski državljanski vojni) ter posvečeni kruh razdelil navzočim. Ko ga je ponudil svojemu najmlajšemu petletnemu sinu, je rekel: »Jemljejo ti tvojega zemeljskega očeta in jaz te zaupam nebeškemu Očetu.«

Cerkev nam danes predlaga, da ta pričevanja o mučeništvu, ki so tako močna in tako ganljiva, razumemo v luči Jezusovih besed, ki jih najdemo v Janezovem evangeliju (prim. Jn 12,24-26). Pripoved, ki je bila oznanjena, moramo postaviti v trenutek zadnje Gospodove velike noči, ko svojim učencem oznanja izpolnitev svoje »ure«. Ta trenutek je vrhunec njegove zemeljske zgodovine in ki je njegovo poveličanje, še prej pa njegova smrt na križu.

Prva podoba evangeljskega besedila nas opozarja na rodovitnost tega dogodka: »Če pšenično zrno, ki je padlo v zemljo, ne umre, ostane samo, če pa umre, obrodi veliko sadu.« Kako je to mogoče? Na videz gre v resnici za tragičen trenutek: Jezus je izdan, zapuščen, križan. Znotraj te drame pa raste življenje. Pod kakšnim pogojem? Da svojega življenja nimamo za posest, ki jo moramo pohlepno obdržati kot edinstveno dobrino, ki jo je treba braniti za vsako ceno, ampak ga moramo nasprotno, odpreti srečanju, usmiljenju, skrbi za drugega in to ne zgolj iz solidarnosti in človekoljubja, ki sta prav tako pomembni gesti in vredni spoštovanja, ampak zaradi posnemanja Jezusa. On nam hoče povedati, da je naše življenje – predvsem življenje nas, njegovih učencev, potem pa tudi življenje vsakega človeka – rodovitno samo v darovanju, v ljubezni.

V odlomku svetega evangelija, ki nam je bil oznanjen, predragi, je beseda, ki jo želim poudariti zase in za vas; za vse nas in rad bi, da ostane beseda-spomin na to lepo praznovanje, polno veselja in upanja. Jezus pravi: »Če kdo hoče meni služiti, naj hodi za menoj« (v. 26). Sveti Avguštin je to razlagal rekoč, da hoditi za Jezusom pomeni posnemati ga; dodal pa je, da Jezus hoče, da so poti, po katerih hodimo, njegove in ne tiste, ki si jih začrtamo sami. Ko se je spustil v konkretnost, je dodal: »Tako na primer, če nekdo ponudi kruh nekomu, ki je lačen, mora to storiti po navdihu usmiljenja, ne pa iz nečimrnosti … Kdor za Kristusa opravlja ne samo telesna dela usmiljenja, ampak kakršno koli dobro delo, je Kristusov služabnik, še posebej če bo dosegel tisto veliko delo ljubezni, ki je v darovanju svojega življenja za brate, kar je enakovredno darovanju za Kristusa (prim. In Jo. evang. tractatus 51, 12: PL 35, 1768). In tukaj, predragi, prepoznamo naša blažena mučenca. Kaj je namreč bilo njuno mučeništvo, če ne hoja za Kristusom? Nista sledila sebi, ampak Kristusu! Pričevanje, ki ga dobivamo od njiju, je: hoditi za Kristusom!

Podobna pojasnila dobivamo še od nekega drugega cerkvenega očeta, tokrat z Vzhoda. Gre za sv. Gregorja iz Nise, med drugim pisca Mojzesovega življenja, ki je delo velikega pomena, ker začrtuje pot človekovega srečanja z Bogom. Tukaj se omenja, da je Bog Mojzesu rekel, da ga bo lahko videl samo v hrbet in pojasnjuje: »Mojzes si je nestrpno želel videti Boga, vendar mu bo to mogoče samo, če mu bo še naprej sledil, kamor koli ga bo hotel pripeljati. To je videti Boga« (De Vita Moysis: PG 44, 408). To sta navsezadnje storila naša blažena: Bogu sta prepustila izbiro njune poti. Seveda sta oba že izbrala krščansko življenje, ko sta se odzvala poklicanosti: eden je izbral duhovniško služenje in drugi poslanstvo moža in očeta. Oba pa sta temu dala toplino ljubezni do bližnjega. Ali ne bi moglo biti to dovolj?

Veliki učitelj rabinskega judovstva Martin Buber je zapisal, da se mora človekova pot res začeti pri sebi, ne more pa se končati pri sebi: treba je »poznati samega sebe, ampak ne za to, da bi se posvetili samemu sebi«, je zapisal (Il cammino dell’uomo, Einaudi, Torino 1923, str. 36). Navsezadnje je to tisto, kar smo slišali od Jezusa: »Kdor ljubi svoje življenje, ga bo izgubil.« Ko sta naša blažena hodila za Jezusom, sta razumela, da njuni življenjski odločitvi nista dovolj in da Bog vedno doda klic v klicu; razumela sta, da ju hoja za Jezusom vodi tja, kamor si ne bi nikoli predstavljala, da bosta prišla. Vendar sta sprejela, da bosta obsojena, kot je bil obsojen on, zaradi darovanja svojega življenja drugim. To počne mučenec: posnema Kristusa, tudi kadar hoja za njim vodi k do odločitve sprejeti smrt.

Še vedno navajam sv. Avguština, ki je pridigal: »Kristus je šel naprej in mnogi so mu sledili. Pot je bila v resnici zelo naporna, a on jo je naredil prehodno, ko je šel prvi po njej« (prim. Sermo 327: In Natali Martyrum 1,1: PL 38, 1452). Zgled in priprošnja novih blaženih naj pomaga tudi nam hoditi po Kristusovi poti in njemu končno prepustiti odločitev, v prepričanju, da bo to v vsakem primeru pot ljubezni, ki nas bo vodila, da bomo skupaj z njim v Očetovi hiši.
Bazilika Svete Družine, Barcelona – 23. novembra 2024