Simpozij o mučeništvu in darovanju življenja
Vatican News
Pripravljenost slediti Kristusu vse do darovanja lastnega življenja je vprašanje, ki se zastavlja vsem. Če se za mnoge med nami zdi nekaj teoretičnega in časovno oddaljenega, je za druge zelo konkretna stvarnost, ki jih spremlja v vsakdanjosti življenja. Približno štiristo udeležencev simpozija bo nagovorila vrsta predavateljev in strokovnjakov z različnih področij. Med temami bo na primer vprašanje sovraštva do vere v različnih družbenih in geografskih kontekstih, govorilo se bo o mučeništvu v ostalih krščanskih veroizpovedih, v ospredju bo tudi svetost v luči darovanja življenja, govorilo pa se bo tudi o mučeništvu v kinematografiji.
Uvodno predavanje je imel prefekt Dikasterija za zadeve svetnikov, kardinal Marcello Semeraro. Predstavil je vsebino simpozija in se osredotočil na razlago naslova, vzetega iz četrtega Janezovega evangelija, ki se je bral tudi na začetku konference.
Različna pojmovanja mučeništva
Spregovoril je o različnih podobah, s katerimi se je skozi krščansko zgodovino predstavljalo lik mučenca: prezir do telesnih bolečin, ki ima svojo osnovo v starozaveznih knjigah Makabejcev in stoicizmu; na drugem mestu je notranja mirnost mučenca ob soočanju s smrtjo, ki je prav tako skupen s stoicizmom; tretja poteza govori o prostovoljni pripravljenosti na mučeništvo, kar kaže na nepreklicnost krščanske izbire; imamo tudi podobo pogumnega mučenca, ki javno dokaže svojo notranjo svobodo; kot zadnja poteza mučenca, ki ga s svojim naslovom želi izpostaviti tudi simpozij, pa je pojmovanje mučeništva kot izraza popolne ljubezni. In ta vidik ima prevlado nad vsemi ostalimi in je tudi v središču krščanske teologije o mučeništvu, kot je dejal kardinal Semerraro.
Nadaljeval je, da je teologija mučeništva bila vedno povezana z Jezusovimi besedami: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,13). Mučeništvo je torej mogoče »razumeti le kot izraz večje ljubezni«, »končno merilo njegove pristnosti je ljubezen«.
Razširiti pojem mučeništva
Semerraro je izpostavil še dve zeli pomembni vprašanji. Prvo je »tendenca, da bi se razširilo pojem mučeništva«. Zgodovinarji namreč opozarjajo, da je treba kot začetno znamenje v tem smislu prepoznati v mučeništvu svetega Tomaža Becketa (29. decembra 1170), saj »mu življenja niso vzeli zaradi vere (kar so navsezadnje potrdili njegovi morilci), temveč zaradi obrambe svobode Cerkve, ki je bila v nevarnosti zaradi spora med politično oblastjo in cerkveno institucijo«. Po kardinalovih besedah je tema zanimiva in se jo bo obravnavalo tudi na simpoziju, a – kot je poudaril – »vsake prostovoljne smrti, ne glede na razlog, zaradi katerega je bila povzročena, s katoliškega teološkega vidika ne moremo imenovati mučeništvo«.
Kot drugi vidik pa je navedel besede Benedikta XVI. v pismu takratni Kongregaciji za nauk vere (Benedikt XVI., Pismo udeležencem plenarnega zasedanja Kongregacije za nauk vere, 24. april 2006), v katerem poudarja, da so dokazi o pripravljenosti na mučeništvo in sprejetju prelitja krvi s strani žrtve neobhodni, a prav tako je nujno dokazati – posredno ali neposredno - odium Fidei, sovraštvo do vere pri preganjalcu, in to vedno na moralno zanesljiv način. Če tega elementa ni, v skladu z večnim teološkim in pravnim naukom Cerkve ne bo pravega mučeništva, je zapisal Benedikt XVI.
Darovanje življenja
Kardinal Semerraro je nakazal tudi nekaj tipologij postopkov za beatifikacijo, skliceval pa se je predvsem na apostolsko pismo papeža Frančiška Maiorem hac dilectionem o darovanju življenja, ki se nanaša na postopke za beatifikacijo in kanonizacijo. Postopki so do takrat predvidevali tri poti: pot mučeništva, pot junaških krepostih in t.i. »posebni primeri«. Frančišek je tem dodal še četrto možnost, ki se imenuje »darovanje življenja«. Tej temi bo namenjen tretji dan simpozija. Kot beremo v uvodu Maiorem hac dilectionem: »Posebne pozornosti in časti so vredni tisti kristjani, ki so sledili stopinjam in učenju Gospoda Jezusa ter prostovoljno in svobodno darovali svoje življenje za druge in pri tem vztrajali do smrti. Gotovo je, da junaško darovanje življenja, ki ga spodbuja in podpira ljubezen, izraža resnično, popolno in zgledno posnemanje Kristusa in si zato zasluži tisto občudovanje, ki ga je skupnost vernikov vajena namenjati tistim, ki so prostovoljno sprejeli mučeništvo krvi ali so na junaški način uresničevali krščanske kreposti.«
