Odprtje svetih vrat v lateranski baziliki. Reina povabil k molitvi za družine.
Vatican News
Odprtje svetih vrat pomeni »izpovedati vero v Kristusa, Vrata našega zveličanja«, ter potrditi svoje zavzemanje, da bomo »vsakemu bratu in sestri konkretno znamenje upanja« ter bomo »odprli vrata svojega srca za čustva in usmiljenje, dobroto in pravičnost«, je dejal med homilijo vikar rimske škofije kardinal Baldo Reina.
Ker je odprtje svetih vrat potekalo na praznik svete nazareške družine, je kardinal vernike povabil, naj se prepoznajo kot Božja družina, ki je poklicana rasti v edinosti, in naj z molitvijo podpirajo vse družine, zlasti tiste, ki se spoprijemajo s težavami in trpljenjem.
Kristjani smo namreč otroci, ki so poklicani živeti kot družina Boga. »Iti skozi sveta vrata nas spominja na vsakodnevo prestopanje praga naših domov. Ta vrata, sedaj na široko odprta, nas niso popeljala le v Gospodovo hišo, ampak tudi v globine našega srca,« je dejal kardinal in nadaljeval, da nam vera omogoča izkusiti odnos z Bogom, in to razsežnost – da smo Božji otroci – moramo nenehno odkrivati.
Pri tem nam lahko pomaga prilika o usmiljenjem očetu. Obema sinovoma je skupno to, da odnos z očetom živita na podlagi napačne presoje očeta. »Nahajamo se pred očitno reprezentacijo našega časa, ki ga bremeni teža napačnega razumevanja, po katerem je Bog sovražnik naše svobode, je ovira, ki jo je treba odstraniti, da bi se končno počutili kot oblikovalci svojega življenja.«
»Oba sinova svojega mesta v očetovi hiši ne razumeta kot ljubljena sinova, temveč kot služabnika: starejši izjavi, da je služil, mlajši pa se odloči vrniti domov z namenom, da bi prosil, naj ga sprejmejo kot enega od očetovih plačancev,« je pojasnil kardinal Reina. Presenečenje pa predstavlja očetov odziv, ki prekine mlajšega sina in se na služabnike obrne z besedami: »Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden« (L 15,24). Podobno odgovori starejšemu sinu, ki izrazi svojo užaljenost: »Sin, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje« (Lk 15,31).
»V teh besedah je pomemben poudarek na resnici sinovskega odnosa: biti otroci ni pogoj, ki bi si ga zaslužili ali pridobili, ampak dar, ki temelji na očetovi brezpogojni ljubezni. Napačno razumevanje očetovstva ima neposredne posledice za bratstvo. Nesposobnost sprejeti očeta kot vir ljubezni povzroča razdor med bratoma, ki se dramatično pokaže v razhajanju. Zavrnitev udeležbe na praznovanju ob vrnitvi mlajšega brata predstavlja zavrnitev krvne vezi: “Ko pa je prišel ta tvoj sin ...” (Lk 15,30). V teh besedah, ki so polne zagrenjenosti in odtujenosti, odmeva zanikanje bratstva: izraz “tvoj sin” preseka vsako vez z lastnim bratom. Vendar pa oče z obnovitveno dinamiko odgovori: “Ta tvoj brat” (Lk 15,32) in tako poskuša oba sinova vrniti k zavedanju skupne družinske pripadnosti.«
Kardinal Reina je opozoril na detajl v priliki, ki nas usmerja k razmišljanju o podobi vrat. Ko se mlajši sin vrača proti domu, je natančno izpostavljeno: »ko je bil še daleč« (Lk 15,20). »Tu se razkrije izjemna lastnost očetovskega srca: oče ni samo čakal, ampak je bedel z neomajnim upanjem, in ko je od daleč zagledal sina, je v sebi začutil prekipevajoče sočutje. Ne odlaša, ampak mu steče naproti, ga objame in poljubi z neskončno nežnostjo.«
Predstavljamo si tek tega očeta, ki se ne naveliča ljubezni. Vidimo ga, kako se približuje z odprtimi rokami. »Te odprte roke so sveta vrata. Ne glede na to, kako daleč smo šli, ne glede na to, kaj smo naredili, zapravili ali uničili. V trenutku, ko smo se odločili, da se vrnemo, ne bomo nikoli našli zaprtih vrat, temveč objem, ki sprejema in blagoslavlja. Dom, ki nas čaka, ni nič drugega kot Očetovo bivališče, njegovo srce, kraj, kjer smo videni, čeprav ga še ne vidimo. To je srce, ki se nam približuje, medtem ko smo mi še vedno daleč, saj se On nikoli ni ločil od nas.«
Kardinal Reina je zbrane vernike spodbudil, naj postanejo romarji prav tega upanja, romarji ljubezni, ki se ne utrudi, romarji ponovno najdenega odrešenja, romarji obnovljene družine. »Iz teh odprtih rok se znova učimo biti Cerkev, postati njen zakrament, družina Boga, ki našo svobodo osvobaja k dobremu. Ne oklevajmo in vstopimo skozi vrata, ki vodijo v Božje srce, živo podobo njegovih rok, ki so široko odprte, da bi nas sprejele. Vstopimo z zaupanjem, okusimo in premišljujmo, kako dober je Gospod (Ps 34,9). In ko bomo enkrat izkusili veselje te sinovske pripadnosti, postanimo neutrudni sejalci upanja in graditelji bratstva.«
Prestopiti sveta vrata pomeni sprejeti klic, da živimo kot priče Očeta, ki nas čaka, ko smo še daleč (prim. Lk 15,20). »To je povabilo, naj na Božjo milost odgovorimo z odprtim srcem, ter se pustimo spraviti z njegovim objemom, ki nam povrne dostojanstvo in nas naredi sposobne graditi odnose pristnega bratstva.«
Kardinal Reina je ob koncu homilije spomnil na tiste, ki se kot mlajši sin iz prilike »čutijo oddaljeni in nevredni«, ter na tiste, ki kot starejši sin »v srcu nosijo breme grenkobe in se ne čutijo več ljubljeni otroci«. »Pomislimo na bolne, zapornike, ljudi, ki so zaznamovani z bolečino, osamljenostjo, revščino ali neuspehom; na tiste, ki so zaradi obupa in pomanjkanja smisla dvignili roke, ki ne najdejo smisla; na tiste, ki so nehali iskati Očetov objem, ker so se zaprli vase ali v varnosti tega sveta. V svetu, ki ga pretresajo vojne, spori in neenakosti, proti vsem iztegnimo roke; poskrbimo, da bo po naših razprtih rokah prišel odsev Božje ljubezni. Ne bomo se rešili sami, ampak kot družina, in zato je bratstvo tisto, ki ga moramo gojiti po svojih najboljših močeh!«
Povabil je, naj si prizadevajo živeti v veselju evangelija. »Ko bomo prestopili vrata svojega doma, prinesimo Boga v naše družine, v naše vsakdanje odnose, v odnose z otroki in zakonci, v pozornost in skrb do ostarelih,« je še dejal kardinal Reina ter spodbudil, naj bo njihovo pričevanje »svetlo in plodno, da bodo vsaka zaprta vrata postala odprta vrata in da bo vsako oddaljeno srce našlo pot vrnitve v Očetovo hišo«.
