Predavanje kardinala Semerara v Concesiu: Krščanska svetost danes, vzor Pavla VI.

Kardinal Marcello Semeraro

Tema, izbrana za naše srečanje, me vključuje iz vsaj dveh razlogov: prvi je povezan s službo, za katero me je papež poklical, naj jo vršim na čelu Dikasterija za zadeve svetnikov: urada Svetega sedeža, ki seveda ne sovpada s tem, da je »tovarna svetnikov«, kakor pravi nek splošni izraz, ampak je njegova naloga obravnavati »v skladu s predpisanimi postopki vse, kar zadeva zadeve beatifikacije in kanonizacije« (Praed. Evang., 98). Njegova dolžnost je preučiti in preveriti izvrševanje kreposti in pričevanje krščanskega zemeljskega življenja tistih, ki bi jih lahko, da bi spodbudili splošen odgovor na vesoljno poklicanost k svetosti, o katerem je govoril 2. Vatikanski koncil (prim. Lumen gentium, 5. pogl.), predložili papežu, da bi bili zgled in vzor, pa tudi vir spodbude s svojo priprošnjo »pred prestolom in pred Jagnjetom« (Raz 7,9).

Svetost danes

Na to nalogo se nanaša prvi del naslova mojega predavanja, ki je: Krščanska svetost danes. Ta naslov sovpada z naslovom, ki je bil izbran za »Študijsko srečanje«, ki ga je oktobra 2022 organiziral Dikasterij za zadeve svetnikov. Med avdienco, ki je bila za to priložnost naklonjena udeležencem srečanja (6. oktobra 2022), je papež Frančišek omenil njegov namen, oziroma da se poskrbi, da bi »vnovič slišali klic k svetosti, da bi premislili, kako jo uresničevati v sedanjem kontekstu z vsemi tveganji, izzivi in priložnostmi« (Gaudete et exultate, št. 2).

Vprašanje ni nepomembno, ker četudi je svetost ena sama, pa so se njeni modeli skozi zgodovino nedvomno spreminjali. Svetost je ena sama, saj ima kot  »krščanska«, svojo mero in svoje merilo lahko samo v Kristusu. Ni nič drugega ni kot pot postopnega priličenja Kristusu. Iz tega sledi, da »bi odklon od te perspektive pomenil tveganje za oddaljitev od pristnega krščanskega bivanja, ki po svoji naravi nosi v sebi vtisnjen pečat Duha, ki posvečuje.«[1] Vsekakor pa bomo spoznali, da ima vsaka doba svoje svetnike. Da bi to videli, bo dovolj ponoviti nekaj premišljevanj Romana Guardinija, ki ugotavlja, da kljub temu, da struktura svetnika skozi stoletja ostaja ista (ta je namreč v povečanju učinka ljubezni, oziroma v dejavni ljubezni), je bilo skozi zgodovino to povečanje predstavljeno na različne načine. Kakšen bo torej, se sprašuje, svetnik v našem svetu?[2] Guardini odgovarja s primerjanjem lika svetnika v Novi zavezi z likom današnjega svetnika, pri čemer razčleni svoje mnenje o polarnem nasprotju običajnost / izrednost.

Z navajanjem primerov se bom ustavil tukaj, da ne bom odlašal z razkrivanjem drugega razloga, zaradi katerega čutim, da sem vpleten v izbiro naše teme: to je sklicevanje na drugi del naslova, ki je Vzor Pavla VI. Ta razlog me – priznam – privlači bolj kot prvi, saj je privlačnost, ki jo ima do mene lik sv. Pavla VI., veliko starejši od moje trenutne pastoralne službe in je rasla skozi leta moje škofovske službe v Cerkvi v Albanu in ki so me pripeljala tudi v fizično bližino s kraji in ljudmi, povezanimi z njegovo osebo. Seveda imam v mislih letno rezidenco Castel Gandolfo in ljudi, ki so bili v stiku s Pavlom VI. Na prvem mestu Franca Ghezzija, ki je bil njegov zvest in diskreten osebni pomočnik. Zato se bom posebej zdržal pri tej temi ter skušal razumeti in vam v njeni luči skušal predlagati nekaj odgovorov na to, kar je bilo zaprošeno glede aktualnosti vzora svetosti, ki nam ga daje papež Montini.

Pravim »Montini«, ker je med viri, ki jih bom uporabil, skupaj z njegovim papeškim učenjem tudi učenje milanskega nadškofa, kar nikakor ne pomeni jasne ločitve obeh okoliščin in to ne samo zaradi očitne identitete osebe. Poleg vsega je v slogu Giovannija Battista Montinija zgledna doslednost, tako da se njegov obraz pokaže natančen, jasen in svetleč, ne glede na to, ali beremo njegove mladostne spise, ali pa preučujemo poznejše, zlasti spise škofovskega in papeškega učenja. Takoj se vidi, da gre za Montinija / Pavla VI.! Zanimiva študija bi bila (ne vem, če jo je kdo že naredil) na primer izslediti kontinuiteto (in včasih tudi literarno istovetnost) med milanskim in rimskim učenjem. Meni se je namreč pogosto zgodilo, da sem v rimskih govorih ali posegih našel odlomke, ki so navzoči že v milanskem učenju.

Kar zadeva temo »modernosti« Pavla VI., sem osebno nedavno nekaj skiciral, ko sem pisal uvod v objavo dveh homilij, ki jih je imel v Pomezii in v Aprilii avgusta 1964 in 1965, ki sta bili prepisani s posnetka živega glasu. Tam sem se omejil na razmerje med krščansko vero in svetom dela.[3] Ker vsekakor nisem zgodovinar, za sklep tega prvega uvodnega dela dodajam nekaj besed, ki jih je napisal Carlo Cardia, ki med drugim priznava, da je tudi pri Montiniju začutil tisti »vonj po svetosti«, ki ga je začutil že pri drugih velikih duhovnih osebnostih.

Piše torej: »Pavel VI. je verjetno tisti papež, ki je v modernosti dal največ odgovorov na človekova vprašanja in je svoj strateški pogled na reformo Cerkve najbolj prevedel v stvarnost. In morda je papež, ki je najbolj združil misel in dejanje, da bi Cerkvi dal nov obraz, ki bi bil sposoben sprejeti sodobnega človeka z njegovimi zahtevami, pa tudi s prepoznanjem temelja, vrednosti njegovih dvomov, njegovih negotovosti, da bi iz tega naredil nosilca duhovnosti, vere … In vendar če bi moral dojeti profil, ki pokaže največjo modrost, ki je zaznamovala učiteljstvo papeža Montinija, mislim, da bi bil v antropološkem pojmovanju, ki ga je razvil, da bi odgovoril na vprašanja, ki se od nekdaj pojavljajo v srcih ljudi in o katerih se je spraševala vsaka miselna šola«.[4]

Bolj na kratko, a enako učinkovito je Fulvio De Giorgi zapisal, da »je ključ modernosti Pavla VI. dejansko že uporabil tisti, ki je zapisal njegovo življenje … Kar se mi zdi zgodovinsko najbolj pomembno, je, da je Pavel VI. zavestno postavil v središče primerjavo med katoliško Cerkvijo in moderno, priganjal pastoralno prenovo, ki bi Cerkev v zvestobi evangeliju postavila v središče moderne ter hotel zavestno in odgovorno priti do resničnega in ne površnega srečanja Cerkve z moderno«.[5]

Poleg teh dveh pričevanj mislim, da je vredno spomniti tudi na ganljivo pričevanje kardinala Carla Marie Martinija v Brescii, 26. septembra 1984, ob obletnici rojstva Pavla VI. Njegova homilija je bila nekakšen oseben pogovor s papežem Montinijem: »Bil si vernik in učitelj vere in si govoril ne samo današnjemu človeku, ampak kot današnji človek. In tvoja vera je bila tako jasna in zrela, da se je uspela izraziti tudi v dobi in kulturi nejevernosti, sekularizacije, polnoletnega človeka, ponosnega na svoj napredek ali obupanega zaradi svoje samote. Njegova asimilacija sodobne kulture je bila tako notranja, tako kritično podoživljena, da ti je omogočila odkriti v njej domotožja, protislovja in skrivne preboje, preko katerih se je odpiral oznanilu vere«.[6]

Se nadaljuje....

[1] R. Fisichella, Cristo misura della santità, in Dicastero delle Cause dei Santi (a cura di), «Gaudete et exsultate. Commentario», San Paolo, Cinisello Balsamo 2023, p. 42.
[2] Predvsem mislim na esej Der Heilige in unserer Welt. Die Grundlage, preveden v italijanščino z naslovom Il santo nel mondo, v R. Guardini, Ansia per l’uomo, Morcelliana, Brescia 2024, str. 243-269 in z naslovom Il santo nel nostro mondo. Il fondamento, v Idem, I santi e san Francesco, Morcelliana, Brescia 2018, str. 121-150.
[3] Diocesi Suburbicaria di Albano (ed.), Fede e lavoro. Paolo VI ad Aprilia e Pomezia, MitherThev, Albano Laziale 2024, str. 11-46.
[4] C. Cardia, Paolo VI il più grande Papa riformatore della modernità, in «Rivista telematica (www.statoechiese.it)», št. 42 / 2017. str. 43.
[5] F. De Giorgi, Paolo VI. Il papa del Moderno, Morcelliana, Brescia 2015, str. 742-743.
[6] C.M. Martini, Paolo VI “uomo spirituale”, Istituto Paolo VI-Edizioni Studium, Brescia-Roma 2008, str. 17.