Cerkev dobila novo svetnico in šest mučencev
Vatican News
Čudež je priznan blaženi Vincenzi Marii Poloni, ustanoviteljici Inštituta sester Božjega usmiljenja. Rodila se je v Veroni, 26. januarja 1802, kjer je tudi umrla 11. novembra 1855.
Mučeništvo je priznano Božjemu služabniku Pedru da Corpi in štirim tovarišem, ki so pripadali redu manjših bratov. Iz sovraštva do vere so bili ubiti leta 1597 na Floridi, današnji zvezni državi Georgia v ZDA.
Mučeništvo je prav tako priznano Božjemu služabniku Licarionu Mayu (rojstno ime Francesco Beniamino). Bil je redovni brat Inštituta šolskih bratov maristov. Rodil se je 21. julija 1870 v Bagnesu v Švici. Iz sovraštva do vere je bil umorjen 27. julija 1909 v Barceloni v Španiji.
Junaške kreposti so priznane dvema Božjima služabnicama in enemu Božjemu služabniku, to so:
Maria Riccarda Presvete krvi Beauchamp Hambrough, generalna opatinja reda Presvetega Odrešenika svete Brigite. Rodila se je 10. septembra 1887 v Londonu, umrla je 26. junija 1966 v Rimu;
Quintino Sicuro, škofijski duhovnik, puščavnik, rojen 29. maja 1920 v Melissanu v Italiji. Umrl je 26. decembra 1968 na gori Fumaiolo v Italiji;
Luigia Sinapi, laikinja; rodila se je 8. septembra 1916 v Itriju v Italiji in umrla v Rimu, 17. aprila 1978.
Življenje, posvečeno bolnim in sirotam
Cerkev bo torej dobila novo svetnico, Vincenzo Mario Poloni, rojeno leta 1802 v Veroni. Odraščala je v zelo verni družini, v kateri je dobila čut za vero, molitev in trdo delo ter prejela izobrazbo, primerno njenemu družbenemu položaju tistega časa. Na pobudo duhovnega voditelja, naj svoje življenje popolnoma posveti služenju ostarelim in bolnim, se je leta 1840 skupaj z drugimi dekleti naselila v zavodu Pio Ricovero v Veronu. Tako se je rodil Inštitut sester Božjega usmiljenja, ki je postopoma pridobil značilnosti in način življenja verske skupnosti, s karizmo služenja bolnikom, ostarelim in sirotam.
S svojim življenjskim zgledom in učenjem je sosestre spodbujala k poštenemu delu, nežnosti do bolnikov, potrpežljivosti v stiskah, ponižnosti pri priznavanju lastnih napak, ljubezni do bližnjega, zlasti do ubogih. Pogosto je ponavljala: »Ubogi so naši gospodarji. Ljubimo jih in jim služimo, kakor bi služili Jezusu Kristusu.«
Čudež se je na njeno priprošnjo zgodil v Čilu leta 2014. Ženska z zelo resnimi zdravstvenimi težavami je po vrsti operacij nenadoma ozdravela, potem ko so se zdravniki bali, da bo živela le še nekaj dni. Vrnila se je k svojemu običajnemu življenju, potem ko je njen nečak skupaj z drugimi osebami molil pred podobo blažene Poloni, ki se nahaja na zunanjem pročelju redovne hiše sester Božjega usmiljenja v Quillecu.
Mučeništvo frančiškanskih bratov misijonarjev
Mučeništvo je priznano petim frančiškanom, ki so bili ubiti konec 16. stoletja v Severni Ameriki, v današnji zvezni državi Georgia. To so Pedro de Corpa, Blas Rodríguez de Cuacos, Miguel de Añón, Antonio de Badajoz e Francisco de Veráscola. Vsi so bili Španci, ki so zvesti služenju Cerkvi velikodušno odgovorili na Gospodov klic k evangelizaciji in bili poslani v misijon v Severno Ameriko.
Pedro de Corpa se je odpravil proti Ameriki leta 1587, pristal na Floridi in deloval med avtohtonim ljudstvom Guale, kjer se je živelo v poligamiji. Frančiškani so odrasle Guale krstili le, če so se ti zavezali k monogamni poroki. Do napetosti je prišlo, ko se je mladi bojevnik Juanillo, krščen in poročen kristjan, odločil vzeti drugo ženo. Zavrnil je opozorila p. Pedra da Corpa o njegovih krstnih obveznostih, zapustil misijon in z drugimi domorodci v notranjosti dežele načrtoval odstranitev frančiškana. V prvih dneh septembra 1597 so bojevniki napadli p. Pedra de Corpo v njegovi koči in ga s sekiro pretepli do smrti.
Sovraštvo do vere se je kmalu obrnilo proti drugim štirim manjšim bratom, ki so delali na istem območju, vendar v različnih vaseh. P. Blas Rodríguez je bil barbarsko ubit s sekiro, potem ko so mu dovolili najprej darovati sveto mašo. Njegovo truplo so pustili v gozdu, kjer so ga požrle divje živali. P. Miguel in p. Antonio sta bila deležna strašnih mučenj in trpinčenj. Oba so pokopali drug ob drugem v vaški kapeli. P. Francisco v času smrti svojih sobratov ni bil v misijonu, ampak na poti po material za gradnjo kapele. Ko je pristal v Asau, so ga takoj napadli uporniki in ga ubili s sekiro.
Mučenec, ki je življenje posvetil vzgoji
Mučeniška smrt je priznana še enemu misijonarju, to je Licarione May, ki je bil šolski brat marist. Rodil se je leta 1870 v Švici in pri 18 letih stopil v skupnost bratov maristov. Deloval je v različnih skupnostih v Španiji, zatem pa bil poklican v Barcelono, da bi ustanovil in vodil šolo v ljudski četrti Pueblo Nuevo, kjer so živele revne družine v socialno težkih razmerah.
Izbruh ljudske vstaje, ki je posledica močnih socialnih napetosti, se v Barceloni sprevrže v »tragični teden«, v katerem se prebivalci, zlasti najrevnejši, uprejo obveznemu vpoklicu v vojsko, ki ga je odredila španska vlada. Med anarhisti, komunisti in republikanci prihaja do odprtih spopadov, ki jih spremljajo ropanje in požiganje cerkva, samostanov in katoliških šol. V noči s 26. na 27. julij 1909 pride do požara v šolskem poslopju bratov maristov, redovniki, ki so pod lažnimi pretvezami zapustili zgradbo, pa so bili ubiti. Licarione je bil ustreljen prvi, njegovo telo, zmaličeno s kamni in mačetami, pa so našli šele pozneje. Pokopali so ga v skupnem grobu na pokopališču Montjuïc. Licarione se je dobro zavedal sovražnega okolja, v katerem je opravljal svoje vzgojno in pastoralno poslanstvo, a je kljub temu pogumno vztrajal pri svojem delu in krščanskem pričevanju.
Mistikinja, ki je živela ljubezen do Boga in bližnjega
Med tremi Božjimi služabniki, ki so jim priznane junaške kreposti, poglejmo življenjsko pot Luigie Sinapi. Bila je laikinja, rojena leta 1916 v Itriju v Italiji. Pri petnajstih letih je vstopila v Družbo hčera svetega Pavla v Rimu, vendar ga je morala zaradi hudih zdravstvenih težav zapustiti. Ko je osirotela, jo je v prestolnici gostila teta. Opravljala je različna dela.
Med drugo svetovno vojno se je vrnila v domači kraj, pozneje pa šla nazaj v Rim, kjer je živela v negotovih razmerah in opravljala različna dela. Posvetila se je intenzivnemu molitvenemu življenju, ki je izhajalo iz globoke duhovnosti in ga je spremljalo trpljenje z mnogimi mističnimi darovi. Pripadala je frančiškanskemu svetnemu redu, pozneje pa še tretjemu redu Marijinih otrok. Na svojem domu je začela oratorij. Gojila je močno duhovno povezanost s Pijem iz Pietrelcine – večkrat je obiskala San Giovanni Rotondo – in bila blizu Piju XII., ki mu je leta 1937 napovedala izvolitev za papeža.
Zadnje obdobje svojega življenja je preživela doma, kjer je sprejemala ljudi, jih poslušala in dajala nasvete ter duhovno tolažbo vsem, ki so prišli k njej. Umrla je 17. aprila 1978 v sluhu svetosti. Neutrudno je pomagala ljudem v stiski in podpirala številne duhovnike, ne le z molitvijo, ampak tudi z materialno pomočjo. Svoje življenje, ki je bilo zaznamovano z mnogimi nadnaravnimi pojavi, je živela z izjemno naravnostjo, ljubeznijo do Boga in bližnjega, pri čemer je z življenjem kreposti in sposobnostjo žrtvovanja dokazovala popolno poslušnost Cerkvi in njenim predstavnikom.