Deveta meditacija duhovnih vaj patra Pasolinija: Večni počitek

Vatican News

Povzetek 9. meditacije: Večni počitek  
Četrtek, 13. marec 2025, ob 17.00

Večno življenje je dar, ki je že prisoten, vendar pogosto težko razumemo njegov temeljni vidik: počitek. Že od otroštva smo navajeni slišati molitev: »Daj jim večni pokoj, Gospod, in večna luč naj jim sveti. Naj počivajo v miru. Amen«. Zamisel o večnosti, ki temelji na večnem počitku, se morda zdi, da razočara, kot da bi se življenje končalo z neskončnim spanjem. Toda to dojemanje izhaja iz globokega nesporazuma: počitek vidimo le kot nedejavnost, medtem ko je v svetopisemski viziji stanje polnosti in zadovoljstva.

Bog sam je doživel počitek, ko je bil Jezus po križu položen v grob. Ta trenutek ni neplodna inercija, ampak dokončanje nekega dela, kot nam pripoveduje starodavna homilija na veliko soboto: »Bog je umrl v mesu in prišel dol, da pretrese podzemno kraljestvo.« Kristus počiva, vendar deluje skrivnostno in osvobaja jetnike pekla. To nas uči, da ustaviti se ne pomeni biti neuporaben, ampak znati samozavestno sprejeti čas, ne da bi lovili mrzlično in sterilno aktivnost.

Danes je počitek zanemarjen luksuz. Živimo v družbi, ki od nas zahteva, da smo vedno aktivni, vedno povezani, vedno produktivni. Vendar, več kot je priložnosti, manj se lahko resnično spočijemo. Prilika o služabniku, ki po delu ne pričakuje nagrade, ampak sprejme, da je naredil, za kar je bil poklican, nas uči pomembne skrivnosti. Dokler živimo z obsedenostjo rezultatov, ne bomo nikoli našli miru. Samo tisti, ki mirno sprejmejo lastne omejitve, se lahko končno ustavijo v miru.

Pravi počitek ni neaktivnost, ampak svoboda. To je stanje, v katerem nam ni treba ničesar več dokazovati, ker pustimo, da nas objema Božja ljubezen. Gre za notranji mir, ki nam omogoča reči: »Kdor namreč stopi v njegov počitek, se spočije od svojih del, kakor se je Bog od svojih« (Heb 4,10). Dobro živeti počitek pomeni uriti se za večno življenje, se naučiti živeti brez strahu, opustiti odvečno in zaupati, da Bog že deluje v nas.

Pravi počitek je notranji mir, ki se ne meri v rezultatih, ampak v sposobnosti sprejemanja tistega, kar nam življenje daje. To ni beg, ampak način, kako se naučiti živeti bolj intenzivno, brez tesnobe. Ni pasivnost, ampak dejavno zaupanje v tisto, zaradi česar smo svobodni ljubiti. »V ljubezni ni strahu. Popolna ljubezen prežene strah« (1Jn 4,18). Navsezadnje večno življenje ni oddaljeni cilj, ampak resničnost, ki že raste v nas. Že sedaj smo poklicani, da to živimo.