Duhovne vaje, Pasolini: Večno življenje se je že začelo

Vatican News

Papeški pridigar Pasolini izhaja iz prilike o poslednji sodbi, o kateri beremo v Matejevem evangeliju. Običajno jo razumemo kot poziv k dejavni ljubezni. Vendar pa podrobnejša analiza razkrije presenetljivo perspektivo: ne gre za sodbo v tradicionalnem smislu, temveč za izjavo, ki razkriva resničnost, ki jo vsak človek že doživlja. Merilo za dostop do Božjega kraljestva ni verska pripadnost, temveč konkretna ljubezen do najmanjših bratov in sester, ki v evangeljski perspektivi predstavljajo Kristusove učence. Odgovornost kristjanov torej ni predvsem v tem, da delajo dobro, ampak da to omogočajo drugim.

Poleg tega prilika preobrne zdravo presojo: tako pravični kot krivični se čudijo kraljevim besedam, kar je znamenje, da je bilo dobro v njih živeto naravno in nezavedno. To namiguje, da dostop do večnega življenja ni odvisen od moralih del, temveč od sposobnosti živeti v ljubezni brez preračunljivosti.

Katekizem katoliške Cerkve potrjuje, da se bo ob koncu časov Božje kraljestvo v polnosti uresničilo ter preoblikovalo človeštvo in vesolje v »novo nebo in novo zemljo« (KKC 1042–1044). To upanje ima izvor v Kristusovi obljubi, ki nas kliče, naj že zdaj živimo v tej perspektivi, brez skrbi za dosežke, ampak z zaupanjem, da bo Bog sam preoblikoval našo človeškost po svoji podobi in podobnosti v skladu z načrtom ljubezni, ki obstaja od začetka.

Jezus večnega življenja ni oznanil kot neko oddaljeno in prihodnjo stvarnost, ampak kot stanje, ki je že dostopno tistim, ki poslušajo njegovo besedo in verujejo v Očeta (Jn 5,24). Evangelij nas vabi, naj spoznamo, da se je večno življenje že začelo: kaže se v načinu, kako živimo in ljubimo ter se odpiramo Božji navzočnosti, ki preoblikuje. Pravo presenečenje poslednje sodbe bo odkritje, da Bog od nas ni pričakoval drugega, kot da se v celoti prepoznamo kot njegovi otroci, ki so že potopljeni v njegovo večnost.