Kardinal Semeraro: Salvo D'Acquisto, svetel primer ljubezni do družine
Uvodoma je kardinal poudaril, da sveto mašo obhajajo v mestu, kjer se je Salvo D’Acquisto rodil in preživel svojo prvo mladost, to je čas v družini, »kjer se je naučil, kako se je potrebno soočati z življenjskimi odgovornostmi«. Njegova druga mladost pa po prefektovih besedah vključuje čas od njegovega devetnajstega leta ko konca kratkega življenja, ki ga je preživel »v službi domovine in človeške skupnosti. V teh dveh življenjskih obdobjih se je Salvo D’Acquisto resnično pustil voditi Gospodu«.
»Sprva prek življenja v družini, kjer se je rodil in preživel svojih prvih osemnajst let,« je dejal kardinal Semeraro, ki je hkrati podelil svojo ganljivo izkušnjo, ko je 12. marca letos v Rimu srečal Salvovega brata Alessandra ter ob koncu maše slišal njegovega nečaka, ki je prav tako karabinjer, moliti lepo molitev, ki jo je napisal vojaški ordinarij nadškof Santo Marcianò. Navzoče je spodbudil, naj molijo to molitev in se priporočajo novemu častitljivemu Božjemu služabniku, da bi od Gospoda izprosil milost čudeža, s katerim ga bo lahko Cerkev razglasila za blaženega.
»Salvo d'Acquisto se je rodil v krščanski družini. Od očeta se je naučil poštenosti in predanosti delu, od matere predvsem ljubezni do bližnjega, od obeh pa zaupanja v Božjo previdnost. Poleg staršev je imela pomembno vlogo tudi njegova babica po materini strani. Ob nedeljah so se vsi udeležili svete maše, vsak večer pa so skupaj molili rožni venec. Ena izmed prič je dejala, da je Salvo, preden se je pridružil karabinjerjem, odšel v marijansko svetišče v Pompejih, saj je gojil veliko pobožnost do Marije.
Priče prav tako pravijo, da je svojemu stricu Giuseppeju (Pinfildi) govoril, da ni dovolj moliti, ampak je treba delati tudi dobra dela. In to je počel že od zgodnjega otroštva. Ena izmed prič, ki je živela v isti hiši, je povedala, da je Salvo nekoč na poti iz šole videl bosonogega in premraženega dečka, ki je prosil miloščino; zasmilil se mu je, zato si je sezul svoje čevlje in mu jih podaril. V teh prvih darovih je dozorel njegov največji dar, to je dar lastnega življenja«.
Po kardinalovih besedah se je vse to nadaljevalo tudi v letih, ko je bil Salvo karabinjer. »Prijatelj, ki ga je poznal že od otroštva, je ob srečanju z njim po vrnitvi iz Afrike dejal: "Vojaško življenje in vojna ga nista spremenila, temveč je dozorel v resnosti in dostojanstvu." Njegovi tovariši so pričevali, da je svoje dolžnosti opravljal "inteligentno, uvidevno, preudarno in z veliko mero človečnosti. Izgledal je starejši, kot je bil v resnici". Bolj kot z besedami, jim je bil zgled s svojim življenjem po veri in pogostimi dejanji pobožnosti. Vse to je Salvo D’Acquisto počel v veselju odprtosti za življenje, v prijateljstvu s svojimi vrstniki: na sprehodih in izletih na morsko obalo ter na kulturnih sprehodih po Rimu, ob nedeljah dopoldan pa je obiskoval bolnike v neapeljskih bolnišnicah.«
Zatem je prefekt Dikasterija za zadeve svetnikov dejal, da so bile zanj vodilo pri spoznavanju Salva D’Acquista naslednje besede iz dokumentov za postopek beatifikacije in kanonizacije: »Ljubil je svojo družino, tisto, v kateri se je rodil; ljubil je družino, ki so mu jo dajala mladostna prijateljstva; ljubil je družino karabinjerjev; ljubil in služil je družini, ki mu je bila dodeljena kot odgovornemu za javni red v Torrimpietri. Na vseh področjih in ob vseh priložnostih jo je vedno ljubil in ji služil.« Kardinal je ob tem izpostavil, da ob človeški in krščanski izkušnji Salva D’Acquista najdemo spodbudo in navdih za ponovni razmislek o vrednoti družine.
»Tudi v današnjem načinu življenja ostaja dejstvo, da vse, kar je lepo in dobro, zapisano v naši notranjosti in v naši zavesti, potrebuje očetovsko in materinsko ljubezen, da bi prišlo na površje. Seveda potrebuje tudi druge vzgojne stvarnosti, ki jih je veliko: Cerkev, šole, športna društva ... Tudi korpus karabinjerjev je ena izmed njih. Ob neki priložnosti je sveti Janez Pavel II. poudaril njihovo zvestobo državi, predanost dolžnosti, duh služenja ter dodal: "Karabinjerji so večkrat, tudi v zadnjih letih, osebno in s samim življenjem plačali svojo zavezanost idealu in tako pokazali altruizem, velikodušnost, duha žrtvovanja, ki se v današnjih dneh zdijo redkost. V zvezi s tem bi rad navedel junaško ravnanje namestnika brigadirja Salva D'Acquista" (Homilija 9. april 1993 v Kadetski šoli za karabinjerje). Ob vsem tem ostaja prva vzgojna stvarnost družina. To poudarjam tukaj, kjer je pokopan, in v deželi, kjer se je rodil. Za poznavanje njegove osebnosti je namreč nujno temeljito poznati tudi fiziognomijo južnoitalijanske in neapeljske družine iz obdobja, v katerem je živel,« je dejal kardinal Semeraro in ob koncu homilije spregovoril še o tretji mladosti Salva D'Acquista, to je o njegovi junaški smrti z darovanjem življenja.
Spomnil je na besede latinske pesmi, ki jo v postnem času molimo pri hvalnicah: »Tvoj pride dan, Gospod, tvoj dan, ko vse na novo zacvete«. »Enako bomo rekli za Salva D'Acquista: njegova smrt ni bila konec, ampak pomlad njegovega življenja.
Ko je bil Jezus na križu, je imela samo ena oseba moč, da je govorila z njim, medtem ko so ga drugi žalili. Ni pomembno, da je bil to hudodelec. To ni uspelo niti Devici Materi. Obsojenec pa ga je ogovoril in Jezus mu je odgovoril: "Danes boš z menoj v raju" (Lk 23,42). Isto Besedo, močnejšo od treh strelov iz brzostrelke, ki so ga ubili, je gotovo slišal tudi Salvo D'Acquisto. Cerkev je o tem prepričana in zato izjavlja, da je umrl kot Jezus, ki je daroval svoje življenje, in da je zato v raju«. .
