Kardinal Tagle: Škofje naj bodo pogumni in ustvarjalni kot sveti Jožef
Vatican News
Kaj so škofje in kakšna je njhova služba
Kardinal je uvodoma povabil k molitvi za zdravje svetega očeta ter spomnil, da je 19. marca pred dvanajstimi leti s slovesno sveto mašo začel svoj pontifikat. Zatem se je zaustavil ob dveh vprašanjih: »Kaj so škofje v Cerkvi?« ter »Kakšna je njihova služba?« Kot pravi drugi vatikanski koncil, škofje, nasledniki apostolov, »s Petrovim naslednikom, Kristusovim namestnikom in vidno glavo vse Cerkve, vodijo hišo živega Boga« (Lumen gentium, 18). »Škofje so torej s svojimi pomočniki, namreč duhovniki in diakoni, prevzeli službo v prid skupnosti. V božjem imenu predsedujejo čredi, katere pastirji so kot učitelji nauka, duhovniki svetega bogočastja in služabniki v vodstvu« (Lumen gentium, 20). Po besedah proprefekta je to je odmev Pavlovega poudarka starešinam v Efezu, da jih je Sveti Duh postavil za varuhe črede, da bi bili pastirji Božje Cerkve, ki si jo je pridobil s krvjo svojega Sina (Apd 20,28). »Gre za čudovite nauke, ob katerih trepetajo tudi sami škofje,« je dejal kardinal Tagle ter poudaril, da lahko škof izpolni tako veliko odgovornost samo z Božjo milostjo. Pri tem jim je lahko navdih tudi sveti Jožef, ki uči, kako pristno služiti Bogu in Cerkvi.
Zgled svetega Jožefa: popolna odprtost in predanost
V prvi vrsti zato, ker je Božji klic prepoznal in sprejel z vero, s popolno odprtostjo in predanostjo. Njegova vera ni bila pasivno strinjanje z Bogom, ampak ga je spodbujala, da ravna po Božjih navodilih. Bila je vir Jožefovega poguma in ustvarjalnosti, saj je svoj načrt vedno podredil Božjemu, tudi kadar je bil ta nerazumljiv in neprijeten. Ob tem je proprefekt nova škofa povabil, naj bo tudi njuna škofovska služba vedno izraz vere: »Zaupajta v Boga in bodita odprta za njegove načrte. Mi smo služabniki Božjega načrta. Pogosto načrtujemo in pričakujemo, da bo Bog uresničil naše načrte. Mi nismo načrtovalci in Bog ni izvajalec naših načrtov. Kadar se vama bo zdelo, da vajina vizija in načrti ne napredujejo, spita kot sveti Jožef,« je povabil kardinal Tagle in dodal. »Ko spimo, smo namreč ranljivi, manj nadzorovani in zato bolj dovzetni in odprti. Spita in sanjajta Božje sanje, nato pa jih uresničita s poslušnostjo in gorečnostjo. Več energije porabita za Božje sanje kot za svoje. Gonilna sila škofovske službe je vera in ne osebni uspeh.«
Pomen tišine. V ospredju naj bo Božja beseda
Drugi vidik, značilen za svetega Jožefa in potreben tudi za škofe, je po proprefektovih besedah tišina. V evangeliju ni zapisana niti ena beseda, ki jo je izrekel Jezusov krušni oče: vse kar dela, stori v tišini. Čeprav je oznanjevanje Božje besede bistvenega pomena za pastirje, pa morajo diakoni, duhovniki in škofje pri njem tudi »molčati«: »Ni naša beseda tista, ki šteje in jo je treba zapisati za potomce, temveč Božja beseda. Če naše misli, načrti, odločitve in dejanja ne govorijo o Jezusu, smo lahko "kot brneč bron ali kot cimbale (1 Kor 13,1). To je Jožefova tišina škofovske službe: oznanjati in ohranjati Jezusa, ne pa naše modrosti. Kot Jožef tiho rešujmo in varujmo ranljive ljudi, kot sta bila Marija in dete Jezus,« je še povabil kardinal Tagle.
Biti varuhi dejavne Božje navzočnosti v Cerkvi
Sveti Jožef je bil tudi zanesljiv Jezusov varuh. Po njegovem zgledu so tudi diakoni, duhovniki in škofje poklicani biti varuhi dejavne Božje navzočnosti v Cerkvi. Vendar pa lahko učinkovita znamenja Božje ljubezni postanejo samo tako, da so ponižni upravitelji Božje milosti. S škofovskim posvečenjem škof prejme »polnost svete službe ali duhovništva, kar pomeni tudi polnost biti varuhi, skrbniki in sence Božje ljubezni do Cerkve. Škofje niso namestniki večno živega Boga. Škofje niso Zveličarjevi konkurenti. Kot sveti Jožef bodita pristno znamenje Božje navzočnosti v Cerkvi s svojo diskretno vidnostjo sence, ki je odvisna od Luči,« je novima škofoma priporočil kardinal Tagle.
