Pismo kardinala Claudia Gugerottija pred letošnjo nabirko za Sveto deželo
Kardinal Claudio Gugerotti
Dragi brat v škofovstvu, tudi letos se oglašam, da ti spregovorim o Sveti deželi. Čutim veliko odgovornost, da v imenu svetega očeta nagovorim katoliške škofe po svetu in vam posredujem poziv Cerkve kot odgovor na krik tistih, ki hudo trpijo.
Ko vam pišem, naša srca čutijo olajšanje zaradi vzpostavljenega premirja. Vemo, da je krhko in da samo po sebi ne bo dovolj za rešitev problemov in za pomiritev sovraštva na tem področju. Vendar pa vsaj oči ne vidijo še dodatnih eksplozij, ki podaljšujejo tesnobe nepopravljivega.
Povsod smo videli jok, obup, uničenje. Zdaj upamo, da zmagoslavje povzročene smrti ne bo njena trajna zmaga. In vrača se upanje, da bomo ponovno videli Vstalega, Jezusa Kristusa, našega Gospoda, ki je prav v tej deželi živ pokazal rane svojega trpljenja.
Danes čutimo, da besede, ki jih je sveti oče namenil kristjanom, ki živijo v Svetih krajih, niso bile pobožna želja, ampak možno upanje: »Vi, bratje in sestre v Kristusu, ki bivate v krajih, o katerih govori Sveto pismo, ste majhna, nebogljena čreda, ki je žejna miru. Hvala vam za to, kar ste, hvala, ker hočete ostati v svojih deželah, hvala, ker ne glede na vse zmorete moliti in ljubiti. Vi ste seme, ki ga Bog ljubi. In kot seme, ki ga na videz zaduši zemlja, ko ga pokrije, vedno zna najti pot navzgor, k luči, da bi obrodilo sad in dalo življenje, tako tudi vi ne pustite, da bi vas pogoltnila tema, ki vas obdaja, ampak posajeni v svojih svetih deželah postanete poganjki upanja, ker vas luč vere vodi k pričevanju ljubezni, medtem ko se govori o sovraštvu, k srečanju, medtem ko se širi spopad, k edinosti, medtem ko se vse obrača v nasprotovanje« (Pismo katoličanom Bližnjega Vzhoda, 7. oktobra 2024).
Takoj mi pride na misel naša dolžnost – in ta pojem uporabljam s strahom, vendar odločno – da takoj, ko je konkretno mogoče, priskočimo na pomoč življenju, da se ponovno rodi. Tebi, brat škof, in vsem tistim, ki jih spodbujaš v svoji službi, je namenjen dramatičen Božji klic: »Rekel mi je: 'Sin človekov, ali lahko te kosti oživijo?' Rekel sem: 'Gospod Bog, ti veš!' Tedaj mi je rekel: Prerokuj nad temi kostmi in jim reci: 'Suhe kosti, poslušajte Gospodovo besedo! Tako govori Gospod Bog tem kostem: Glejte, poslal bom duha v vas in boste oživele'« (Ezk 37,3-5). Vsi, začenši z otroki, imajo pravico, da živijo v miru in da imajo spet domove in šole, da se skupaj igrajo brez strahu, da ne bodo spet videli satansko režanje smrti. Res je. Za nas, kristjane, imajo Sveti kraji posebno vrednost, ker so učlovečenje Učlovečenja. Od samega začetka so jih varovale krščanske skupnosti v raznolikosti njihovih izročil, in manjši bratje Kustodije že stoletja skrbijo zanje z občudovanja vredno zvestobo.
Okoli teh krajev so se razcvetele pobude velike pastoralne vrednosti: župnije, šole, bolnišnice, domovi za starejše, centri za pomoč migrantom, razseljenim osebam, beguncem. Prav zato, da bi vse to podpiral, je sveti papež Pavel VI. ustanovil Nabirko za Svete kraje v obliki, ki se od takrat ponavlja vsako leto na veliki petek, ali pa na drug krajevno določen datum.
Letos ta nabirka postaja nujen vir: po pandemiji je skoraj popolna prekinitev romanj in majhnih dejavnosti, ki so jih ob njih ustvarjali zlasti kristjani, mnoge prisilila v izgnanstvo. Če hočemo okrepiti Sveto deželo in zagotoviti živ stik s Svetimi kraji, moramo podpreti krščanske skupnosti, ki v svoji raznolikosti dajejo svojo večno hvalo Bogu-z-nami, tudi v našem imenu. Da bi se to zgodilo, nujno potrebujejo velikodušen dar vaših skupnosti.
Bratje škofje, rad bi, da bi se spomnili podob uničenja in smrti, ki so se stalno vrtele pred vašimi očmi v teh časih nove Kalvarije, in postali prepričljivi apostoli te obveze. Sveta dežela, Sveti kraji, Sveto Božje ljudstvo so vaša družina, ker so dediščina vseh nas. Prosim vas, da nabirko začutite kot eno svojih prednostnih pastoralnih nalog. Tukaj je v igri preživetje te naše dragocene navzočnosti, ki sega neposredno v Jezusove čase. Prepričan sem, da se bosta vaše navdušenje in vaša ljubeča skrb prenesli na skupnosti, ki so vam zaupane.
Prosim vas, izogibajte se temu, da bi naše Cerkve spodbujale vzporedne nabirke za isti namen, da ne bosta ogrožena pomen in učinkovitost vaše ljubezni, univerzalna pobuda Petrovega naslednika, rimskega škofa. Kar boste zbrali, lahko Komisariati Svete dežele v vaši državi neposredno nakažejo temu Dikasteriju. Pričakujemo, da nobena skupnost tega »bogoslužja«, kot je bilo poimenovano v starih časih, ne bo imela za nekaj, kar se je ne tiče.
Papež Frančišek vam vsem pošilja svoj blagoslov. Bog ne bo pozabil, posebno ne v tem jubilejnem letu upanja, tistega, ki bo postal priča njegove previdnosti in orodje njegovega miru. Naši kristjani v teh deželah vas čakajo. Hvala in blagoslovljeno jubilejno romanje.
Vaš vdani Claudio kard. Gugerotti
Prefekt
Michel Jalakh, OAM
Nadškof tajnik
