Prva postna meditacija kapucina p. Roberta Pasolinija: »Učimo se prejemanja. Logika krsta«

P. Roberto Pasolini OFM Cap

Učimo se prejemanja 
Logika krsta

Na začetku tega jubilejnega leta smo bili povabljeni, naj gledamo na Kristusa kot na varno in trdno sidro, v katerem se naše upanje ne zbega, ampak »nas spodbuja, naj hodimo, ne da bi izgubili izpred oči veličino cilja, h kateremu smo poklicani, nebesa« (Upanje ne osramoti, 25). To je upanja polna podoba, ki jo je sveti oče izročil Cerkvi in nas spomnil, da smo bili po krstu zasidrani v Kristusa, ki je našo človeškost uvedel v nebeško svetišče, pred Očeta (prim. Heb 6,19), kjer vedno živi, da prosi za nas (prim. Heb 7,25).

Čeprav je ta pogled zelo pomirjajoč, se zavedamo, da moramo, če hočemo ostati notranje združeni z Njim, ne le v besedah, ampak v dejanju in resnici, sprejeti dinamiko spreobrnjenja k evangeliju in dovoliti, da Sveti Duh na novo opredeli obrise in meje naše človeškosti. Ta zakoreninjenost v Kristusa, v kateri pride do poslušne predanosti vzgibom Svetega Duha, je proces z izidom, ki nikakor ni predvidljiv. V Novi zavezi najdemo številne opomine, naj ne izgubimo te sposobnosti, da ostanemo trdni v edinem upanju evangelija.

»Zdaj pa vas je Bog spravil s seboj po njegovem telesu iz mesa, prek smrti, da bi vas privedel pred svoje obličje svete, brezgrajne in neoporečne; če le ostanete utemeljeni in trdni v veri ter se ne pustite odtrgati od upanja evangelija, o katerem ste slišali. Ta evangelij je bil oznanjen vsemu stvarstvu pod nebom, in jaz, Pavel, sem postal njegov služabnik« (Kol 1,22-23).

»Vsak pa naj gleda, kako nanj zida. Drugega temelja namreč nihče ne more postaviti namesto tistega, ki je že položen, in ta je Jezus Kristus« (1 Kor 3,10-11).

»Čudim se, da se od tistega, ki vas je poklical po Kristusovi milosti, tako hitro obračate k nekemu drugemu evangeliju« (Gal 1,6).

Znotraj Cerkve je stalna skušnjava, da bi iskali lažje in neposrednejše besede v zvezi z evangelijem, s tem pa se oddaljili od edinega temelja, ki je Kristus. Vendar pa je njegovo življenje najbolj izreden izraz tega, kar lahko postane naša človeškost, kadar se pusti voditi Božji logiki. To vključuje stalno spreobrnjenje našega načina mišljenja in to glede tega, kar smo, kot glede tega, k čemur nas kliče milost, naj postanemo. Zato se bomo v premišljevanjih tega postnega časa skušali postaviti kot Jezusovi učenci, ki se želijo iz njegovega načina življenja učiti, katere drže so bistvene za to, da se skupaj napotimo proti novemu in večnemu življenju. Prvi trenutek v Kristusovem življenju, pri katerem se želimo zadržati, je njegov krst, dogodek, ki zaznamuje začetek njegovega poslanstva in razkriva njegov globok pomen.

1. Dati prednost

Dolga leta Jezusovega skritega življenja v Nazaretu, ki so predhajala in pripravljala dan njegovega krsta, ostajajo eden od najbolj očarljivih in skrivnostnih vidikov njegovega bivanja. Po izročilu naj bi kot tesar delal skupaj z Jožefom, vendar pa nekatere novejše domneve namigujejo tudi na možno vpletenost v verska okolja tistega časa, morda blizu Janeza Krstnika. Čeprav ni očitnih dokazov, se pojavlja temeljno vprašanje: kakšen pomen ima to dolgo obdobje tišine v zvezi z Jezusovim poslanstvom?

Zdi se, da evangeliji nakazujejo, da se je Kristus, preden je začel govoriti in delati v Božjem imenu, odločil, da se bo pustil oblikovati zgodovinski resničnosti, v kateri je živel. Ni prehiteval časa in ni iskal bližnjic, da bi se razodel. Ta njegov način delovanja nas vabi, naj ponovno odkrijemo vrednost skritega časa, tistega časa, v katerem se okrepijo korenine in se v tišini vsakdanjosti oblikuje identiteta. Tudi v našem življenju najpomembnejše odločitve zorijo v obdobju skrite priprave, v katerem se prečisti želja in se svoboda oblikuje preko majhnih vsakodnevnih zvestob.

Velika novica evangelija je prav ta: preden je izvršil izredna dela, je Božji Sin začel reševati svet tako, da je preprosto bil z nami, delil z nami naše izkušnje, in pustil, da se ga dotaknejo dogodki človeške zgodovine. Božje zveličanje se ne vsiljuje s takojšnjim spreminjanjem stvari, ampak se ponuja kot srečanje, ki rojeva upanje, kot potrpežljiva pot, na kateri se ljubezen razodeva v najbolj preprostih in konkretnih dejanjih vsakdanjega življenja.

Potrditev tega načina postavitve brez vsiljevanja najdemo v prizoru Jezusovega krsta, v dogodku, ki je slovesno in slavnostno začel njegovo javno delovanje

»Tiste dni se je zgodilo, da je prišel Jezus iz Nazareta v Galileji in Janez ga je krstil v Jordanu« (Mr 1,9).

V vseh evangelijih je pred Jezusovim krstom močno in prepričljivo Janezovo pridiganje. Z zbiranjem jedra preroških glasov, ki jih vsebuje judovsko izročilo, je Krstnik oznanjal bližnji Kristusov prihod kot prihod ognja, ki je sposoben očistiti ljudstvo njegovih grehov s pomočjo prenavljajoče moči Božjega Duha. Nenadni prihod tega očiščujočega ognja je bil pogosto predstavljen na način, ki je vlival strah in tesnobo, kot izpričuje Janezov glas v evangelijih: »Velnico ima v roki in počistil bo svoje mlatišče. Svoje žito bo spravil v kaščo, pleve pa sežgal z neugasljivim ognjem« (Matej 3,12; prim. Lk 3,17).

Način, za katerega se je Jezus odločil, da bo uresničil te prerokbe, nas lahko samo preseneča. Ko je iz Nazareta prišel k Jordanu, kjer se je odvijala spokorna praksa krsta, je prvo dejanje, ki ga je izvršil, pravzaprav dejanje, ki je opisano z glagolom v pasivu: »in je bil krščen«. Matejev evangelij opozori na presenečenje spričo te nenavadne drže z Janezovimi besedami: »Jaz bi se ti moral dati krstiti, pa ti hodiš k meni« (Mt 3,14). Nam se zdi neprimerno in celo nekoristno, da se Bog pusti najprej določati nekemu našemu delovanju. Vendar je Bog zares prepričan, da je najlepša in najnujnejša stvar, ki jo mora storiti, da se potopi v naše vode, da bi nas spomnil, da naša resničnost z vsemi njenimi lučmi in sencami lahko postane prostor zveličanja: »Pústi zdaj, kajti spodobi se tako, da izpolniva vso pravičnost« (Matej 3,15).

Prva podoba Boga, ki jo izostri Jezusov krst, je razorožujoča. Namesto da bi Bog nekaj naredil – ali še huje naredil nam – raje dovoli našim rokam, da nekaj storijo njemu. Gre za veliko zaupanje v odnosu do nas, ki ni brez dramatičnih posledic, ki se bodo v polnosti pokazale v trenutku trpljenja, ko se nam bo Kristus izročil v tišini, v popolni pripravljenosti, da iz ljubezni trpi vse do smrti na križu.

Vendar pa bo prav v tem strašnem dogodku krivične in nedolžne bolečine postal v polnosti viden razlog, zaradi katerega se nam Božji Sin želi »prepustiti« s krotkostjo, ki je tako absolutna, kot je za nas nedoumljiva. Če je greh našo človeškost potegnil v temo individualizma in nas osamil v strahu ter nas prikrajšal za občestvo z Bogom in drugimi, potem lahko zveličanje pride samo po nekom, ki se nam približa brez vsakega strahu. Naša prva potreba – ki ji v religioznem jeziku pravimo zveličanje – ni v tem, da bi bili spremenjeni, ampak da nas doseže.

V tej navidezni Kristusovi pasivnosti v njegovem krstu pa moramo znati dojeti tudi določeno Božje delovanje, v katerem se kaže ena njegovih najbolj enkratnih potez njegove sposobnosti za ljubezen. Običajno mislimo, da ljubiti pomeni imeti rad drugega in izraziti to čustvo s kakim simboličnim dejanjem. Toda ljubiti pomeni tudi – morda še globlje – želeti drugemu dobro. Pod tem vidikom dejanja, ki lahko najbolj ugodno vplivajo na drugega, niso tista, ki pokažejo našo velikodušnost, ampak tista, ki mu pomagajo, da se ne počuti več neprimernega in odrinjenega. Zato lahko to Božjo držo, katere prvi vzgib je »prepustiti se nam«, razumemo kot jasno voljo, da nam želi dobro, pri čemer preprosto daje prednost naši šibkosti, kot pa svoji moči.

Vse življenje Jezusa Kristusa bo zaznamovano s to logiko pozornosti do bližnjega, oblikoval pa ga bo slog, v katerem bo obraz drugega pred kakršno koli normo ali abstraktnim načelom, tako da bo cena, ki jo bo na koncu treba plačati, najvišja. Za ceno kršenja judovskega obredja – ki je kot vsak verski sistem v nevarnosti, da pozornost do življenja podredi izpolnjevanju postave – bo Jezus vedno dajal prednost vsakomur, ki se znajde v stiski, v trpljenju ali v grehu.

Ko je začel svojo službo ozdravljanja in odreševanja od spodaj, v vodah naše krhke človeškosti, je Jezus hotel postaviti sočutje za temelj korenito nove človeškosti. V prizoru, o katerem pripovedujejo vsi sinoptiki, se Jezusovo sočutje, ki je sposobno vedno postaviti drugega v središče, nedvoumno pokaže. Potem ko so šli po dva in dva oznanjat evangelij, so se dvanajsteri zbrali okoli Učitelja, da bi mu poročali o vsem, kar so storili in kar so učili. Gospod je spoznal, da apostoli nimajo potrebe samo po izpovedi, ampak tudi po tem, da se ne bi preveč poistovetili z deli, ki so jih pravkar opravili.

In rekel jim je: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!« Veliko ljudi je namreč prihajalo in odhajalo, tako da še jesti niso utegnili. In odšli so s čolnom sami zase v samoten kraj. Mnogi pa so jih videli, da odhajajo, in so jih prepoznali. Iz vseh mest so skupaj peš hiteli tja in prišli pred njimi. Ko se je izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti mnogo stvari. (Mr 6,31-34).

Potreba po počitku je bila za učence in za Jezusa nujna, celo sveta. Nikoli ne sme nihče zanemariti te prve in temeljne pozornosti do sebe. Če pustimo, da nas odgovornosti in vloge preveč prevzamejo, smo v nevarnosti, da bomo načeli svojo človeškost ter potrebo po tem, da stvari opravimo dobro, pomešali z željo, da bi drugim v resnici storili nekaj dobrega. A ta prva nuja lahko stopi v ozadje, kadar je pred nami nekdo, ki je sposoben nenadoma zganiti notranjost našega sočutja. Če odkrijemo, da imamo v sebi moč, da se postavimo ob stran, da ne izhajamo iz potrebe, da bi se čutili koristni, ampak iz spontane in svobodne želje, da bi z drugimi podelili nekaj tega, kar smo in kar imamo, lahko okušamo veliko srečo. Ne gre za to, da bi čutili, da smo dobri – ali celo boljši od drugih – ampak gre za veselje ob odkritju, da Bog Oče resnično uspe poskrbeti za vse, ko se njegovi otroci odločijo za pot solidarnosti in za logiko sočutja.

2. Iti skozi preizkušnjo

Da bi odkrili, da smo sposobni dati prednost drugemu, moramo imeti precej jasno in dovolj ponotranjeno ljubezen, ki je sposobna opredeliti našo resničnost kot nekaj lepega in dobrega. To se je zgodilo Jezusu, brž ko se je njegovo telo pustilo Janezu potopiti v vode Jordana. »Takoj ko je stopil iz vode, je zagledal nebesa, ki se odpirajo, in Duha, ki se je spuščal nadenj kakor golob« (Mr 1,10).

Takoj ko se odločimo narediti korak resnične podelitve v deželi, po kateri hodijo naši bratje in sestre v človeškosti, se zgodi tudi korak proti Božjim nebesom. Kot pričuje evangeljska pripoved, lahko pride celo do izrednega odkritja, da nebesa – tista, ki varujejo izvor in usodo naše človeškosti – niso zgoraj, ampak spodaj. Jezusovo krstno dejanje razodeva, da nam samo gibanje ponižanja v šibkost in krhkost človeškega stanja odpira pot dostopa do Božjega glasu in veličine.

Spričo Kristusove odločitve, da v krstu izrazi voljo, da se »prepusti« nam in s tem da prednost naši človeškosti, se nebesa dobesedno pretrgajo kot platno, ki ne more ostati nedotaknjeno ob živem plamenu. Pretrganje nebes – tega kraja, ki v svetopisemskem jeziku prestavlja sedež Boga – izpričuje, da ko naša človeškost odkrije, da je sposobna sočutja, nebesa ne morejo drugače, kot da se približajo globoko zaželeni in končno ponovno najdeni podobnosti z nami.

Predstava je pridržana samo za Jezusa, ne za navzoče, ker ne gre za javno slavljenje, ampak za notranje in nepozabno doživetje, ki je pridržano tistemu, ki se pusti oblikovati ljubezni. Spust Duha na viden in otipljiv način, kot bi bil golob, pomeni, da je Jezus po svojem krstu zaznal, da je sposoben dati gostoljubje in porajati življenje, ki je večje od njega, Očetovo življenje in njegovo neskončno ljubezen do človeštva. Čutiti, da smo ljubljeni, ni samo čustvo, ampak zavedanje, da smo za nekoga v resnici pomembni, da smo rodovitni. Te čustvene zrelosti, ki jo vsi potrebujemo, ne dosežemo z osamitvijo na nekem piedestalu, ampak s sprejetjem, da bomo svoje življenje križali z življenji drugih.

In zaslišal se je glas iz nebes: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje« (Mr 1,11). Glas, ki prihaja iz nebes, razodeva skrivnost našega človeškega življenja: vsakokrat, ko živimo, kot da smo »vsi bratje«, ne more biti drugače, kot da se pokaže tudi naša identiteta ljubljenih Očetovih otrok. V tem prizoru je navzoča vsa skrivnost Boga: Oče, ki pošilja na zemljo svojo ljubezen, Duh, ki postavlja svoj šotor v našo človeškost in seveda, Sin, ki se je odločil, da bo v vsem – razen v grehu – delil naše umrljivo telo.

Jezus se po krstu nikakor na noben način ne zadržuje v tolažbi, ki jo je pravkar izkusil. Ko je Jezus stopil iz vode, se je z veliko poslušnostjo pustil odvesti v drugo, nepredvidljivo izkušnjo.

Takoj nato ga je Duh odvedel v puščavo. V puščavi je bil štirideset dni in Satan ga je skušal (Mr 1,12-13a). Medtem ko se Luka in Matej ukvarjata z izdelavo podrobne pripovedi preizkušnje v puščavi, Marko izroči bralcu redkobeseden in bistven povzetek Jezusovih skušnjav. Z določeno izvirnostjo pa Marko poudari skoraj nasilen način, na katerega Duh potopi Jezusa v ta prostor preizkušnje njegove volje. Uporabljeni grški glagol (ekballo), ki ga je mogoče prevesti z »vreči ven« ali »zapoditi«, je isti, kot ga bo evangelist uporabil za izgon demonov in nečistih duhov iz človeka po Jezusovem delovanju (prim. Mr 1,34.39; 6,13; 7,26; 9,18) ali delovanju učencev (prim. Mr 3,15; 6,13; 9,18.28).

Ker je Duh nevidna sila, ki iz globine usmerja naše odločitve in naša dejanja, lahko rečemo, da je Kristus po svojem krstu čutil potrebo, da se  preizkusi, da sprejme prejeti dar, s čimer je odločitev za krst postala globoko zakoreninjena miselnost, ne pa samo nek trenutni vzgib. Z drugimi besedami sprejme trd – a nujen – zakon iniciacije, brez katerega je vsak vzgib naše svobode v nevarnosti, da je samo utvara. Mi žal težimo za tem, da bi se izognili tej preizkušnji, ki jo potrebuje vsaka prava odločitev. Mislimo, da si bomo upali na velike poti življenja v moči dobrih čustev, zaupajoč v sposobnost prilagajanja in organiziranja. Preskočimo naporno izkušnjo pripravništva, kjer se razgali naša občutljivost in se naučimo očistiti se od utvar lahkih rezultatov in od prevare poceni bližnjic. Naš svet je bogat vaj, da bi se naučili izvajati vse vrste podjetnosti, zelo reven pa z ljudmi, ki so se pripravljeni izpostaviti preizkušnji, da bi preverili pristnost lastnih želja.

Matej in Luka pripovedujeta o treh vrstah skušnjav, ki jim gre Jezus naproti v puščavi. V njihovi različnosti je vsem preizkušnjam skupna neka absolutizacija lastnih potreb in občutkov: hrane, bogastva in oblasti. Marko v svojem evangeliju ne navaja, s kakšnimi skušnjavami se je soočil Jezus, razen na polovici pripovedi, ko bo Peter nagovorjen kot »satan« v trenutku, ko bo skušal Učitelju prihraniti trpljenje križa. Če primerjamo podatke, bi lahko rekli, da je Jezus po krstu vstopil v nek prostor preizkušnje, ki je trajala ves čas njegovega bivanja, da bi sprejel človeškost, ki je pripravljena, da nikoli ne odstopi od merila sočutja in prednosti v korist drugega.

Pogosto se nam zgodi, da moramo sprejeti odločitve, ki jim potem ne znamo poravnati cene, skušamo sprejeti položaje, ki jih potem nismo sposobni obdržati. Razlog je zelo preprost: mislimo, da lahko tekmujemo brez urjenja, hočemo uživati sadove in se izogniti počasnemu procesu zorenja. Nismo pripravljeni sprejeti križa kot trenutka potrditve naše želje po objemu velike ljubezni. V »očenašu« Jezus uči učence vseh časov, naj vsako pristno molitev sklenejo s pogumom, da prosijo Boga, naj jim ne prizanese s trenutki preizkušnje, ki so potrebni, da postanejo sposobni zvestobe in globine (»ne prepusti nas skušnjavi«, ampak naj jih obvaruje samo možnosti, da bi izgubili sami sebe (»reši nas hudega«). Izgubljeni namreč nismo takrat, ko trpimo, ampak ko se odpovemo temu, da bi sprejeli posledice svojih odločitev.

3. Vztrajati v zaupanju

Kaj se zgodi Jezusu po štiridesetih dnevih v puščavi? Kakšen je sad tega časa očiščevanja in utrjevanja njegove volje za odrešenje sveta? Pripoved evangelista Marka je glede tega posebej redkobesedna, a zelo vznemirjajoča. Bil je med zvermi (Mr 1,13b).

Na koncu štiridesetih dni skušnjave vidimo Jezusa z večjo sposobnostjo, da ostane v resničnosti, tudi ko jo naseljujejo grozeče in vznemirjajoče stvari. Divje zveri, s katerimi, kot se zdi, Jezus zna ostajati v odnosu brez strahu – skoraj v okviru ponovno odkrite kozmične harmonije – so ambivalentna podoba. Po eni strani jih lahko preprosto razumemo kot živali, tisti del narave, do katerega se počutimo večvredni, a imamo do njega tudi določen strah. Po drugi strani bi jih lahko razumeli tudi kot simbol vseh sil, od katerih se čutimo potencialno napadene: napetosti, sovražnice, zlo.

Kakorkoli že hočemo razmeti besedilo, odkrijemo, da preizkušnja v puščavi služi Jezusu, da v njem dozori tista potrebna notranja moč, da lahko sprejme svoje poslanstvo brez strahu pred smrtjo. Evangelij uporablja nedovršni glagol (»bil je«), da bi pokazal, da moramo položaj, ki ga je pridobil Jezus, razumeti kot sprejem določenega sloga, ne pa kot trajno oprostitev pred težavami. Očitno simboličen čas štiridesetih dni je način, kako povedati, da je moral Jezus vse dni življenja vaditi svoje srce, da se je odločalo za dobro in zavračalo zlo. Evangeliji pripovedujejo, da je Jezus običajno zgodaj zjutraj šel iz hiše, da se je potopil v odmaknjeno in tiho molitev, kljub potrebam in priganjanju množic, ki so ga iskale. Jezusa je navada, da je negoval in varoval »notranjo puščavo« naredila človeka, ki je sposoben biti v vsakem položaju v velikem miru, ne da bi se česa prestrašil in ne da bi se pred čemerkoli ali pred komurkoli zmedel. 

Ko bo Jezus poslal svoje učence oznanjat Kraljestvo, jim bo ponudil pojasnila za uresničevanje tega treznega in zaupljivega bivanja v svetu.

(Jezus) jim je naročil, naj razen palice ne jemljejo na pot ničesar, ne kruha ne popotne torbe ne denarja v pasu ampak naj obujejo sandale in naj ne oblačijo dveh oblek. In govoril jim je: »Kjer koli stopite v hišo, tam ostanite, dokler ne odidete od tam. Če vas kak kraj ne sprejme in vas ne poslušajo, pojdite od tam in otresite prah s svojih nog, njim v pričevanje« (Mr 6,8-11).

Navodila apostolom, ki jim jih je dal Jezus, hočejo učencem pomagati, da ne bodo prelahko zdrsnili v past paternalizma ali skrbstvenih dejavnosti. V puščavi se je Jezus uprl vsaki skušnjavi po avtonomiji ali po samo-uveljavitvi, da bi sprejel življenje, v katerem je zveličanje mogoče oznanjati in doživljati samo kot sad svobodno izbranega občestva ljubezni. Učenci ne smejo iti po svetu z vzvišenostjo tistega, ki ima sam (in vedno) nekaj za poučevanje drugih, ampak s ponižnostjo nekoga, ki mora tudi veliko poslušati in sprejeti. Cilj oznanila je ponuditi drugim priložnost, da pokažejo, kakšen zaklad je skrit v naši človeškosti: sočutje, velikodušnost in sprejemanje.

In angeli so mu stregli (Mr 1,13b). Preden je sprejel službo ozdravljanja in odreševanja v našo korist, se je Jezus v puščavi naučil, da si stvari, ki jih potrebuje, ne preskrbi z izkoriščanjem svoje božje narave. Zvest logiki krsta raje prisluhne potrebam naše človeškosti, da bi se jih naučil zadovoljiti brez ukan in prevar. Božja Beseda se je učlovečila tudi zaradi tega, da bi nam pokazala, kolikšno dostojanstvo je lahko v sprejemanju stvari, ki jih potrebujemo, odpovedujoč se orjaški utvari, da jih moramo osvojiti ali ustvariti z lastnimi močmi.

Ko je enkrat sprejel izziv življenja, v katerem element preizkušnje ni naključen ampak je njegov sestavni del, je Jezus pripravljen osvoboditi vse upanje, ki ga je prepolno njegovo srce. To stori z besedami, kako razlaga čas in prostor človeškega življenja.

Ko pa je bil Janez izročen, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij in govoril: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!« (Mr 1,14-15).

V vseh evangelijih se Jezusovo oznanjevanje začne ravno v trenutku, ko so Janeza prijeli zaradi njegove preroške službe. Jezus pobere pričevanje iz rok – sedaj zvezanih – največjega preroka, ki se je kadarkoli pojavil v Izraelu. Zaznamovan s tem trpljenjem, a v puščavi izurjen v zaupanju v Očetovo previdnost, začne Božji Sin razlagati, kakšen je njegov pogled na nas, na zgodovino in na svet.

V Matejevem evangeliju vidimo Jezusa, ki razglasi blagre, to je najsvetlejšo in najbolj osvobajajočo razlago naše človeškosti, ki je po učlovečenju ponovno zvezana z božanskostjo. Blaženi smo v tolikšni meri, kolikor sprejmemo to, kar smo in to, kar prepoznamo, naj bomo. V Lukovi pripovedi je veselo oznanilo razloženo v shodnici v Nazaretu, kjer Kristus oznani začetek nekega »danes«, v katerem se uresničijo vsi upi, ki jih vsebuje Sveto pismo. Če sprejmemo svojo radikalno revščino, se že lahko počutimo bogate z Božjim kraljestvom in osvobojeni vsake sužnosti. V Janezovem evangeliju pa je veselo oznanilo razglašeno z dogodkom, z vrnitvijo vina na ogroženo svatbo, v potrditev tega, kar so šepetali že preroki: naša dežela ne bo več »zapuščena«, ampak bo za vedno »poročena« (prim. Iz 62,4).

V Markovem evangeliju je razglasitev veselega oznanila zgoščeno in kratko. Z dvema besedama Jezusu uspe prižgati tako močno in bleščečo luč, da požene v beg vsako temo: čas se je dopolnil, nima smisla čakati bolj ugodnega, Božje kraljestvo je na dosegu roke. To je prva in radikalna razlaga resničnosti, do katere je Jezus prišel po krstu in po preizkušnji v puščavi. Zgodovini sveta nič ne manjka, sicer Boga ne bi mogli prepoznati kot Očeta. Vendar pa to je in hoče biti za vse. Prve besede Božje Besede na tem svetu hočejo biti razveljavitev pravice, da pred stvarnostjo ostanemo zmedeni ali razočarani.

Ne gre za razvrednotenje ali banaliziranje vsega, kar v zgodovini manjka, kar škriplje ali kar očitno zanikata zlo in krivica. Jezus vidi kozarec resničnosti, v katerem prekipeva življenje, ker ve, kako močno se je Bog odločil vključiti se v človeško zgodovino. Sin pozna neizmernost Očetove ljubezni in izjavlja, da se je čas dopolnil – ne da bi bil zaključen – kajti odslej ne bo nihče več tako osirotel, da ne bi mogel prejeti posinovljenja v Božje otroštvo.

Vendar pa se moramo spreobrniti, to je preseči določen način mišljenja in vrednotenja stvari, ki je še vedno preveč osredotočen na naše čute, na naša pričakovanja in na naše navade. Potrebno se je oddaljiti od žalosti in vdanosti v usodo, da bi opazili, da je Bog medtem, ko se nam še vedno dogaja, da trpimo, da jočemo in da tavamo v temi, storil nekaj, česar si nismo mogli predstavljati: prišel je živet med nas. Novica je čudovita, a ji težko verjamemo. Je kot prostrano in sprejemajoče morje, v katerega se moramo mirno potopiti in v njem ostati ter se polni zaupanja naučiti iti preko njega.

Zaključek

V tem postu jubilejnega svetega leta smo poklicani, da ostanemo zasidrani v Kristusa, prepričani, da bomo v njem našli trdno in zanesljivo oporno točko za svoje življenje. Konkretno znamenje našega sprejemanja tega upanja je prestopanje svetih vrat, gesta, ki nas vabi, naj vedno globlje vstopimo v skrivnost Kristusovega življenja. Kristusov krst ni samo dogodek njegovega življenja, ampak je znamenje, ki razsvetljuje pot vsakega vernika in kaže nekatere bistvene premike, h katerim smo poklicani tudi mi.

Prvi premik je sposobnost, da se decentraliziramo oziroma da izstopimo iz središča samega sebe, da bi dali prostor drugemu. Ko je Jezus stopil v vode Jordana, se je potopil v človeške razmere in v polnosti delil krhkost in zgodovino vsakega človeka. To dejanje nas uči, da se resnično občestvo z drugimi ne gradi samo takrat, kadar so nam njihove odločitve všeč ali so nam razumljive, ampak tudi kadar nas postavljajo na preizkušnjo in nas izzovejo.

Drugi premik je spreobrnjenje, razumljeno kot nenehna vaja v notranjem preverjanju. Krst zaznamuje prehod: za Jezusa je začetek njegovega javnega poslanstva, za nas povabilo, da se vprašamo, če je naše srce zares sprejelo logiko evangelija. Spreobrnjenje ni samo moralna sprememba, ampak je globoko preoblikovanje našega načina gledanja, presojanja in ljubezni.

In končno tretji premik, ki je morda najtežji in najbolj odločilen: ostati znotraj resničnosti, ne da bi iz nje bežali ali jo sublimirali. Krst Kristusa potopi v reko življenja, ne da bi mu prihranil napetosti, preizkušnje in nasprotovanja sveta. Tudi mi smo poklicani, da ostanemo trdni v našem času z njegovimi zapletenostmi in izzivi, ne da bi bežali ali iskali umetna zatočišča. Le tako lahko tudi v težavah prepoznamo, da je na naši poti neka navzočnost: navzočnost Boga, ki nas ne zapusti, ampak ostaja vedno z nami.

Sveti Oče, ki si v krstu svojega ljubljenega Sina pokazal svojo dobroto do ljudi, nakloni tistim, ki so bili prerojeni v vodi in v Duhu, da bodo pobožno in pravično živeli na tem svetu, da bodo v dediščino prejeli večno življenje. Po našem Gospodu Jezusu Kristusu.

P. Roberto Pasolini, OFM Cap
pridigar papeške hiše