V Vatikanu vrh o dolgoživosti: ne le živeti dlje, ampak živeti bolje

Vatican News

Mednarodno srečanje na visoki ravni z naslovom »Vatikanski vrh o dolgoživosti: izzvati minevanje časa« je organiziral Mednarodni inštitut za nevrobioetiko (IINBE) pod pokroviteljstvom Papeške akademije za življenje. Dogodek so isti dan predstavili na tiskovnem uradu Svetega sedeža. Spregovorili so nadškof Vincenzo Paglia, predsednik Papeške akademije za življenje; ter nekateri govorniki kongresa: duhovnik dr. Alberto Carrara, strokovnjak za nevroetiko, nevroznanost in filozofij; dr. Giulio Maira, nevrokirurg in ustanovitelj Atena Foundation; dr. Venkatraman Ramakrishnan, dobitnik Nobelove nagrade za kemijo leta 2009; dr. Juan Carlos Izpisúa Belmonte, znanstvenik, specializiran za biologijo matičnih celic in regenerativno medicino.

Kultura, ki priznava vrednost tretjega življenjskega obdobja

»Dolgoživosti ne smemo obravnavati kot nekega biološkega cilja, ampak kot priložnost za ovrednotenje starejših v družbenem kontekstu,« je zatrdil nadškof Vincenzo Pagla ter poudaril, da starejše osebe niso breme za družbo, temveč »dragoceni vir«: »Njihova izkušnja in modrost predstavljata nenadomestljivo kulturno in človeško dediščino.« Papež Frančišek pogosto poudarja, da »ljudstvo, ki ne ceni starejših, je ljudstvo brez prihodnosti«, pri tem pa izpostavlja »potrebo po vlaganju v kulturo, ki priznava vrednost tretjega življenjskega obdobja ter preprečuje marginalizacijo starejših«.

V tem kontekstu je pravičen dostop do znanstvenih odkritij osrednja tema, je izpostavil nadškof Paglia. »Inovacije na področju biomedicine ne bi smele biti privilegij peščice ljudi, ampak sredstva za izboljšanje kakovosti življenja vseh, neodvisno od socialno-ekonomskega statusa. Cilj ni le živeti čim dlje, ampak živeti bolje, pri tem pa preprečevati degenerativne patologije in vsem zagotavljati možnost zdravega in dostojanstvenega staranja. Dolgoživost torej ni samo znanstveno vprašanje, ampak tudi vprašanje pravičnosti, solidarnosti in kolektivne odgovornosti.«

Srbeti za zdrave možgane

Tudi Alberto Carrara, profesor, raziskovalec in strokovnjak za nevroetiko, nevroznanost in filozofijo, je poudaril, da ni dovolj podaljšati življenje, ampak »moramo izboljšati način, kako ga živimo«, zato pa je pomemben »sistemski pristop k dolgoživosti«.

Danes vemo, da je pomembno »ohranjati kognitivne funkcije s celostnim pristopom, ki vključuje nevroznanost, psihologijo, prehrano in okolje«. Pomemben je »model šestih stebrov zdravja možganov«, to so »prehrana, gibanje, spanje, kognitivna stimulacija, obvladovanje stresa in družbeni odnosi«, kar dokazuje, da je »dobro stanje možganov pravo gonilo zdrave dolgoživosti«.

Carrara – bil je tudi eden od govornikov kongresa – je izpostavil vlogo glasbe, umetnosti in čutnih izkušenj pri ohranjanju kognitivnega zdravja, saj je možgane mogoče nenehno negovati in spodbujati. Pobembno je torej »vlagati v zdravje naših možganov ter tako graditi prihodnost, v kateri bosta dolgoživost in kakovost življenja hodila z roko v roki«.

Moški in ženske se ne starajo na enak način

Priznani italijanski nevrokirurg Giulio Maira je poudaril, da ključni vidik pri staranju možganov predstavljajo razlike med spoloma. »Moški in ženske se ne starajo na enak način: hormonske, genetske in presnovne razlike vplivajo na upad kognitivnih sposobnosti in tveganje za razvoj nevrodegenerativnih bolezni, kot je Alzheimerjeva bolezen, ki v večji meri prizadene ženske. Znanstvene raziskave so te razlike pogosto spregledale, kar je povzročilo vrzel v znanju, ki neposredno vpliva na preprečevanje in zdravljenje.« Maira je dejal, da so ključna težava »spolni stereotipi v farmakoloških študijah in predkliničnih raziskavah, kjer se že desetletja uporabljajo predvsem moški živalski modeli«. »Ta omejitev je privedla do razvoja zdravil in načinov zdravljenja, ki so za ženske manj učinkoviti, kar ogroža ne le njihovo zdravje, temveč tudi njihovo zdravstveno razsežnost, tj. zdravo življenjsko dobo. Odpravljanje te vrzeli je bistvenega pomena za zagotovitev pravičnega in prilagojenega pristopa h kognitivni dolgoživosti in nevrološkemu dobremu počutju,« je poudaril Maira, ki je o tej pomembni temi podrobneje govoril na samem kongresu.

Za upočasnitev staranja ključno ohranjanje funkcionalnosti ribosomov

Dr. Venkatraman Ramakrishnan, dobitnik Nobelove nagrade za kemijo leta 2009, je v ospredje postavil raziskave na področju povezanosti ribosomov in staranja. »Brez zdravih ribosomov se naše celice starajo in propadajo. Kaj pa, če bi lahko ohranili njihovo delovanje in tako podaljšali zdravje?« Na vprašanje je podrobneje odgovoril med samim kongresom, na tiskovnem uradu pa izpostavil, da bi »ohranjanje funkcionalnosti ribosomov lahko bilo ključno za upočasnitev staranja na molekularni ravni«. Najnaprednejše raziskave se osredotočajo na eni strani na zmanjšanje ribosomskega stresa s prehranskimi in farmakološkimi posegi, na drugi strani pa na možnost reprogramiranja samih ribosomov. »Posledice teh odkritij so revolucionarne,« je poudaril Ramakrishnan, »če bi lahko posegali neposredno v ribosome, bi se lahko ne le borili proti staranju, temveč tudi preprečevali kronične bolezni in izboljšali kakovost življenja v starosti.«

Staranje je znanstvena meja, ki jo je treba raziskati

»Staranje ni neizogibna usoda, temveč znanstvena meja, ki jo je treba raziskati,« pa je zatrdil dr. Juan Carlos Izpisúa Belmonte, ki se posveča raziskovanju na področju biologije matičnih celic in regenerativne medicine. V svojem predavanju na konferenci je pokazal, kako lahko dejavniki celičnega reprogramiranja korenito spremenijo dolžino in kakovost človeškega življenja. Spregovoril je o pomembnih študijah na tem področju ter zatrdil, da »cilj ni le podaljšati življenje, temveč tudi izboljšati našo biološko odpornost z odpravljanjem degeneracije, povezane s staranjem«.