Kard. Parolin: »Blagoslovite nas, sveti oče Janez Pavel II.!«
Homilija kardinala Parolina
To evharistično bogoslužje poteka v postnem času, vendar pa gre za obhajanje v hvaležnosti in veselju, saj nas združuje v spominu na svetnika, na Janeza Pavla II., ob njegovem dies natalis, prehodu v polnost življenja.
Večina od nas se zelo dobro spominja tistih dni pred dvajsetimi leti. Spominjamo se križevega pota na veliki petek v Koloseju z molitvijo množic, ki jo je spremljala podoba papeža, ko je v svoji kapeli objemal križ. Spominjamo se, da se je pojavil na oknu, ki gleda na Trg, za velikonočni blagoslov, ki je bil že brez besed. Skupaj z vso Cerkvijo in velikim delom človeštva se spominjamo pričakovanja srečanja našega dragega papeža z Gospodom, ki se je dopolnilo, ko se je zvečerilo, na predvečer nedelje Usmiljenja.
Potem pa vse večji, neustavljiv, nepredstavljiv tok, poln naklonjenosti in hvaležnosti, kjer so množice, ki so prišle v Rim za zadnje zemeljsko slovo od svojega velikega Pastirja, predstavljale še večje množice, ki so se mu pridružile v molitvi, v njegovi dolgotrajni bolezni, v solidarnosti s trpljenjem sveta, ko se je z zaupanjem izročal v roke usmiljenega Očeta.
Tako so se uresničile Jezusove besede, ki smo jih malo prej slišali v današnjem evangeliju: »Resnično, resnično, povem vam: Kdor posluša mojo besedo in veruje njemu, ki me je poslal, ima večno življenje in ne pride v obsodbo, temveč je prestopil iz smrti v življenje.« (Jn 5,24)
V svoji zadnji pesnitvi – ganljivi meditaciji na pragu Sikstinske kapele (Trittico romano, 2003) – je Janez Pavel II. celotno stvarnost, od stvarjenja do sodbe, zrl in bral v luči Božjega pogleda, kot videnje Boga, ki ga je imenoval »Prvi Videc«. Večkrat se je spominjal in ponavljal besede iz Pisma Hebrejcem, ki so mu bile zelo drage: »Omnia nuda et aperta sunt ante oculos Eius – Vse je razgaljeno in odkrito pred njegovimi očmi« (Heb 4,13).
Nobenega dvoma ni, da sta se njegovo celotno življenje in poslanstvo odvijala v popolni nenehni transparentnosti pred očmi Boga. Kdor se zaveda, da živi pod Božjim pogledom, nima česa skrivati in se ne boji pogleda ljudi. V tem je gotovo eden izmed temeljev izjemnega poguma in stanovitnosti pričevanja vere Janeza Pavla II. pred ljudmi; v vsaki situaciji, v vsem njegovem življenju in v vsem izjemno dolgem pontifikatu. Nikoli ni skušal ugajati ljudem, ampak Bogu. Živel je pred Njegovimi očmi.
Naš sveti papež se je zavedal, da ga je Bog poklical v bivanje in službo papeževanja, pa tudi, da mu je On na izjemen način pomagal in ga varoval. Med duhovnimi vajami v letu velikega jubileja je ob spominu na dan atentata na Trgu svetega Petra »za svojo oporoko« zapisal te besede: »Božja Previdnost me je na čudežen način rešila pred smrtjo. On, ki je edini Gospod življenja in smrti, On sam mi je podaljšal to življenje, na nek način mi ga je ponovno podaril. Od tega trenutka še bolj pripada Njemu. Upam, da mi bo On pomagal prepoznati, do kdaj moram nadaljevati to služenje, h kateremu me je poklical. Prosim ga, naj me pokliče nazaj, ko bo On sam hotel. "V življenju in v smrti pripadamo Gospodu ... smo Gospodovi"« (Oporoka svetega očeta Janeza Pavla II., 12.-18. marec 2000).
Ob isti priložnosti se je sveti oče spominjal tudi, kako mu je na dan izvolitve kardinal Stefan Wyszyński, primas Poljske, dejal, da bo »naloga novega papeža« »popeljati Cerkev v tretje tisočletje« (ibid.). To ga je pripravilo, da je razumeval veliko cerkveno in zgodovinsko poslanstvo, ki mu je bilo zaupano in na katerega si je v šestindvajsetih letih svojega izjemnega pontifikata prizadeval odgovoriti »z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo«; odšel je v najbolj oddaljene kotičke planeta, kot neutrudni romar »do kraja zemlje«, da bi tja prinesel oznanilo Jezusovega evangelija.
Dobro se spominjamo, da je bil veliki jubilej, kamor je bil njegov pogled že dolgo usmerjen, vrhunec njegovega bivanja, skoraj izpolnitev njegovega poslanstva. V svoji goreči ljubezni do Jezusa Kristusa je imel skrivnost učlovečenja za središče vesoljne zgodovine in je želel, da bi vse razsežnosti stvarnosti, Cerkve in človeške dejavnosti ponovno odkrile svoj pomen v odnosu do osebe Kristusa, »edinega Odrešenika človeka«, da bi v njem osredinil »vse reči, ki so v nebesih, in tiste, ki so na zemlji« (Ef 1,9-10).
Ne moremo pozabiti tistega velikega prehoda skozi sveta vrata med dvema tisočletjema kot tudi papeževega povabila ob koncu velikega jubileja, naj čoln Cerkve ponovno z zaupanjem odrine na globoko na morju tretjega tisočletja. Ponovil nam je Jezusove besede Simonu Petru: »Duc in altum – Odrini na globoko in vrzite mreže za lov« ter Petrov odgovor: »Na tvojo besedo bom vrgel mreže« (prim. Apostolsko pismo ob začetku novega tisočletja 6.1.2001). Njegove besede nas še naprej navdihujejo in odmevajo v besedah njegovega naslednika Frančiška tudi danes, tudi v tem novem jubileju. V njem smo »Cerkev v izhodu«, krmarji v nemirnih vodah, a še vedno romarji upanja k virom usmiljenja in milosti, ki jih vodi Petrov naslednik in jim pomaga Sveti Duh.
Janez Pavel II. se je s hvaležnostjo in ponosom spominjal, da je kot škof sodeloval na drugem vatikanskem koncilu »od prvega do zadnjega dne« (Duhovna oporoka), in bil prepričan, da bo novim generacijam »še dolgo dano, da bodo črpale iz njegovega bogastva«. Zanj je bil koncil kompas za orientacijo pri univerzalni pastorali, za Cerkev in za celotno človeštvo.
Ena izmed koncilskih besed, ki se je najpogosteje vračala na njegova usta, pravi, da »Kristus, novi Adam, ravno z razodetjem skrivnosti Očeta in njegove ljubezni človeku v polnosti razodeva človeka in mu odkriva njegovo najvišjo poklicanost« (GS, št. 22). Prav zato, ker je bil o tem popolnoma prepričan, je lahko Janez Pavel II. vse od prve nepozabne homilije ob začetku svojega pontifikata z impresivno močjo vzkliknil: »Ne bojte se! Odprite, na stežaj odprite vrata Kristusu! ... Samo Kristus ve, kaj je v človeku, samo Kristus ima besede večnega življenja!« (22. oktober 1978).
Zaradi trdnosti tega prepričanja se je sveti papež lahko z avtoriteto in odločnostjo obračal ne samo na katoliške vernike, ampak tudi na ljudstva in voditelje, da bi se zavedali svojih odgovornosti za obrambo pravičnosti, dostojanstva človeške osebe ter miru.
S hvaležnostjo in občudovanjem se spominjamo njegovega neutrudnega prizadevanja za mir, njegovih gorečih opozoril in diplomatskih pobud, s katerimi je do zadnjega poskušal preprečiti vojne. In to vse do zadnjih trenutkov njegovega življenja, ko je bila šibkost telesnih moči že očitna in kljub temu, da mnogi njegovi pozivi in opozorila žal niso bila uslišana, kar se dogaja tudi velikim prerokom.
Podoba tega sveta se hitro spreminja. Sveti Janez Pavel II. je v svojem življenju in zelo dolgem pontifikatu videl veliko stvari, ki so se spremenile, in v teh zadnjih dvajsetih letih se je še marsikaj spremenilo. Toda pričevanje svetnikov ostaja tako trdno in živo kot Božja zvestoba, na kateri temelji. Zato se lahko nanje obrnemo kot na priprošnjike, da bi v obilju prejeli božjo milost, ki jo danes potrebujemo. Milost za pot Cerkve, milost za zveličanje vseh ljudi, milost za nenehno obnavljanje miru znotraj narodov in med njimi, da bo spet smiselno govoriti o »družini ljudstev« – kot je to storil sveti papež, ko je z ljubeznijo objel ves svet.
Ob koncu homilije na pogrebu Janeza Pavla II. je kardinal Ratzinger – tedanji dekan kardinalskega zbora in nekaj dni pozneje njegov naslednik – izročil njegovo drago dušo Božji Materi, ki ga je vsak dan vodila in ga je zdaj vodila v večno slavo svojega Sina; prepričanje ljudi o svetosti pokojnega papeža pa je razložil tako, da se je obrnil neposredno nanj, ki nas je, »z okna Očetove hiše«, gledal in blagoslavljal: »Da, blagoslovite nas, sveti oče!«
Tudi mi danes, tako kot številni romarji, ki nenehno prihajajo v to baziliko in pri oltarju, kjer počiva njegovo telo, molijo tudi na njegovo priprošnjo, ponavljamo: »Blagoslovite nas, sveti oče Janez Pavel II.! Blagoslovite to Gospodovo Cerkev na poti, da bo romarica upanja. Blagoslovite to raztrgano in zmedeno človeštvo, da bo ponovno našlo pot svojega dostojanstva in svoje najvišje poklicanosti, da bo spoznalo bogastvo usmiljenja in Božje ljubezni!«
