Duhovne misli Benedikta XVI. in papeža Frančiška za velikonočno vigilijo
Misli Benedikta XVI.
»Če pa Kristus ni bil obujen, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi vaša vera. Poleg tega bi se tudi pokazalo, da smo lažnive Božje priče, ker smo proti Bogu pričali, češ da je obudil Kristusa, ki ga ni obudil« (1Kor 15,14-15). S temi besedami sveti Pavel zelo močno poudarja, kakšen pomen ima vera v vstajenje Jezusa Kristusa za krščansko sporočilo kot celoto. Ta vera je temelj oznanila. Krščanska vera stoji in pade z resnico pričevanja, da je Kristus vstal od mrtvih. Če to odvzamemo, potem iz krščanskega izročila sicer še vedno lahko sestavimo vrsto upoštevanja vrednih predstav o Bogu in človeku, o tem, kar človek je in kar naj bo – torej neke vrste verski svetovni nazor – a krščanska vera je mrtva. V tem primeru je Jezus propadla verska osebnost, ki pa kljub tej polomiji ostaja velika in nas lahko sili k premišljevanju, a ostaja v čisto človeškem območju, in njegova avtoriteta sega tako daleč, kolikor je prepričljivo njegovo oznanilo. S tem On ni več merilo; merilo je potem samo še naša lastna presoja, ki od njegove dediščine izbira, kar se nam zdi koristno. To pa pomeni, da smo prepuščeni sami sebi. Naša lastna presoja je zadnja instanca.
Samo če je Jezus vstal od mrtvih, se je zgodilo res nekaj novega, kar je spremenilo svet in človekov položaj. Potem Jezus postane merilo, na katero se moremo zanesti. Kajti potem se je Bog resnično pokazal. Ali je Jezus samo bil ali pa tudi je, je odvisno od vstajenja. V pritrditvi ali zavrnitvi vstajenja ne gre za posamezen dogodek poleg drugih, ampak za Jezusa kot takšnega.
Zato je nujno potrebno, da posebno pozorno prisluhnemo novozaveznemu pričevanju o vstajenju. Kaj se je zgodilo? Tega tudi pričam, ki so se srečale z Vstalim, ni bilo lahko izraziti. Soočene so bile tudi za njih s povsem novim pojavom, ki je bil onkraj njihovega izkustvenega obzorja. Čeprav jih je resničnost dogodka močno prevzela in silila k pričevanju, je bila za njih nekaj povsem neobičajnega. Sveti Marko nam pripoveduje, da so se učenci, ko so šli z gore spremenjenja, ukvarjali z Jezusovo besedo, da bo Sin človekov »vstal od mrtvih«. Drug drugega so spraševali, kaj pomeni »vstati od mrtvih« (Mr 9,9sl.). Dejansko, kaj to je? Učenci tega niso vedeli in so se morali tega naučiti iz srečanja s stvarnostjo.
Novozavezna pričevanja ne puščajo nobenega dvoma, da se je v »vstajenju Sina človekovega« zgodilo nekaj čisto drugačnega. Jezusovo vstajenje je izbruh v čisto nov način življenja, v življenje, ki ni več podvrženo zakonu umiranja in nastajanja, ampak je onkraj tega, življenje, ki je odprlo novo razsežnost biti človek. V Jezusovem vstajenju je dosežena nova možnost biti človek, ki se tiče vseh in za ljudi odpira prihodnost, novo obliko prihodnosti.
Zato je Pavel po pravici vstajenje kristjanov in Jezusovo vstajenje neločljivo povezal med seboj: »Če torej mrtvi ne morejo biti obujeni, tudi Kristus ni bil obujen. Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so zaspali« (1Kor 15,16.20). Kristusovo vstajenje je ali vesoljni dogodek, ali pa ga ni, tako nam pove Pavel. In samo če ga razumemo kot vesoljen dogodek, kot odprtje nove razsežnosti človeškega bivanja, smo na pravi poti, da sploh pravilno razlagamo novozavezno pričevanje o vstajenju.
Homilija, vigilija sobota, 7. april 2012
Velika noč je praznik novega stvarjenja. Jezus je vstal in ne bo več umrl. Jezus je prebil vrata v novo življenje, ki ne pozna več ne bolezni ne smrti. Za človeka se je odprla neka nova razsežnost. Prav zato, ker je velika noč dan novega stvarjenja, se besedno bogoslužje vigilije začenja s pripovedjo o stvarjenju sveta. Tukaj sta dva elementa. Stvarjenje je predstavljeno kot celota, katere del je tudi pojav časa. Sedem dni je razporejenih do zadnjega dne, ki je dan, ko so vsa bitja svobodna za Boga in drugo za drugega. Stvarjenje je torej usmerjeno proti občestvu Boga in bitja. Proti odgovoru na veliko Božjo slavo, proti srečanju ljubezni in svobode. Drugi element pa so besede, ki imajo svoje mesto na začetku pripovedi: »Bog je rekel: 'Bodi svetloba!'« (1 Mz 1,3). Sonce in luna sta bila ustvarjena zatem, šele četrti dan. In nimata božanskega značaja, ki jima ga pripisujejo nekatera verstva. Ustvaril ju je edini Bog, ki je pred njima ustvaril svetlobo, po kateri se v naravi ustvarjenega bitja zrcali Božja slava.
Luč omogoča življenje. Omogoča srečanje. Omogoča komunikacijo. Omogoča spoznanje, dostop do resničnosti, do resnice. S tem omogoča tudi svobodo in razvoj. Luč je izraz dobrega, ki je in ustvarja jasnost. Dejstvo, da je Bog ustvaril svetlobo, pomeni, da je ustvaril svet kot prostor spoznanja in resnice, prostor srečanja in svobode, prostor dobrega in ljubezni. Zlo pa ne izhaja iz bitja, ki ga je ustvaril Bog, ampak obstaja v zanikanju.
Bog je na veliko noč, na prvi dan v tednu, ponovno rekel: »Bodi svetloba!« Pred tem je bila namreč noč na Oljski gori, sončni mrk Jezusovega trpljenja in smrti ter grob. Sedaj pa je spet prvi dan. Stvarjenje se začenja od začetka. Jezus je vstal iz groba: Življenje je močnejše od smrti. Dobro je močnejše od zla. Ljubezen je močnejša od sovraštva. Resnica je močnejša od laži. Z Jezusovim vstajenjem je bila svetloba ponovno ustvarjena. On je premagal vsako obliko teme in za vse nas se je začel nov dan. Da pa to ne bi ostala le beseda, ampak bi postala naša resničnost, je Bog z zakramentom krsta in izpovedjo vere zgradil most. Preko tega mostu nov dan pride do nas.
Zares grozeča tema za človeka je dejstvo, da je sposoben videti otipljive stvari, ne pa tudi, kam gre svet in od kod prihaja, kam gre življenje, kaj je dobro in kaj zlo. Zgovorna je podoba, da so naša mesta danes tako zaslepljujoče razsvetljena, da ni več mogoče videti zvezd na nebu. Neverjetno veliko vemo o materialnih stvareh, a tistega, kar gre onstran, Boga in dobrega, ne uspemo več opredeliti. Iz tega razloga je vera, ki nam razodeva Božjo luč, resnično razsvetljenje, vdor Božje svetlobe v naš svet, odprtje naših oči za pravo luč.
Cerkev med velikonočno vigilijo, med nočjo novega stvarjenja, skrivnost svetlobe predstavlja s preprostim simbolom: velikonočno svečo. Gre za vrlino darovanja. Sveča razsvetljuje tako, da použiva samo sebe: Tako na čudovit način predstavlja velikonočno skrivnost Kristusa, ki podari samega sebe in tako podari svetlobo. Pri simbolu velikonočne sveče pa je prisoten tudi element ognja. Ogenj je sila, ki oblikuje svet, moč, ki spreminja. In ogenj podarja toploto. Tudi to torej ponazarja Kristusovo skrivnost. Kristus je luč in plamen, preko katerih nam prihajata naproti toplina in dobrota Boga. Navsezadnje pa je pomenljiv še poudarek, da sveča lahko nastane le po zaslugi dela čebel. Gre za namig na Cerkev: Sodelovanje žive skupnosti vernikov v Cerkvi je skoraj kot delovanje čebel. Gradi skupnost luči. V sveči tako lahko vidimo tudi opomin zase in naše občestvo v cerkveni skupnosti, ki obstaja, da bi Kristusova luč lahko razsvetljevala svet.
Misli papeža Frančiška
Homilija, vigilija, nedelja, 4. april 2021
Žene so mislile, da bodo našle mrtvo telo in ga mazilile, a so našle prazen grob. Šle so objokavat mrtvega, a so slišale oznanilo življenja. Zato so, kot pravi evangelij, »trepetale in bile vse iz sebe« (Mr 16,8). Da so bile vse iz sebe v tem primeru pomeni strah, povezan z veseljem, ki preseneti njihovo srce, ko vidijo velik kamen odvaljen od groba, v njem pa mladeniča, ogrnjenega v belo oblačilo. Gre za čudenje, ko slišijo naslednje besede: »Ne bojte se! Jezusa iščete, Nazarečana, križanega. Vstal je« (Mr 16,6). In potem povabilo: »Pred vami pojde v Galilejo, tam ga boste videli« (Mr 16,7). Tudi mi sprejmimo to povabilo, velikonočno povabilo: pojdimo v Galilejo, kamor je pred nami šel Gospod Vstali. A kaj pomeni »iti v Galilejo«?
Iti v Galilejo pomeni predvsem začeti znova. Za učence je to vrnitev na kraj, kjer jih je Gospod prvič iskal in jih poklical, naj hodijo za njim. Je kraj prvega srečanja in prve ljubezni. Od tistega trenutka dalje, ko so pustili mreže, so sledili Jezusu, poslušali njegovo pridiganje in bili zraven pri čudežih, ki jih je delal. Pa vendar, čeprav so bili vedno z Njim, ga niso do kraja razumeli, pogosto so narobe razumeli njegove besede in pred križem so pobegnili ter ga pustili samega. Kljub temu neuspehu se Vstali Gospod predstavi kot tisti, ki še enkrat gre pred njimi v Galilejo; pred njimi pomeni da gre naprej. Kliče jih in spet jih kliče, naj mu sledijo, ne da bi se utrudil. Vstali jim govori: »Ponovno se odpravimo od tam, kjer smo začeli. Začnimo znova. Ponovno vas želim pri sebi, kljub vsem neuspehom in onstran njih.« V tej Galileji se naučimo čudenja nad neskončno Gospodovo ljubeznijo, ki začrtuje nove steze znotraj poti naših porazov.
To je prvo velikonočno oznanilo, ki bi vam ga želel izročiti: vedno je mogoče začeti znova, saj obstaja novo življenje, ki ga Bog zmore obuditi v nas onkraj vseh naših neuspehov. Tudi iz razvalin našega srca Bog lahko zgradi umetniško delo, tudi iz uničenih drobcev naše človeškosti Bog pripravlja novo zgodbo. On je vedno pred nami: v križu trpljenja, zapuščenosti in smrti, kakor tudi v slavi življenja, ki vstaja, v zgodovini, ki se spreminja, v upanju, ki se ponovno poraja. In v teh temnih mesecih pandemije čutimo vstalega Gospoda, ki nas vabi, naj začnemo znova, naj nikoli ne izgubimo upanja.
Iti v Galilejo na drugem mestu pomeni prehoditi nove poti. Pomeni premikati se v nasprotno smer od groba. Žene iščejo Jezusa v grobu, gredo se spominjat, kar so živele z Njim in kar je sedaj za vedno izgubljeno. Gredo pogrevat svojo žalost. To je podoba vere, ki je postala komemoracija nekega lepega dogodka, ki pa se je končal in se ga samo še spominja. Mnogi živijo »vero spominov«, kakor da bi Jezus bil neka osebnost iz preteklosti, nek prijatelj iz že oddaljene mladosti, dogodek, ki se je zgodil dolgo časa nazaj, ko sem kot otrok obiskoval ure katekizma. Vera, narejena iz navad, iz preteklih stvari, iz lepih otroških spominov, ki pa se me več ne dotika, se me ne tiče. Iti v Galilejo pomeni naučiti se, da vera, da bi bila živa, mora ponovno stopiti na pot. Vsak dan mora poživiti začetek poti, čudenje ob prvem srečanju. Zatem pa se zanesti, brez domišljavosti, da že vse vemo, temveč s ponižnostjo nekoga, ki se pusti presenetiti z Božjimi potmi. Pojdimo v Galilejo in odkrijmo, da Bog ne more biti postavljen med otroške spomine, ampak je živ, vedno preseneča. Vstali nam nikoli ne neha povzročati čudenja.
To je drugo velikonočno oznanilo: vera ni nek seznam preteklega, Jezus ni zastarela osebnost. On je živ, tukaj in zdaj. S tabo hodi vsak dan, v situacijah, ki jih živiš, v preizkušnji, skozi katero greš, v sanjah, ki jih nosiš s sabo. Odpira nove poti, kjer se tebi zdi, da jih ni, spodbuja te iti proti toku, glede na objokovanje in »že videno«. Četudi se ti zdi vse izgubljeno, s čudenjem se odpri za njegovo novost: presenetil te bo.
Iti v Galilejo prav tako pomeni iti na meje. Kajti Galileja je najbolj odročen kraj: na tistem mnogoterem in raznovrstnem območju prebivajo najbolj oddaljeni od obredne čistosti Jeruzalema. Pa vendar je ravno tam Jezus začel svoje poslanstvo, ko se je z oznanilom obrnil na tistega, ki s težavo živi vsakdanje življenje, na izključene, šibke, revne, da bi bil obličje in navzočnost Boga, ki gre neutrudno iskat potrtega ali izgubljenega, ki gre do bivanjskih meja, kajti v njegovih očeh ni nihče zadnji, nihče ni izključen. Tja prosi Vstali svoje, naj gredo, tudi danes. To je kraj vsakdanjega življenja, so poti, ki jih prehodimo vsak dan, so kotički naših mest, kamor gre Gospod pred nami in je navzoč, ravno v življenju tistega, ki gre mimo nas in z nami deli čas, dom, delo, trud in upanje. V Galileji se naučimo, da lahko najdemo Vstalega na obličjih bratov, v navdušenju tistega, ki sanja, in v vdanosti nekoga, ki je obupan, v nasmehih tistega, ki se radosti, in v solzah tistega, ki trpi, predvsem v revnih in v odrinjenih na obrobje. Osupnili bomo, kako se veličina Boga razkriva v majhnosti, kako njegova lepota žari v preprostih in ubogih.
In tu je torej tretje velikonočno oznanilo: Jezus, Vstali, nas ljubi brez meja in obiskuje vsako našo življenjsko situacijo. On je svojo navzočnost zasadil v srce sveta in tudi nas vabi, naj presežemo pregrade, premagamo predsodke, se približamo tistemu, ki je vsak dan poleg nas, da bi odkrili milost vsakdanjosti. Prepoznajmo ga kot navzočega v naših Galilejah, v življenju vseh dni. Z Njim se bo življenje spremenilo. Kajti onstran vseh porazov, zla in nasilja, onstran vsakega trpljenja in onstran smrti, Vstali živi in vodi zgodovino.
Brat, sestra, če v tej noči nosiš v srcu temno uro, dan, ki se še ni prikazal, pokopano luč, zdrobljene sanje, s čudenjem odpri srce za velikonočno oznanilo: »Ne boj se, vstal je! Čaka te v Galileji.« Tvoja pričakovanja ne bodo ostala neizpolnjena, tvoje solze bodo posušene, tvoje strahove bo premagalo upanje. Kajti Gospod je pred tabo, hodi pred tabo. In z Njim se življenje ponovno začne.
