Papež Frančišek v molitvi med križevim potom v Koloseju.

CERKEV

KRIŽEV POT V KOLOSEJU 2019

Zbrani na tem kraju, kjer je na tisoče ljudi v preteklosti prestalo mučeništvo, da so ostali zvesti Kristusu, hočemo zdaj prehoditi to »žalostno pot« skupaj z vsemi ubogimi, izključenimi iz družbe in novimi križanimi današnje zgodovine, žrtvami naše zaprtosti, oblasti in zakonodaje, slepote in sebičnosti, predvsem pa našega od brezbrižnosti zakrknjenega srca. Slednje je bolezen, za katero zbolimo tudi mi, kristjani. O da bi Kristusov križ, orodje smrti, a tudi novega življenja, ki drži skupaj v objemu nebo in zemljo, sever in jug, vzhod in zahod, razsvetlil vest državljanov, Cerkve, zakonodajalcev in vseh tistih, ki priznavajo, da hodijo za Kristusom, da bo lahko do vseh dospela blagovest o odrešenju.

VELIKI PETEK
19. APRIL 2019
KRIŽEV POT V KOLOSEJU
KI GA VODI SVETI OČE FRANČIŠEK

S Kristusom in ženami
na križevem potu
Premišljevanja s. Eugenie Bonetti,
misijonarke Marije Potolažene,
predsednice združenja “Slaves no more”

Sveti oče: V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.
Vsi: Amen.

Uvod
Bralec: Štirideset dni je že preteklo, kar smo s pepeljenjem začeli postno pot. Danes smo podoživeli zadnje ure zemeljskega življenja Gospoda Jezusa, vse dokler ni pribit na križu zakričal svoj »Consummatum est!«, »Dopolnjeno je!« Zbrani na tem kraju, kjer je na tisoče ljudi v preteklosti prestalo mučeništvo, da so ostali zvesti Kristusu, hočemo zdaj prehoditi to »žalostno pot« skupaj z vsemi ubogimi, izključenimi iz družbe in novimi križanimi današnje zgodovine, žrtvami naše zaprtosti, oblasti in zakonodaje, slepote in sebičnosti, predvsem pa našega od brezbrižnosti zakrknjenega srca. Slednje je bolezen, za katero zbolimo tudi mi, kristjani. O da bi Kristusov križ, orodje smrti, a tudi novega življenja, ki drži skupaj v objemu nebo in zemljo, sever in jug, vzhod in zahod, razsvetlil vest državljanov, Cerkve, zakonodajalcev in vseh tistih, ki priznavajo, da hodijo za Kristusom, da bo lahko do vseh dospela blagovest o odrešenju.

I. postaja
Jezusa obsodijo na smrt
D. Molimo te, Kristus in te hvalimo,
C. ker si s svojim križem svet odrešil.

Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, ki mi pravi: »Gospod, Gospod,« ampak kdor izpolnjuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih. (Mt 7,21)

Gospod, kdo je znal biti bolj tvoj učenec kot tvoja mati Marija? Ona je sprejela Očetovo voljo celo v najtemačnejšem trenutku svojega življenja in ti je s strtim srcem stala ob strani. Ona, ki te je rodila, nosila v naročju, sprejela v objem, hranila z ljubeznijo in spremljala med tvojim zemeljskim življenjem, ni mogla, da ne bi prehodila iste poti na Kalvarijo in da ne bi delila s teboj najbolj dramatičnega in trpečega trenutka tvojega in svojega življenja.

Gospod, koliko mam še danes doživlja Marijino zgodbo in jokajo nad usodo svojih hčera in sinov? Koliko jih, potem ko so jih rodile in spravile na svet, vidi, kako trpijo in umirajo zaradi bolezni, ker manjka hrane, vode, zdravniške oskrbe, življenjskih priložnosti in prihodnosti sploh? Prosimo te za tiste, ki jim je bila zaupana naloga odgovornosti: naj slišijo krik ubogih, ki se dviga k tebi z vseh koncev planeta. Krik vseh tistih mladih življenj, ki so na različne načine obsojena na smrt zaradi brezbrižnosti, ki jo porajajo izključujoče in sebične politike. Naj nobenemu od tvojih otrok ne manjka dela in potrebnega za pošteno in dostojanstveno življenje.

Molimo skupaj in recimo: »Gospod, pomagaj nam izpolniti tvojo voljo«:
– v trenutkih nelagodja in strtosti,
– v trenutkih telesne in duševne bolečine,
– v trenutkih teme in osamljenosti.

Vsi: Pater noster, qui es in calis: sanctificetur nomen tuum; adveniat regnum tuum; fiat voluntas tua, sicut in caelo, et in terra. Panem nostrum cotidianum da nobis hodie; et dimitte nobis debita nostra, sicut et nos dimittimus debitoribus nostris; et ne nos inducas in tentationem; sed libera nos a malo. Amen.

Stabat mater dolorosa / iuxta crucem lacrimosa, / dum pendebat Filius.
Mati žalostna je stala / zraven križa se jokala, / ko na njem je visel sin.

II. postaja
Jezusu naložijo križ
D. Molimo te, Kristus in te hvalimo,
C. ker si s svojim križem svet odrešil.

Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj (Lk 9, 23).

Gospod Jezus, lahko je nositi križec okoli vratu ali ga obesiti kot okras na steno naših lepih katedral ali naših hiš, ni pa tako lahko srečati in prepoznati novih križanih današnjega dne: brezdomcev, mladih brez upanja, brez dela, brez perspektive, priseljencev, ki so prisiljeni bivati v barakah na robu naše družbe, potem ko so se srečali z nezaslišanim trpljenjem. Žal ta nezaščitena barakarska naselja požigajo in ravnajo z zemljo skupaj s sanjami in upi tisočev izrinjenih, izkoriščanih, pozabljenih ljudi. Koliko otrok je potem diskriminiranih zaradi svojega izvora, barve kože ali družbenega okolja! Koliko mam trpi ponižanje, ko vidijo svoje otroke zasmehovane in izključene od možnosti njihovih vrstnikov in sošolcev!

Zahvaljujemo se ti, Gospod, ker si nam s svojim življenjem dal zgled, kako se pokaže resnična in nepreračunljiva ljubezen do bližnjega, še posebej do sovražnikov, ali preprosto do tistega, ki ni tak, kot smo mi. Gospod Jezus, kolikokrat smo se tudi mi – kakor tvoji učenci – odkrito priznali za tvoje pristaše v trenutkih, ko si ozdravljal in delal čudeže, ko si nasičeval množico in odpuščal grehe. Ni pa te bilo enako lahko razumeti, ko si govoril o služenju in odpuščanju, o odpovedi in trpljenju. Pomagaj nam, da bomo znali svoje življenje vedno postaviti v službo drugih.

Molimo skupaj in recimo: »Gospod, pomagaj nam upati«:
– kadar se čutimo zapuščene in osamljene,
– kadar je težko hoditi po tvojih stopinjah,
– kadar služenje drugim postane težko.

Vsi: Pater noster, qui es in caelis: sanctificetur nomen tuum; adveniat regnum tuum; fiat voluntas tua, sicut in calo, et in terra. Panem nostrum cotidianum da nobis hodie; et dimitte nobis debita nostra, sicut et nos dimittimus debitoribus nostris; et ne nos inducas in tentationem; sed libera nos a malo. Amen.

Cuius animam gementem, / contristatam et dolentem / pertransivit gladius.
V grenko žalost zatopljena / je nje duša prebodena / z mečem silnih bolečin.

III. postaja
Jezus pade prvič pod križem
D. Molimo te, Kristus in te hvalimo,
C. ker si s svojim križem svet odrešil.

V resnici pa je nosil naše trpljenje, naložil si je naše bolečine (Iz 53, 4).

Gospod Jezus, na strmi cesti, ki vodi proti Kalvariji, si hotel izkusiti človeško krhkost in šibkost. Kaj bi bila Cerkev danes brez navzočnosti in velikodušnosti tolikih prostovoljcev, novih samarijanov tretjega tisočletja? V neki ledeni januarski noči so na predmestni rimski ulici tri Afričanke, komaj malo več kot deklice, čepele na tleh in grele svoja na pol gola mlada telesa okrog ognja. Nekaj mladeničev je za zabavo, ko so se peljali mimo z avtom, vrglo na ogenj nekaj lahko vnetljivega, kar je dekletom povzročilo hude opekline. Prav tisti hip je šla mimo ena tolikih cestnih enot prostovoljcev, ki jim je priskočila na pomoč, jih odpeljala v bolnišnico in jih potem sprejela v bivalno skupnost. Koliko časa je bilo in še bo potrebno, da ta dekleta ozdravijo ne samo od telesnih opeklin, ampak tudi od bolečine in ponižanja, da so se znašle v za vselej prizadetem in iznakaženem telesu?

Gospod, zahvaljujemo se ti za navzočnost tolikih novih samarijanov tretjega tisočletja, ki tudi danes doživljajo izkustvo ceste, ko se z ljubeznijo in sočutjem sklanjajo nad tolikere telesne in duhovne rane tistih, ki vsako noč doživljajo strah in grozo pred temo, osamljenostjo in brezbrižnostjo. Gospod, žal prepogosto danes ne znamo več opaziti tistega, ki je v potrebi, videti, kdo je ranjen in ponižan. Pogosto zahtevamo svoje pravice in interese, pozabljamo pa pravice ubogih in zadnjih v vrsti. Gospod, izkaži nam milost, da ne bomo ostali brezčutni za njihov krik bolečine, ker lahko prav po njih srečamo tebe.

Molimo skupaj in recimo: »Gospod, pomagaj nam ljubiti«:
– kadar je zahtevno biti samarijan,
– kadar nam je težko odpuščati,
– kadar nočemo videti trpljenja drugih.

O quam tristis et afflicta / fuit illa benedicta / mater Unigeniti!
O, kaj žalosti prestati / morala je sveta Mati, / k’tere Sin je rešil svet.

IV. postaja
Jezus sreča žalostno Mater
D. Molimo te, Kristus in te hvalimo,
C. ker si s svojim križem svet odrešil.

Tvojo lastno dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src (Lk 2,35).

Marija, stari Simeon ti je napovedal, ko si pri obredu očiščevanja v templju darovala malega Jezusa, da ti bo meč presunil srce. Zdaj je trenutek, da obnoviš svoj »fiat«, »zgodi se«, svoj pristanek na Očetovo voljo, čeprav ti spremljanje sina, ki ga obravnavajo kot hudodelca, na morišče povzroča parajočo bolečino. Gospod, usmili se tolikih, preštevilnih mater, ki so pustile, da so njihove mlade hčere odpotovale proti Evropi v upanju, da bodo pomagale svojim družinam v skrajni revščini, pa so tam našle poniževanje, prezir in včasih tudi smrt. Kakor mlada Tina, ki so jo barbarsko umorili na ulici, ko je imela šele dvajset let in je pustila za seboj komaj nekajmesečno deklico.

Marija, v tem trenutku ti doživljaš isto dramo kot toliko mater, ki trpijo za svoje otroke, ki so odšli proti drugim deželam v upanju, da tam najdejo priložnost za boljšo prihodnost zase in za svoje družine, ki pa, žal, najdejo ponižanje, prezir, nasilje, brezbrižnost, osamljenost in celo smrt. Daj jim moči in poguma.

Molimo skupaj in recimo: »Gospod, daj, da bomo vedno znali dajati oporo in tolažbo in bomo blizu, da jim ponudimo pomoč«:
– materam, ki jokajo nad usodo svojih otrok, da jih potolažimo,
– tistim, ki so v življenju izgubili vsako upanje,
– tistim, ki so dan za dnem podvrženi nasilju in preziru.

Quae marebat et dolebat / pia mater, cum videbat / Nati poenas incliti.
V žalosti zdihuje bleda, / ko v trepetu Sina gleda, / kaj trpi na les razpet.

V. postaja
Simon iz Cirene pomaga Jezusu nositi križ
D. Molimo te, Kristus in te hvalimo,
C. ker si s svojim križem svet odrešil.

Nósite bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo (Gal 6,2).

Gospod Jezus, na poti na Kalvarijo si močno občutil težo in napor, ko si nosil tisti grobi leseni križ. Zaman si upal na gesto pomoči kakega prijatelja, kakega od učencev, katerega od tistih ljudi, ki si jim lajšal trpljenje. Žal ti je samo neki neznanec, Simon iz Cirene, pomagal, in to prisiljen. Kje so danes novi cirenejci tretjega tisočletja? Kje naj jih najdemo? Rada bi spomnila na skupino redovnic iz raznih narodov, različnega izvora in pripadnosti, s katerimi že več kot osemnajst let vsako soboto obiskujemo center za imigrantke brez dokumentov, pogosto mlade žene, ki čakajo, da zvedo, kam se bo nagnila njihova usoda, ali jih čaka izgon ali bodo lahko ostale. Koliko trpljenja srečujemo, pa tudi koliko veselja pri teh ženah, ko se znajdejo pred redovnicami iz svojih dežel, ki govorijo njihove jezike, ki obrišejo njihove solze, ki delijo z njimi trenutke molitve in praznovanja, ki omilijo trdoto dolgih mesecev čakanja med železnimi rešetkami in betonskim tlakom!

Za vse cirenejce naše zgodovine. Da v njih ne bi nikoli zmanjkalo želje, da te sprejmejo pod podobo zadnjih na svetu v zavesti, da sprejemajo tebe, ko sprejemajo zadnje v naši družbi. Naj bodo ti samarijani glasniki tistih, ki nimajo glasu.

Molimo skupaj in recimo: »Gospod, pomagaj nam nositi naš križ«:
– kadar smo utrujeni in nezaupljivi,
– kadar čutimo težo svojih slabosti,
– kadar nas prosiš, naj z drugimi delimo njihovo trpljenje.

Quis est homo qui non fleret, / Matrem Christi si videret / in tanto supplicio?
Komu potok solz ne lije, / ko bridkosti zre Marije, / grenke nad morja bridkost?

VI. postaja
Veronika ponudi Jezusu potni prt
D. Molimo te, Kristus in te hvalimo,
C. ker si s svojim križem svet odrešil.

Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili (Mt 25,40).

Pomislimo na otroke na vseh koncih sveta, ki ne morejo v šolo, ampak jih izkoriščajo v rudnikih, na poljih, pri ribolovu, jih kupujejo in prodajajo prekupčevalci z ljudmi za presaditve organov; pa tudi na tiste, ki jih na naših cestah zlorabljajo in izkoriščajo mnogi – vključno s kristjani –, ki so izgubili čut za lastno svetost in za svetost drugih. Kakor na primer mladoletnica ljubkega telesca, ki sem jo srečala neko noč v Rimu, pred katero so možje iz luksuznih avtomobilov kar stali v vrsti, da bi jo zlorabili. In vendar bi lahko bila po letih njihova hči. Kakšno neravnovesje lahko ustvari to nasilje v življenju tolikih deklet, ki doživljajo zlorabo, posmeh in brezbrižnost tistih, ki jih podnevi in ponoči iščejo, uporabijo, izkoristijo in potem spet vržejo na cesto, da bodo plen naslednjemu trgovcu z življenjem!

Gospod Jezus, razjasni nam pogled, da bomo znali odkriti tvoje obličje v svojih bratih in sestrah, še posebej v vseh tistih otrocih, ki na mnogih koncih sveta živijo v pomanjkanju in bedi. Otroci, prikrajšani za pravico do srečnega otroštva, do šolske izobrazbe, do nedolžnosti. Božje stvaritve, uporabljene kot poceni roba, prodani in kupljeni po mili volji. Gospod, prosimo te, da se usmiliš tega bolnega sveta in da nam pomagaš znova odkriti lepoto našega dostojanstva in dostojanstva drugih, ker smo človeška bitja, ustvarjeni po tvoji podobi in liku.

Molimo skupaj in recimo: »Gospod, pomagaj nam, da bomo videli«:
– obličje nedolžnih otrok, ki prosijo za pomoč,
– družbene krivice,
– dostojanstvo, ki ga vsak človek nosi v sebi in ga teptajo.

Quis non posset contristari, / piam matrem contemplari / dolentem cum Filio?
Kdo prisrčno ne žaluje, / ko to Mater premišljuje, / njenih boli velikost?

VII. postaja
Jezus pade drugič pod križem
D. Molimo te, Kristus in te hvalimo,
C. ker si s svojim križem svet odrešil.

On med sramotenjem ni vračal sramotenja, …, ampak je prepuščal njemu, ki pravično sodi (1 Pt 2, 23),

Koliko je v tem našem času maščevanja! Današnja družba je izgubila veliko vrednoto odpuščanja, ki je dar v najboljšem pomenu besede, zdravilo za rane, temelj miru in človeškega sožitja. V družbi, kjer se odpuščanje doživlja kot šibkost, nas ti, Gospod, prosiš, naj se ne zaustavljamo pri videzu. In tega ne delaš z besedami, ampak z zgledom. Tistemu, ki te muči, odgovarjaš: »Zakaj me preganjaš?« dobro vedoč, da se prava pravičnost nikoli ne more utemeljiti na sovraštvu in maščevalnosti. Naredi nas sposobne prositi in dajati odpuščanje.

»Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!« (Lk 23,34). Gospod, tudi ti si čutil težo obsodbe, zavrnitve, zapuščenosti, trpljenja, ki so ti ga zadali ljudje, ki so te srečali, sprejeli in hodili za teboj. V gotovosti, da te Oče ni zapustil, si našel moč, da si sprejel njegovo voljo, ob tem pa si odpuščal, ljubil in dajal upanje tistim, ki kakor ti hodijo po isti poti prezira, razvrednotenja, zasmeha, zapuščenosti, izdaje in osamljenosti.

Molimo skupaj in recimo: »Gospod, nauči nas tolažiti«:
– tiste, ki se čutijo razžaljene in ozmerjane,
– tiste, ki se čutijo izdane in ponižane,
– tiste, ki se čutijo sojene in obsojene.

Pro peccatis suae gentis / vidit Iesum in tormentis / et flagellis subditum.
Vidi Jezusa trpeti, / grehe ljudstva nase vzeti, / šibam vdati se voljno.

VIII. postaja
Jezus tolaži jeruzalemske žene
D. Molimo te, Kristus in te hvalimo,
C. ker si s svojim križem svet odrešil.

Hčere jeruzalemske, ne jokajte nad menoj, temveč jokajte nad seboj in nad svojimi otroki! (Lk 23,28).

Socialni, ekonomski in politični položaj migrantov in žrtev trgovine z ljudmi nas sprašuje in pretresa. Pogumni moramo biti, kakor odločno poziva papež Frančišek, da razkrinkamo trgovino z ljudmi kot zločin proti človečnosti. Vsi mi, še posebej kristjani, moramo rasti v zavedanju, da smo vsi odgovorni za ta problem in da vsi moremo in moramo postati del rešitve. Od vseh, še posebej pa od nas, žensk, se pričakuje izziv poguma. Poguma, da bi znali videti in delovati, posamič in kot skupnost. Samo če bomo združili svoje uboštvo, bo to lahko postalo veliko bogastvo, sposobno spremeniti miselnost in olajšati trpljenje človeštva. Ubožca, tujca, drugačnega ne smemo gledati kot sovražnika, ki ga je treba odbiti in se z njim boriti, ampak prej kot brata ali sestro, ki ga je treba sprejeti in mu pomagati. Oni niso problem, ampak dragocen vir za naše obzidane utrdbe, kjer lagodnost in porabništvo ne lajšata rastoče utrujenosti in izčrpanosti.

Gospod, nauči nas, da bomo imeli tvoj pogled. Pogled sprejemanja in usmiljenja, s katerim vidiš naše meje in naše strahove. Pomagaj nam tako gledati na raznolike ideje, navade in poglede. Pomagaj nam, da bomo priznali, da smo del istega človeštva in naredi nas za pospeševalce drznih in novih poti sprejemanja drugačnega, da bomo skupaj gradili družbo, družino, župnije in civilno družbo.

Molimo skupaj in recimo: »Gospod, pomagaj nam, da bomo z drugimi delili trpljenje«:
– s tistimi, ki trpijo zaradi smrti dragih,
– s tistimi, ki s težavo prosijo za pomoč in uteho,
– s tistimi, ki so doživeli nasilje in izkoriščanje.

Eia, mater, fons amoris, / me sentire vim doloris / fac, ut tecum lugeam.
Mati, vir ljubezni prave, / naj okusim te težave / in s teboj žalujem zdaj.

IX. postaja
Jezus tretjič pade pod križem
D. Molimo te, Kristus in te hvalimo,
C. ker si s svojim križem svet odrešil.

Mučili so ga, a se je uklonil in ni odprl svojih ust, kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol (Iz 53,7).

Gospod, tretjič si – izmučen in ponižan – padel pod težo križa. Prav tako kakor številna dekleta, ki jih skupine trgovcev s sužnji prisilijo, da se po ulicah zlomijo pod napori in ponižanjem, ko vidijo svoje mlado telo manipulirano, zlorabljeno, uničeno skupaj s svojimi sanjami. Te mlade žene se čutijo razcepljene: po eni strani jih družba išče in uporablja, po drugi jih zavrača in obsoja, in to družba, ki noče videti tovrstnega izkoriščanja, ki ga povzroča rastoča kultura »za enkratno rabo« (vzemi in odvrzi). Neko noč med toliko nočmi, ki sem jih prebila na rimskih ulicah, sem iskala dekle, ki je nedavno prišla v Italijo. Ker je nisem videla v njeni skupini, sem jo vztrajno klicala po imenu: »Mercy!« V temi sem jo opazila, kako čepi in spi na robu ceste. Na moj klic se je zbudila in mi rekla, da ne more več. »Konec je z mano,« je ponavljala … Pomislila sem na njeno mamo: ko bi vedela, kaj se je zgodilo njeni hčeri, bi izjokala vse svoje solze.

Gospod, kolikokrat si nam zastavil to nelagodno vprašanje: »Kje je tvoj brat? Kje je tvoja sestra?« Kolikokrat si nas spomnil, da je njihov parajoči krik segel do tebe? Pomagaj nam, da bomo delili trpljenje in ponižanje s tolikimi ljudmi, ki jih obravnavajo kot odpad. Vse prelahko je obsojati človeška bitja in neljube okoliščine, ki ponižujejo našo lažno sramežljivost, nikakor pa si ni lahko naložiti svojih odgovornosti kot posamezniki, kot vlade niti kot krščanske skupnosti.

Molimo skupaj in recimo: »Gospod, daj nam moči in poguma, da razkrinkamo krivce«:
– vpričo izkoriščanja in poniževanja, ki ga doživljajo toliki mladi,
– vpričo brezbrižnosti in tišine mnogih kristjanov,
– vpričo krivičnih zakonov brez človečnosti in solidarnosti.

Fac ut ardeat cor meum / in amando Christum Deum, / ut sibi complaceam.
Daj, da bo srce se vnelo / in za Jezusa gorelo / mi v ljubezni vekomaj.

X. postaja
Jezusa slečejo in mu dajo piti vina z žolčem mešanega
D. Molimo te, Kristus in te hvalimo,
C. ker si s svojim križem svet odrešil.

Oblecite si torej čim globlje usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, krotkost, potrpežljivost (Kol 3,12).

Denar, blagostanje, oblast. To so maliki vseh časov. Tudi našega. Še posebej našega, ki se hvali z neizmernimi koraki napredka v priznavanju človekovih pravic. Vse se da kupiti, vključno s telesi mladoletnikov, ki sta jim bila ukradena njihovo dostojanstvo in njihova prihodnost. Pozabili smo na osrednje mesto, ki ga ima človek kot bitje, na njegovo dostojanstvo, lepoto, moč. Medtem ko v svetu rastejo zidovi in prepreke, se želimo spomniti tistih in se zahvaliti tistim, ki so v različnih vlogah v teh zadnjih mesecih tvegali celo svoje življenje, zlasti v Sredozemskem morju, da bi rešili življenje tolikih družin, ki iščejo varnost in priložnost. Ljudje na begu pred revščino, diktaturami, korupcijo, suženjstvom.

Pomagaj nam, Gospod, da znova odkrijemo lepoto in bogastvo, ki ga vsak človek in vsako ljudstvo nosijo v sebi kot enkraten in neponovljiv dar, ki ga je treba postaviti v službo celotne družbe in ne za dosego osebnih interesov. Prosimo te, Jezus, naj nas tvoj zgled in tvoj nauk usmiljenja in odpuščanja, ponižnosti in potrpežljivosti naredita malo bolj človeške in tako malo bolj krščanske.

Molimo skupaj in recimo: »Gospod, daj nam usmiljenja polno srce«:
– vpričo pogoltnosti užitka, oblasti in denarja,
– vpričo krivic, ki zadevajo uboge in najšibkejše,
– vpričo prividov, ki jih obljubljajo osebni interesi.

Sancta mater, istud agas, / Crucifixi fige plagas / cordi meo valide.
Sveta Mati, to te prosim, / rane Kristusa naj nosim, / vtisni v moje jih srce.

XI. postaja
Jezusa pribijejo na križ
D. Molimo te, Kristus in te hvalimo,
C. ker si s svojim križem svet odrešil.

Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo (Lk 23,34).

Naša družba razglaša enakost vseh ljudi pri pravicah in dostojanstvu. V resnici pa izvaja in prenaša neenakost. Sprejema celo njene najskrajnejše oblike. Moški, ženske in otroci se kupujejo in prodajajo kot sužnji na novih tržnicah človeških bitij. Žrtve trgovine z ljudmi potem drugi posamezniki izkoriščajo. Slednjič pa jih zavržejo kot blago brez vrednosti. Koliko jih obogati s tem, da požirajo meso in kri ubogih!

Gospod, koliko ljudi še danes pribijajo na križ kot žrtve nečloveškega izkoriščanja, prikrajšane za dostojanstvo, svobodo, prihodnost. Njihov klic na pomoč nas izziva kot ljudi, kot vlade, kot družbe in kot Cerkev. Kako je mogoče, da jih še naprej križamo in tako postajamo sokrivci za trgovino z ljudmi? Daj nam oči, da bomo videli, in srce, da bomo začutili trpljenje tolikih ljudi, ki so še danes pribiti na križ naših življenjskih in porabniških sistemov.

Molimo skupaj in recimo: »Gospod, usmili se,«:
– zaradi novih današnjih križanih, posejanih po vsem svetu,
– zaradi mogočnih in zakonodajalcev naše družbe,
– zaradi tistih, ki ne znajo odpuščati in ne znajo ljubiti.

Tui Nati vulnerati, / tam dignati pro me pati / poenas mecum divide.
Sinu tvojemu so rane / v odrešenje moje dane, / tudi mene naj bole.

XII. postaja
Jezus umre na križu
D. Molimo te, Kristus in te hvalimo,
C. ker si s svojim križem svet odrešil.

Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil? (Mr 15,34).

Tudi ti, Gospod, si na križu občutil težo prezira, zasmeha, žalitev, nasilja, zapuščenosti, brezbrižnosti. Samo tvoja mati Marija in nekaj drugih učenk je ostalo tam kot priče tvojega trpljenja in smrti. Njihov zgled naj nas navdihuje, da se bomo zavzeli in ne bomo pustili, da čutijo osamljenost tisti, ki danes trpijo v smrtnem boju na preštevilnih kalvarijah, posejanih po vsem svetu, med njimi v zbirnih taboriščih, podobnih koncentracijskim, v prehodnih deželah, na ladjah, ki jim zavračajo varen pristan, med dolgimi birokratskimi pogajanji za dokončni cilj, v begunskih centrih, na vročih točkah, na poljih s sezonskimi delavci.

Gospod, prosimo te: pomagaj nam, da bomo postali bližnji novim križanim in obupanim našega časa. Nauči nas brisati njihove solze, jih tolažiti, kakor so znale Marija in druge žene pod tvojim križem.

Molimo skupaj in recimo: »Gospod, pomagaj nam darovati naše življenje«:
– tistim, ki so pretrpeli krivico, sovraštvo in maščevanje,
– tistim, ki so bili po krivici obrekovani in obsojeni,
– tistim, ki se čutijo osamljene, zapuščene in ponižane.

Vidit suum dulcem Natum / morientem desolatum, / cum emisit spiritum.
V Sina le pogled upira, / ko ves zapuščen umira, / k smrti nagne že glavo.

XIII. postaja
Jezusa snamejo s križa in položijo Materi v naročje
D. Molimo te, Kristus in te hvalimo,
C. ker si s svojim križem svet odrešil.

Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu (Gv 12,24).

Kdo se še spominja v tej dobi, ko novice izpodrivajo druga drugo, tistih šestindvajset nigerijskih deklet, ki so jih pogoltnili valovi in katerih pogreb so obhajali v Salernu? Huda in dolga je bila njihova kalvarija. Najprej prečkanje saharske puščave, nagnetene v avtobusu usode. Potem prisilni postanek v srhljivih zbirnih središčih v Libiji. Slednjič skok v morje, kjer so našle smrt na pragu »obljubljene dežele«. Dve od njih sta pod srcem nosili dar novega življenja, otroka, ki nista nikoli videla luči dneva. Toda njihova smrt ni bila zaman, kakor ni bila zaman smrt Jezusa, snetega s križa. Vsa ta življenja izročamo usmiljenju našega Očeta in Očeta vseh, še posebej Očeta ubogih, obupanih in ponižanih.

Gospod, v tej uri še slišimo, kako odmeva klic, ki ga je zagnal papež Frančišek iz Lampeduse, cilja svojega prvega apostolskega potovanja: »Kdo je jokal?« In zdaj, po neštetih brodolomih še vedno kričimo: »Kdo je jokal?« Kdo je jokal, se sprašujemo pred tistimi 26 krstami v vrsti z belo vrtnico nad vsako od njih. Samo pet od njih je bilo prepoznanih. Z imenom ali brez njega pa so vse naše hčere in sestre. Vse zaslužijo spoštovanje in spomin. Vse zahtevajo, da se čutimo odgovorne: ustanove, oblasti in tudi mi s svojim molkom in svojo brezbrižnostjo.

Molimo skupaj in recimo: »Gospod, pomagaj nam, da bomo med seboj delili jok«:
– vpričo trpljenja drugih,
– vpričo vseh krst brez imena,
– vpričo joka tolikih mater.

Fac me tecum pie flere, / Crucifixo condolere, / donec ego vixero.
Naj s teboj sedaj žalujem, / Križanega objokujem, / ko v dolini solz živim.

XIV. postaja
Jezusa položijo v grob
D. Molimo te, Kristus in te hvalimo,
C. ker si s svojim križem svet odrešil.

Dopolnjeno je (Jn 19,30).

Puščava in morja so postali nova pokopališča današnjega časa. Vpričo teh smrti ni odgovorov. So pa odgovornosti. Bratje, ki pustijo druge brate umreti. Možje, žene in otroci, ki jih nismo mogli ali hoteli rešiti. Medtem ko vlade razpravljajo, zaprte v palačah moči, se Sahara polni s skeleti ljudi, ki niso zmogli naporov, ki so popustili pod lakoto in žejo. Koliko bolečine stanejo ti novi eksodusi! Koliko krutosti se znese nad tiste, ki bežijo: obupana potovanja, odkupnine in mučenja, morje, spremenjeno v vodno grobnico.

Gospod, daj nam razumeti, da smo vsi otroci istega Očeta. O da bi smrt tvojega Sina Jezusa dala voditeljem držav in odgovornim za zakonodajo zavest njihove vloge za obrambo vsakega človeka, ki je ustvarjen po tvoji podobi in liku.

Quando corpus morietur, / fac ut animae donetur / paradisi gloria. Amen.
Ko pa smrt telo mi vzame, / dušo mojo naj objame / večne slave rajski dom. Amen.

Zaključek
Spomniti hočemo na zgodbo male devetmesečne Favour (Féjvor), ki je odšla iz Nigerije skupaj s svojimi mladimi starši v iskanju boljše prihodnosti v Evropi. Med dolgo in nevarno potjo po Sredozemlju sta mama in oče umrla skupaj z drugimi stotinami ljudi, ki so se izročili brezvestnim trgovcem, da bi lahko dospeli do »obljubljene dežele«. Samo Favour je preživela. Tudi njo so kakor Mojzesa rešili iz vode. Naj njeno življenje postane luč upanja na poti proti bolj bratskemu človeštvu.

Ob koncu tega križevega pota te prosimo, Gospod, da nas naučiš bdeti skupaj s svojo Materjo in ženami, ki so te spremljale na Kalvarijo, v pričakovanju tvojega vstajenja. To naj bo kot svetilnik upanja, veselja, novega življenja, bratstva, sprejemanja in občestva med narodi, verami in zakoni. Da bi bila vsak sin človekov in hči človekova zares priznana v svojem dostojanstvu Božjega sina in hčere in nikoli več obravnavana kot suženj.

GOVOR SVETEGA OČETA IN APOSTOLSKI BLAGOSLOV
Sveti oče nagovori navzoče.

Ob koncu govora sveti oče podeli apostolski blagoslov.
D. Gospod z vami.
Vsi: In s tvojim duhom.

D. Naj bo slavljeno ime Gospodovo.
Vsi: Zdaj in na veke.

D. Naša pomoč je v imenu Gospodovem.
Vsi: Ki je ustvaril nebo in zemljo.

D. Blagoslovi naj vas vsemogočni Bog,
Oče + in Sin + in Sveti + Duh.
Vsi: Amen.

Prevedel br. Miran Špelič OFM
Ilustracije: VIA CRUCIS
olje na platnu (2017-2018)
Raúl Berzosa Fernández (Málaga, 1979)
Cerkev bl. Device Marije, Kraljice družine
Ciudad Cayalá (Guatemala)

Tvoj prispevek za pomembno poslanstvo. Podpri nas pri prinašanju papeževe besede v vsak dom

Četrtek, 18. april 2019, 18:53

KRIŽEV POT V KOLOSEJU 2019

Več napovedanih dogodkov: