Med petimi novimi svetniki 13. oktobra tudi kardinal Newman

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Kardinal John Henry Newman

John Henry Newman je bil kardinal svete rimske Cerkve, ustanovitelj Oratorija sv. Filipa Nerija v Angliji. Napis na njegovem grobu (Ex umbris et imaginibus in veritatem, Od senc in podob v resnico) pove, da je bilo življenje blaženega Johna Henryja Newmana romanje k resnici. Rodil se je leta 1801 v Londonu, v mladosti je bil posvečen v diakona v anglikanski Cerkvi. Po intenzivni poti premišljevanja in molitve je razumel, da je rimska Cerkev resnična varuhinja nauka Jezusa Kristusa in se spreobrnil v katoliško vero. Leta 1847 je bil posvečen v duhovnika in je v Angliji ustanovil Oratorij sv. Filipa Nerija. Papež Leon XIII. ga je leta 1879 imenoval za kardinala, umrl pa je 11. avgusta leta 1890 v Birminghamu. Njegovo beatifikacijo je 19. septembra 2010 vodil papež Benedikt XVI. med obiskom Združenega Kraljestva. Med molitvenim bdenjem na predvečer beatifikacije je sveti oče spomnil, da nas Newman »uči, da če smo sprejeli Kristusovo resnico in zastavili svoje življenje zanj, ne more biti ločenosti med tem, kar verujemo ter med tem, kako živimo svoje življenje.« Prav tako nas uči, da je potrebno za »gorečnost za resnico, intelektualno poštenost ter pristno spreobrnjenje plačati visoko ceno. Resnice, ki osvobaja, ne moremo zadržati zase; zahteva pričevanje, potrebno jo je slišati; navsezadnje njena prepričevalna moč izhaja iz nje same in ne iz človeškega daru govora.« Med samo beatifikacijo pa je Benedikt XVI. spomnil, da se je Newman pri svojem duhovniškem poslanstvu zvesto posvečal prebivalcem Birminghama, kjer je ustanovil Oratorij. Obiskoval je bolnike in revne, tolažil zapuščene, skrbel za zapornike, tako da ni bilo nenavadno, da se je od njega ob smrti poslovilo na tisoče ljudi. Njegovo kardinalsko geslo, Srce govori srcu, nam, po Benediktovih besedah, pomaga »prodirati v njegovo razumevanje krščanskega življenja kot klica k svetosti, silne želje človeškega srca, da bi vstopilo v globok odnos s Srcem Boga.«

Dulce Lopes, sestre misijonarke Brezmadežnega spočetja  

Rodila se je kot Maria Rita leta 1914 na vzhodu Brazilije. Ko je imela šest let, je njena mama umrla, zato so za njeno vzgojo poskrbele tete. Ena izmed njih jo je pri 13 letih peljala v najrevnejša področja mesta, kar je v njej prebudilo veliko občutljivost. Pri 18 letih je vstopila v Kongregacijo sester misijonark brezmadežnega spočetja Božje Matere, kjer so jo začeli klicati Dulce. Po zgledu sv. Terezije Deteta Jezusa je tudi ona Jezusu izročala vsa še tako majhna dejanja ljubezni. Le-ta so se pretvorila v velika dela na socialnem področju: ustanovila je krščansko združenje delavcev sv. Frančiška ter v zapuščenih hišah začela skrbeti za bolnike. Leta 1959 je potekala otvoritev bolnišnice sv. Antona s 150 bolniškimi posteljami, danes pa sprejme približno 3000 bolnikov dnevno. Zadnjih 30 let življenja je bilo zdravje s. Dulce zelo šibko, saj je bila njena zmožnost dihanja le 30%. Leta 1990 se je njeno stanje poslabšalo, zato je bila 16 mesecev v bolnišnici. Tam jo je obiskal tudi papež Janez Pavel II., ki jo je deset let pred tem sprejel v zasebno avdienco. Kasneje so jo premestili v samostan sv. Antona, kjer je umrla 13. marca 1992. Čudež na njeno priprošnjo, ki je bil priznan v postopku beatifikacije, se je zgodil leta 2001, ko je Claudia Santos, ki ima danes 42 let, po porodu preživela krvavitev, ki je zdravniki niso mogli ustaviti kljub trem kirurškim posegom.

Giuseppina Vannini, ustanoviteljica Hčera sv. Kamila

Rodila se je 7. julija 1859 v Rimu. V zgodnjem otroštvu je izgubila oba starša, zato je odraščala pri sestrah Hčerah krščanske ljubezni (usmiljenkah). Postala je vzgojiteljica, pri 21 letih pa je prosila za vstop v noviciat k sestram usmiljenkam v Sieni. Le-tega ni dokončala iz zdravstvenih razlogov, pa tudi zato, ker so sestre presodile, da ni primerna za njihovo skupnost. V sebi je čutila klic v redovništvo, zato je še naprej molila in iskala svojo pot. Ob koncu duhovnih vaj leta 1891 je za nasvet prosila voditelja, p. Luigia Tezza, ki mu je bila nekaj mesecev pred tem zaupana naloga, da ponovno vzpostavi kamiljanske tretjerednice. V Giuseppini, ženi molitve in daritve, je našel primerno osebo za ustanoviteljico nove skupnosti, ki se je posvečala bolnícam, tudi na domu. Kljub temu, da se je skupnost hitro širila po Italiji in Argentini, pa so sestre na uradno ustanovitev kongregacije z imenom Hčere sv. Kamila čakale vse do leta 1909. Ob Giuseppinini smrti 23. februarja 1911 je v 16 hišah skupnosti delovalo 156 redovnic. Janez Pavel II. jo je za blaženo razglasil 16. oktobra 1994.  

Margarita Bays, frančiškanska tretjerednica

Margarita Bays, frančiškanska tretjerednica iz Švice, se je rodila 8. septembra leta 1815. Živela je kot šivilja, gospodinja in katehistinja. Njeno življenje je bilo preprosto, v času kulturnega boja je podpirala katoliški tisk, dogodek, ki jo je korenito spremenil, pa je bil prejem stigem. Čudežno je bila ozdravljena raka na črevesju 8. decembra 1854, prav medtem, ko je papež Pij IX. razglasil dogmo o Marijinem brezmadežnem spočetju. Umrla je 27. junija 1879, za blaženo pa je bila razglašena leta 1995.

Marija Terezija Mankidiyan, ustanoviteljica Kongregacije sester Sv. Družine

Bl. Marija Terezija Mankidijan je bila druga indijska redovnica, ki jo je papež Janez Pavel II. povzdignil na čast oltarja (9. aprila 2000). Rodila se je 26. aprila 1876 v indijski državi Kerala, v osiromašeni plemiški družini. Mama, ki je umrla, ko je imela Marija 12 let, jo je vzgajala v krščanski veri. Zgodaj se je posvečala skrbi bolnikov in umirajočih ter je svoje življenje posvetila Gospodu. Ker ni uspela postati redovnica ali puščavnica, se je s tremi prijateljicami posvetila služenju v župnijski cerkvi. Obiskovale so tiste, ki so bili najbolj potrebni pomoči, sirote, hudo bolne. Na začetku se je morala soočati z nasprotovanji s strani Cerkve, pa tudi sovaščanov, ki se niso strinjali s tem, da so dekleta sama hodila od doma. Imela je razna videnja ter mistične izkušnje, med drugim tudi izkušnjo bolečine križanja in stigem. Njen duhovni voditelj, duhovnik Joseph Vithayathil, ji je svetoval, naj ustanovi Kongregacijo sester Svete Družine, katere namen je bila krščanska vzgoja deklet, pomoč bolnim in umirajočim. Marija Terezija je novo kongregacijo vodila dvanajst let, ustanovila je tri samostane, dve šoli, dva vzgojna zavoda, študijsko hišo in sirotišnico. Umrla je zaradi gangrenozne rane, stara 50 let. Kongregacija sester Sv. Družine je leta 2000 štela 1592 sester in 119 novink.