Msgr. Peter Štumpf na Brezjah: V to našo čudno versko nebogljenost vstopa prav nebeška Mati Marija

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Prisluhni sveti maši na praznik Marije Pomagaj na Brezjah

Pridiga msgr. Petra Štumpfa

Najbrž smo danes vsi prišli sem na Brezje z nekim razlogom. Gotovo imamo za seboj izkušnjo Marijine pomoči, tolažbe in obilja milosti, ki nam krepijo vero v Boga. Slovenci  nismo zakomplicirani verniki, kot so to mnogi drugi veliki narodi, ki si tako radi svojo vero razlagajo, utemeljujejo, jo prilagajajo, posodabljajo, modernizirajo in kot opažamo, jo nekateri sedaj že povsem odmetavajo. Slovenci smo preprosti in iskreni verniki. Mi se ne sprašujemo ali je pametno moliti rožni venec ali ne. Tudi se ne sramujemo petja litanij na čast Materi Božji. Zdi se, kot da brez teh pobožnosti sploh ne moremo vedeti, kako pristopiti k nebeški Materi Mariji. V teh molitvah smo kot majhni otroci, ki nenehno nekaj »čeblajo« svoji mami. In samo mama ve, kaj bi ji njeni otroci radi povedali.

Slovenska vernost je torej vsakdanja vernost. Tudi evangeljski odlomek iz ohceti v galilejski Kani nam glede tega da popolnoma prav. Marija opazi, da je zmanjkalo vina. Za mladoporočenca je situacija precej nerodna. Obeta se škandal: ali so svatje preveč popili ali pa sta bila novoporočenca preveč skopa pri nabavi vina. Novica o eni ali drugi možnosti bi se vsaj tako hitro lahko razlila med ljudi, kot se je razlivalo vino iz galilejskih vrčev po grlih dobrega vina željnih svatov (prim. Jn 2, 1-12). 

Saj veste, kako je, če se razlivajo novice med ljudi, tako kot se razliva vino. Hitro nastanejo nove, izmišljene zgodbe, ki pa so povsem skregane s tem, kar se je v resnici zgodilo. Na koncu bi še lahko Jezus in apostoli izpadli, da so prav oni bili glavni krivci, da je zmanjkalo vina. Jezusu se je to pozneje tudi zgodilo, ko so ga obtožili, da je požrešnež in pijanec, ker tudi on je in pije kot drugi ljudje. Če pa ne bi jedel in pil, pa bi ga obtožili, da je obseden od hudega duha (prim. Lk 7, 33-34). 

In prav matere so tiste, ki se borijo za slavo svojih sinov in za dostojanstvo svojih hčera. V tej borbi so včasih neizprosne in dosledne, kajti sinova slava in hčerino dostojanstvo materi vedno pomenita ponos. Svatba v galilejski Kani nam ne govori samo o Jezusovem prvem čudežu, temveč nam govori tudi o tem, kdo in kakšna je bila Jezusova Mati Marija v njenem zemeljskem življenju.

Marija je bila žena močnega značaja, seveda ponosna na svojega sina Jezusa in hkrati obzirna in čuteča do tistih, ki so bili v stiski. Sinova slava je bila njena slava, zato si v svoji ženski in materinski pozornosti nikakor ni mogla dopustiti, da Jezusa ne bi spodbudila, naj ukrepa in prepreči morebitni škandal glede vina, ki so ga svatje prekmalu spili. Jezus se je nekaj obotavljal, češ da še njegova ura za čudeže ni prišla, toda mati je le mati. Tukaj ni ugovora. In zato se tudi Jezus ni zoperstavljal želji svoje Matere, naj novoporočencema pomaga.

Svatba v galilejski Kani pomeni razodevanje Marijinega posredovanja za nas pri Bogu. Ta Marijina vloga se nikdar ni nehala, ampak se nadaljuje. Vsi imamo izkušnje o neskončnih postopkih uradništva, ko zase zaprosimo za posredovanje v kakšnih rečeh. Ni ne konca in ne kraja postopanja od vrat do vrat. Izpolnjevanje obrazcev in vlaganje neštetih prošenj lahko postane tako mučno opravilo, da mnogi obupajo že prej, preden bi sploh kaj radi prosili. Pri Mariji gre to bolj enostavno. Večina od nas smo še sodobniki svetega papeža Janeza Pavla II., ki je močno zaznamoval človeško zgodovino prav s svojo zaupljivostjo do nebeške Matere Marije. Ker je bil ves Marijin, je bil tudi ves od ljudi. Če je Marija posrednica med nami in Bogom, pa je tudi sv. Janez Pavel II. eden od velikih posrednikov med nami in Marijo. Pred 24. leti se je ustavil tukaj na Brezjah. S tem nam je dal vedeti, naj se v Sloveniji vse prične in konča pri Mariji Pomagaj. Od takratnega papeževega obiska v Sloveniji so se zgodile mnoge reči. Bilo je veliko lepega, pa tudi grdega in žalostnega. Pri tem nas spremljajo zelo mešani občutki. Enkrat smo mogoče zadovoljni, kmalu pa zopet razočarani.

Zdi se, da smo zaenkrat preživeli hude mesece epidemije, ki so se pred nas nenadoma postavili kot uvertura ali uvodnik v neko novo obdobje mnogih vprašanj, ugibanj, predvidevanj, negotovosti, ki pa od nas zahtevajo nova načrtovanja, programiranja, skratka strategije na vseh področjih. Predvsem finance in gospodarstvo, posledično še šport, pa tudi izobraževanje, bi se radi čimprej vrnili na stare, oziroma prejšnje tirnice. Bolj redki se sprašujemo, kaj se je zgodilo z duhovno in moralno naravo človeštva, da je zabredlo v takšne stanje.

Razpoloženje med nami v času epidemije je precej podobno razpoloženju na ohceti v galilejski Kani, le da je tam zagata glede vina ostalo med Jezusom, Marijo in ženinom. Pri nas pa so zagate okoli pomanjkanja zaščitne opreme, respiratorjev in drugih spremljajočih reči na široko šle v javnost in povzročale ne samo polemike, temveč so poglabljale delitve med nami. V obeh primerih gre za sceno, ki odloča o tem, koliko Božjega je še lahko med nami in koliko ne. Na ohceti v galilejski Kani je Mati Marija povsem prevzela pobudo za rešitev, ki je potem prišla od Jezusa. Ženin je spoznal dar novega vina in v Jezusu je srečal Boga, ki mu je ta dar omogočil.

Človeštvo še ni prišlo do izravnave stanja med kombinacijami njegovih zablodelosti in zgrešenosti in zato tudi nemočmi poiskati takšne rešitve, ki bi ga dokončno osvobodile pred neodgovornostjo do lastnega obstoja in pa Božjo naklonjenostjo, ki pa se človeštvu dobesedno vsiljuje z nenehno bližino, ljubečo solidarnostjo in potrpežljivo pripravljenostjo pomagati, da v sebi spremeni vse, kar mu škodi in ga peha v samouničenje.

Virusi nas nikakor ne bodo uničili, če se ne bomo sami uničili. Gre za ukrotitev naše človeške narave, ki so hoče igrati z vsem, kar ji pride pod roke. Človeštvo je v mnogih prepomembnih rečeh kot dojenček z vžigalicami ob kanti bencina. Ko enkrat kresne, pride do katastrofe. Dojenčka je treba obvarovati pred vžigalicami in ga vzgajati, da bo ravnal vedno bolj odgovorno. Pri odraslih pa je potrebno spreobrnjenje, molitev in pokora. Druge poti do streznitve in rešitve ni. 

Nebeška Mati Marija je doma iz tega sveta. Ona je njegova edina slava. Kot je nekoč na ohceti v galilejski Kani prevzela vlogo posrednice pri Jezusu, tako se tudi sedaj ne obotavlja pri Njem posredovati za ves svet. Mati Marija je znamenje, da Bog Oče nikdar ne prepušča sveta samemu sebi, čeprav svet zapušča Boga Očeta. Zapušča tudi njegovega Sina Jezusa Kristusa. Poznam precej ljudi, ki ne verujejo v Boga, spoštujejo in celo ljubijo pa Mater Marijo. K njej se zatekajo, k njej tudi molijo. Ne vedo povedati, zakaj je tako. V sebi samo čutijo ljubezen do Matere Marije. Pri tem niti ne vedo, da po Materi Mariji k njim prihaja Bog. Marija ni nadomestek za Boga, je pa pot do Njega. Marija je naša Zagovornica pred Bogom in je naša Pomočnica ne samo v stvareh, za katere jo prosimo, temveč tudi v stvareh, za katere zaradi greha nimamo spoznanja, da bi morali častiti, slaviti in prositi Boga.

Kdo lahko ljubi očeta, če ga ne spoštuje? Kdo lahko spoštuje očeta, če ga ne pozna? Kdo ga lahko pozna, če se ne čuti kot njegov sin ali hči? Kdo se ne čuti očetov sin ali hči, če nikdar o očetu ne sliši nič dobrega? In tako se dogaja danes z mnogimi ljudmi. Ne ljubijo Boga Očeta, ker o njem ne slišijo dovolj dobrega ali pa celo nič dobrega. Odgovornost za to imamo vsi, ki smo pri krstu postali Božji otroci.

Pa vendar tako malo ali pa skoraj nič ne zmoremo ali pa nas je sram povedati o Bogu Očetu tistim, ki še zanj sploh niso slišali. Očenaš še mogoče zmoremo zmoliti, potem pa se počasi naš odnos z Bogom Očetom neha. V to našo čudno versko nebogljenost vstopa prav nebeška Mati Marija. Ona na materinski način govori vsem ljudem o Bogu Očetu. Ona govori o Njem tudi tukaj na Brezjah, na Rakovniku in drugih njenih cerkvah po Sloveniji in svetu. Marija je zato Pomočnica tudi naši veri v Boga Očeta. Marija pravzaprav izpopolnjuje našo vero. Ko je potrebno obveže tam, kjer je zlomljeno; podpre tam, kjer šepa; opogumlja tam, kjer se vsiljuje malodušje in dopolnjuje tam, kjer se širi verska nevednost.

»Nadvse častitljiva nebeška Mati Marija Pomagaj. Doživeli smo čase novih groženj, izoliranosti, prestrašenosti, nezadovoljstva, mnogih stisk in strahov. Nismo še spoznali in še manj priznali, da je za nas katastrofično prav to, da smo izključili iz svojega življenja našega Boga Očeta, ki za nas skrbi. Izključili smo tvojega Sina Jezusa Kristusa, ki je naša pot do srečne večnosti. Izključili smo Svetega Duha, ki daje vsem stvarem obstoj in življenje.

Hlastamo za zrakom, se nastavljamo soncu, po travnikih in gozdovih iščem svoj mir in varnost, ne zmoremo pa se nastaviti Soncu Božje ljubezni. Zato Marija Pomagaj ozdravi naše rane, ki nam jih je zadal ta novi virus; ki nam jih poglabljajo naši prepiri; ki nam jih zastrupljajo naše razdeljenosti. Ohladi našo jezo, ki je še zmeraj vroča vse od 2. svetovne vojne. Vodi naše misli proč od obsojanja in obtoževanja drug drugega. Očisti naša pljuča za vdihavanje sape Svetega Duha, da  naše duše ozdravijo in se nam srca v prsih omehčajo. Nebeška Mati Marija, pomagaj nam, da postanemo podobni tvojemu Sinu. Nikdar ne prenehaj za nas prositi milostnega Boga. Zdaj in ob naši smrtni uri… Amen.