Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška 13. nedeljo med letom

2 Kr 4,8-11.14-16

Nekega dne je Elizej potoval skozi Šuném. Tam je živela premožna žena, ki ga je pregovorila, da je obedoval pri njej. In kadar koli je potem šel mimo, je zavil tja na obed. Svojemu možu je rekla: »Glej, spoznala sem, da je tisti, ki se vselej oglasi pri nas, svet Božji mož. Naredimo mu torej zidano gornjo izbico in postavimo vanjo posteljo, mizo, stol in svetilko, da se lahko umakne tja, kadar bo prišel k nam!« Ko je nekega dne prišel tja, se je umaknil v gornjo izbo in tam legel. Pa je rekel: »Kaj naj torej naredim zanjo?« Gehazí je rekel: »Na žalost nima sina in njen mož je že star.« Tedaj je rekel: »Pokliči jo!« Ko jo je poklical, je stopila k vratom. Rekel je: »Ko se bo izteklo leto, v tem času, boš objemala sina.« Rekla je: »Nikar, moj gospod, Božji mož, nikar ne zbujaj svoji dekli lažnih upov!«

Rim 6,3-4.8-11

Ali mar ne veste, da smo bili vsi, ki smo bili krščeni v Kristusa Jezusa, krščeni v njegovo smrt? S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novega življenja. Če pa smo s Kristusom umrli, verujemo, da bomo z njim tudi živeli, saj vemo, da Kristus, potem ko je bil obujen od mrtvih, več ne umre; smrt nad njim nima več oblasti. Kajti kar je umrlo, je umrlo zaradi greha enkrat za vselej, kar pa živi, živi Bogu. Tako tudi vi: mislite, da ste mrtvi za greh, a da živite za Boga, v Kristusu Jezusu.

Mt 10,37-42

Kdor ima očeta ali mater rajši kakor mene, ni mene vreden; in kdor ima sina ali hčer rajši kakor mene, ni mene vreden. Kdor ne vzame svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden. Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.« »Kdor sprejme vas, mene sprejme; in kdor mene sprejme, sprejme tistega, ki me je poslal. Kdor sprejme preroka, ker je ta prerok, bo dobil plačilo preroka; in kdor sprejme pravičnega, ker je ta pravičen, bo dobil plačilo pravičnega. Kdor dá piti samo kozarec hladne vode enemu izmed teh malih, ker je ta učenec, resnično, povem vam, ne bo izgubil svojega plačila.«

Razlaga cerkvenih očetov

Sv. Hieronim pravi: »Ljubi svojega očeta, svojo mater, svoje otroke, a ljubi jih urejeno v odnosu ljubezni do Boga.« Sv. Janez Krizostom nadaljuje: »Z ugotovitvijo, da ima Bog takšno moč in sposobnost pritegniti k sebi človeške otroke in ločiti jih od njihovih staršev, Jezus le-tem zapoveduje naj se ne upirajo temu.« Sv. Avguštin dodaja: »Tako reci svojim staršem: 'Ljubim vas v Kristusu, toda ne ljubim vas namesto Kristusa. Z mano boste v Njem, ne bom pa jaz z vami brez Njega'.« Neznan avtor pravi: »Bolje je umreti iz ljubezni v Boga ter tako večno živeti, kot pa živeti samo z ljubeznijo do človeških dobrin in utrpeti večno smrt.« Sv. Hilarij iz Poitiersa nadaljuje: »Kristusa ni vreden tisti, ki zavrača, da bi sprejel svoj križ, pod katerim trpimo, umremo, smo pokopani in vstanemo z Njim, saj ni hodil za Gospodom.« Sv. Janez Krizostom pojasnjuje: »Poglejte, kakšno škodo utrpijo tisti, ker imajo preveč radi svoje življenje, in kakšno korist dosežejo tisti, ki znajo življenje prezirati in ga izgubiti?« Sv. Hilarij iz Poitiersa pravi: »Kristus se nam je predstavil kot posrednik, kot tisti, ki je prišel od Boga.« Neznani avtor o dejavni ljubezni pravi: »S čim boš pogostil popotnika, to boš prejel ti, ki si v svojo hišo sprejel popotnika.« Teodor iz Herakleje dodaja: »Kdor sprejme apostole, ki pridigajo Očeta, Sina in Svetega Duha, sprejme tudi polnost božanstva.« Origen pojasnjuje: »Kdor je sprejel pravilen pomen apostolskih spisov in ni narobe razumel njihovega smisla, je sprejel apostola kot, da bi bil Kristus sam, ki govori in prebiva v apostolu.«

Misli Benedikta XVI.

Obljube, dane očakom, so se v polnosti uresničile v Jezusu Kristusu. II. vatikanski koncil pravi: »Prišel je torej Sin, poslan od Očeta, ki nas je pred stvarjenjem sveta v Njem izvolil in vnaprej določil za Božje posinovljence… Zato je Kristus, da bi izpolnil Očetovo voljo, na zemlji začel nebeško kraljestvo in nam razodel njegovo skrivnost ter s svojo pokorščino izvršil odrešenje« (C 3). Živeti v skladu z Gospodovim klicem pomeni, soočiti vsako nevarnost in celo preganjanje z modrostjo in preprostostjo, saj »učenec ni nad učiteljem in služabnik ne nad svojim gospodarjem« (Mt 10,24). Ko učenci postanejo eno z Učiteljem, niso več sami v oznanjevanju nebeškega kraljestva, ampak sam Jezus deluje v njih:»Kdor sprejme vas, sprejme mene; in kdor sprejme mene, sprejme tistega, ki me je poslal« (Mt 10,40). Poleg tega, kot pravi pričevalci, »odeti v moč z višave« (Lk 24,49), oznanjajo »spreobrnjenje in odpuščanje grehov« (Lk 24,47) vsem narodom. (Poslanica Benedikta XVI. za 45. svetovni molitveni dan za duhovne poklice).

Jezus spodbuja svoje učence, torej vsakega od nas, naj vzame vsak dan svoj križ in hodi za njim po poti popolne ljubezni do Boga Očeta in človeštva in pravi: »Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden. Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel« (Mt 10,38-39). To je logika pšeničnega zrna, ki umre, da bi vzklilo in prineslo življenje (prim. Jn 12,24). Jezus sam je pšenično zrno, ki je prišlo od Boga, božje pšenično zrno, ki se je pustilo pasti na zemljo, se pustilo streti in zdrobiti v smrt in ravno zaradi tega se je odprlo in prinaša sad širom po svetu. Mučenec je tisti, ki do konca hodi za Gospodom in svobodno sprejme smrt za zveličanje sveta ter tako najodličneje pričuje za vero in ljubezen.

Dragi bratje in sestre, mi verjetno nismo poklicani v mučeništvo, nihče pa ni izključen iz klica po svetosti, da temeljito živi krščansko življenje. To pa vključuje, da vsak dan sprejmemo svoj križ. Vsem, še posebej v današnjem času, ko prevladujeta sebičnost in individualizem, mora biti prvo in temeljno, da si prizadevamo vsakodnevno rasti v vedno večji ljubezni do Boga in do bratov, da tako preoblikujemo naše življenje in tudi naš svet. Po priprošnji svetnikov in mučencev prosimo Gospoda naj vname naše srce, da bomo sposobni ljubiti, kakor je On ljubil vsakega od nas.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, nedelja, 2. julij 2017
Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnje bogoslužje nam predstavlja zadnje stavke misijonarskega govora 10. poglavja Matejevega evangelija (prim. 10, 37-42), s katerim poučuje dvanajstere apostole v trenutku, ko jih prvič pošilja v misijone po vaseh Galileje in Judeje. Jezus v tem zaključnem delu poudari dva bistvena vidika za življenje učenca – misijonarja: prvi je ta, da je njegova vez z Jezusom močnejša, kakor katera koli druga vez; drugi pa je, da misijonar ne prinaša sebe temveč Jezusa in po Njem ljubezen nebeškega Očeta. Ta dva vidika sta povezana, saj bolj, ko je Jezus središče tako srca kot življenja učenca, toliko bolj je ta učenec 'prozoren' za to navzočnost. Oba vidika gresta skupaj.

»Kdor ima očeta ali mater rajši kakor mene, ni mene vreden...« (v. 37), pravi Jezus. Ljubezen očeta, nežnost matere, lepo prijateljstvo med brati in sestrami, vse to, čeprav zelo dobro in upravičeno, ne sme nasprotovati Kristusu. Ne zato, ker bi od nas zahteval, da smo brez srca in brez hvaležnosti, nasprotno, ampak ker je do učitelja potreben prednostni odnos. Kateri koli učenec, tako laik, laikinja, duhovnik, škof, mora biti zanj prednosti odnos. Morda prvo vprašanje, ki ga je potrebno postaviti kristjanu je: »Ampak, ti se srečaš z Jezusom? Moliš Jezusa? Mora biti odnos. Lahko skoraj parafraziramo knjigo Geneze: 'Zaradi tega bo človek zapustil svojega očeta in svojo mater in se pridružil Jezusu Kristusu in oba bosta eno' (prim. 1Mz 2,24).

Kdor se pusti pritegniti v to vez ljubezni in življenja z Gospodom Jezusom, postane njegov predstavnik, njegov 'veleposlanik' in sicer predvsem z načinom, kako je in kako živi. In sicer do take mere, da Jezus sam, ko pošilja svoje učence v misijone, jim reče: »Kdor sprejme vas, mene sprejme; in kdor mene sprejme, sprejme tistega, ki me je poslal« (Mt 10,40). Potrebno je namreč, da ljudje zaznajo, da je za tega učenca Jezus resnično »Gospod«, je resnično središče življenja ter vse v življenju. Ni pomembno, če ima, kakor vsaka človeška oseba, svoje meje, tudi svoje napake, da le ima ponižnost priznati jih, ampak je pomembno, da nima razdvojenega srca, to je nevarno. »Kristjan sem, Jezusov učenec sem, duhovnik, škof sem, a imam razdvojeno srce. Ne tako ne gre. Ne sme imeti razdvojenega srca, temveč preprosto, združeno, da nima noge v dveh čevljih, temveč je pošten tako do samega sebe kot do drugih. Dvojnost ni krščanska. Zaradi tega Jezus moli k Očetu, da učenci ne bi zapadli posvetnemu duhu. Ali si z Jezusom, z Jezusovim duhom, ali pa si s posvetnim duhom.

In tu nas naša duhovniška izkušnja uči nekaj zelo lepega in nekaj zelo pomembnega: 'Ravno ta gostoljubnost svetega vernega Božjega ljudstva je tisti »kozarec sveže vode« (v. 42), o katerem govori Gospod v današnjem evangeliju, dan iz ljubezni, ki ti pomaga biti dober duhovnik! Neka vzajemnost je tudi v poslanstvu: če ti vse pustiš zaradi Jezusa, bo ljudstvo v tebi prepoznalo Gospoda, a ti istočasno pomaga vsak dan spreobrniti se k Njemu, prenoviti se, očistiti se kompromisov ter prerasti skušnjave. Kolikor bližje je neki duhovnik Božjemu ljudstvu, toliko bolj se bo čutil blizu Jezusu in bolj je neki duhovnik blizu Jezusu, toliko bolj se bo čutil blizu Božjemu ljudstvu.

Devica Marija je osebno okušala, kar pomeni ljubiti Jezusa in odtrgati se od sebe same ter dati nov pomen družinskim vezem, izhajajoč iz vere Vanj. Naj nam s svojo materinsko priprošnjo pomaga biti svobodni in veseli misijonarji evangelija.