Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za slovesni praznik Svete Trojice

2 Mz 34,4-6.8-9

Mojzes je izsekal kamniti plošči, kakršni sta bili prvi, zgodaj zjutraj vstal in šel na Sinajsko goro, kakor mu je zapovedal Gospod. V svojo roko pa je vzel kamniti plošči. Tedaj je Gospod stopil dol v oblaku in se postavil poleg njega in tam razglasil ime Gospod. In Gospod je šel mimo njega in klical: »Gospod, Gospod, usmiljen in milostljiv Bog, počasen v jezi in velik v dobroti in zvestobi. Mojzes pa se je priklonil do tal in ga počastil. Rekel je: »Če sem našel milost v tvojih očeh, Gospod, naj, prosim, hodi Gospod sredi med nami. Kajti to ljudstvo je trdovratno, vendar odpústi našo krivdo in naš greh ter nas sprejmi za svojo lastnino!«

2Kor 13,11-13

Končno, bratje, veselite se, izpopolnjujte se, spodbujajte se, isto mislite, živite v miru in Bog ljubezni in miru bo z vami. Pozdravite drug drugega s svetim poljubom. Pozdravljajo vas vsi sveti. Milost Gospoda Jezusa Kristusa in ljubezen Boga in občestvo Svetega Duha z vami vsemi!

Jn 3,16-18

Bog je namreč svet tako ljubil,
da je dal svojega edinorojenega Sina,
da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil,
ampak bi imel večno življenje.
Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet,
da bi svet sodil,
ampak da bi se svet po njem rešil.
Kdor vanj veruje, se mu ne sodi;
kdor pa ne veruje, je že obsojen,
ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina.

Razlaga cerkvenih očetov

Ambroziaster pravi: »Skupek Trojice in enosti oblasti je popolnost vsega zveličanja. Saj nam je Božja ljubezen poslala Zveličarja Jezusa, po katerem milosti smo bili zveličani. Ker imamo to milost zveličanja, smo že v občestvu s Svetim Duhom. Ta podpira tiste od Boga ljubljene in rešene po Kristusovi milosti, iz česar popolnost Treh je popolnost človeka za zveličanje.«

Sv. Avguštin vzklika »Vides Trinitatem, si caritatem vides – Trojico zreš, če vidiš ljubezen« (De Trinitate VIII, 8,12). Sv. Avguštin današnji evangeljski odlomek takole razlaga: »Zdravnik torej v tem, kar je odvisno od njega, pride, da ozdravi bolnika. Če pa kdo ne uboga zdravnikovih navodil, si sam škodi. Je Zveličar zato prišel na svet, da bi ga imeli za Zveličarja sveta, ali zato, da bi svet zveličal in ne sodil? Če ne želiš biti po njem zveličan, sodiš samega sebe. Torej se boš obsodil? Poslušaj: 'Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje'; in tukaj bi pričakovali, da 'bo obsojen', vendar pa Jezus pravi: 'je že obsojen'. Sodba še ni objavljena, je pa že sprejeta. Gospod namreč že ve, kateri so njegovi (prim. 2Tm 2,19), ve kdo bo zvest in bo prejel venec ter tudi ve, kdo trdovratno vztraja za peklenski ogenj. Na svojem gumnu namreč ločuje zrnje od slame, dober pridelek od ljuljke. Kdor ne veruje, je že obsojen. In zakaj je že obsojen? 'Ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina' (Jn 3,18)«.

Misli Benedikta XVI.

Po velikonočnem času, ki je dosegel višek v praznovanju binkošti, so v bogoslužju predvideni trije Gospodovi prazniki: najprej slovesni praznik Svete Trojice, prihodnji četrtek slovesni praznik Svetega Rešnjega Telesa in Svete Rešnje Krvi ter drugi petek praznik Srca Jezusovega. Vsak od teh bogoslužnih praznikov poudari enega od vidikov, s katerimi zajamemo vso skrivnost krščanske vere: resničnost Troedinega Boga, zakrament svete evharistije, ter božje-človeško središče Kristusove osebe. V resnici so to vidiki ene same zveličavne skrivnosti, ki v nekem smislu povzamejo vso pot Kristusovega razodetja od učlovečenja do smrti in vstajenja, pa vse do vnebohoda in daru Svetega Duha.

Danes zremo Sveto Trojico takšno, kakršno nam je dal spoznati Jezus, ki nam je namreč razodel, da je Bog ljubezen 'ne eden v eni sami osebi, ampak v treh osebah ene božje narave' (hvalospev): da je Stvarnik in usmiljeni Oče; da je Edinorojeni Sin, večna učlovečena Modrost, ki je za nas umrl in vstal; in končno, da je Sveti Duh, ki vodi vesolje in zgodovino k dokončnemu osredinjenju. Tri osebe so en Bog, ker je Oče ljubezen, Sin je ljubezen in Sveti Duh je ljubezen. Bog je ves in samo ljubezen, najčistejša, neskončna in večna ljubezen. Ne živi v neki neizmerni osamljenosti, temveč je neusahljivi vir življenja, ki se brez prestanka podarja in posreduje. To lahko do neke mere zaslutimo, ko opazujemo tako makrokozmos: naš svet, planete, zvezde, galaksije, kot mikrokozmos: celice, atome, osnovne delčke. V vsem tem, kar obstaja, je v nekem smislu vtisnjeno 'ime' Svete Trojice, saj je vse, kar je, vse do zadnjega delčka, v odnosu in s tem odseva Boga, ki je odnos in s tem odseva stvariteljsko Ljubezen.

Bogoslužni praznik Svete Trojice, ki ga danes obhajamo, nas vabi, naj se zazremo v to skrivnost, obenem pa nas tudi žene, naj zavzeto živimo občestvo z Bogom in med seboj po vzoru občestva Trojice. Z eno besedo, zaupana nam je naloga, da gradimo cerkvene skupnosti, ki bodo vedno bolj družinske, sposobne razmisliti o lepoti Trojice in evangelizirati ne le z besedo, ampak, da tako rečem, z izžarevanjem, z močjo živete ljubezni.

Duhovne misli o Sveti Trojici so iz redne sredine kateheze, ki jo je imel Benedikt XVI. novembra 2009 o dveh srednjeveških filozofih in teologih, Hugu in Rihardu Svetoviktorskih.
Kontemplacija je torej ciljna točka, sad strme poti, ki vključuje tudi dialog med vero in razumom, to je – ponovno – teološki razmislek. Teologija se začenja pri resnicah, ki so predmet vere, vendar pa skuša poglobiti njeno spoznanje z rabo razuma, ko si prisvaja dar vere. To nanašanje razumskosti na razumevanje vere prepričljivo uporabi Rihard v svoji mojstrovini, eni velikih knjig zgodovine, De Trinitate (O Trojici). V šestih knjigah, ki jo sestavljajo, bistro razmišlja o skrivnosti troedinega Boga. Ker je Bog ljubezen, božja ena sama substanca vsebuje komunikacijo, podarjanje in ljubezen med osebama, Očetom in Sinom, ki se znajdeta v večnem izmenjavanju ljubezni med seboj. Popolnost sreče in dobrote pa ne dopušča izključevanja in zapiranja; zahteva večno navzočnost tretje osebe, Svetega Duha. Trojiška ljubezen je soudeležena, složna in vsebuje prekipevanje ugodja, uživanje nenehnega veselja. Rihard predpostavlja, da je Bog ljubezen, analizira bistvo ljubezni, kaj je vpleteno v to resničnost ljubezni, in tako pride do Svete Trojice, ki je resnično izraz logike dejstva, da je Bog ljubezen.

Rihard pa se kljub vsemu zaveda, da je ljubezen, čeprav nam razodeva božje bistvo in nam omogoča »razumeti« skrivnost Trojice, še vedno zgolj analogija za govor o skrivnosti, ki presega človeškega duha, in se – kot pesnik in mistik – zateka še k drugim podobam. Božanstvo primerja, na primer, z reko, z ljubečim valom, ki izhaja iz Očeta, teka in priteka v Sinu, da bi se srečno razlil v Svetem Duhu.

Dragi prijatelji, avtorji, kot sta bila Hugo in Rihard Svetoviktorska, dvigajo našo dušo h kontemplaciji božanskih resničnosti. Obenem pa neizmerno veselje, ki nam ga nudijo misel, občudovanje in hvalnica Svete Trojice, zastavlja in podpira konkretno zavzetost, da se navdihujemo pri tako popolnem zgledu občestva ljubezni, da bi gradili svoje človeške odnose v vsakdanjiku. Trojica je resnično popolno občestvo! Kako bi se svet spremenil, če bi v naših družinah, župnijah in vsaki drugi skupnosti živeli odnose vedno po zgledu treh božjih oseb, kjer vsaka ne živi le z drugo, ampak za drugo in v drugi! Pred nekaj meseci sem to omenil pri molitvi angelovega češčenja: »Samo ljubezen nas osrečuje, ker živimo v odnosu in živimo, da bi ljubili in da bi bili ljubljeni« (L’Oss. Rom., 8.–9. junij 2009, str. 1). Ljubezen dela ta nenehni čudež: kakor v življenju Svete Trojice se tudi tu mnoštvo zjedri v edinost, kjer je vse eno samo uživanje in veselje. S sv. Avguštinom, ki so ga svetoviktorski imeli v veliki časti, lahko vzkliknemo tudi mi: »Vides Trinitatem, si caritatem vides – Trojico zreš, če vidiš ljubezen« (De Trinitate VIII, 8,12).

Homilija, San Marino, 19. junij 2011
Danes obhajamo slovesni praznik Svete Trojice: Boga Očeta in Sina in Svetega Duha, praznik Boga, središča naše vere. Ko razmišljamo o Trojici, pride na misel vidik skrivnosti: Tri so in so Eno, en sam Bog v treh Osebah. V resnici Bog ne more biti drugo za nas v svoji veličini kot skrivnost, pa vendar se je razodel. Poznamo ga lahko v njegovem Sinu, in tako lahko poznamo Očeta in Svetega Duha. Današnje bogoslužje pa ne pritegne našo pozornost toliko na skrivnost temveč na resničnost ljubezni, ki jo vsebuje ta prva in največja skrivnost naše vere. Oče, Sin in Sveti Duh so eno, ker so ljubezen in ljubezen je absolutna poživljajoča moč. In enost, ki jo ustvari ljubezen je bolj enost, kot je zgolj fizična enost. Oče, da vse Sinu in Sin z hvaležnostjo sprejme vse od Očeta in Sveti Duh je kot sad te medsebojne ljubezni Očeta in Sina.

Prvi odlomek je iz Eksodusa (2 Mz). Presenetljivo je, da se je razodetje Božje ljubezni zgodilo po zelo težkem grehu ljudstva. Komaj so sklenili pogodbo zaveze pod goro Sinaj, že je bilo ljudstvo nezvesto. Mojzesova odsotnost se je podaljšala in ljudstvo je reklo: »Kje je ostal ta Mojzes, kje je njegov Bog? In Arona so prosili, naj jim naredi boga, ki bo viden, dostopen, vodljiv, človeku dosegljiv, ne kot ta skrivnostni nevidni tako oddaljeni Bog. Aron je privolil ter je pripravil zlato tele. Ko se je spustil s Sinaja, je Mojzes videl, kaj se je zgodilo in je prelomil plošči zaveze, saj je bila le-ta že prelomljena, razbita, torej dva kamna, na katerima je bilo napisanih 'Deset besed', torej konkretna vsebina pogodbe z Bogom. Vse se zdi izgubljeno, prijateljstvo je bilo takoj, že na začetku prelomljeno. Pa vendar Bog, kljub temu zelo hudemu grehu ljudstva, se na Mojzesovo priprošnjo odloči odpustiti mu in povabi Mojzesa, naj se ponovno povzpne na goro, da bo ponovno prijel njegovo postavo, deset zapovedi in obnovljeno pogodbo. Tedaj je torej Mojzes prosil Boga, da se mu razodene, da mu da videti svoje obličje. Toda Bog mu ne pokaže obličja, temveč predvsem razodene, da je poln dobrote s temi besedami: »Gospod, Gospod, usmiljen in milostljiv Bog, počasen v jezi in velik v dobroti in zvestobi« (2Mz 34,8). In to je obličje Boga. Ta samoopredelitev Boga razodeva njegovo usmiljeno ljubezen, torej ljubezen, ki premaga greh, ga pokrije in odstrani. Glede te dobrote smo lahko vedno gotovi, da nas ne bo zapustila. Bolj jasnega razodetja namreč ni. Mi imamo Boga, ki se odpove temu, da bi uničil grešnika in ki želi pokazati svojo ljubezen ravno pred grešnikom še na globlji in presenetljiv način ter mu vedno ponuditi možnost spreobrnjenja in odpuščanja.

Evangelij je dopolnil to razodetje, ki smo ga slišali v prvem berilu, saj nakaže do katere točke je Bog izkazal svoje usmiljenje. Evangelist Janez prinaša ta Jezusov stavek: »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16).

Na svetu je zlo, sebičnost, hudobija in Bog bi lahko prišel obsodit svet, uničit zlo in kaznovat tiste, ki opravljajo dela teme. Na mesto tega pa je On pokazal, da ljubi svet, ljubi človeka, navkljub njegovemu grehu in je poslal to, kar ima kot najdragocenejše, svojega edinorojenega Sina. Vendar, ne samo da ga pošlje, podari ga svetu. Jezus je Božji Sin, rojen za nas, ki je živel za nas, ki je ozdravljal bolne, odpuščal grehe, sprejemal vse. Na ljubezen, ki prihaja od Očeta, je Sin odgovoril tako, da je dal življenje za nas. Na križu usmiljena ljubezen Boga doseže višek. In ravno na križu nam je Božji Sin pridobil udeležbo pri večnem življenju, ki nam je bilo posredovano preko daru Svetega Duha. Tako so v skrivnosti križa navzoče tri božanske osebe: Oče, ki daje svojega edinorojenega Sina za zveličanje sveta; Sin, ki je vse do konca izpolnil Očetov načrt; Sveti Duh, izlit v trenutku Jezusove smrti, ki prihaja, da bi nas napravil soudeležene pri božanskem življenju, da bi preoblikoval naše bivanje, ki naj bi ga poživljala božanska ljubezen.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, nedelja 15. junij 2014
Danes obhajamo slovesni praznik Svete Trojice, ki nam daje v zrenje ter češčenje božansko življenje Očeta, Sina in Svetega Duha, torej življenje popolnega občestva in ljubezni, začetek in cilj vesolja in vsake stvari, Boga. V Trojici vidimo tudi vzorec Cerkve, v katero smo bili poklicani, da bi ljubili, kakor nas je Kristus ljubil. Ljubezen je tisto konkretno znamenje, ki razodeva vero v Boga Očeta, Sina in Svetega Duha. Ljubezen je prepoznavno znamenje kristjana, kakor nam je Jezus rekel: 'Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste imeli ljubezen med seboj' (Jn 13,35) Protislovje temu je pomisliti na kristjane, ki se sovražijo. Protislovje je to. Ravno to hoče hudič, da bi se sovražili, saj on vedno seje ljuljko sovraštva. On ne pozna ljubezni. Ljubezen je od Boga.

Vsi smo poklicani pričevati in oznanjati sporočilo, da je 'Bog ljubezen', ter da ni daleč ali neobčutljiv za človeško življenje. On nam je blizu, vedno je ob nas, hodi z nami, ter deli z nami naše veselje in bolečino, naše upanje in naš napor. Tako zelo in do takšne mere nas ljubi, da je postal človek. Na svet je prišel, ne zato, da bi ga obsodil, temveč da bi se svet po Jezusu rešil (prim. Jn 3,17-17). To je v Jezusu Božja ljubezen. To ljubezen je tako težko razumeti, vendar jo čutimo, ko se približamo Jezusu. On nam vedno odpušča, On nas vedno čaka, On nas tako zelo ljubi. In ta Jezusova ljubezen, ki jo mi čutimo, je Božja ljubezen.

Sveti Duh, dar Vstalega Jezusa, nam posreduje božansko življenje in nam s tem omogoča vstopiti v dinamiko Trojice, ki je dinamika ljubezni, občestva, medsebojnega služenja in podelitve. Oseba, ki ljubi druge iz veselja, ker ljubi, je odsev Svete Trojice. Družina, v kateri se ljubijo in si medsebojno pomagajo, je odsev Svete Trojice. Župnija, v kateri se imajo radi in si podeljujejo med seboj duhovne in materialne dobrine, je odsev Svete Trojice.

Prava ljubezen je brez omejitev, vendar se zna omejiti, da bi šla drugemu naproti in hkrati spoštovala svobodo drugega. Vsako nedeljo gremo k maši in skupaj obhajamo evharistijo, ki je kot 'goreč grm', v kateri prebiva in se daje Sveta Trojica. Iz tega razloga je Cerkev postavila praznik Rešnjega telesa in krvi po prazniku Svete Trojice. V četrtek bomo po rimskem izročilu obhajali sveto mašo pri sv. Janezu v Lateranu in zatem oblikovali procesijo z Najsvetejšim. Rimljane in romarje vabim k udeležbi, da tako izrazimo našo željo, da smo ljudstvo, 'zbrano v enosti Očeta in Sina in Svetega Duha' (sv. Ciprijan). Vse vas pričakujem v četrtek ob 19 uri pri maši in zatem pri Telovski procesiji.

Devica Marija, popolna stvaritev Svete Trojice, pomagaj nam, da bo vse naše življenje preko majhnih dejanj in pomembnih odločitev, hvalna pesem Bogu, ki je Ljubezen.

Angel Gospodov, nedelja 11. junij 2017
Dragi bratje in sestre, dober dan! Svetopisemska berila današnje nedelje, praznika Svete Trojice, nam pomagajo vstopiti v skrivnost identitete Boga. Drugo berilo pa nam predstavi voščilne besede sv. Pavla skupnosti v Korintu: »Milost Gospoda Jezusa Kristusa in ljubezen Boga in občestvo Svetega Duha z vami vsemi!« (2Kor 13,13).

Ta, če rečemo, apostolov 'blagoslov' je sad njegove osebne izkušnje Božje ljubezni, tiste ljubezni, ki mu jo je vstali Kristus razodel, ki je spremenil njegovo življenje, in ga je »potisnil« nesti evangelij poganom. Izhajajoč iz te svoje izkušnje milosti, lahko Pavel opominja kristjane s temi besedami: »Veselite se, izpopolnjujte se, spodbujajte se…, živite v miru« (v. 11). Krščanska skupnost, kljub vsem človeškim omejenostim, lahko postane odsev občestva Trojice, njene dobrote in lepote. Toda to, kakor Pavel sam pričuje, gre neizogibno preko izkušnje usmiljenja Boga in njegovega odpuščanja.

To je to, kar se je zgodilo Hebrejcem na poti med eksodusom. Ko je ljudstvo prelomilo zavezo, se je Bog predstavil Mojzesu v oblaku, da bi obnovil to pogodbo, razglašajoč svoje ime ter njegov pomen, tako pravi: »Gospod, usmiljen in milostljiv Bog, počasen v jezi in velik v dobroti in zvestobi« (2Mz 34,6). To ime namreč izraža, da Bog ni daleč in zaprt sam vase, temveč je Življenje, ki se želi posredovati, je odprtost, je Ljubezen, ki osvobodi človeka njegove nezvestobe. Bog je 'usmiljen', 'milostljiv', 'bogat v milosti', ker se nam ponudi, da bi zapolnil naše omejenosti, naše pomanjkljivosti, da bi nam odpustil naše napake, da bi nas pripeljal na svojo pot pravičnosti in resnice. To razodetje Boga se je dopolnilo v Novi zavezi po Kristusovih besedah in po njegovem poslanstvu zveličanja. Jezus nam je pokazal obličje Boga, Enega v bistvu in Trojnega v osebah. Bog je vse in samo ljubezen, v medsebojnem odnosu, ki vse ustvarja, odrešuje in posvečuje, torej Oče in Sin in Sveti Duh.

Današnji evangelij pa postavi v ospredje Nikodema, ki kljub temu, da je imel pomembno mesto v verski in družbeni skupnosti tistega časa, ni prenehal iskati Boga, ni mislil, da je prišel na cilj, ni nehal iskati Boga. Sedaj je zaznal njegov odmev v Jezusovem glasu. V nočnem pogovoru z Nazarejcem, Nikodem končno razume, da ga je že prej iskal in čakal Bog in da ga osebno ljubi. Bog nas išče prej, čaka prej, ljubi prej, kakor mandeljnov cvet, ki prej cveti. Tako mu je namreč Jezus rekel: »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16). Kaj je to večno življenje? Je neizmerna in zastonjska ljubezen Očeta, ki jo je Jezus podaril na križu, ko je daroval svoje življenje za naše zveličanje. Ta ljubezen je z delovanjem Svetega Duha razžarela novo luč na zemlji in vsako človeško srce, ki jo sprejme. Luč, ki razkrije temne kotičke, trdoto, ki preprečuje, da bi obrodili dobre sadove dejavne ljubezni in usmiljenja.

Naj nam Devica Marija pomaga vedno bolj vstopiti z vsem, kar smo, v trinitarično občestvo, da bi živeli in pričevali ljubezen, ki daje smisel našemu bivanju.