Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 15. nedeljo med letom

Iz 55,10-11

Kajti kakor pride dež in sneg izpod neba
in se ne vrača tja, dokler zemlje ne napoji,
oplodi in stori, da zabrsti,
da dá seme sejalcu in kruh uživalcu,
takó je z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust:
ne vrne se k meni brez uspeha,
dokler ne stori, kar sem hotel,
in ne uspe v tem, za kar sem jo poslal.

Rim 8,18-23

Mislim namreč, da se trpljenje sedanjega časa ne dá primerjati s slavo, ki se bo razodela v nas. Kajti stvarstvo nestrpno hrepeni po razodetju Božjih sinov. Stvarstvo je bilo namreč podvrženo ničevosti, in sicer ne po svoji volji, ampak zaradi njega, ki ga je podvrgel, v upanju, da se bo tudi stvarstvo iz suženjstva razpadljivosti rešilo v svobodo slave Božjih otrok. Saj vemo, da celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine. Pa ne samo ono: tudi mi, ki imamo prvine Duha, tudi mi zdihujemo sami v sebi, ko željno pričakujemo posinovljenje, odrešenje svojega telesa.

Mt 13,1-23

Tisti dan je šel Jezus iz hiše in sédel ob jezero. Pri njem so se zbrale velike množice, tako da je stopil v čoln in sedel, vsa množica pa je stala na obrežju. Takrat jim je veliko povedal v prilikah. Dejal je: »Sejalec je šel sejat. Ko je sejal, je nekaj semena padlo ob pot. Priletele so ptice in ga pozobale. Drugo seme je padlo na kamnita tla, kjer ni imelo veliko prsti. Hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje. Ko pa je sonce vzšlo, ga je ožgalo, in ker ni imelo korenine, se je posušilo. Spet drugo je padlo med trnje in trnje je zrastlo ter ga zadušilo. Drugo pa je padlo na dobro zemljo in je dajalo sad: eno stoternega, drugo šestdeseternega in spet drugo trideseternega. Kdor ima ušesa za poslušanje,  naj posluša!«

Tedaj so pristopili učenci in mu rekli: »Zakaj jim govoriš v prilikah?« Odgovoril je in jim dejal: »Vam je dano razumeti skrivnosti nebeškega kraljestva, njim pa to ni dano. Kdor namreč ima, se mu bo dalo in bo imel obilo; kdor pa nima, se mu bo vzelo še to, kar ima. Zato jim govorim v prilikah, ker gledajo, pa ne vidijo, poslušajo, pa ne slišijo in ne razumejo. In izpolnjuje se nad njimi Izaijeva prerokba, ki pravi:
Poslušali boste, poslušali, a nikakor ne boste razumeli,
gledali boste, gledali, a nikakor ne boste videli.
Otopelo je namreč srce temu ljudstvu;
z ušesi so težko slišali
in zatisnili so si oči,
da ne bi z očmi videli,
da ne bi z ušesi slišali,
da ne bi v srcu razumeli in se ne bi spreobrnili
in da bi jih jaz ne ozdravil.

Blagor pa vašim očem, ker vidijo, in vašim ušesom, ker slišijo. Kajti resnično, povem vam: Veliko prerokov in pravičnih si je želelo videti, kar vi gledate, pa niso videli, in slišati, kar vi slišite, pa niso slišali.«

»Vi torej poslušajte priliko o sejalcu: K vsakemu, ki posluša besedo kraljestva in je ne razume, pride hudič in mu ugrabi, kar je vsejano v njegovo srce. Ta je tisti, ki je vsejan na pot. Na kamnita tla vsejan je tisti, ki posluša besedo in jo takoj z veseljem sprejme, nima pa v sebi korenine, ampak je nestanoviten. Ko nastane zaradi besede stiska ali preganjanje, se takoj spotakne. Med trnje vsejan je tisti, ki posluša besedo, toda posvetna skrb in zapeljivost bogastva zadušita besedo, da ostane brez sadu. V dobro zemljo vsejan pa je tisti, ki posluša besedo in jo tudi razume. Ta zares obrodi in daje sad: eden stoternega, drugi šestdeseternega in spet drugi trideseternega.«

Razlaga cerkvenih očetov

Afraat pravi: »Njegova beseda prihaja k nam, pronica v našo duhovno prst ter povzroča prav tako duhovno rast vse do vstajenja v slavi.« Sv. Hieronim razloži: »S Kristusom je Beseda izšla iz Očeta in k njemu se bo vrnila, da spravi svet z Bogom.« Sv. Teodoret iz Kira nadaljuje: »Nasproti našemu sovraštvu se bo zoperstavila z ljubeznijo.« Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Jezik bogat prispodob iz stvarstva nam pomaga razumeti nekaj stvari glede Cerkve.« K temu sv. Hieronim doda: »In o tistih, ki so znotraj nje imenovani dobra ali slaba drevesa in sicer glede na to kakšne vrste sad prinašajo.«

Sveti Hieronim pravi: »Jezus je sedel ob morje tega sveta na način, da bi se lahko množice zbrale okoli njega«, »obrnjene proti njemu« dodaja sv. Janez Krizostom in sv. Hilarij dokonča misel: »da bi ga slišale, ko je on govoril v prilikah.« Sv. Hilarij in sv. Hieronim nadalje razlagata: »Jezus pomeša skupaj jasni nauk in zakrite prilike, da bi poslušalce to, kar razumejo, spodbudilo, da iščejo pomen tistega, kar ne razumejo.« Sveti Hieronim nadaljuje: »Ta, ki seje, sejalec, je Božji Sin, ki seje med ljudstvi Očetovo besedo.« Neznani avtor nadaljuje misel: »Zemlja ob poti je življenje po tem svetu, je pot tistih, ki poznajo vse, kar pripada temu svetu in nič, kar pripada Bogu. Beseda posejanja v tvojo notranjost bo skrbno gojena in ne bo zadušena, če boš skrbno sledil Svetemu pismu in izročilu učiteljev.« Sveti Janez Zlatousti pravi: »Jezus je te besede izrekel z namenom, da bi svoje poslušalce pritegnil k sebi, in jih spodbudil z zagotovilom, da jih bo, če se bodo obračali Nanj, ozdravil.«

Misli Benedikta XVI.

Udeležencem simpozija o pastorali duhovnih poklicev, 4. julija 2009
Za središče vašega dela ste si izbrali evangeljsko priliko o sejalcu. Gospod obilno in zastonjsko seje Božjo Besedo, čeprav ve, da bo lahko naletela na neprimerna tla, ki ji zaradi suhote ne bodo omogočila zoreti ali pa se ji bo med trnjem zadušila življenjska moč. A vse to sejalcu ne vzame poguma, saj ve, da bo del njegovega semena naletel na dobro zemljo oziroma na goreče srce, ki bo pripravljeno ter sposobno sprejeti Besedo, ji bo z zvestobo omogočilo zoreti ter bo z velikodušnostjo podarilo sad naprej v korist mnogim.

Podoba tal nam lahko prikliče bolj ali manj dobro resničnost družin, kjer je včasih okolje zaradi dela trdo in suho, dnevi pa potekajo v trpljenju in solzah. Zemlja je v vašem primeru srce mladih, na katere se obračate, ko jim prisluhnete in jih spremljate. Srce, ki je pogosto zbegano in zmedeno, ki pa kljub temu ima v sebi nepričakovano moč za podaritev, pripravljeno odpreti se v življenje, ki je iz ljubezni živeto za Jezusa ter sposobno popolnoma in v gotovosti hoditi za Njim, saj ve, da je našlo najdragocenejši zaklad bivanja. Vedno in samo Gospod je, ki seje v človekovo srce. Šele po obilni in velikodušni setvi Božje Besede se gre lahko naprej po poti spremljanja in vzgoje, formacije in razločevanja. Vse to je vezano na to majhno seme, skrivnostni dar nebeške previdnosti, ki samo od sebe sprosti izjemno moč. Saj je samo Božja Beseda, ki učinkovito vrši to, kar pravi in želi.

Jezus uporablja podobo semena še v enem drugem govoru, ki ga lahko pridružimo priliki o sejalcu, ko pravi: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu« (Jn 12,24). Tukaj Jezus vztraja pri povezavi med smrtjo semena in obilnostjo sadu, ki ga obrodilo. On, Jezus, je to pšenično zrno. On nam je s svojim križem pridobil sad »življenja v obilju« (Jn 10,10) Prava logika in resnična rodovitnost vsake poklicne pastorale v Cerkvi je v tem, da je duhovnik ali animator kakor Kristus, ki se kot pšenično zrno odpove samemu sebi, da lahko izpolni Očetovo voljo.

Dragi prijatelji, bodite sejalci zaupanja in upanja, saj je danes v mnogih mladih globoko navzoč občutek izgubljenosti. Dandanes v mnogih človeških besedah ni več navzočih upov za prihodnost, ni navzočega smisla in modrosti. Širi se neukrotljiva nepotrpežljivost in nesposobnost živeti čas pričakovanja. Pa vendar se lahko tudi v tem zgodi Božja ura. Saj  lahko njegov klic z močjo in učinkovitostjo Besede porodi pot upanja v polnost življenja. Božja Beseda lahko resnično postane luč, moč ter vir upanja saj zmore nakazati pot, ki pelje preko Jezusa, poti in vrat, preko njegovega križa, ki je polnost ljubezni.

Dragi bratje in sestre, naj postane Božja Beseda v vsakem od vas vir blagoslova, tolažbe in obnovljenega zaupanja, da boste lahko številnim pomagali videti in dotakniti se tistega Jezusa, ki so ga sprejeli za Učitelja. Naj Gospodova Beseda vedno prebiva v vas, prenavlja v vaših srcih luč, ljubezen in mir, ki ga lahko podari samo Bog, ter vas napravi sposobne pričevati in oznanjati evangelij, ki je vir občestva in ljubezni.

Angelus, 10. julij 2011
V evangeliju današnje nedelje se Jezus obrača na množico s slavno priliko o sejalcu. Odlomek je na nek način avtobiografski, prikazuje namreč izkušnjo pridiganja Jezusa samega. On se poistoveti s sejalcem, ki seje dobro seme Božje Besede, in se zaveda različnih učinkov, katere doseže glede na način sprejema oznanila. Nekateri Besedo površinsko poslušajo, ampak je ne sprejmejo; drugi jo sprejmejo takoj, toda nimajo stanovitnosti in vse izgubijo; tretje premagajo skrbi in zapeljivosti sveta; so pa tudi tisti, ki Besedo poslušajo in jo sprejmejo kot dobra zemlja. In tukaj Beseda obrodi sad v obilju.

Današnji evangelij pa vztraja tudi pri metodi Jezusovega pridiganja, kar pomeni, o uporabi prilik. »Zakaj jim govoriš v prilikah?« so ga učenci vprašali (Mt 13,10). Jezus jim odgovori tako, da napravi ločnico med njimi in množico. Učencem, torej njim, ki so se že odločili Zanj in jim o Božjem kraljestvu lahko govori odprto. Drugim pa ga mora oznanjevati v prilikah, da bi spodbudil odločitev in spreobrnjenje srca. Prilike namreč zaradi svoje narave zahtevajo nekaj truda za razlago, nagovarjajo duha, pa tudi svobodo. Sv. Janez Krizostom to takole razloži: »Jezus je te besede izrekel z namenom, da bi svoje poslušalce pritegnil k sebi, in jih spodbudil z zagotovilom, da jih bo, če se bodo obračali Nanj, ozdravil.« Resnična 'prilika' Boga je Jezus sam, njegova Oseba, ki v znamenju človeške narave istočasno skriva in razodeva božanskost. Na ta način nas Bog ne prisili verovati Vanj, ampak nas privlači k sebi z resnico in dobroto svojega utelešenega Sina: kajti ljubezen vedno spoštuje svobodo. Devica Marija naj nam pomaga, da bomo po njenem zgledu 'dobra zemlja, kjer bo lahko seme Besede obrodilo veliko sadov.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, nedelja, 13. julij 2014
Današnji evangelij nam govori o Jezusu, ki uči na bregu Galilejskega jezera. Ker se je zbrala velika množica, je sedel v čoln, se nekoliko oddaljil od obrežja in jim od tam govoril. Ko govori ljudem, Jezus uporablja mnoge prilike: jezik, ki je razumljiv vsem, s podobami iz narave in dogodki iz vsakdanjega življenja.

Prva prilika je uvod v vse ostale: je prilika o sejalcu, ki meče semena na vse vrte površin. Protagonist te prilike je ravno seme, ki rodi več ali manj plodu, odvisno od površine, na katero je padlo. Prve tri površine so nerodovitne: ob poti, semena pozobajo ptice; na kamniti zemlji se poganjki takoj posušijo, saj nimajo korenin; med trnjem je seme zadušeno. Četrta površina, na katero pade seme, pa je dobra zemlja, in samo tukaj požene korenine in obrodi sad.

Jezus se ne zaustavi samo pri predstavitvi prilike, ampak jo svojim učencem tudi pojasni. Seme, ki je padlo ob poti, predstavlja tiste, ki slišijo oznanilo o Božjem kraljestvu, a ga ne sprejmejo; pride hudi duh in seme odnese. Hudi duh namreč noče, da bi seme evangelija pognalo v srcu ljudi. Seme, ki je padlo na kamnita tla, predstavlja osebe, ki Božjo besedo poslušajo in jo takoj sprejmejo, a površinsko, saj nimajo korenin in so nestanovitni. Ko pridejo težave in stiske, se takoj pohujšajo. V tretjem primeru, semena padejo med trnje: Jezus pojasni, da gre tu za osebe, ki sicer poslušajo besedo, a jo zadušijo svetne skrbi in zapeljivost bogastva. In nazadnje, seme, ki je padlo na dobro zemljo, predstavlja tiste, ki besedo poslušajo, jo sprejmejo, varujejo in doumejo, tako da ta obrodi sad, pri čemer je  popoln vzor te dobre zemlje Devica Marija.

Ta prilika danes govori vsakemu med nami, kot je govorila Jezusovim poslušalcem pred dva tisoč leti. Spominja nas, da smo mi ta zemlja, kamor Gospod neutrudno meče seme svoje besede in svoje ljubezni. S kakšnim razpoloženjem ga sprejemamo? Kako je z našim srcem? Kateri zemlji je podobno: je to cesta, kamenje, trnje? Od nas je odvisno ali bomo postali dobra zemlja brez trnja in brez kamnov, negovana in obdelana s skrbjo, da bo lahko obrodila dobre sadove za nas in za naše brate in sestre.« Izpostavil je, da smo sejalci tudi mi. Bog seje dobra semena. Mi pa se lahko vprašamo, kakšna vrsta semena prihaja iz našega srca in naših ust. Naše besede namreč lahko storijo veliko dobrega in tudi hudega, lahko ozdravljajo in lahko ranijo, lahko spodbudijo in lahko ponižajo. Zapomnite si, kar šteje, ni to, kar vstopi, ampak to, kar pride iz ust in srca. Marija naj nas s svojim zgledom uči sprejeti Besedo in jo varovati, da bo obrodila sadove v nas in v drugih.

Angel Gospodov, nedelja, 16. julij 2017
Dragi bratje in sestre, dober dan! Jezus je uporabljal preprost jezik, zato se je posluževal tudi podob iz vsakdanjega življenja na način, da so ga z lahkoto vsi razumeli. Zato so ga radi poslušali in cenili njegovo sporočilo, saj je prihajalo naravnost v srce. To ni bila težko razumljiva zapletena govorica, ki so jo uporabljali takratni učitelji postave in je ni bilo mogoče dobro razumeti, saj je bila to trda govorica, ki je odbijala ljudi. S to preprosto govorico je Jezus skušal razložiti skrivnosti Božjega kraljestva. To ni bila zapletena teologija.

Primer takšne govorice je današnji evangelij, ki je znana prilika o sejalcu (prim. Mt 13,1-23). Sejalec je Jezus. Ob tej podobi opazimo, da se predstavi, ne kot nekdo, ki se vsiljuje, temveč kot nekdo, ki se ponudi, torej nas ne pritegne s tem, da bi nas osvojil, temveč nas sprašuje. S potrpežljivostjo in velikodušnostjo razširja svojo Besedo, ki pa ni kletka ali past, temveč seme, ki lahko obrodi sad. Na kakšen način obrodi sad? Če ga sprejmemo.

Zaradi tega se prilika tiče predvsem nas, saj govori bolj o terenu kot o sejalcu. Jezus udejanji, če tako rečemo, duhovni rentgenski posnetek našega srca, ki je teren, na katerega pade seme Besede. Naše srce kot teren je lahko dobro in tedaj Beseda obrodi sad in to veliko, lahko pa je tudi trdo, neprepustno. To se zgodi, ko slišimo Besedo, a ta se od nas odbije, kakor od poti. Ne more vstopiti.

Med dobro zemljo in potjo, če vržemo seme na tlakovce, se ne bo nič zgodilo, sta še dva vmesna terena, ki jih v različni meri lahko imamo v sebi. Prvi  je tisti kamnit. Poskušajmo si ga predstavljati. To je teren, na katerem »ni veliko zemlje« (prim. v. 5), zato seme požene, vendar ne uspe pognati globokih korenin. Takšno je površinsko srce, ki sprejme Gospoda, hoče moliti, ljubiti in pričevati, a ni vztrajno, se utrudi in nikoli ne 'vzleti'. To je srce brez globine, kjer kamni lenobe prevladajo nad dobro zemljo, kjer je ljubezen nestanovitna in minljiva, kajti kdor sprejme Gospoda, kadar je zanj ugodno, ne obrodi sadov.

Je še zadnji teren, tisti s trnjem, poln grmovja, ki zaduši dobre rastline. Kaj predstavlja to grmovje? »Posvetno skrb in zapeljivost bogastva« (v. 22), pravi Jezus in to očitno. Trnje so pregrehe, ki se bojujejo z Bogom, ki dušijo njegovo navzočnost: predvsem so to maliki posvetnega bogastva, živeti pohlepno, le zase, za imeti in biti na oblasti. Vsakdo lahko prepozna svoje majhno ali veliko trnje, pregrehe, ki prebivajo v njegovem srcu, tiste grme, bolj ali manj zakoreninjene, ki Bogu niso všeč in ki prepričujejo, da bi imeli čisto srce. Potrebno jih je izruvati, če ne Beseda, ne bo obrodila sadov.

Dragi bratje in sestre, Jezus nas danes vabi, da pogledamo notri in se zahvalimo za našo dobro zemljo in da začnemo delati na terenih, ki še niso dobri. Vprašajmo se, če je naše srce odprto, da z vero sprejme seme Božje Besede. Vprašajmo se, če so v nas še vedno številni in veliki kamni lenobe. Razlikujmo in poimenujmo vsak grm pregreh. Najdimo pogum, da dobro očistimo teren, očistimo svoje srce, da nesemo Gospodu v spovedi in v molitvi svoje kamne in svoje trnje. Če bomo storili to, bo Jezus, dobri Sejalec z veseljem opravil dodatno delo, očistil naše srce, odstranil kamne in trnje, ki dušijo njegovo Besedo.