H Gospodu je odšel upokojeni mariborski pomožni škof msgr. dr. Jožef Smej

Slovenska škofovska konferenca – Ljubljana

Pogreb bo zaradi izrednih razmer v ožjem krogu. Verniki lahko spremljajo pogreb preko neposrednega prenosa v torek ob 15. uri na Radiu Ognjišče in prek spletne strani Radia. Posebna spominska slovesnost je načrtovana za čas, ko bodo lahko izredne razmere odpravljene. Čas in kraj spominske slovesnosti bomo objavili naknadno.

Odzivi slovenskih škofov

Msgr. Stanislav Zore, ljubljanski nadškof metropolit in predsednik SŠK
»Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta. Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta!« smo brali v evangeljskem odlomku za praznik Kristusa Kralja vesoljstva. Te besede je v noči na ta praznik zaslišal upokojeni mariborski pomožni škof msgr. dr. Jožef Smej. Vse svoje življenje je posvetil Bogu in njegovi sveti Materi, saj si je za škofovsko geslo izbral: »Milosti polna, spomni se!« Ker je bil ves Božji, je tudi vse svoje sposobnosti in zanje razdajal v službi Božjemu ljudstvu, pa tudi svojim dragim Prekmurcem, ki jih je na poseben način nosil v srcu in jim v svojih delih postavljal spomenike. Cerkvi v mariborski nadškofiji, njenemu pastirju nadškofu msgr. Alojziju  Cviklu, upokojenemu nadškofu msgr. dr. Francu Krambergerju, pa tudi Božjemu ljudstvu v Prekmurju, izrekamo iskreno sožalje ob smrti učenega in ponižno dobrega škofa Jožefa. Naj njegovo geslo v tem trenutku zazveni nekoliko drugače: »Milosti polna, sprejmi ga!«

Msgr. Alojzij Cvikl, mariborski nadškof metropolit in podpredsednik SŠK
V ŽIVLJENJU IN DELU ŠKOFA SMEJA ODSEVAJO BOŽJE STOPINJE
»V pokojnem škofu Smeju nam je Bog dal zgled in znamenje,« je le ena od misli mariborskega nadškofa msgr. Alojzija Cikvla, ki je včeraj v mariborski stolnici daroval sveto mašo za pokojnega škofa msgr. Jožefa Smeja.

»Škof Jožef Smej je znal biti blizu ljudem, a istočasno je izžareval Božjo bližino in veličino. Zavedal se je, da je v prvi vrsti oznanjevalec evangelija, s svojim življenjem in vedenjem. Njegovo življenje je bilo živo pričevanje zvestobe Gospodu. S pričevanjem uboštva in nenavezanosti na materialne dobrine ter svobodo. Vedno se je zavedal, da njegovo življenje še ni odrešeno, zato je ostal skromen in iskren, tako pred Bogom kot pred sočlovekom.«

»Vse življenje je bil škof Smej tesno povezan z Božjo Materjo Marijo, njeno bližino je čutil še v domači hiši. Tukaj se je navzel tistega otroškega zaupanja in predanosti Mariji. Zanimivo, da so vsi pomembnejši trenutku v njegovem življenju zgodili na Marijine praznike. Duhovniško posvečenje na praznik Brezmadežne, škofovsko posvečenje na praznik Marija Matere Cerkve in tudi zadnji trenutek njegovega življenja se je zgodil na praznik Marijinega darovanja v templju.«

»Ni slučaj, da si je škof izbral škofovsko geslo »Milosti polna, spomni se, kajti v tem geslu je videl svoj življenjski program. Dati srce Bogu in sprejeti njegovo voljo kot vabilo za pot svojega življenja, kot je to storila Marija, ko se je popolnoma izročila v Božje roke in v izpolnjevanje Božje volje. Marija sebe imenuje služabnico, kar izraža popolno zaupanje Bogu, kateremu se je celostno in brez zadržkov izročila. To pa je bila tudi pot našega pokojnega škofa Smeja. Tako duhovniška kot škofovska. Vsa ta leta razodevajo, da je sledil Gospodu z veseljem, zvesto in preudarno, odgovorno in požrtvovalno, razodevajo pa tudi da Gospod ni samo tisti ki kliče, ampak tudi tisti, ki hodi pred nami, oz. je tisti, ki nas nikoli ne zapusti, tudi v najtežjem trenutkih ne.«

»Zgled in življenjsko pričevanje škofa Smeja nas danes bolj kot kdaj prej nagovarja. Vidimo, kako iz njegovega življenje odsevajo Božje stopinje. Vse to nas vabi k celostni podaritvi Bogu, k temu, da bi bila Marija vsakemu od nas vzor in vodnica. Mi na naši poti potrebujemo zglede in konkretne primere vere in zaupanja v Boga. V pokojnem škofu Smeju nam je Bog dal takšen zgled in znamenje, znamenj človeka, ki se je celostno izročil Bogu in človeka, ki mu je z veseljem služil do zadnjega trenutka svojega življenja in ni nikoli obžaloval, da je izbral to pot. Kajti, če odgovorimo na Božji klic, če izpolnjujemo Božjo voljo, potem v srcu čutimo tisto srečo in veselje. Naj bo to tudi naša pot, da bi tudi vsak od nas v svojem srcu čutil mit in tiho srečo.«

Nj. eminenca kard. Franc Rode
V trenutku ko škof Smej zapušča naše vrste in odhaja k Očetu, se pred našimi očmi dviga podoba duhovnika in škofa, ki vzbuja naše občudovanje in hvaležnost Bogu.

Hvaležni smo za zgled svetega življenja, za njegovo srčno dobroto in ponižnost, njegovo preprostost in zvestobo Bogu, Cerkvi in svojemu narodu.

Občudovali smo njegovo obširno teološko izobrazbo, njegov literarni talent, njegovo znanje jezikov. Večina latinskih vlog, ki so zadnja leta romale v Rim, so bile njegovo dela. Govoril in prevajal je iz madžarščine, obvladal druge jezike. V spominu bo ostal kot eden najbolj izobraženih duhovnikov med nami, eden svetlih evangeljskih likov.

Naj se veseli pred Gospodovim obličjem!

Soboški škof msgr. Peter Štumpf
Od nas so odšli k dobremu Bogu naš Patriarh, gospod škof msgr. Jožef Smej.

Praznik Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva, nam sporoča, da smo povsem Kristusovi. Bog Stvarnik je vse ustvaril z Besedo, ki je v Kristusu meso postala in med nami prebivala. Stvarstvo ima svoj začetek in konec v Kristusu. Stvarstvo pomeni Kristusovo slavo. Vse torej obstaja zaradi Kristusa in v Kristusu. Apostol Pavel je v prvem pismu Korinčanom izpovedal svojo veroizpoved v moč vstalega Kristusa, ko pravi: »Kakor namreč v Adamu vsi umirajo, tako bodo v Kristusu tudi vsi oživljeni, vendar vsak po vrsti: najprej Kristus, potem ob njegovem prihodu tisti, ki so Kristusovi.«

Tako so v veri v teh Pavlovih besed na predvečer praznika Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva, odšli k dobremu Bogu po plačilo, naš Patriarh, škof msgr. dr. Jožef Smej, velikan slovenske Okrogline ali Prekmurja, od Mikloša Küzmiča poslednji v vrsti velikih varuhov naših dednih časti.

Gospod škof  Jožef so bili veliki ljubitelj Cerkve na Slovenskem, Prekmurja, predvsem pa ponižni Gospodov služabnik. Bogu smo hvaležni, da smo imeli čast biti sodobniki gospoda škofa Jožefa in od njih prejemati žlahtne darove vere ter slovenstva. Naj si v nebesih v družbi Matere Marije, njihovega krstnega zavetnika sv. Jožefa, naših svetniških mož in žena ter vse nebeščanov spočijejo od svojega truda. Gospoda škofa Jožefa priporočam v molitev in spomin pri oltarju.

Srečaval sem jih na stopnicah mariborskega nadškofijskega ordinariata. Počasni, odločni koraki odmevajo po stavbi, oni pa upognjeni v mislih. Šele moj pozdrav je zaustavil njihov vzpon do sobe, ki so jo delili s knjigami. Površnež in nepismen bi sodil o potrebi pospravljanja. Mnogi pa si nismo upali vzeti v roke knjig, ki si ponosno čakale v omari, na mizi, kavču, po tleh, da se jih rahlo dotakne apostolska roka škofa Jožefa, odpre stran in že je izletelo iz njih sporočilo, iskro kot strela, jasno kot kristal in sveže kot rosa. Ob zapiranju knjige je globok in miren glas škofa Jožefa Smeja izzvenel v 'amen' povedanemu.

Prijazen pogled in nagajiv nasmeh sta me spraševala: »Si razumel vse to?« Jaz pa sem tiho in sramežljivo izjecljal: »Komaj kaj, latinsko slabo razumem, grško pa nič.« Vsi, ki bi hoteli po svoji pameti premetavati te knjige v red mirovanja, bi nanje spustili prah spomina in pozabe. Tako pa te knjige živijo, se sprehajajo, nagovarjajo in poučujejo. Ob imenovanju za mariborskega pomožnega škofa so me prekmurski sobratje salezijanci opomnili: »Izkoristi čas bivanja s škofom Jožefom. Sprašuj jih o zgodovini Slovenske okrogline ali Prekmurja, napajaj se ob njihovih besedah, naslajaj ob njihovi modrosti. Oni so poslednji v vrsti prekmurskih velikanov: Mikloša Küzmiča, Franca Ivanocyja, Jožefa Klekla st.« Za njimi ni več nobenega.« Ko sem prišel v Maribor, sem škofa Jožefa takoj prosil za branje njihovega romana Po sledeh zlatega peresa. Hotel sem začeti izpolnjevati naročilo sobratov. Ob branju so namesto glavnega junaka soboškega dekana Mikloša Küzmiča v mojo fantazijo vstopali škof Jožef. Dekansko suknjo so zamenjali s škofovskim talarjem na skromnem obličju.

Pri tem pa niso pozabili na mariborske berače, ki so jim skozi škofijsko okno dajali svoje čevlje, v njih tudi denar, da ne bi kdo od drugih bivajočih na škofiji tega videl in kaj o tem vedel. Sijoče oči in visoko čelo, močne obrvi, šegav nasmeh so krasili obraz Patriarha med slovenskim škofi.  Besede, knjige, misli in molitve so spletale njihov venec ljubezni do Slovenske okrogline.

Škof Jožef so rajši uporabljali pero kot pa računalnik. Najbrž zato, ker v računalniku niso mogli najti »zlatega peresa«, ki bi lahko zarisalo žlahtno sled besede na mesenih straneh človeškega srca. »Lepou gučiš prekmurski«, so me enkrat spomnili in potarnali, da pa so oni že nekoliko pozabili na svoj jezik, saj so že vrsto let živeli v Mariboru. »Navčeno je to«, sem priznal. Nisem lagal. Zaradi doktorske disertacije sem se nekaj let kar potapljal v Kleklovem Marijinem listu, Novinah in v Kalendarju Srca Jezušovoga. Škof Jožef so prebrali disertacijo in me vprašali, zakaj sem jo pisal. »Zato, da bi spoznal veličino Jožefa Klekla st. in kako sem jaz še zelo daleč od njega v vsem, predvsem v svetosti«, sem skoraj bleknil. »Potem je dobro, da jo pišeš«, so zamišljeno pripomnili in sklonili glavo. Tiho in skoraj žalostno so zavzdihnil: »Bog moj.« Kot da bi si ob Kleklu tudi oni takoj izprašali vest. Že so hoteli iti nazaj v sobo med svoje knjige, ko so se spomnili in mi dejali: »V disertaciji pa le popravi pomen besede 'molba'. Ne pomeni prošnje, ampak čaščenje Najsvetejšega. To besedo poznamo samo Prekmurci«.

S škofom Jožefom sva poskušala Boga počastiti pri večerni molitvi brevirja, pa tudi na skupnih potovanjih. Jaz sem šofiral, oni pa so molili rožni venec. Zelo radi so imeli nebeško Mater Marijo. Vsak dan so se ji priporočali v molitvi. V mladosti so bili kaplan pri Mariji Vnebovzeti v Turnišču. Pri litanijah je njihov glas postajal vse tišji, presledki med posameznimi vrsticami vse daljši. Njihova utrujena glava se je naslonila na naslonjač sedeža. Jaz pa sem hvaležno in pol glasno zaključil molitev: »Bodite pozdravljeni, škof Jožef, vi dika Slovenov, Slovenske okrogline sonce in žarek in vodja. Bog naj vas ohranja med nami še mnogo, mnogo let!«

In ta mnoga zemeljska leta gospoda škofa Jožefa, skoraj 99 jih je bilo, so se izpolnila včeraj pozno zvečer, na vigilijo praznika Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva. Tudi smrt našega gospoda škofa Jožefa nam prinaša Božje sporočilo: Taki velikani ne umirajo kdaj koli. Umirajo v Kristusu in zato umirajo na dan milosti in bogatih duhovnih sporočil ter darov. Kako mirni smo lahko ob smrti gospoda škofa Jožefa, ko po vesoljni Cerkvi iz nebes Kristus sedaj njim namenja povabilo: »Pridi, blagoslovljen mojega Očeta! Prejmi v posest kraljestvo, ki ti je pripravljeno od začetka sveta.«

Gospod škof Jožef so bili tisti škof k so v svoji osebi čudovito združevali telesna in duhovna dela usmiljenja. Lačnim so dajali jesti, žejnim piti, sprejemali so tujce, oblačili revne, obiskovali bolne. Pri tem pa so grešnike svarili, zmotne učili, dvomljivcem svetovali, žalostne tolažili, krivico trpeli, žalivcem odpuščali in za žive in mrtve Boga prosili.

Gospod škof Jožef so nam bili znamenje Kristusove dobrote in pozornosti do vsakega človeka. Njihova dobrota jim je dajala okras duhovne iskrenosti in življenjske privlačnosti. Tudi po njihovih telesnih in duhovnih delih usmiljenja nam je bil Bog nenehno blizu. Vsa svoja dela so gospod škof Jožef opravili z veliko ljubeznijo do Boga in do ljudi. V sebi so namreč nosili veliko odgovornost do osebnega zveličanja in zato so vedno takoj znali in hoteli poskrbeti tudi za druge. Verovali so, če hočejo v nebesih obstati, potem morajo tudi drugim pomagati priti v nebesa. Gospod škof Jožef so zato hoteli pred Bogom stati v vrsti najmanjših bratov in sester, v vrsti siromakov. Vedeli so, da so med najmanj pomembnimi brati in sestrami najbolj dobrodošli pri Kristusu.

Spoštovani gospod škof Jožef, vaše poti ob Gospodovih dnevih ali ob nedeljah so vedno bile vesele škofovske poti – od župnije do župnije. Na dan Gospodovega dne, pa se je ta korak ustavil za vstop v Očetovo hišo. Hvala vam, da ste bili naš dobri pastir, ljubeč učitelj in voditelj. Naj bo blažena vaša večnost v nebesih.

Jezus Kristus, Kralj vesoljstva, bodi usmiljen in velikodušen z veličastnimi darovi našemu dragemu škofu Jožefu Smeju.

Življenjepis

Msgr. dr. Jožef Smej je bil rojen 15. februarja 1922 v Bogojini. V bogoslovje je vstopil v Mariboru, končal pa ga je v Sombotelu, kjer je 8. decembra leta 1944 (na praznik Brezmadežne) prejel mašniško posvečenje. Med letoma 1944 in 1948 je deloval kot kaplan v Dokležovju, Dobrovniku in Turnišču. Nato pa je bil do leta 1969 najprej kaplan ter pozneje župnik in dekan v Murski Soboti. Leta 1969 se je preselil v Maribor, kjer je med drugim opravljal službo stolnega kanonika, člana zbora škofovih svetovalcev, naddekana, stolnega prošta mariborskega stolnega kapitlja in generalnega vikarja. Za mariborskega pomožnega škofa je bil imenovan 25. aprila 1983, posvečen pa 23. maja istega leta. 18. junija 2009 se je upokojil. Njegovo škofovsko geslo se glasi: »Milosti polna, spomni se«.

Življenjsko delo škofa Smeja je obsežno in vsestransko, saj se je poleg duhovniške in škofovske službe ukvarjal tudi s pesnjenjem, pisateljevanjem, prevajanjem in preučevanjem cerkvene zgodovine. Nenehno se je zanimal za kulturno preteklost in za življenje ljudi, ki so med Muro in Rabo stoletja ohranjali vero in slovenstvo. Napisal je več izvirnih znanstvenih in leposlovnih del, sodeloval je pri prevajanju Bogoslužnega molitvenika, Zakonika cerkvenega prava, Svetega pisma stare in nove zaveze ter komentarjev k psalmom. Skoraj od duhovniškega posvečenja se je Jožef Smej poglabljal v življenje in delo dr. Franca Ivanocyja in njegovih sodelavcev, ki so v drugi polovici prejšnjega stoletja obračali kolo zgodovine in kulture med Muro in Rabo. Bibliografija njegovih del obsega več kot 150 enot, med katerimi so v veliki meri samostojne knjižne publikacije. Znanstvene razprave so bile največkrat objavljene v Časopisu za zgodovino in narodopisje, v Zgodovinskem časopisu, Slavistični reviji in drugih zbornikih, pogosto pa je objavljal tudi v časopisu Stopinje.

Škof Smej je bil pri Slovenski škofovski konferenci odgovoren za Slovenski ekumenski svet (SES), kot gost pa se je udeleževal tudi letnih plenarnih zasedanj Madžarske škofovske konference.

Upokojeni mariborski pomožni škof msgr. dr. Jožef Smej je 8. junija 2015 prejel visoko madžarsko državno odlikovanje Madžarski zlati križ za zasluge. Priznanje je sad njegovega poznavanja madžarske literature ter prevodov klasičnih romanov iz 19. in 20. stoletja iz madžarščine v slovenščino. Prav tako je 19. oktobra 2015 v počastitev praznika Mestne občine Maribor prejel naziv častnega občana, ki je "od prihoda v Maribor leta 1969, ko je postal stolni kanonik, do danes s svojim obsežnim življenjskim delom, kulturnim in duhovnim ustvarjanjem pomembno prispeval k znanstveni, kulturni in duhovni obogatitvi mesta Maribor".

Predsednik Republike Slovenije gospod Borut Pahor je škofu Smeju 31. marca 2016 podelil državno odlikovanje Red za zasluge za življenjsko delo in bogat prispevek k duhovni nacionalni kulturi Slovencev. V utemeljitvi so zapisali, da "opus škofa Smeja ni namenjen le pripadnikom njegove verske skupnosti, nenehno se je zanimal za kulturo in ljudi, ki so med Muro in Rabo stoletja ohranjali svojo vero in narodnost. Pomemben prispevek k duhovni kulturi je dal tudi s svojo človeško držo. Velja za človeka visoke integritete, iskrenega zagovornika strpnosti in medsebojnega razumevanja, zaradi česar ima posebno mesto v srcu Slovencev, še posebno Prekmurcev, ki so ga uvrstili med osebnosti leta 2000".

Leta 2016 je nastal dokumentarno-igrani film Kaplja na vedru, ki prikazuje življenje in delo škofa Smeja.

Po upokojitvi je bival v Mariboru ter zadnja leta v Domu sv. Lenarta v Lenartu v Slovenskih Goricah.