Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 21. nedeljo med letom

Jz 24,1-2.15-17.18

Józue je zbral v Sihemu vse Izraelove rodove, sklical je Izraelove starešine, njegove poglavarje, njegove sodnike in njegove upravitelje in postavili so se pred Bogom. Tedaj je rekel Józue vsemu ljudstvu: »Tako govori Gospod, Izraelov Bog: ›Onstran reke so od davnine prebivali vaši očetje Terah, Abrahamov oče in Nahórjev oče in služili drugim bogovom.

Če pa je slabo v vaših očeh, da bi služili Gospodu, si izberite danes, komu hočete služiti: ali bogovom, katerim so služili vaši očetje onstran reke, ali bogovom Amoréjcev, v katerih deželi prebivate. Jaz in moja hiša pa bomo služili Gospodu.« Ljudstvo je tedaj odgovorilo in reklo: »Daleč od nas bodi, da bi zapustili Gospoda in služili drugim bogovom. Kajti Gospod je naš Bog, on je izpeljal nas in naše očete iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti, in je pred našimi očmi delal ta velika znamenja, nas varoval na vsej poti, po kateri smo hodili, in pred vsemi ljudstvi, sredi katerih smo potovali. Gospod je pregnal pred nami vsa ljudstva in Amoréjce, ki so pred nami prebivali v deželi. Tudi mi bomo služili Gospodu, kajti naš Bog je!«

Ef 5,21-32

Iz strahospoštovanja do Kristusa se podrejajte drug drugemu. Žene naj bodo podrejene svojim možem kakor Gospodu, mož je namreč glava ženi, kakor je Kristus glava Cerkvi: on, odrešenik telesa. In kakor je Cerkev podrejena Kristusu, tako naj bodo v vsem žene možem. Možje, ljubíte svoje žene, kakor je Kristus vzljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe, da bi jo posvetil, ko jo je očistil s kopeljo vode z besedo, tako da bi sam postavil predse veličastno Cerkev, brez madeža, gube ali česa podobnega, da bo sveta in brezmadežna. Tako so tudi možje dolžni ljubiti svoje žene kot svoja lastna telesa. Kdor ljubi svojo ženo, ljubi sebe. Saj vendar ni nihče nikoli sovražil svojega mesa, temveč ga hrani in neguje, kakor Kristus Cerkev: smo namreč udje njegovega telesa. Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. Ta skrivnost je velika; jaz pa pravim: glede Kristusa in glede Cerkve.

Jn 6,60-69

Veliko njegovih učencev, ki so to slišali, je reklo: »Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati?« Ker je Jezus v sebi vedel, da njegovi učenci godrnjajo nad tem, jim je rekel: »To vam je v spotiko? Kaj pa če boste videli Sina človekovega iti gor, kjer je bil prej? Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi. Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje. Toda med vami so nekateri, ki ne verujejo.« Jezus je namreč od začetka vedel, kateri ne verujejo in kdo ga bo izdal. Govoril je: »Zaradi tega sem vam rekel, da nihče ne more priti k meni, če mu ni dano od Očeta.« Po tistem je veliko njegovih učencev odšlo stran in niso več hodili z njim. Jezus je tedaj rekel dvanajsterim: »Ali hočete tudi vi oditi?« Simon Peter mu je odvrnil: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi verujemo in vemo, da si ti Sveti od Boga.«

Razlaga cerkvenih očetov

O tem odlomku je čudovit komentar sv. Avguština, ki pravi: 'Vidite, kako je Peter po Božji milosti, po navdihu Svetega Duha, razumel? Kako to, da je razumel? Zato, ker je veroval. Ti imaš besede večnega življenja. Ti nam daješ večno življenje tako, da nam ponujaš svoje telo in svojo kri. In mi smo verovali in vemo. Ne pravi: mi smo vedeli in verujemo, temveč smo verovali in vemo. Verovali smo, da lahko vemo, saj če bi prej hoteli vedeti kot verovati, ne bi zmogli ne vedeti ne verovati. Kaj smo verovali in kaj smo spoznali? Da si ti Kristus Božji Sin in si ti večno življenje samo ter nam v mesu in krvi daješ to, kar ti sam si' (Komentar Janezovega evangelija 27,9).

Misli Benedikta XVI.

Pričakovali bi, da se bo Jezus zatekel h kompromisu, da bi ga lažje razumeli, toda On ni omilil svojih trditev, nasprotno, kar naravnost se je obrnil na dvanajstere z besedami: 'Ali hočete tudi vi oditi?' (v. 67).

To izzivalno vprašanje ni bilo namenjeno samo tedanjim poslušalcem, temveč vernikom in ljudem vseh časov. Tudi danes jih ni malo, ki so se pohujšali nad paradoksom krščanske vere. Jezusov nauk se zdi, da je 'trd', pretežak, da bi ga sprejeli in uresničevali. So takšni, ki ga zavrnejo in zapustijo Kristusa, so pa tudi takšni, ki besedo 'prilagodijo' času ter ji tako izpraznijo smisel in vrednost. 'Ali hočete tudi vi oditi?' Ta vznemirljiv izziv odzvanja v srcu in od vsakega pričakuje oseben odgovor, saj je vprašanje namenjeno vsakemu od nas. Jezus nikakor ni zadovoljen z navidezno in formalno pripadnostjo, tudi ne s takojšnjim in navdušenim sprejemanjem, ravno nasprotno, potrebno se je za vse življenje pridružiti 'njegovemu razmišljanju in njegovemu hotenju'. Hoja za Njim navda srce z veseljem in da polni smisel našemu bivanju, prinese pa tudi težave in odpovedi, saj je pogosto potrebno iti proti toku.

'Ali hočete tudi vi oditi?' Na to Jezusovo vprašanje odgovori Peter v imenu apostolov in vernikov vseh časov: 'Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi verujemo in vemo, da si ti Sveti od Boga' (vv. 68-69).

Angel Gospodov, nedelja, 23. avgust 2009
»Nekaj nedelj, kot veste, nam je bogoslužje ponudilo v razmišljanje šesto poglavje Janezovega evangelija, v katerem se je Jezus predstavil kot 'živi kruh, ki sem prišel iz nebes ' in dodal: 'Če kdo je od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom jaz dal, je moje meso za življenje sveta' (Jn 6,51). Judom, ki so se med sabo prepirali in se spraševali: 'Kako nam more ta dati svoje meso jesti?' (v. 52), in svet še vedno razpravlja o tem, je Jezus enkrat za vselej zatrdil: 'Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi' (v. 53). Danes na 21. nedeljo med letom premišljujemo zaključek tega poglavja, v katerem četrti evangelist poroča o odzivu ljudi in tudi samih učencev, ki so se ob teh Gospodovih besedah pohujšali do takšne mere, da so mnogi, ki so do tedaj hodili za njim, vzkliknili: 'Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati? (v. 60). Od tistega trenutka 'je veliko njegovih učencev odšlo stran in niso več hodili za njim' (v. 66) in enako se je vedno znova dogajalo v različnih zgodovinskih obdobjih. Pričakovali bi, da bo Jezus zatekel h kompromisu, da bi ga lažje razumeli, toda On ni omilil svojih trditev, nasprotno, kar naravnost se je obrnil na dvanajstere z besedami: 'Ali hočete tudi vi oditi?' (v. 67).

To izzivalno vprašanje ni bilo namenjeno samo tedanjim poslušalcem, temveč vernikom in ljudem vseh časov. Tudi danes jih ni malo, ki so se pohujšali nad paradoksom krščanske vere. Jezusov nauk se zdi, da je 'trd', pretežak, da bi ga sprejeli in uresničevali. So takšni, ki ga zavrnejo in zapustijo Kristusa, so pa tudi takšni, ki besedo 'prilagodijo' času ter ji tako izpraznijo smisel in vrednost. 'Ali hočete tudi vi oditi?' Ta vznemirljiv izziv odzvanja v srcu in od vsakega pričakuje oseben odgovor, saj je vprašanje namenjeno vsakemu od nas. Jezus nikakor ni zadovoljen z navidezno in formalno pripadnostjo, tudi ne s takojšnjim in navdušenim sprejemanjem, ravno nasprotno, potrebno se je za vse življenje pridružiti 'njegovemu razmišljanju in njegovemu hotenju'. Hoja za Njim navda srce z veseljem in da polni smisel našemu bivanju, prinese pa tudi težave in odpovedi, saj je pogosto potrebno iti proti toku.

'Ali hočete tudi vi oditi?' Na to Jezusovo vprašanje odgovori Peter v imenu apostolov in vernikov vseh časov: 'Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi verujemo in vemo, da si ti Sveti od Boga' (vv. 68-69). Dragi bratje in sestre, tudi mi lahko in hočemo v tem trenutku ponoviti Petrov odgovor, zavedajoč se lastne človeške krhkosti, naših problemov in težav, toda z zaupanjem v moč Svetega Duha, ki se izraža in razodeva v občestvu z Jezusom. Vera je dar Boga človeku in je istočasno tudi svobodna in popolna izročitev človeka Bogu. Vera je učljivo poslušanje Gospodove besede, ki je 'svetilka' našim korakom in 'luč' na naši poti (Ps 119,105).

Angel Gospodov, nedelja, 26. avgust 2012
Pretekle nedelje smo premišljevali govor o 'kruhu življenja', ki ga je Jezus imel v shodnici v Kafarnaumu, potem ko je s petimi kruhi in dvema ribama nasitil tisoče ljudi. Današnji evangelij pa predstavi odziv učencev na ta govor, odziv, ki ga je Jezus sam zavestno povzročil. Evangelist Janez, ki je bil navzoč skupaj z drugimi apostoli predvsem poroča, da je 'po tistem veliko njegovih učencev odšlo stran in niso več hodili za njim' (Jn 6, 66). Zakaj? Ker niso mogli verjeti Jezusovim besedam, ko je rekel 'Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje' (Jn 6,51.54). To razodetje je za njih ostalo nerazumljivo, saj so ga razumeli samo v materialnem pomenu, medtem ko je bila v teh besedah že v naprej naznanjena Jezusova velikonočna skrivnost, med katero je On daroval samega sebe za zveličanje sveta v novi navzočnosti v sveti evharistiji.

Potem ko je videl, da so številni njegovi učenci začeli odhajati, se je Jezus obrnil na Apostole z besedami: »Ali hočete tudi vi oditi?«(Jn 6,67). Kakor v drugih primerih, je odgovoril Peter v imenu Dvanajsterih: 'Gospod h komu naj gremo?' Tudi mi lahko razmislimo o tem. 'Besede večnega življenja imaš in mi verujemo in vemo, da si ti Sveti od Boga' (vv. 68-69). O tem odlomku je čudovit komentar sv. Avguština, ki pravi: 'Vidite, kako je Peter po Božji milosti, po navdihu Svetega Duha, razumel? Kako to, da je razumel? Zato, ker je veroval. Ti imaš besede večnega življenja. Ti nam daješ večno življenje tako, da nam ponujaš svoje telo in svojo kri. In mi smo verovali in vemo. Ne pravi: mi smo vedeli in verujemo, temveč smo verovali in vemo. Verovali smo, da lahko vemo, saj če bi prej hoteli vedeti kot verovati, ne bi zmogli ne vedeti ne verovati. Kaj smo verovali in kaj smo spoznali? Da si ti Kristus Božji Sin in si ti večno življenje samo ter nam v mesu in krvi daješ to, kar ti sam si' (Komentar Janezovega evangelija 27,9).

Končno pa je Jezus vedel, da je tudi med Dvanajsterimi eden, ki ne veruje: Juda. Tudi Juda, bi lahko odšel, kot so to storili mnogi učenci, celo moral bi oditi, če bi bil pošten. Toda ostal je z Jezusom. Ni ostal zaradi vere, niti zaradi ljubezni, temveč s skrivnim naklepom, da bi se Učitelju maščeval. Zakaj? Juda se je namreč čutil od Jezusa izdan in se je odločil, da ga bo ob svojem času izdal. Juda je bil zelot in je hotel zmagovitega Mesija, ki bi vodil upor proti Rimljanom. Toda Jezus je razočaral ta pričakovanja. Težava je v tem, da Juda ni odšel, zato je njegova največja krivda dvoličnost, ki je hudičevo znamenje. Zato je Jezus rekel Dvanajsterim: 'Eden izmed vas je hudič!' (Jn 7,70). Prosimo Devico Marijo, naj nam pomaga verovati v Jezusa tako, kot je sveti Peter in da bomo vedno iskreni z Njim in z vsemi.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, nedelja, 23. avgust 2015
Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes zaključujemo z branjem šestega poglavja Janezovega evangelija, z govorom o 'Kruhu življenja', ki ga je Jezus imel dan po čudežni pomnožitvi kruha in rib. Na koncu tega govora je veliko navdušenje prejšnjega dne ugasnilo, saj je Jezus rekel, da je kruh, ki je prišel iz nebes in tudi, da bo dal svoje meso v hrano in svojo kri v pijačo in s tem jasno namignil na žrtvovanje svojega lastnega življenja. Pri množici so te besede prebudile razočaranje, saj so bile po njihovem mnenju nevredne Mesija, niso bile 'zmagovite'. Nekateri so gledali na Jezusa kot Mesija, ki bi moral govoriti in delovati tako, da bo njegovo poslanstvo imelo takoj uspeh. In ravno glede tega so se motili. Motili so se v tem, kako razumeti Mesijevo poslanstvo! Celo učenci niso uspeli sprejeti tega Učiteljevega vznemirjajočega jezika. Današnji odlomek torej prinaša njihovo zadrego: »Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati?« (Jn 6,60).

V resnici so dobro razumeli Jezusov govor. Tako dobro, da ga niso več hoteli poslušati, saj je njegov govor postavil pod vprašaj njihovo miselnost. Vedno nas Jezusove besede postavijo pod vprašaj, pod vprašaj na primer pred duhom sveta, posvetnosti. Vendar pa je Jezus ponudil tudi ključ za premostitev težav, ključ, ki je sestavljen iz treh delov. Prvi je njegov božanski izvor. On je prišel iz nebes in se bo ponovno vrnil tja, »kjer je bil prej« (v. 62). Drugi je ta, da njegove besede lahko razumemo samo preko delovanja Svetega Duha, njega, »ki daje življenje« (v. 63). Ravno Sveti Duh nam pomaga prav razumeti Jezusa. Tretji je ta, da je resnični vzrok nerazumevanja njegovih besed pomakanje vere: »Med vami so nekateri, ki ne verujejo« (v. 64), pravi Jezus. Dejansko je »po tistem«, pravi evangelij, »je veliko njegovih učencev odšlo stran« (v. 66). Zaradi tega odpadništva Jezus ne odneha in ne ublaži svojih besed, še več, prisili, da izrecno izberejo, ali biti z Njim ali pa se ločiti od Njega. Dvanajsterim pa pravi: »Ali hočete tudi vi oditi?« (v. 67).

V tem trenutku Peter izpove v imenu apostolov svojo izpoved vere: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš« (v. 68). Ne pravi 'kam naj gremo?', temveč 'h komu naj gremo?'. Temeljni problem ni v tem, da zapustijo začeto delo, temveč 'h komu naj gredo'. Iz tega Petrovega vprašanja razumemo, da je zvestoba Bogu, vprašanje zvestobe osebi, s katero smo povezani v hoji po isti poti. Ta oseba je Jezus. Vse to, kar imamo na svetu, ne more nasititi naše lakote po neskončnosti. Potrebujemo Jezusa, biti z Njim, hraniti se pri njegovi mizi, z njegovimi besedami večnega življenja! Verovati v Jezusa, pomeni postaviti ga v središče, za smisel svojega življenja. Kristus ni nek dodaten element, je 'živi kruh', nepogrešljiva hrana. Če smo vezani nanj z resničnim odnosom vere in ljubezni, to ne pomeni, da smo vklenjeni, temveč popolnoma svobodni, vedno na poti. Vsak od nas se lahko vpraša: Kdo je Jezus zame? Je ime? Je ideja? Je samo zgodovinska osebnost? Ali pa je res zame tisti, ki me ljubi, ki je dal življenje zame, ki hodi z menoj? Zate, kdo je Jezus? Si z Njim? Skušaš spoznati ga v njegovi besedi? Bereš vsak dan odlomek evangelija, da spoznaš Jezusa? Nosiš majhen evangelij v žepu, v torbici, da ga bereš kjer koli si? Saj bolj, ko smo z njim, bolj bo rastla želja ostati z njim. Sedaj vas vljudno prosim, da za trenutek utihnemo in vsakdo naj v tišini v svojem srcu postavi vprašanje: Kdo je Jezus zame? V tišini naj vsakdo v svojem srcu odgovori na vprašanje: Kdo je Jezus zame?

Devica Marija naj nam pomaga 'vedno iti' k Jezusu, da bomo okušali svobodo, ki nam jo on ponuja in nam omogoča očistiti naše izbire svetne navlake in strahu.

Sveta maša, Dublin, nedelja, 26. avgust 2018
»Besede večnega življenja imaš!« (Jn 6,68). Zbrali smo se kakor družina na Gospodovi gostiji, zato se  Gospodu zahvalimo za mnoge blagoslove, ki smo jih prejeli v svojih družinah. Spodbujam vas k zavzetosti, da bi v polnosti živeli svojo poklicanost in bili ljubezen v srcu Cerkve, kakor je dejala sv. Terezija Deteta Jezusa.

V tem dragocenem trenutku občestva med seboj in z Gospodom je prav, da se pozorno pogleda na vir vseh dobrih stvari, ki smo jih prejeli. Jezus razkriva izvor teh blagoslovov v današnjem evangeliju, ko govori svojim učencem. Mnogi med njimi so bili pretreseni, zmedeni in tudi jezni, v negotovosti, ali naj sprejmejo njegove 'trde besede', tako zelo nasprotne učenosti tega sveta. V odgovor jim Gospod neposredno pravi: »Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje« (Jn 6,63).

Te besede prekipevajo od življenja za nas, ki jih sprejemamo v veri. Kažejo na končni izvir vsega dobrega, ki smo ga doživeli in ga praznovali tukaj v teh dneh: to je Božji Duh, ki stalno prinaša novo življenje v svet, srca, družine, hiše in župnije. Vsak nov dan v življenju naših družin in vsaka nova generacija prinašata s sabo obljubo novih binkošti, domačih binkošti, novo izlitje Duha, Paraklita, ki ga Jezus pošilja kot zagovornika, našega tolažnika in tistega, ki zares daje pogum.

Kako zelo svet potrebuje to spodbudo, ki je dar Božje obljube! Eden od darov tega obhajanja je tudi to, da ko se vrnete domov postane vir spodbude za druge, da delite z drugimi Jezusove besede večnega življenja. Vaše družine so namreč tako privilegiran kraj kot pomembno sredstvo za širjenje teh besed kot 'dobre novice' za vsakega, predvsem pa za tiste, ki želijo zapustiti puščavo in 'hišo suženjstva', da bi odšli proti obljubljeni deželi upanja in svobode.

V drugem berilu nam sv. Pavel pravi, da je zakon soudeležba pri skrivnosti Kristusove trajne zvestobe njegovi nevesti, Cerkvi (glej Ef 5,32). Pa vendar se lahko ta nauk, čeprav čudovit, nekomu zdi kot »trda beseda«. Kajti živeti v ljubezni, s katero nas je Kristus ljubil (glej Ef 5,2), prinaša tudi posnemanje njegovega samožrtvovanja, prinaša umiranje nam samim, da bi se ponovno rodili v še večjo in trajnejšo ljubezen. Ljubezen, ki edina lahko reši svet iz suženjstva greha, egoizma, pohlepa in brezbrižnosti do potreb manj srečnih. To je ljubezen,« je izpostavil papež, »ki smo jo spoznali v Jezusu Kristusu. V našem svetu se je utelesila po družini; in po pričevanju krščanskih družin vseh generacij ima moč, da zlomi vsako pregrado ter tako spravi svet z Bogom in iz nas naredi to, za kar smo vedno bili namenjeni biti: ena sama človeška družina, ki skupaj živi v pravičnosti, svetosti in miru.

Naloga, da pričujemo o tej dobri novici pa ni lahka. Pa vendar, izzivi, ki jih imajo kristjani pred sabo po svoje niso nič lažji od tistih, s katerimi so se morali spoprijeti prvi irski misijonarji, kot na primer sv. Kolombana, ki je s svojo majhno skupino tovarišev prinesel luč evangelija v evropske dežele v dobi mračnosti in kulturne dekadence. Njihov izjemen misijonarski uspeh ni bil postavljen na taktične metode ali strateške načrte, ampak na ponižno in svobodno poslušnost predlogom Svetega Duha. Njihovo vsakodnevno pričevanje o zvestobi Kristusu in med njimi je osvojilo srca, ki so si goreče želela besedo milosti, in je prispevalo k nastanku evropske kulture. To pričevanje ostaja trajen vir za duhovno in misijonarsko prenovo za sveto in zvesto Božje ljudstvo.

Seveda bodo vedno obstajale osebe, ki bodo nasprotovale dobri novici, ki bodo momljale proti njenim 'trdim besedam'. Pa vendarle, kakor sv. Kolomban in njegovi tovariši, ki so se soočili z ledenimi vodami in razburkanimi morji, da bi sledili Jezusu, si nikoli ne dopustimo, da bi bili pod vplivom ali bi izgubili pogum zaradi ledenega pogleda brezbrižnosti ali zaradi viharnih vetrov sovražnosti.

Iskreno sami sebi ponižno priznajmo, da je lahko tudi za nas Jezusov nauk trd. Kako težko je vedno odpustiti tistim, ki nas ranijo! Kakšen izziv je vedno sprejeti migranta in tujca! Kako boleče je prenašati razočaranje, zavrnitev ali izdajstvo! Kako neprijetno je ščititi pravice najšibkejših, še nerojenih ali najstarejših, za katere se zdi, da motijo naš občutek svobode.

In ravno v takšnih okoliščinah nam Gospod pravi: »Ali hočete tudi vi oditi?« (Jn 6,67) Z močjo Duha, ki nas opogumlja, in z Gospodom vedno ob svoji strani lahko odgovorimo: »Mi verujemo in vemo, da si ti Sveti od Boga« (Jn 6,69). Z Izraelovim ljudstvom lahko ponovimo: »Tudi mi bomo služili Gospodu, kajti on je naš Bog« (Joz 24,18).

Z zakramentoma krsta in birme je vsak kristjan poslan, da je misijonar, učenec misijonar (Glej Evangelii gaudium, 24). Cerkev kot celota je poklicana 'izstopiti', da bi ponesla besede večnega življenja na periferije sveta. Naj naše obhajanje danes potrdi vsakega med vami, starše in stare starše, otroke in mlade, moške in ženske, brate in sestre, kontemplativne in misijonarje, diakone in duhovnike v deljenju veselja evangelija. Da bi lahko z drugimi delili evangelij družine kot veselje za svet!

Ko se pripravljamo, da bi se ponovno vsak podal na svojo pot, obnovimo svojo zvestobo Gospodu in poklicanosti, h kateri je pozval vsakega med nami. Naredimo za svojo molitev sv. Patrika, vsak naj z veseljem ponovi: »Kristus v meni, Kristus za mano, Kristus ob meni, Kristus pod mano, Kristus nad mano.« Z veseljem in močjo, dano od Svetega Duha, mu recimo z zaupanjem: »Gospod, h komu naj gremo? Ti imaš besede večnega življenja« (Jn 6,68).