Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 4. nedeljo med letom

Jer 1,4-5.17-19

Prišla mi je Gospodova Beseda, rekoč:
»Preden sem te upodobil v materinem telesu, sem te poznal;
preden si prišel iz materinega naročja, sem te posvetil,
te postavil za preroka narodom.«

Ti pa si opaši ledja, vstani in jim govori vse, kar ti ukažem. Ne boj se jih, saj bom pregnal tvoj strah pred njimi. Glej, danes te naredim za utrjeno mesto, za železen steber, za bronasto obzidje proti vsej deželi, proti Judovim kraljem, proti njegovim knezom, proti njegovim duhovnikom in proti ljudstvu dežele. Bojevali se bodo proti tebi, pa te ne bodo premagali, ker sem jaz s teboj, govori Gospod, da te rešujem.«

1Kor 12,31-13,13

Hrepenite pa po večjih milostnih darovih. In še odličnejšo pot vam pokažem. Če bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa ne bi imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. In če bi imel preroštvo in bi poznal vse skrivnosti in vse spoznanje in če bi imel vso vero, tako da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. In če bi razdal vse svoje imetje in če bi žrtvoval svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa ne bi imel, mi nič ne koristi.

Ljubezen potrpi, ravna dobrotljivo, ljubezen ne zavida, se ne ponaša, se ne napihuje, ne sramoti, ne išče svojega, se ne pusti razdražiti, ne misli hudega, ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse oprosti, vse veruje, vse upa, vse prestane.

Ljubezen nikoli ne mine. Če pa so preroštva, bodo prenehala, če so jeziki, bodo umolknili, če je spoznanje bo prešlo. Delno namreč spoznavamo in delno prerokujemo. Ko pa pride to, kar je popolno, bo to, kar je delno, prenehalo. Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sklepal kakor otrok. Ko sem postal mož, sem opustil to, kar je otroškega. Zdaj namreč gledamo v zrcalu, nejasno, tedaj pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem tudi bil spoznan. Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen.

Lk 4,21-30

In začel jim je govoriti: »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali.« Vsi so mu pritrjevali, čudili so se besedam milosti, ki so prihajale iz njegovih ust, in govorili: »Ali ni to Jožefov sin?« In on jim je rekel: »Seveda mi boste povedali ta pregovor: ›Zdravnik, ozdravi samega sebe.‹ Kar smo slišali, da se je zgodilo v Kafarnáumu, stôri tudi tukaj v domačem kraju.« Rekel pa je: »Resnično, povem vam: Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju. Po resnici vam povem: Veliko vdov je bilo v Izraelu v Elijevih dneh, ko se je nebo zaprlo za tri leta in šest mesecev in je nastala huda lakota v vsej deželi, toda Elija ni bil poslan k nobeni izmed njih, razen k vdovi v Sarepto na Sidónskem. Tudi veliko gobavih je bilo v Izraelu v času preroka Elizeja, pa ni bil izmed njih očiščen nobeden razen Sirca Naamána.« Ko so to slišali, so vsi v shodnici pobesneli. In vstali so, ga vrgli iz mesta in odvedli na previs hriba, na katerem je bilo sezidano njihovo mesto, da bi ga pahnili v prepad. On pa je šel sredi med njimi in je odhajal.

Razlaga cerkvenih očetov

Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Leto Gospodove milosti se nanaša na njegove čudeže s katerimi osvobaja stvarstvo vezi in na njegovo križanje, ko bo ta osvoboditev postala kozmična.« Origen dodaja: »Potem ko je končal z branjem Izaije, so bile oči vseh usmerjene v Jezusa, Besedo, ki je postala meso.« Sv. Evzebij Cezarejski pa dodaja: »Jezus je naznanil, da se je v njem uresničilo zveličanje po prerokbah Svetega pisma.« Sv. Ciril Aleksandrijski dodaja: »Ljudstvo je ob Jezusovem sporočilu prešlo iz neke zmedenosti do togote.« Sv. Ambrož pa pravi, da so ga zaradi »zavisti zavrnili.« Ponovno pravi sv. Ciril Aleksandrijski, da »Jezusov prvi govor preroško naznanja njegov nauk, njegove čudeže in tudi zavrnitev prebivalcev iz Nazareta. Ravno oni so s tem, ko so ga zavrnili, izpolnili to prerokbo.« K temu sv. Ambrož doda, da je »Jezus čudežno ušel njihovim ubijalskim rokam, ker še ni prišla njegova ura.«

Misli Benedikta XVI.

Benedikt XVI. je med svojim apostolskim obiskom v Sveti deželi blagoslovil temeljna kamna cerkva latincev in grko melkitov. V homiliji pred blagoslovom je dejal:
»Z apostolom Pavlom vas opominjam, da rastete v celi vrsti plemenitih drž, ki jih vsebuje blagoslovljeno ime agape, torej krščanska ljubezen (prim. 1Kor 13,1-13). V civilni družbi pospešujte dialog in medsebojno razumevanje, še posebej ko se potegujete za vaše upravičene pravice. Na Bližnjem vzhodu, tako zelo zaznamovanim s tragičnim trpljenjem, so kristjani poklicani prispevati svoj delež, navdihujoč se ob Jezusovem zgledu, za spravo in mir preko odpuščanja in velikodušnosti.«

Benedikt XVI. je o evangeljskem odlomku dejal:
»Jezus je namreč potem, ko je končal z branjem in je nastala tišina polna pričakovanja, dejal: 'Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali' (Lk 4,21). Sveti Ciril Aleksandrijski zatrjuje, da je 'danes', ki je med prvim in drugim Kristusovim prihodom, vezan na sposobnost vernika, da posluša in se pokesa (prim. PG 69, 1241). V še bolj radikalnem smislu pa je Jezus sam ta 'zveličavni danes' v zgodovini, saj vodi k popolni izpolnitvi odrešenja. Pojem 'danes', tako ljub svetemu Luku (prim. 19,9; 23,43), evangelist uporablja skupaj z njemu najljubšim kristološkim nazivom 'zveličar' (sōtēr).

Prizadevanje za pravičnost, spravo in mir temelji in se dopolni v ljubezni, ki nam jo je razodel Kristus. Ob poslušanju sinodalnih pričevanj smo se bolj osredotočili na zvezo med pozornim poslušanjem Božje Besede in nesebično službo bratom; vsi kristajni naj razumejo, da je treba besede, ki so jih poslušali, 'prevesti' v dejanje ljubezni, kajti le tako postane evangeljsko oznanilo verodostojno, kljub človeškim slabostim, ki zaznamujejo ljudi. Jezus je hodil po svetu in delal dobro (prim. Apd 10,38). Ko smo odprti za Božjo Besedo v Cerkvi, izkazujemo ljubezen in pravičnost vsem, zlasti ubogim. Nikoli ne smemo pozabiti, da bo 'velikodušna ljubezen' – caritas – vedno potrebna, tudi v najpravičnejši družbi... Kdor se hoče znebiti ljubezni, je pripravljen znebiti se človeka kot človeka. Zato spodbujam vernike, naj pogosto premišljujejo hvalnico ljubezni, ki jo je napisal apostol Pavel in dovolijo, da jih navdihne: 'Če bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa ne bi imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. In če bi imel preroštvo in bi poznal vse skrivnosti in vse spoznanje in če bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. In če bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in če bi žrtvoval svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi. Ljubezen potrpi, ravna dobrotljivo, ljubezen ne zavida, se ne ponaša, se ne napihuje, ne sramoti, ne išče svojega, se ne pusti razdražiti, ne misli hudega, ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse oprosti, vse veruje, vse upa, vse prestane. Ljubezen nikoli ne mine' (1Kor 13,1-8).

Benedikt XVI. v okrožnici Rešeni v upanju piše:
»Zato kličemo k njej: Sveta Marija, ti si spadala k tistim ponižnim in velikim dušam v Izraelu, ki so – kakor Simeon – 'pričakovali Izraelovo tolažbo' (Lk 2,25), kakor Ana 'upali na odrešenje Jeruzalema' (Lk 2,38). Stari Simeon je govoril o meču, ki bo presunil tvojo dušo (prim. Lk 2,35), o znamenju nasprotovanja, ki bo tvoj Sin na tem svetu. Ko se je potem začelo Jezusovo javno delovanje, si se morala umakniti, da je mogla rasti nova družina, ki jo je on prišel osnovat in ki naj bi rasla iz tistih, ki njegovo besedo poslušajo in izpolnjujejo (prim. Lk 11,27s). Pri vsej veličini in veselju prvega razcveta Jezusovega delovanja si morala vendar že v nazareški shodnici izkusiti resnico besede o 'znamenju nasprotovanja' (prim. Lk 4,28sl). Tako si doživljala naraščajočo silo sovražnosti in zavrnitve, ki se je vedno bolj gostila okrog Jezusa vse do ure križa, ko si morala videti Odrešenika sveta, Davidovega sina, Sina Božjega umirati med hudodelcema kot neuspelega, v posmeh izpostavljenega. V tisti uri si v svoji notranjosti gotovo znova poslušala angelovo besedo, s katero je odgovoril na tvojo prestrašenost v trenutku obljube: 'Ne boj se, Marija!' (Lk 1,30). Kolikokrat je Gospod, tvoj Sin, isto izrekel svojim učencem: Ne bojte se! Jezusovo 'kraljestvo' je bilo drugačno, kakor so si ga ljudje mogli zamišljati. Začelo se je v tisti uri, in to 'kraljestvo' ne bo imelo konca. Tako ti ostajaš sredi učencev kot njihova mati, kot mati upanja. Sveta Marija, mati Božja, naša mati, uči nas s teboj verovati, upati in ljubiti. Pokaži nam pot v njegovo kraljestvo.

Angel Gospodov, nedelja, 3. februar 2013
Današnji evangelij, vzet iz četrtega poglavja Lukovega evangelija, je nadaljevanje tistega iz prejšnje nedelje. Spet smo v shodnici v Nazaretu, v kraju, kjer je Jezus odraščal in kjer so vsi poznali njega in njegovo družino. Sedaj se je, potem ko je bil nekaj časa odsoten, vrnil na nek nov način. Med sobotnim bogoslužjem je bral Izaijevo prerokbo o Mesiju ter naznanil njeno izpolnitev tako, da so lahko razumeli, da se ta beseda nanaša nanj in da je Izaija govoril o Njem. To dejstvo je med Nazarečani prebudilo osuplost. Po eni strani 'so mu vsi pritrjevali in se čudili besedam milosti, ki so prihajale iz njegovih ust' (Lk 4,22). Sveti Marko poroča, da so mnogi dejali: 'Od kod njemu to? Kakšna je ta modrost, ki mu je dana?' (Mr 6,2). Po drugi strani pa so ga rojaki zelo dobro poznali: 'Je eden od nas. Le kaj si domišlja, da je!' (Jezusovo otroštvo, 11). 'Ali ni to Jožefov sin?' (Lk 4,22), kot bi hoteli reči: po čem pa se lahko steguje en mizar iz Nazareta?

Ravno zato, ker je poznal to njihovo zaprtost, ki potrjuje pregovor 'nobenega preroka ne sprejemajo v domačem kraju', se je obrnil na navzoče v njihovi shodnici z besedami, ki zvenijo izzivalno. Navedel je namreč dva čudeža, ki sta ju storila velika preroka Elija in Elizej dvema ne izraelskima osebama, da bi pokazal, da je včasih več vere zunaj Izraela. Ob tem je bil njihov odziv enodušen. Vsi so vstali, ga vrgli ven in celo skušali pahniti v prepad. Toda on je z izjemno mirnostjo šel po sredi med njimi in je odhajal. Ob tem se čisto spontano sprašujemo, kako to, da je Jezus hotel izzvati ta razkol? Na začetku so ga namreč ljudje občudovali in bi lahko pri njih dosegel neko odobravanje... In ravno to je to. Jezus ni hotel iskati odobravanja ljudi, ampak, kakor bo na koncu rekel Pilatu, 'pričevati za resnico' (Jn 18,37). Pravi prerok ne uboga nikogar, razen Boga in je v službi resnice pripravljen osebno plačati za to. Res je, da je Jezus prerok ljubezni, a tudi ljubezen je iz resnice. Še več, ljubezen in resnica sta dve imeni za isto resničnost, dve imeni Boga. V današnjem bogoslužju odzvanjajo tudi te besede svetega Pavla: 'Ljubezen... se ne ponaša, se ne napihuje, ne sramoti, ne išče svojega, se ne pusti razdražiti, ne misli hudega, ne veseli se krivice, veseli pa se resnice' (1Kor 13,4-6). Verovati v Boga pomeni, odpovedati se lastnim predsodkom ter sprejeti konkretno obličje, v katerem se je On razodel: človeka Jezusa iz Nazareta. Po tej poti pa pridemo do tega, da ga prepoznamo in mu služimo v drugih.

V tem nas razsvetljuje Marijina drža. Kdo je bil bolj domač z Jezusovo človeškostjo kot ona? Toda nikoli se ni zaradi tega pohujšala, kot so se nazareški rojaki. V svojem srcu je ohranjala skrivnost in jo je vedno bolj in vedno znova znala sprejemati na poti vere, vse do noči križa in polne svetlobe vstajenja. Marija, pomagaj nam v zvestobi in veselju prehoditi to pot.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, nedelja, 31. januar 2016
Dragi bratje in sestre, dober dan! Tudi današnja evangeljska pripoved nas kakor prejšnjo nedeljo vodi v shodnico v Nazaret, v galilejsko vas, kjer je Jezus odraščal v družini in so ga zato vsi poznali. On, ki je pred kratkim odšel in začel svoje javno delovanje, se je sedaj prvič vrnil ter se predstavil skupnosti, zbrani na sobotni dan v shodnici. Prebral je odlomek preroka Izaija, ki govori o prihodnjem Mesiji in na koncu razglasil: »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali« (Lk 4,21).

Jezusovi sovaščani, ki so bili najprej navdušeni in očarani, so začeli pačiti obraze, godrnjati med seboj in govoriti, zakaj ta, ki se ima za Gospodovega maziljenca, ne ponovi tu v svojem kraju čudežev, ki jih je storil, kakor se govori, v Kafarnáumu ter po okoliških vaseh. Tedaj je Jezus zatrdil: »Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju« (v. 24), ter se skliceval na velika preroka preteklosti Elija in Elizeja, ki sta delala čudeže poganom, da bi tako razkrinkala nevernost svojega ljudstva. V tem trenutku so navzoči postali užaljeni, besni vstali, vrgli ven Jezusa ter ga hoteli vreči v prepad. Toda On je z močjo svojega miru »šel sredi med njimi in je odhajal« (v. 30), kajti njegova ura še ni prišla.

Ta odlomek evangelista Luka ni preprosto pripoved o prepiru med vaščani, kakor se včasih zgodi tudi v naših četrtih, zaradi nevoščljivosti in ljubosumnosti, temveč da izpostavi skušnjavo, kateri je veren človek vedno izpostavljen in od katere se je potrebno odločno distancirati. V čem je ta skušnjava? To je skušnjava, da imamo vero kot nekaj, v kar človek vloži in se mora zato posledično pogajati z Bogom za svoje interese. Gre pa ravno nasprotno za to, da sprejmemo razodetje Boga, ki je Oče in ki skrbi za vsako stvaritev, tudi za tisto, ki je v očeh ljudi najmanjša in nepomembna. Jezusova preroška služba pa je ravno v oznanilu, da ni nobena človekova pogojenost vzrok tega, da bi ga Oče izključil iz svojega srca. To je edini privilegij v Božjih očeh, da nimamo privilegijev, da nimamo botrov pri izročitvi se v njegove roke.

 »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali« (Lk 4,21). 'Danes', ki ga je Jezus tisti dan naznanil, velja za vsako obdobje, namenjen je tudi nam na tem trgu, in nas spominja na aktualnost in nujnost zveličanja, ki ga je Jezus prinesel človeštvu. Bog prihaja namreč naproti možem in ženam vseh časov ter krajev in sicer v njihovih konkretnih situacijah v katerih se nahajajo. Prihaja naproti tudi nam. Vedno On stori prvi korak. Prihaja k nam na obisk s svojim usmiljenjem, da bi nas dvignil iz prahu naših grehov. Prihaja, da nas prime za roko in dvigne iz brezna, v katerega smo padli zaradi svoje ošabnosti. Vabi nas, naj sprejmemo tolažečo resnico evangelija ter da hodimo po poteh dobrega. A vedno nas pride On iskat in najti.

Prav gotovo je bila tisti dan v shodnici tudi Mati Marija. Lahko si predstavljamo, kako je to odmevalo v njenem srcu, torej majhen predokus tega pod križem, ko je videla, kako so Jezusa najprej občudovali, zatem izzivali in mu na koncu grozili s smrtjo. Ona je v svojem srcu polnem vere, vse to ohranjala. Naj nam ona pomaga spreobrniti se od boga čudežev k čudežu Boga, ki je Jezus Kristus.

Angel Gospodov, nedelja, 3. februar 2019
Dragi bratje in sestre, dober dan! Prejšnjo nedeljo nam je bogoslužje predlagalo dogodek shodnice v Nazaretu, kjer je Jezus bral odlomek iz preroka Izaija in na koncu razodel, da so se te besede »danes« izpolnile v Njem.

Jezus se je predstavil kot tisti, nad katerim se je ustavil Gospodov Duh, Sveti Duh, ki ga je mazilil in poslal, da izpolni poslanstvo zveličanja za človeštvo. Današnji evangelij (prim. Lk 4,21-30) je nadaljevanje te pripovedi in nam predstavlja čudenje rojakov, ko so videli, da si nekdo iz njihovega kraja, »Jožefov sin« (v. 22), domišlja, da je Kristus, poslani od Očeta.

Jezus s svojo sposobnostjo pronicanja v misli in srca takoj razume, kaj mislijo njegovi rojaki, ki so mnenja, da On, ki je eden izmed njih, mora dokazati to svoje čudno domišljanje tako, da stori tam, v Nazaretu čudeže, kakor je to storil v bližnjih krajih (prim. v. 23). Jezus pa noče in ne more sprejeti te logike, saj ni v skladu z Božjim načrtom. Bog namreč hoče vero, oni pa hočejo čudeže, znamenja. Bog hoče zveličati vse, oni pa hočejo Mesijo za svojo korist. Da bi razložil logiko Boga, je Jezus uporabil zgled dveh velikih starodavnih prerokov Elije in Elizeja, ki ju je Bog poslal ozdraviti in rešiti ne judovski osebi, torej izmed drugih ljudstev, a ki sta zaupali njegovi besedi.

Pred tem povabilom, da odprejo svoje srce zastonjskosti in vesoljnosti zveličanja se nazareški meščani uprejo in celo zavzamejo nasilno držo, ki se je izrodila do te mere, »da so vstali, ga vrgli iz mesta in odvedli na previs hriba…, da bi ga pahnili v prepad« (v. 29). Prvotno občudovanje se je spremenilo v agresivnost, v upor proti Njemu.

Ta evangelij nam pokaže, kako se je Jezusovo javno delovanje začelo z zavrnitvijo in z grožnjo s smrtjo, in to začuda s strani njegovih rojakov. Jezus, da bi živel poslanstvo, ki mu ga je zaupal Oče, dobro ve, da se mora soočiti z naporom, z zavrnitvijo, s preganjanjem in s porazom. Trda zavrnitev pa ni vzela Jezusu poguma, niti ni zaustavila njegove poti in rodovitnosti njegovega preroškega delovanja. On gre naprej po svoji poti (prim. v. 30), zaupajoč v Očetovo ljubezen.

Tudi danes je za svet potrebno, da vidi v Gospodovih učencih preroke, torej pogumne in vztrajne osebe, ki odgovorijo na krščansko poklicanost. Osebe, ki sledijo »spodbudi« Svetega Duha, ki jih pošilja oznanjat upanje in zveličanje revnim, izključenim. Osebe, ki sledijo logiki vere in ne utopiji. Osebe, ki se brez kakršnih koli privilegijev ali izključevanj posvečajo služenju vsem. Z nekaj besedami: osebe, ki se odprejo in sprejmejo vase Očetovo voljo in si zvesto prizadevajo pričevati jo drugim.