Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 3. nedeljo med letom
Neh 8,2-4.5-6.8-10
In duhovnik Ezra je dal prinesti postavo pred zbor, pred može in žene, in pred vse tiste, ki so ji mogli z razumevanjem prisluhniti. To je bilo prvi dan sedmega meseca. Na trgu pred Vodnimi vrati je bral iz nje, od trenutka, ko se je zdanilo, do popoldneva, pred možmi in ženami in pred tistimi, ki so mogli umeti. Ušesa vsega ljudstva so bila obrnjena proti knjigi postave. Pismouk Ezra je stal na lesenem odru, ki so ga za to pripravili, in poleg njega so stali: na njegovi desni Matitjá, Šemaá, Anajá, Urijá, Hilkijá in Maasejá; na njegovi levici pa Pedajá, Mišaél, Malkijá, Hašúm, Hašbadána, Zeharjá in Mešulám. Ko je Ezra, ki je stal višje od ljudstva, odprl knjigo pred očmi vsega ljudstva, je vse ljudstvo vstalo. Ezra je hvalil Gospoda, velikega Boga, vse ljudstvo pa je s povzdignjenimi rokami odgovarjalo: »Amen! Amen!« Pripognili so se ter poklonili Gospodu z obrazom do zemlje. In brali so iz knjige Božje postave po odstavkih, razlagali pomen, da so mogli razumeti, kar so brali. Tedaj so Nehemija, ki je bil upravnik, duhovnik ter pismouk Ezra in leviti, ki so poučevali ljudstvo, rekli vsemu ljudstvu: »Ta dan je svet Gospodu, vašemu Bogu. Ne žalujte in ne jokajte!« Vse ljudstvo je namreč jokalo, ko so slišali besede postave. Dalje jim je rekel: »Pojdite, nasitite se s tolstim mesom in se napijte sladkega vina. Pošljite delež tudi tistemu, ki nima nič pripravljeno. Kajti svet je ta dan našemu Gospodu. Ne bodite žalostni, kajti Gospodovo veselje je vaša moč.«
1Kor 12,12-30
Kakor je namreč telo eno in ima veliko udov, vsi telesni udje pa so, čeprav jih je mnogo, eno telo, tako tudi Kristus. Saj smo bili namreč v enem Duhu mi vsi krščeni v eno telo, naj bomo Judje ali Grki ali sužnji ali svobodni, in vsi smo pili enega Duha. Tudi telo namreč ni iz enega uda, ampak iz mnogih. Če bi noga rekla: »Ker nisem roka, ne spadam k telesu,« mar zaradi tega ne spada k telesu. In če bi uho reklo: »Ker nisem oko, ne spadam k telesu,« mar zaradi tega ne spada k telesu. Če bi bilo vse telo oko, kje bi bil sluh? Če bi vse bilo sluh, kje bi bil vonj? Tako pa je Bog postavil ude v telo, vsakega od njih, kakor je hotel. Če bi bilo vse en sam ud, kje bi bilo telo? Tako pa je mnogo udov, eno pa je telo. Ne more oko reči roki: »Ne potrebujem te,« tudi ne glava nogam: »Ne potrebujem vas.«
Ampak mnogo več, telesni udje, ki se zdijo slabotnejši, so še bolj potrebni, in tiste, za katere mislimo, da so manj častni za telo, obdajamo z obilnejšo častjo in tisti, ki so za nas neugledni, imajo obilnejši ugled, tisti pa, ki so za nas ugledni, tega ne potrebujejo. Toda Bog je sestavil telo tako, da je dal prikrajšanemu obilnejšo čast, da ne bi bilo razdora v telesu, temveč, da bi udje enako skrbeli drug za drugega. In če en ud trpi, trpijo z njim vsi udje; če je en ud v slavi, se z njim veselijo vsi udje.
Vi pa ste Kristusovo telo in vsak zase udje. Tiste pa, ki jih je Bog postavil v Cerkvi, jih je: prvič apostole, drugič preroke, tretjič učitelje; potem moči, potem milostne darove ozdravljanj, pomoči, vodenja, raznovrstnih jezikov. Mar so vsi apostoli? Mar so vsi preroki? Mar so vsi učitelji? Mar imajo vsi moči? Mar imajo vsi milostne darove ozdravljanj? Mar vsi govorijo jezike? Mar vsi razlagajo?
Lk 1,1-4;4,14-21
Ker so že mnogi poskušali urediti poročilo o dogodkih, ki so se dopolnili med nami, kakor so nam jih izročili tisti, ki so bili od začetka očividci in služabniki besede, sem sklenil tudi jaz, ko sem od začetka vse natančno poizvedel, tebi, spoštovani Teófil, to po vrsti popisati, da spoznaš zanesljivost naukov, v katerih si bil poučen.
Jezus se je v môči Duha vrnil v Galilejo in glas o njem se je razširil po vsej okolici. Učil je po njihovih shodnicah in vsi so ga slavili.
Prišel je v Nazaret, kjer je odraščal. V soboto je po svoji navadi šel v shodnico. Vstal je, da bi bral, in podali so mu zvitek preroka Izaija. Odvil je zvitek in našel mesto, kjer je bilo zapisano:
Duh Gospodov je nad menoj,
ker me je mazilil,
da prinesem blagovest ubogim.
Poslal me je, da oznanim jetnikom oproščenje
in da bo slepim vrnjen vid,
da izpustim zatirane na prostost,
da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu.
Nato je zvitek zvil, ga vrnil služabniku in sédel. Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj. In začel jim je govoriti: »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali.«
Razlaga cerkvenih očetov
Lk 1,1-4
Origen pravi: »Sveti Duh je dal Cerkvi en sam evangelij v štirih knjigah.« Sv. Ambrož nadaljuje Origenovo misel: »Evangelist Luka nam ni dal nepristranske in nevtralne pripovedi, temveč opis, ki ima namen prepričati ter spreobrniti, bogat s kristološko vsebino.« Sv. Atanazij pravi: »Luka se opira na pričevanja tistih, ki so videli in poslušali Jezusa in mu tako posredovali izročilo o zakramentih in o Kristusu. Teofil predstavlja posebne bralce, torej skupnost tistih, ki ljubijo Boga, kot so krščeni in katehumeni, in želijo biti za vedno zvesti evangeliju.« Origen doda: »Namen Lukovega evangelija je vera, ki je v polnosti poučena, trdna in ki bo ohranjena vse do končnega zveličanja. Do takšne vere pridemo preko branja evangelija, torej s katehetskim branjem, da bi tako bili skrbno in v vsem postopoma poučeni o dogodkih, ki jih evangelij pripoveduje.«
Lk 4,14-21
Origen pravi: »Luka piše, da se je Jezus vrnil z močjo Duha. S tem je nakazal, kako se moč Duha izraža v Jezusovem poučevanju v shodnici.« Sv. Efrem Sirski pa opaža, da je v »Jezusovem poučevanju tedenski ritem, od sobote do sobote, od sinagoge do sinagoge, od enega bogoslužnega konteksta do drugega.« Sv. Ciril Aleksandrijski pa pravi, da »je Jezusovo poučevanje na ljudstvo naredilo globok vtis, saj se je o njem govorilo po vsej Galileji. Glas o njem se je širil zaradi čudežev, ki jih je delal kot Božji Sin.«
Origen razlaga: » Jezus je šel v nazareško shodnico in prebral Iz 61. Ni naključje, da je odprl zvitek in našel poglavje, ki prerokuje o njem, ampak je tudi to delo Božje previdnosti, da se je sedaj po njem začela mesijanska doba zveličanja. Jezus je namreč potem, ko je končal z branjem in je nastala tišina polna pričakovanja, dejal: 'Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali' (Lk 4,21). Sveti Ciril Aleksandrijski zatrjuje, da je »'danes', ki je med prvim in drugim Kristusovim prihodom, vezan na sposobnost vernika, da posluša in se pokesa.« Ko Origen pridiga o Jezusovem govoru v Nazaretu, ko so bile 'oči vseh v shodnici uprte Vanj' (Lk 4,20), se zdi, da nagovarja nas: »Tudi danes, če želite, v tem zboru so vaše oči uprte v Zveličarja. Ko boš namreč ti obrnil svoj najgloblji pogled srca k zrenju Modrosti ter Resnice in edinega Božjega Sina, tedaj bodo tvoje oči videle Boga. O, srečen zbor tistih, o katerih Sveto pismo pravi, da so bile njih oči uprte Vanj! O koliko si želim, da bi tudi ta zbor bil deležen podobnega pričevanja, da bi oči vseh, nekrščenih, vernikov, žena, mož in otrok, torej ne telesne, temveč oči duše gledale Jezusa!« (Homilija o Lukovem evangeliju 32,6).
Misli Benedikta XVI.
Ob »polnosti časov« (cf. Gal 4,4) je Gospodov angel oznanil nazareški Devici, da bo Sveti Duh, »moč Najvišjega«, prišel nadnjo in jo obsenčil. Zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin. (cf. Lk 1,35). Po besedah preroka Izaija bo Mesija tisti, na komer bo počival Gospodov Duh (cf. 11,1–2; 42,1). Prav na to prerokbo se navezuje Jezus, ko je začel javno delovati v sinagogi v Nazaretu. Na veliko presenečenje navzočih je rekel: »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, da oznanim jetnikom oproščenje in da bo slepim vrnjen vid, da izpustim zatirane na prostost, da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu« (Lk 4,18–19; cf. Iz 61,1–2). Ko je nagovoril navzoče, je te preroške besede obrnil nase, rekoč: »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali« (Lk 4,21).
Današnji evangelij nam torej pravi, da je Jezus Kristus, maziljen od Očeta v Svetem Duhu in je tako resnični in večni evangelizator. »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim« (Lk 4,18). To Kristusovo poslanstvo, to novo gibanje, se nadaljuje v prostoru in času skozi stoletja in na vseh celinah. To gibanje, ki izhaja od Očeta, prinaša v moči Duha veselo oznanilo ubogim vseh časov, ubogim v materialnem, kakor v duhovnem pomenu. Cerkev je prvo in potrebno orodje pri tem Kristusovem delu, saj je z njim združena kot telo z glavo. »Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam« (Jn 20,21). Tako je rekel Vstali svojim učencem in ko je dihnil vanje, je dodal: »Prejmite Svetega Duha« (v. 22). Bog je po Jezusu Kristusu prvi evangelizator sveta. Kristus sam pa je hotel svoje poslanstvo posredovati Cerkvi. To je storil in še nadaljuje vse do konca sveta tako, da izliva Svetega Duha na svoje učence, torej istega Duha, ki je prišel Nadenj in je ostal v Njem med vsem njegovim zemeljskim življenjem ter mu dajal moč, da oznani jetnikom oproščenje in da slepim vrne vid, da izpusti zatirane na prostost, da oznani leto, ki je ljubo Gospodu (prim. Lk 4,18-19).
Benedikt XVI. je v posinodalni apostolski spodbudi Cerkev na Bližnjem vzhodu zapisal: Škofje morajo skrbeti za to, da zagotovijo duhovnikom, njihovim najožjim sodelavcem dostojno bivanje, da se ne bi ti izgubljali v iskanju »zemeljskih« stvari, temveč se bi lahko vredno posvetili Božjim stvarem ter svojemu pastoralnemu poslanstvu. Sicer pa, kdor pomaga ubožcu, si služi nebesa! Sveti Jakob vztraja pri dolžnem spoštovanju do ubogega, pri njegovi veličini ter o njegovem pravem mestu v skupnosti (prim. Jak 1,9-11; 2,1-9). Zato je potrebno takšno upravljanje z dobrinami, da le to postane kraj učinkovitega oznanjevanja Jezusovega osvobajajočega sporočila: »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, da oznanim jetnikom oproščenje in da bo slepim vrnjen vid, da izpustim zatirane na prostost, da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu« (Lk 4,18-19). Zvesti upravitelj je tisti, ki je razumel, da je samo Gospod dragoceni biser (prim. Mt 13,45-46) in da je samo On resnični zaklad (prim. Mt 6,19-21; 13,44). O da bi lahko škofje zgledno pričevali o tem svojim duhovnikom, semeniščnikom ter vernikom!
Ta brezmejna pot popolnosti je namenjena vsem nam, če je le 'pogled našega srca' usmerjen k zrenju Modrosti in Resnice, ki je Jezus Kristus. Ko Origen pridiga o Jezusovem govoru v Nazaretu, ko so bile 'oči vseh v shodnici uprte Vanj' (Lk 4,20), se zdi, da nagovarja nas: 'Tudi danes, če želite, v tem zboru so vaše oči uprte v Zveličarja. Ko boš namreč ti obrnil svoj najgloblji pogled srca k zrenju Modrosti ter Resnice in edinega Božjega Sina, tedaj bodo tvoje oči videle Boga. O, srečen zbor tistih, o katerih Sveto pismo pravi, da so bile njih oči uprte Vanj! O koliko si želim, da bi tudi ta zbor bil deležen podobnega pričevanja, da bi oči vseh, nekrščenih, vernikov, žena, mož in otrok, torej ne telesne, temveč oči duše gledale Jezusa!' (Homilija o Lukovem evangeliju 32,6).
Angel Gospodov, nedelja, 27. januar 2013
Današnje bogoslužje nam skupaj predstavlja dva različna odlomka iz Lukovega evangelija. Najprej je uvod (1,1-4), namenjen nekemu »Teofilu«. To ime namreč v grščini pomeni »Božji prijatelj«, zato lahko v njem vidimo vsakega vernika, ki se odpre Bogu ter želi spoznati evangelij. Drugi odlomek (4,14-21) pa nam prestavlja Jezusa, ki je »z močjo Duha«, šel na sobotni dan v nazareško shodnico. Kot pravi vernik se Gospod ni izognil tedenskemu bogoslužnemu ritmu, ampak se je pridružil bogoslužnemu zboru svojih rojakov pri molitvi in poslušanju Pisma. Pri obredu je bilo predvideno branje enega odlomka iz Tore (Postave) ali iz Prerokov, kateremu je sledila razlaga. Tistega dne je Jezus vstal, da bi bral. Našel je odlomek preroka Izaija, ki se takole začenja: »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil. Poslal me je, da prinesem blagovest ubogim« (Iz 61,1-2). Origen razlaga: »Ni naključje, da je odprl zvitek in našel poglavje, ki prerokuje o njem, ampak je tudi to delo Božje previdnosti« (Homilije o Lukovem evangeliju 32,3). Jezus je namreč potem, ko je končal z branjem in je nastala tišina polna pričakovanja, dejal: »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali« (Lk 4,21). Sveti Ciril Aleksandrijski zatrjuje, da je »danes«, ki je med prvim in drugim Kristusovim prihodom, vezan na sposobnost vernika, da posluša in se pokesa (prim. PG 69, 1241). V še bolj radikalnem smislu pa je Jezus sam ta »zveličavni danes« v zgodovini, saj vodi k popolni izpolnitvi odrešenja. Pojem »danes«, tako ljub svetemu Luku (prim. 19,9; 23,43), evangelist uporablja skupaj z njemu najljubšim kristološkim nazivom »zveličar« (sōtēr). Ta je navzoč v angelovih besedah pastirjem: »Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Zveličar, ki je Kristus, Gospod« (Lk 2,11).
Dragi prijatelji, ta odlomek nagovarja »danes« tudi nas. Predvsem, da razmislimo, kako preživljamo nedeljo, kot dan za počitek in za družino, predvsem pa kot dan, ki ga posvetimo Gospodu tako, da se udeležimo evharistije, med katero se hranimo s Kristusovim telesom in krvjo ter z njegovo Besedo življenja. Nadalje nas ta evangelij v današnjem tako razpršenem in raztresajočem času vabi, da se vprašamo o naši sposobnosti poslušanja. Preden lahko govorimo o Bogu in z Bogom, ga je treba poslušati. Bogoslužje Cerkve je »šola« poslušanja Gospoda, ki nam govori. Končno pa nam tudi pove, da lahko vsak trenutek postane ugoden »danes« za naše spreobrnjenje. Vsak dan lahko postane »zveličavni danes«, saj je zveličanje zgodovina, ki se nadaljuje za Cerkev ter za vsakega Kristusovega učenca. To je krščanski smisel carpe diem, pograbi dan, v katerem te Bog kliče, da ti podari zveličanje!
Naj bo Devica Marija vedno naš zgled in naša voditeljica, da bomo zmogli vsak dan našega življenja prepoznati in sprejeti navzočnost Boga, našega Zveličanja in Zveličarja vsega človeštva.
Misli papeža Frančiška
Angel Gospodov, nedelja, 24. januar 2016
Dragi bratje in sestre, dober dan! V današnjem evangeliju evangelist Luka preden predstavi Jezusov programski govor v Nazaretu, kratko povzame njegovo evangelizatorsko dejavnost. To dejavnost Jezus udejanja z močjo Svetega Duha. Njegova beseda je izvirna, saj razodeva smisel Svetega pisma, in njegova beseda ima moč, saj ukazuje celo nečistim duhovom in ti ga ubogajo (prim. Mr 1,17). Jezus je drugačen kot učitelji njegovega časa. Na primer Jezus ni ustanovil šole za proučevanje postave, temveč je šel okoli in povsod pridigal ter poučeval, torej po shodnicah, cestah, po hišah. Jezus je drugačen tudi od Janeza Krstnika, ki naznanja skorajšnjo Božjo sodbo, medtem ko Jezus oznanja Očetovo odpuščanje.
Sedaj pa tudi mi, predstavljajmo si, vstopimo v shodnico v Nazaretu, vasici v kateri je Jezus živel in odraščal vse do svojih trideset let. To, kar se je tam zgodilo, je zelo pomemben dogodek, ki zariše Jezusovo poslanstvo. Vstal je, da bi bral Sveto pismo. Odprl je zvitek preroka Izaija in izbral odlomek, v katerem je napisano: »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim« (Lk 4,18). Zatem je po trenutku tišine, polne pričakovanja in med splošnim začudenjem, rekel: »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali« (v. 21).
Evangelizirati uboge je Jezusovo poslanstvo, kot on pravi. To je tudi poslanstvo Cerkve in vsakega krščenega v Cerkvi. Biti kristjan in biti misijonar je eno in isto. Oznanjati evangelij z besedami, bolj kot z njimi z življenjem, je osnovni namen krščanske skupnosti ter vsakega njenega člana. Tu je zaznati, da je Jezus namenil blagovest vsem, ne da bi kogar izključil, obrobne…
Pomeni približati se jim, streči jim, osvoboditi jih iz zatiranja in vse to v imenu in z Duhom Kristusa, saj je on Evangelij Boga, On je Usmiljenje Očeta, On je Božja osvoboditev, ki je postal ubog, da bi nas obogatil s svojim uboštvom. Izaijevo besedilo, okrepljeno z majhnimi Jezusovimi dodatki nakazuje, da je mesijansko naznanilo Božjega kraljestva prišlo med nas in je naslovljeno predvsem obrobnim, zapornikom in zatiranim.
Prav gotovo v Jezusovem času te osebe niso bile v središču verske skupnosti. Vprašajmo se: Smo danes, v naših župnijskih skupnostih, v združenjih, v gibanjih, zvesti Jezusovemu programu? Je evangelizacija revnih, prinašati jim blagovest, prednostna naloga? Pozor, tu ne gre za socialno pomoč, še manj za politično dejavnost. Gre za to, da ponudimo moč Božjega evangelija, ki spreobrača srca, zdravi rane, preoblikuje človeške in družbene odnose glede na logiko ljubezni. Ubogi so namreč v središču evangelija.
Devica Marija, Mati evangelizatorjev, naj nam pomaga, da bomo močno začutili lakoto in žejo, ki je v svetu po evangeliju, še posebej v srcu in v mesu revnih. Naj izprosi vsakemu od nas in vsaki krščanski skupnosti, da bomo konkretno pričevali usmiljenje, veliko Usmiljenje, ki nam ga je Kristus podaril.
Panama, homilija, nedelja, 27. januar 2019
»Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj. In začel jim je govoriti: 'Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali.'« (glej Lk 4,20-21). Evangelij na ta način opiše začetek Jezusovega javnega delovanja. Prikaže ga v shodnici, ki ga je videla odraščati, obdanega z znanci in s sosedi. To je pomemben trenutek v Učiteljevem življenju, ko se je otrok, ki se je učil in je rastel sredi tiste skupnosti, postavil na noge in začel govoriti, da bi oznanjal in uresničil Božje sanje. Beseda, ki se je do takrat oznanjala samo kot obljuba prihodnosti, se je z Jezusovimi usti lahko izrekla samo v sedanjosti, s tem ko je postala realnost: »Danes se je izpolnilo«.
Jezus razodene »Božji zdaj«, ki nam prihaja naproti, da bi tudi nas poklical, naj prinesemo ubogim blagovest, oznanimo jetnikom prostost in oznanimo leto Gospodove milosti (glej Lk 4,18-19). To je »Božji zdaj«, ki z Jezusom postane sedanjost, postane obličje, meso, ljubezen usmiljenja, ki ne čaka na idealne ali popolne situacije, da bi se izrazila, ne sprejema opravičila za svojo uresničitev. On je »Božji čas«, ki naredi vsako situacijo in vsak prostor za prava in primerna. V Jezusu se začne in zaživi obljubljena prihodnost.
Kdaj? Zdaj. A niso se vsi, ki so ga takrat v shodnici poslušali, čutili povabljeni ali sklicani. Niso bili vsi sosedje iz Nazareta pripravljeni verjeti nekomu, ki so ga poznali in so ga videli odraščati in ki jih je vabil, naj uresničijo sanje zdaj. Nasprotno, govorili so: »Ali ni to Jožefov sin?«
Tudi nam se lahko zgodi ista stvar. Ne verjamemo vedno, da je Bog lahko zelo konkreten in vsakdanji, zelo blizu in realen, še manj da je navzoč in deluje po neki poznani osebi, kakor je to lahko sosed, prijatelj, družinski član. Ne verjamemo vedno, da nas Gospod lahko povabi, naj delamo in si umažemo roke skupaj z Njim v njegovem kraljestvu na tako preprost, a odločilen način. Stane nas, če sprejmemo, da je božja ljubezen vedno konkretna in skorajda izkustvena v zgodovini z vsemi svojimi bolečimi in častitljivimi pripetljaji.
Nemalokrat se obnašamo kakor nazareški sosedje, raje imamo »Boga na daljavo«: lepega, dobrega, velikodušnega, a oddaljenega in ki ne nadleguje. Kajti bližnji in vsakdanji Bog, prijatelj in brat, od nas zahteva, da se učimo bližine, vsakdanjosti in predvsem bratstva. Ni se hotel razodeti na angelski ali spektakularen način, ampak nam je hotel dati bratski in prijateljski obraz, konkreten in domač. Bog je realen, ker je ljubezen realna, Bog je konkreten, ker je ljubezen konkretna. In ravno ta konkretnost ljubezni je to, kar predstavlja enega od bistvenih elementov življenja kristjanov.
Tudi mi smo v isti nevarnosti kakor ljudje iz Nazareta, kadar hoče evangelij v naših skupnostih postati konkretno življenje, mi pa začnemo govoriti: »Ti otroci, ali niso Marijini, Jožefovi, niso bratje od tistega …? Ali niso to otroci, ki smo jim pomagali odraščati? Ali ni to tisti, ki je vedno razbijal okna s svojo žogo?« Ta, ki se je rodil po preroštvu in je oznanjal Božje kraljestvo, postane udomačen in osiromašen. Hoteti udomačiti Božjo besedo je stvar vseh časov.
To se lahko zgodi tudi mladim, in sicer vsakokrat, ko mislijo, da je njihovo poslanstvo, njihova poklicanost, celo njihovo življenje obljuba, ki velja samo za prihodnost in nima ničesar opraviti z njihovo sedanjostjo. Kakor da bi biti mlad bil sinonim za »čakalnico«, kjer vsak čaka na svojo uro. In »medtem« ko čaka, si za vas izmislimo ali pa si vi sami izmislite prihodnost, ki je higiensko dobro zapakirana in brez posledic, dobro zastavljena in zagotovljena s celotnim »zavarovanjem«. To je »fikcija« vesela. Tako vas »umirimo« in vas uspavamo, da ne boste povzročali hrupa, da ne boste zastavljali vprašanj sami sebi in drugim, da ne boste premišljevali o sebi in drugih. In sredi tega »medtem« vaše sanje izgubijo naboj, otopijo in postanejo pritlehne »iluzije«, majhne in žalostne, samo zato, ker mislimo ali mislite, da ni še vašega »zdaj«; da ste preveč mladi, da bi se vključili v sanje in gradili jutri.
Eden od rezultatov sinode je bilo bogastvo srečanja in predvsem poslušanja. Bogastvo poslušanja med generacijami, bogastvo izmenjave in vrednost spoznanja, da potrebujemo drug drugega, da se moramo potruditi ter širiti prostore, kjer se lahko že danes vključimo v sanjanje in izgrajevanje jutrišnjega dne. Vendar ne izolirani, ampak združeni, s tem ko ustvarjamo skupni prostor. Prostor, ki se ne poklanja in ga ne zadenemo na loteriji; prostor, za katerega se tudi vi morate boriti.
Kajti vi, dragi mladi, niste prihodnost, ampak ste »Božji zdaj«. On vas poziva skupaj in vas kliče v vaše skupnosti in mesta, da greste iskat stare starše in odrasle; da vstanete in skupaj z njimi spregovorite in uresničujete sanje, s katerimi vas je Gospod sanjal. Ne jutri, ampak zdaj, kajti tam, kjer je vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce (glej Mt 6,21). In to, v kar se zaljubite, ne bo osvojilo le vaše domišljije, ampak bo zaobjelo vse. To bo tisto, zaradi česar se boste zjutraj zbudili in vas bo spodbujalo v trenutkih utrujenosti, tisto, kar vam bo zlomilo srce in vas bo napolnilo s čudovitimi stvarmi, veseljem in hvaležnostjo. Začutite, da imate poslanstvo in se vanj zaljubite, in od tega bo vse odvisno. Lahko imamo vse, a če manjka strast ljubezni, bo manjkalo vsega. Pustimo, da nas Gospod zaljubi!
Za Jezusa ni »medtem«, ampak je ljubezen usmiljenja, ki želi prodreti v srce in ga osvojiti. Ta ljubezen želi biti naš zaklad, kajti v življenju ne obstaja »medtem« ali pa neka bežna moda. To je ljubezen darovanja, ki vabi k darovanju. Je konkretna, bližnja in realna ljubezen. Je praznično veselje, ki se rodi, ko izberemo, da bomo del čudežnega ribolova upanja in ljubezni, solidarnosti in bratstva pred mnogimi pogledi, ki so paralizirani in ki paralizirajo zaradi strahu in izključenosti, špekulacije in manipulacije.
Bratje, Gospod in njegovo poslanstvo nista samo neka »medtem« v vašem življenju, nekaj mimobežnega, ampak sta naše življenje. Vse te dni nas je na poseben način kakor glasba spremljal Marijin fiat, zgodi se. Ne le da je verovala v Boga in v njegove obljube kot nekaj mogočega, ampak je verjela Bogu in je imela pogum, da je rekla »da« za soudeležbo v tem Gospodovem »zdaj«. Čutila je, da ima poslanstvo, zaljubila se je in to je bilo odločilno za vse.
Kakor se je zgodilo v nazareški shodnici, Gospod sredi med nami, med svojimi prijatelji in znanci, ponovno vstaja, jemlje zvitek in nam pravi: »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali.« (Lk 4,21). Ali želite živeti konkretnost njegove ljubezni? Vaš »da« naj še naprej ostaja vhodna vrata, da bo Sveti Duh podaril nove binkošti svetu in Cerkvi.
