Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 5. nedeljo med letom

Iz 6,1-2.3-8

V letu, ko je umrl kralj Uzíja, sem videl Gospoda, ki je sedèl visoko na vzvišenem prestolu in njegova vlečka je napolnjevala svetišče. Nad njim so stali serafi in vsak je imel po šest peruti: z dvema si je zakrival obraz, z dvema si je zakrival noge in z dvema je letel.

Drug drugemu so vzklikali in govorili:
»Svet, svet, svet je Gospod nad vojskami,
vsa zemlja je polna njegovega veličastva!«

Podboji vrat so se stresali od glasu vzklikajočih in hiša je bila polna dima. Tedaj sem rekel: »Gorje mi, izgubljen sem, ker sem mož nečistih ustnic, prebivam sredi ljudstva z nečistimi ustnicami in so moje oči videle kralja, Gospoda nad vojskami!«

Tedaj je priletel k meni eden izmed serafov in v svoji roki držal žerjavico, ki jo je bil s kleščami vzel z oltarja. Dotaknil se je mojih ust in rekel: »Glej, tole se je dotaknilo tvojih ustnic, tvoja krivda je izbrisana, tvoj greh je odpuščen.« In slišal sem glas Gospoda, ki je rekel: »Koga naj pošljem? Kdo bo šel za nas?« Rekel sem: »Tukaj sem, pošlji mene!«

1Kor 15,1-11

Naj vas spomnim bratje, na evangelij, ki sem vam ga oznanil, ki ste ga tudi sprejeli, v katerem tudi vztrajate, po njem ste na poti zveličanja, če se ga držite, kakor sem vam ga oznanil; razen če ste zaman sprejeli vero. Izročil sem vam namreč predvsem to, kar sem tudi prejel, da je Kristus umrl za naše grehe, kakor je v Pismih; in da je bil pokopan in da je tretji dan vstal, kakor je v Pismih. in da se je prikazal Kefu, nato dvanajsterim. Potem se je prikazal več kot petsto bratom hkrati, izmed katerih večina še sedaj živi, nekateri pa so zaspali. Potem se je prikazal Jakobu, nato vsem apostolom. Nazadnje za vsemi pa se je kot negodniku prikazal tudi meni. Jaz sem namreč najmanjši izmed apostolov, ki nisem vreden, da se imenujem apostol, ker sem preganjal Božjo Cerkev. Po Božji milosti pa sem to, kar sem, in njegova milost do mene ni postala prazna, ampak sem se bolj kakor oni vsi trudil, pa ne jaz, ampak Božja milost, ki je z menoj. Naj bom torej jaz ali oni: tako oznanjamo in tako ste sprejeli vero.

Lk 5,1-11

Ko je množica pritiskala nanj in poslušala Božjo Besedo, on pa je stal ob Genezareškem jezeru, je zagledal dva čolna, ki sta bila ob jezeru; ribiči so stopili iz njiju in izpirali mreže. Stopil je v enega izmed čolnov, bil je Simonov, in ga prosil, naj odrine malo od kraja. Sédel je in učil množico iz čolna. Ko pa je nehal govoriti, je rekel Simonu: »Odrini na globoko in vrzite svoje mreže za lov!« Simon mu je odgovoril in rekel: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, a na tvojo besedo bom vrgel mreže.« In ko so to storili, so zajeli veliko množino rib, da so se jim mreže trgale. Pomignili so tovarišem v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. Prišli so in napolnili oba čolna, tako da sta se potapljala. Ko je Simon Peter to videl, je padel Jezusu k nogam in rekel: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Nad ulovom rib, ki so jih zajeli, je osupnil on in vsi, ki so bili z njim, prav tako pa tudi Jakob in Janez, Zebedejeva sinova, ki sta bila Simonova družabnika. Tedaj je Jezus rekel Simonu: »Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi.« In ko so potegnili čolna na kopno, so pustili vse in šli za njim.

Razlaga cerkvenih očetov

Sv. Avguštin pravi: »Strokovni izraz ribolova je uporabljen po vsem odlomku zato, da bralec resno vzame podobo ribolova kot prispodobo Jezusovega delovanja in kot podobo sedanje Cerkve.« Podoba ribolova se navezuje na poslanstvo Cerkve. To je sv. Avguštin takole razlagal: »Dvakrat so učenci na Gospodov ukaz lovili. Najprej pred trpljenjem in drugič po vstajenju. V obeh ribolovih je upodobljena celotna Cerkev. Cerkev, kakršna je sedaj in kakršna bo po vstajenju od mrtvih. Sedaj sprejema množico, ki jo je nemogoče prešteti in so v njej tako dobri kot hudobni; po vstajenju pa bodo samo dobri« (Govori 248,1). Tudi sv. Maksim Torinski je videl Jezusovo navzočnost na barki kot podobo Cerkve. Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Čudežni ulov je prispodoba ulova ljudi preko službe milosti, ki utemeljuje Cerkev in ji daje rast vse do danes, saj Jezus preko pridiganja evangelija vodi ljudi v svojo Cerkev. Sv. Efrem Sirski pa pravi: »Kakor so se preroki trudili vso noč, tako tudi apostoli. En čoln predstavlja Jude in drug prenapoln pa pogane.« Sv. Ciril Aleksandrijski nadaljuje: »Peter kakor demoni prepozna v Jezusu Svetega od Boga. Prevzel ga je strah saj je pred tolikšno svetostjo prepoznal za grešnika.« Maksim Torinski zaključi: »Loviti ljudi pomeni pridigati jim, da je v Jezusu Božje kraljestvo in pripeljati jih v to kraljestvo preko zakramenta Cerkve.«

Misli Benedikta XVI.

Po poročilih evangelistov Marka (1,16-20) in Mateja (4,18-22) je prizorišče poklicanja prvih apostolov Galilejsko jezero. Jezus je malo prej začel z oznanjevanjem Božjega kraljestva, ko se je njegov pogled spustil na dve dvojici bratov: Simona in Andreja, Jakoba in Janeza. Bili so ribiči in so bili zaposleni s svojim vsakdanjim delom. Metali so mreže in jih popravljali. A čakal jih je drugačen ribolov. Jezus jih je poklical z odločnostjo in so šli rade volje za njim. Od tedaj so bili »ribiči ljudi« (prim. Mr 1,17; Mt 4,19). Luka je sicer sledil istemu izročilu, a je njegov opis natančnejši (5,1-11). Opis kaže pot vere prvih učencev, pri čemer je pojasnjeno, da so zaslišali vabilo k hoji za Jezusom potem, ko so slišali prvo Jezusovo pridigo in zvedeli za prve čudeže, ki jih je napravil. Prav posebej čudežni ribolov sestavlja neposredno povezavo in je simbol za poslanstvo, ki jim je kot ribičem ljudi naloženo. Usoda teh »poklicanih« bo odtlej tesno povezana z Jezusovo usodo. Apostol je »poslani«, a še prej je Jezusov »ekspert«, izvedenec.

Evangeliji nam poročajo, da je bil Peter med prvimi štirimi učenci Nazarečana (prim. Lk 5,1-11) ter nam dopuščajo slediti njegovi duhovni poti korak za korakom. Izhodišče je poklicanost. Jezus ga je poklical nekega navadnega dne, ko je Peter opravljal svoje delo kot ribič. Jezus je bil ob Genezareškem jezeru in okoli njega se je gnetla množica, ker ga je hotela poslušati. Število poslušalcev pa je povzročilo nekaj težav. Učenik je zagledal dva čolna ob bregu. Ribiči so izstopili in izpirali mreže. Tedaj je Jezus vprašal, ali sme stopiti v čoln, ki je Simonov, in ga je prosil, naj odrine od kopnega. Sédel je na to začasno stolico in začel iz čolna učiti ljudstvo (prim. Lk 5,1-13). Na ta način je postal Petrov čoln Jezusova stolica, »katedra«. Ko je Jezus končal svoj govor, je rekel Simonu: »Odrini na globoko! Tam vrzite svoje mreže za lov!« Simon mu je odgovoril: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, toda na tvojo besedo bom vrgel mrežo« (Lk 5,4-5). Jezus je bil tesar in ni bil strokovnjak v ribolovu. Ribič Peter pa je vseeno zaupal temu rabiju, ki mu ni dal odgovora, marveč je hotel, naj mu zaupa. Petrov odziv na čudežni ribolov je strmenje in groza: »Gospod, pojdi od mene, ker sem grešen človek« (Lk 5,8). Jezus mu je odgovoril s tem, da je od njega zahteval, naj zaupa in se odpre načrtu, ki presega vsa njegova predvidevanja: »Ne boj se! Odslej boš ljudi lovil« (Lk 5,10).

Peter si še ni mogel predstavljati, da bo nekega dne prišel v Rim in tu postal »ribič ljudi« za Gospoda. Sprejel je presenetljivo poklicanost in se pustil pritegniti v to veliko pustolovščino. Peter je bil velikodušen, spoznal je tudi, da ima meje, a je verjel tistemu, ki ga je klical, in je sledil sanjam svojega srca. Izrekel je privolitev, pogumno in širokosrčno privolitev in postal Jezusov učenec.

Angel Gospodov, nedelja, 10. februar 2013
V današnjem bogoslužju nam Lukov evangelij predstavi pripoved poklicanosti prvih učencev, ki pa je izvirnejša glede na drugi dve sinoptični pripovedi Mateja in Marka (prim. Mr 1,16-20; Mt 4,18,- 22). Pred klicem je namreč Jezusovo poučevanje množice ter čudežen ulov, ki se je zgodil na Gospodovo voljo (Lk 5,1-6). Medtem ko se je množica nagnetla na obali Genezareškega jezera, da bi poslušala Jezusa, je ta zagledal potrtega Simona, saj vso noč ni nič ujel. Najprej ga je vprašal, če lahko vstopi v njegov čoln, da bi pridigal ljudem, ki so nedaleč vstran stali na obali. Po končanem pridiganju pa mu je zapovedal, naj odrine s svojimi tovariši na globoko in vrže mreže (prim v. 5) Simon je ubogal in ulovili so neverjetno količino rib. Na tak način evangelist pokaže, kako so prvi učenci začeli hoditi za Jezusom tako, da so mu na temelju njegove Besede, ki so jo spremljala čudežna znamenja, zaupali. Opazimo tudi, da se je pred tem znamenjem Simon obrnil na Jezusa z 'Učitelj' (v. 5). po tem znamenju pa z 'Gospod' (v. 7). To je pedagogija Božje poklicanosti, ki ne gleda toliko na odliko izbranih, temveč na njihovo vero, kakor je Simonova, ki pravi: 'Na tvojo besedo bom vrgel mreže' (v. 5).

Podoba ribolova se navezuje na poslanstvo Cerkve. To je sv. Avguštin takole razlagal: 'Dvakrat so učenci na Gospodov ukaz lovili. Najprej pred trpljenjem in drugič po vstajenju. V obeh ribolovih je upodobljena celotna Cerkev. Cerkev, kakršna je sedaj in kakršna bo po vstajenju od mrtvih. Sedaj sprejema množico, ki jo je nemogoče prešteti in so v njej tako dobri kot hudobni; po vstajenju pa bodo samo dobri' (Govori 248,1). Petrova izkušnja, čeprav edinstvena pa predstavlja poklicanost vsakega apostola evangelija, ki se mu nikoli ne sme zmanjkati poguma pri oznanjevanju Kristusa vsem ljudem, vse do skrajnih meja sveta. Pa vendar daje današnje besedilo bolj misliti na poklicanost v duhovništvo in v posvečeno življenje. Ta je Božje delo. Človek ni avtor svoje poklicanosti, ampak je odgovor na božji predlog. Zaradi človeške slabosti se ne sme bati, če Bog kliče. Potrebno je zaupati v njegovo moč, ki deluje ravno v naši revščini; potrebno je vedno bolj zaupati v moč njegovega usmiljenja, ki preoblikuje in obnavlja.

Dragi bratje in sestre, naj ta Božja Beseda tudi v nas in v naših skupnostih poživi pogum, zaupanje in nov zagon pri oznanjevanju evangelija in pričevanju zanj. Naj neuspehi in težave ne vodijo v malodušnost; saj na nas je, da z vero vržemo mreže, ostalo pa bo Gospod naredil. Zaupajmo tudi v priprošnjo Device Marije, Kraljice apostolov. Na Gospodov klic je, čeprav se je dobro zavedala svoje majhnosti, odgovorila s popolnim zaupanjem: 'Tukaj sem'. Z njeno materinsko pomočjo obnovimo našo pripravljenost hoditi za Jezusom, Učiteljem in Gospodom.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, nedelja, 7. februar 2016
Evangelij današnje nedelje nam pripoveduje, kako je Jezus poklical prve učence (Lk 5,1-11).. Ribiči so bili na obali Genezareškega jezera. Celo noč so delali, ne da bi kaj ulovili. Sedaj izpirajo in pospravljajo mreže. Jezus stopi v čoln enega izmed njih, Simona, imenovanega Peter. Prosi ga, naj odrine malo od obrežja. Nato začne oznanjati Božjo Besedo ljudem, ki so se zbrali v velikem številu. Ko je nehal govoriti, Jezus reče Petru, naj odrine na globoko in vrže mreže. Simon je Jezusa že poznal, izkusil je izjemno moč njegove besede, zato mu odgovori: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, a na tvojo besedo bom vrgel mreže.« Ta njegova vera ga ni razočarala. Mreže so se napolnile s takšno množino rib, da so se skoraj pretrgale.

Ribiči so po tem izjemnem dogodku osupnili. Simon Peter je padel Jezusu k nogam in rekel: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Tisto čudežno znamenje ga je prepričalo, da Jezus ni le izjemen učitelj, katerega beseda je resnična in mogočna, ampak da je On Gospod, da je razodetje Boga. Ta bližina je v Petru vzbudila močno občutje lastne bede in nevrednosti. S svojega človeškega stališča meni, da mora med grešnikom in Svetnikom biti določena razdalja. A v resnici prav njegovo stanje grešnika terja, da se Gospod ne oddalji od njega, na isti način kot se zdravnik ne more oddaljiti od bolnika.

Jezusov odgovor Simonu Petru je tako pomirjujoč in odločen: »Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi.« Ribič iz Galileje zaupa tem besedam, pusti vse in gre za Njim, ki je postal njegov Učitelj in Gospod. Enako sta storila tudi Jakob in Janez, ki sta bila Simonova družabnika. To je logika, ki vodi Jezusovo poslanstvo in poslanstvo Cerkve: iskati, 'loviti' moške in ženske, ne zaradi prozelitizma, ampak, da bi vsem povrnili polno dostojanstvo in svobodo, preko odpuščanja grehov. Bistveno v krščanstvu je širiti poživljajočo in zastonjsko ljubezen Boga, z držo sprejemanja in usmiljenja do vseh, da bi se vsakdo lahko srečal z Božjo nežnostjo in imel polnost življenja.

Spovedniki ste prvi, ki morate posredovati Očetovo usmiljenje, in sicer po Jezusovem zgledu, tako kot sta delala sveta brata, pater Leopold in pater Pij.

Današnji evangelij nas sprašuje: Znamo resnično zaupati v Gospodovo besedo? Ali si pustimo vzeti pogum zaradi naših padcev? V tem svetem letu usmiljenja smo poklicani bodriti vse, ki se počutijo grešnike in nevredne pred Gospodom, potrte zaradi lastnih napak. Reči jim moramo Jezusove besede: »Ne bojte se.« »Očetovo usmiljenje je večje od tvojih grehov! Večje je! Ne bojte se …« Devica Marija pa naj nam pomaga vedno bolj razumeti, da biti učenci pomeni hoditi po sledeh, ki jih je zapustil Učitelj. To so sledi Božje milosti, ki obnavlja življenje za vse.

Angel Gospodov, nedelja, 10. februar 2019
Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangelij (prim. Lk 5,1-11) nam ponuja v Lukovi pripovedi poklicanost sv. Petra. Njegovo ime, kot vemo, je bilo Simon in bil je ribič. Jezus ga na obali Galilejskega jezera vidi, ko popravlja mreže skupaj z drugimi ribiči. Najde ga utrujenega in razočaranega, saj tisto noč niso nič ujeli. In Jezus ga preseneti z nepričakovano gesto, stopi na čoln in ga prosi, naj se malo oddalji od obale, kajti ljudem želi od tod govoriti, veliko ljudi je bilo namreč. Tako je Jezus sedel na Petrov čoln in učil ljudi zbrane na obali. Njegove besede pa odprejo zaupanje tudi v Petrovem srcu. Tedaj mu Jezus s še eno presenetljivo gesto reče: »Odrini na odprto in vrzite svoje mreže za lov!« (v. 4).

Peter mu takoj odgovori z ugovarjanjem: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli«… Kot izkušeni ribič bi lahko dodal: »Če nismo nič ulovili ponoči, bomo še manj ujeli podnevi«, a je navdihnjen zaradi Jezusove navzočnosti in razsvetljen z njegovo Besedo rekel: »A na tvojo besedo bom vrgel mreže« (v. 5). To je odgovor vere, ki smo ga tudi mi poklicani dati. Je drža razpoložljivosti, ki jo Gospod zahteva od vseh svojih učencev, še posebej od tistih, ki imajo v Cerkvi nalogo odgovornosti. Petrova zaupajoča pokorščina je rodila čudežen rezultat: »In ko so to storili, so zajeli veliko množino rib« (v. 6).

Gre za čudežen ulov, za znamenje moči Jezusove besede, ko z velikodušnostjo vstopimo v njegovo službo. On v nas dela velike stvari. Tako dela z vsakim od nas, ko nas vpraša, da bi ga sprejeli na čoln našega življenja in odrinili z njim in zarezali novo brazdo v morje, ki se pokaže kot polna presenečenj. Njegovo povabilo, da odrinemo na odprto morje človeštva današnjega časa, da bi bili pričevalci dobrote in usmiljenja da nov smisel našemu bivanju, ki večkrat tvega, da se stisne samo vase. Včasih smo lahko presenečeni in se obotavljamo nad klicem, ki nam ga namenja božanski Učitelj in smo v skušnjavi, da ga zavrnemo zaradi svoje neprimernosti. Tudi Peter je po tem neverjetnem ulovu rekel Jezusu: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« (v. 8). Lepa je ta ponižna molitev: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« To pa je rekel na kolenih pred Njim, ki ga je že priznal za Gospoda. Jezus pa ga je opogumil rekoč: »Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi« (v. 10). Bog nas namreč, če mu zaupamo, osvobodi našega greha in pred nami odpre novo obzorje, sodelovanje pri svojem poslanstvu.

Največji čudež, ki ga je Jezus storil za Petra in druge razočarane in utrujene ribiče, ni bila polna mreža rib, ampak da jim je pomagal, da niso padli kot žrtve razočaranja in malodušnosti zaradi poraza. Odprl jih je, da so postali oznanjevalci in pričevalci njegove besede in Božjega kraljestva. Odgovor učencev je bil takojšen in popoln: »In ko so potegnili čolna na kopno, so pustili vse in šli za njim« (v. 11).

Devica Marija, zgled takojšnje privolitve Božji volji, naj nam pomaga začutiti privlačnost Gospodovega klica in naj nas napravi razpoložljive, da bomo z Njim sodelovali pri razširjanju povsod njegove besede zveličanja.