Duhovne misli Benedikta XVI. za god sv. Petra Kanizija (27. april, Družba Jezusova)

Apostol Nemčije

Leta 1548 je pri sv. Ignaciju končal duhovno formacijo in potem v kolegiju v Messini opravljal navadna hišna opravila. Ko je 4. oktobra 1549 v Bologni dosegel doktorat iz teologije, ga je sv. Ignacij namenil za apostolat v Nemčiji. Obiskal je papeža Pavla III. in šel molit v baziliko sv. Petra. Tam je prosil Petra in Pavla, naj mu podelita apostolski blagoslov za njegovo življenjsko poslanstvo. V svoj dnevnik je zapisal: »Potrdila sta moje poslanstvo v Nemčiji, kakor da mi kot apostolu Nemčije izročata svojo naklonjenost.«

Smo v času luteranske reformacije, ko je v nemško govorečih deželah pred privlačnostjo reformacije katoliška vera na videz ugašala. Kanizijeva naloga, ko naj bi tam obnovil katoliško vero, je bila skoraj nemogoča. Izvedljiva je bila samo v moči molitve, iz globokega osebnega prijateljstva z Jezusom Kristusom.

Kanizij se je s poslanstvom, ki ga je prejel od Ignacija in papeža Pavla III., odpravil na Bavarsko, kjer je služboval kar nekaj let. Kot dekan, rektor in vicekancler Univerze v Ingolstadtu je skrbel za akademsko življenje ustanove in versko ter moralno prenovo ljudstva. Na Dunaju, kjer je bil za kratek čas škofijski upravitelj, je opravljal pastoralno službo v bolnišnicah in zaporih. Leta 1556 je ustanovil kolegij v Pragi in bil do leta 1569 prvi predstojnik gornjenemške jezuitske province. V tej službi je v Nemčiji vzpostavil gosto mrežo skupnosti svojega reda, zlasti v kolegijih. Udeležil se je tudi pogovorov s protestantskimi voditelji v Wormsu (1557); opravljal je funkcijo papeškega nuncija na Poljskem (1558); sodeloval je na dveh zasedanjih skupščine v Augsburgu (1559 in 1565); sodeloval je na končnem zasedanju tridentinskega koncila, kjer je spregovoril o vprašanju obhajila pod obema podobama in o indeksu prepovedanih knjig (1562).

Leta 1580 se je umaknil v Fribourg v Švico in se ves posvetil pridiganju in pisanju; tam je tudi umrl 21. decembra 1597. Za blaženega ga je razglasil bl. Pij IX. leta 1864, za drugega apostola Nemčije papež Leon XIII., za svetnika in cerkvenega učitelja pa papež Pij XI. leta 1925.

Cilj – poživitev vere

Sv. Peter Kanizij je lep del svojega življenja preživel v stiku s pomembnimi ljudmi svojega časa in je bil še posebej vpliven s svojimi spisi. Izdal je zbrana dela sv. Cirila Aleksandrijskega in sv. Leona Velikega, Pisma sv. Hieronima in Govore sv. Nikolaja iz Fluë. Njegovi najbolj razširjeni spisi pa so trije katekizmi, napisani med letoma 1555 in 1558. Prvi katekizem je bil namenjen študentom, sposobnim razumeti osnovne pojme teologije; drugi otrokom iz ljudstva za prvo versko izobrazbo; tretji pa mladim z današnjo srednješolsko izobrazbo. Katoliški nauk je v njih razlagal z vprašanji in odgovori, na kratko, s svetopisemskimi izrazi, zelo jasno in brez polemičnih namigov. Že v njegovem življenju je ta katekizem doživel dobrih 200 izdaj. Na stotine izdaj je sledilo vse do 20. stoletja.

Razlikoval je zavestni grešni odpad od vere od izgube vere brez krivde zaradi okoliščin. V rimskih soočenjih je izjavil, da je večina Nemcev sprejela protestantizem brez krivde. V času hudih verskih nasprotij se je izogibal ostrini in jezljivi retoriki; za cilj si je zastavil zgolj poživitev vere v Cerkvi. Pri tem mu je pomagalo obširno in prodorno poznavanje Svetega pisma in cerkvenih očetov.

Kristocentrična duhovnost

Za duhovnost sv. Kanizija je značilno globoko prijateljstvo z Jezusom. V svoj dnevnik je zapisal: »Kot da bi mi ti na koncu odprl srce presvetega telesa, ki se mi je zdelo, da ga vidim pred seboj, si mi ukazal, naj pijem iz tega izvira, povabil si me tako rekoč, naj zajemam vode svojega odrešenja iz tvojih studencev, moj Odrešenik.« In potem je videl, kako mu je Odrešenik dal tridelno obleko, katere deli se imenujejo mir, ljubezen, vztrajnost, da je v njej opravljal delo katoliške obnove. Njegovo prijateljstvo z Jezusom, ki se hrani z ljubeznijo do Svetega pisma, Najsvetejšega in cerkvenih očetov, je bilo jasno povezano z zavestjo, da je v Cerkvi kot nadaljevalec poslanstva apostolov.

V kristocentrični duhovnosti sv. Petra Kanizija korenini globoko prepričanje: ni mogoče, da bi duša, ki ji je do lastne popolnosti, ne opravljala vsak dan molitve v duhu, ki je redno sredstvo, ki omogoča Jezusovemu učencu tesen stik z božjim Učiteljem. Zato naš svetnik v spisih, namenjenih duhovni vzgoji ljudstva, vztrajno poudarja pomen bogoslužja, ko razlaga evangelije, praznike, mašni obred in druge zakramente, obenem pa vernikom pokaže, kako potrebno je, da se vsakdanja osebna molitev pridruži udeležbi pri javnih obredih Cerkve.

Gre za spodbudo in metodo, ki sta ohranili veljavo, še zlasti ko ju je s svojo avtoriteto vnovič ponudil drugi vatikanski koncil v Konstituciji o bogoslužju: krščansko življenje ne raste, če ga ne hrani udeležba pri nedeljskem bogoslužju, vsakdanja osebna molitev in osebni stik z Bogom. Sredi tisoč dejavnosti in pobud, ki nas obdajajo, je potrebno vsak dan najti, da bi ga poslušali in se pogovarjali z njim.

Sv. Peter Kanizij nas jasno uči trenutke zbranosti pred Gospodom s svojim življenjem. Jasno nas uči, da je apostolska služba učinkovita in obrodi sadove odrešenja v srcih samo, če je oznanjevalec osebna Jezusova priča, z njim tesno povezan v veri, z moralno skladnim življenjem in z nenehno molitvijo ter prav táko ljubeznijo. In to velja za vsakega kristjana, ki hoče svojo pripadnost Kristusu živeti zavzeto in zvesto. Hvala.