Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 3. velikonočno nedeljo

Apd 5,27-32.40-41

Pripeljali so apostole in jih postavili pred véliki zbor. In véliki duhovnik jih je zasliševal: »Ali vam nismo zabičali, da ne smete učiti v tem imenu? Glejte, vi pa ste Jeruzalem napolnili s svojim naukom in hočete nad nas priklicati kri tega človeka!« Peter in apostoli pa so odgovorili z besedami: »Bogu se je treba pokoravati bolj kakor ljudem! Bog naših očetov je obudil Jezusa, ki ste ga vi pribili na križ in usmrtili. Bog pa ga je kot voditelja in odrešenika povišal na svojo desnico, da bi Izraelu dal spreobrnjenje in odpuščanje grehov. In mi smo priče teh dogodkov, pa tudi Sveti Duh, ki ga je Bog dal njim, ki so mu pokorni.« Poklicali so apostole, jih dali pretepsti in jim zabičali, da ne smejo govoriti v Jezusovem imenu; nato so jih izpustili. In apostoli so zapustili véliki zbor, veseli, da so bili vredni trpeti zasramovanje zaradi Imena.

Raz 5,11-14

Med videnjem sem vsenaokrog prestola in živih bitij ter starešin slišal glas mnogih angelov. Njih število je bilo deset tisočkrat deset tisoč in tisočkrat tisoč. Z močnim glasom so govorili:
»Vredno je Jagnje, ki je bilo zaklano,
da prejme oblast in bogastvo,
modrost in moč,
čast, slavo in hvalo.«

In vse stvari, ki so na nebu, na zemlji, pod zemljo in na morju, in sploh vse, kar je v njih, sem slišal, kako so govorili:
»Sedečemu na prestolu in Jagnjetu
hvala in čast, slava in mogočnost
na veke vekov.«

In štiri živa bitja so govorila: »Amen.« Starešine pa so padli predenj in ga molili.

Jn 21,1-19

Potem se je Jezus spet razodel učencem pri Tiberijskem morju. Razodel pa se je takóle: Simon Peter, Tomaž, ki se imenuje Dvojček, Natánael iz Kane Galilejske, Zebedéjeva sinova in dva druga izmed njegovih učencev so bili skupaj. Simon Peter jim je rekel: »Ribe grem lovit.« Rekli so mu: »Tudi mi gremo s teboj.« Odšli so in stopili v čoln, toda tisto noč niso nič ujeli.

Ko se je že zdanilo, je stal Jezus na bregu, vendar učenci niso vedeli, da je Jezus. Jezus jim je tedaj rekel: »Otroci, imate kaj prigrizniti?« Odgovorili so mu: »Nič.« On jim je rekel: »Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli.« Vrgli so jo torej, pa je zaradi obilice rib niso mogli več izvleči. Tisti učenec, ki ga je Jezus ljubil, je rekel Petru: »Gospod je.« Ko je Simon Peter slišal, da je Gospod, si je opasal vrhnje oblačilo, bil je namreč slečen, in se vrgel v morje. Drugi učenci so pripluli s čolnom in privlekli mrežo z ribami; niso bili namreč daleč od kopnega, le kakih dvesto komolcev.

Ko so stopili na kopno, so na tleh zagledali žerjavico in na njej ribo ter kruh. Jezus jim je rekel: »Prinesite nekaj rib, ki ste jih pravkar ujeli!« Simon Peter je tedaj stopil ven in potegnil na kopno mrežo, polno velikih rib; sto triinpetdeset. Čeprav jih je bilo toliko, se mreža ni strgala. Jezus jim je rekel: »Pridite jest!« Nobeden izmed učencev pa si ga ni drznil vprašati: »Kdo si ti?« Vedeli so namreč, da je Gospod. Jezus je prišel, vzel kruh in jim ga ponudil; prav tako tudi ribo. To je bilo že tretjič, da se je Jezus razodel učencem, odkar je vstal od mrtvih.

Ko so pojedli, je Jezus rekel Simonu Petru: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš bolj kakor tile?« Rekel mu je: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« Rekel mu je: »Pasi moja jagnjeta!« Spet, drugič, mu je rekel: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« Rekel mu je: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« Rekel mu je: »Pasi moje ovce!« Tretjič mu je rekel: »Simon, Janezov sin, ali me imaš rad?« Peter se je užalostil, ker mu je tretjič rekel: »Ali me imaš rad?« in mu je rekel: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.« Jezus mu je rekel: »Pasi moje ovce! Resnično, resnično, povem ti: Ko si bil mlajši, si se opasoval sam in si hodil, kamor si hotel; ko pa se postaraš, boš raztegnil roke in drug te bo opasal in odvedel, kamor nočeš.« To pa je rekel, da je nakazal, s kakšno smrtjo bo poveličal Boga. In ko je to rekel, mu je dejal: »Hôdi za menoj!«

Razlaga cerkvenih očetov

Sv. Gregor Veliki se sprašuje: »Zakaj je Gospod po vstajenju, medtem ko so se učenci trudili na morju, ostal na obali? Vode namreč predstavljajo sedanje življenje, ki je vedno razburkano zaradi dogodkov in zaradi valov našega pokvarljivega stanja. Trdnost obale pa je podoba večnega miru. Tedaj so bili učenci še sredi velikih valov umrljivosti življenja. Zaradi tega so se namreč trudili. Medtem ko pa naš Odrešenik ni bil več podvržen pokvarljivosti mesa, in zato torej stoji po vstajenju na obali. Kot da bi govoril svojim učencem: 'Nisem več z vami na morju, saj me ne zalivajo več razburkani valovi življenja.« Sv. Gregor Veliki razlaga tudi Jezusove besede: 'Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli.' »V drugem ulovu, za katerega ni bilo rečeno, na katero stran vreči mrežo, je predstavljen klic Cerkve za ta svet, naj sprejme skupaj tako dobre kot hudobne. Med ribolovom, ki ga opisuje Luka, so se mreže zaradi velike količine rib trgale, saj na tem svetu izpovedujejo vero skupaj z izbranimi tudi pokvarjenci… Medtem ko so tudi pri tem drugem ulovu velike ribe, a se zaradi njih mreža ne trga. To pa zato, ker sveta Cerkev izvoljenih počiva v popolnem miru svojega Stvarnika, saj ni več podvržena trganju.«

Misli Benedikta XVI.

»Vrzite mrežo... in boste našli!« (Jn 21,6)
Te Jezusove besede so iz evangeljskega odlomka, ki pripoveduje o tretjem prikazovanju Vstalega svojim učencem na obali Tiberijskega morja in o čudežnem ulovu. Po 'pohujšanju' križa so se učenci vrnili domov ter k svojemu delu kot ribiči, torej k tistim dejavnostim, ki so jih opravljali preden so srečali Jezusa. To, da so se vrnili k prejšnjemu življenju, nam daje razumeti ozračje razkropljenosti in zgubljenosti po njihovih skupnostih (prim. Mr 14,27; Mt 26,31). Učenci so težko razumeli to, kar se je zgodilo. Toda, medtem ko se zdi, da je vsega konec, ponovno, kakor na poti v Emavs, pride Jezus naproti svojim prijateljem. Tokrat jih sreča na morju, torej na kraju, ob katerem pomislimo na težave in stiske življenja. Sreča jih, ko se dela dan, potem ko so se zaman trudili celo noč. Njihova mreža je prazna. V nekem smislu je to kot obračun njihove izkušnje z Jezusom; poznali so ga, bili z njim in On jim je marsikaj obljubil in vendar so se sedaj znašli brez rib v mreži.

Toda sedaj ob jutranji zarji jim prihaja Jezus naproti, toda oni ga niso takoj prepoznali (prim. Jn 21,4). 'Jutranja zarja' v Svetem pismu pogosto naznanja nenavadne Božje posege. V drugi Mojzesovi knjigi na primer je Gospod ob jutranji straži  posredoval v ognjenem in oblačnem stebru, da bi rešil svoje ljudstvo, ki je bežalo iz Egipta (prim. 2Mz 14,24). In tudi, ko se je delal dan, so Marija Magdalena in druge žene, ki so prišle k grobu, srečale vstalega Gospoda. Tudi v evangeljskem odlomku o katerem razmišljamo, je minila noč in učencem, ki so se zaman trudili in so bili razočarani, ker niso nič ujeli, Gospod pravi: »Vrzite mreže na desno stran čolna in boste našli!« (v. 6). Običajno se ribe ujamejo v mreže ponoči, ko je tema in ne zjutraj, ko je voda prozorna. Toda učenci so zaupali Jezusu in sad tega je čudežno velik ulov, tako velik, da niso več mogli izvleči mreže zaradi obilice rib (prim. v. 6).  V tem trenutku se Janez, razsvetljen z ljubeznijo, obrne k Petru in mu reče: »Gospod je!« (v. 7). Bistroumen pogled učenca, ki ga je Jezus ljubil, lahko bi rekli podoba vernika, prepozna Učitelja navzočega na obali jezera. »Gospod je!« Ta spontana izpoved vere je tudi za nas povabilo k izpovedi, da je Kristus vstal in je Gospod našega življenja.

Tudi Peter se mora naučiti, da je slaboten in da potrebuje odpuščanja. Ko mu je končno odpadla maska in je dojel resničnost svojega šibkega srca, ki je srce verujočega grešnika, je bruhnil v osvobajajoči jok kesanja. Po teh solzah je pripravljen za svoje poslanstvo. In to poslanstvo mu je vstali Jezus zaupal to pomladno jutro. Evangelist Janez nam ohranja pogovor, ki je ob tej priložnosti potekal med Jezusom in Petrom. Tu odkrijemo v glagolih zelo pomenljivo besedno igro. V grščini izraža glagol 'philéo' prijateljsko ljubezen, ki je sicer nežna, a ne vseobsegajoča, medtem ko glagol 'agapáo' pomeni brez pridržkov vseobsegajočo in brezpogojno ljubezen. Jezus vpraša prvikrat Petra: „Simon... ali me ljubiš (agapâs me)“ s to vseobsegajočo in brezpogojno ljubeznijo (prim. Jn 21,15)? Pred zatajitvijo bi apostol gotovo odgovoril: „Ljubim te brezpogojno (agapô se)“. Sedaj, ko je spoznal grenko žalost nezvestobe, dramo krhkosti, reče poln ponižnosti: „Gospod rad te imam (philô se)“, to pomeni: „Ljubim te s svojo borno človeško ljubeznijo“. Kristus vpraša še enkrat: „Simon, ali me ljubiš z vseobsegajočo ljubeznijo, ki jo hočem?“ In Peter ponovi odgovor svoje ponižne človeške ljubezni: „Kyrie, philô se“ - „Gospod, rad te imam, kakor pač zmorem ljubiti“. Tretjič reče Jezus Simonu samo: „Phileîs me? Ali me imaš rad?“ Simon razume, da Jezusu zadostuje njegova borna ljubezen, edina, katere je zmožen, in kljub temu je žalosten, da mu je moral Gospod tako govoriti. Zato mu odgovori: „Gospod, ti vse veš; ti veš da te imam rad (philô se)“. Človek bi skoraj rad rekel, da se je prej Jezus prilagodil Petru, kakor Peter Jezusu! Prav ta Božja prilagoditev podarja upanje učencu, ki je spoznal bolečino nezvestobe. Iz tega vzklije zaupanje, ki ga usposablja za hojo za Jezusom vse do konca: „To je Jezus povedal, da bi naznanil, s kakšno smrtjo bo Peter poveličal Boga. Po teh besedah mu je rekel: „Hodi za menoj!“ (Jn 21,19).

Misli papeža Frančiška

Raduj se, Kraljica nebeška, 10. april 2016
Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangelij pripoveduje o tretjem prikazanju vstalega Jezusa učencem na obali Galilejskega jezera, z opisom čudežnega ulova (prim. Jn 21, 1-9). Pripoved je postavljena v vsakdanjik učencev, ki so se vrnili domov ter na svoje ribiško delo, po pretresljivih dnevih trpljenja, smrti in vstajenja Gospoda. To kar se je zgodilo, je bilo za njih zelo težko razumeti. Toda, ko se zdi, da je vsega konec, je spet Jezus, ki ponovno »išče« svoje učence. On je, ki jih gre iskat. Tokrat jih je srečal ob jezeru, na katerem so v čolnih  preživeli noč, ne da bi kaj ujeli. Prazne mreže se zdi, da so kot obračun njihove izkušnje z Jezusom. Poznali so ga, zapustili so vse in šli za njim, polni upanja… in sedaj, so ga videli vstalega, potem je šel, za njih je bilo kot sanje?

Toda ob jutranji zarji se pojavi ob obali jezera Jezus, a oni ga niso prepoznali (prim. v. 4). Tem utrujenim in razočaranim ribičem Gospod pravi: »Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli.« Učenci so verjeli Jezusu in rezultat tega je bil neverjetno obilen ulov. V tem trenutku se je Janez obrnil k Petru in mu rekel: »Gospod je!« (v. 7). Takoj se je Peter vrgel v vodo ter zaplaval proti obali, proti Jezusu. V tem vzkliku: »Gospod je!«, je vse navdušenje velikonočne vere, polne veselja in čudenja, ki tako postane popolno nasprotje zbeganosti, obupanosti, občutka nemoči, kar se je nabralo v dušah učencev. Navzočnost vstalega Jezusa spremeni vsako stvar: svetloba premaga temo, jalovo delo postane ponovno rodovitno in obetajoče, na mesto občutka utrujenosti in zapuščenosti ponovno pride zagon in gotovost, da je On z nami.

Od takrat ta ista občutja poživljajo Cerkev, skupnost Vstalega. Vsi mi smo skupnost Vstalega. Če se površnemu pogledu včasih zdi, da sta prevladala temačnost zla in vsakodnevno prazno prizadevanje, Cerkev z gotovostjo ve, da nad tistimi, ki hodijo za Gospodom Jezusom, sveti neminljiva luč velike noči. Veliko oznanilo vstajenja vlije v srca vernikov tisto intimno veselje ter nepremagljivo upanje. Kristus je resnično vstal! Tudi danes Cerkev odzvanja to praznično oznanilo. Veselje in upanje se še vedno pretakata v srcih, na obličjih, v gestah, v besedah. Vsi mi kristjani smo poklicani sporočati to sporočilo vstajenja tistim, ki jih srečamo, še posebej tistemu, ki trpi, ki je osamljen, ki se je znašel v bednih razmerah, bolnikom, beguncem, odrinjenim. Vsem ponesimo žarek luči vstalega Kristusa, znamenje njegove usmiljene moči.

Naj On, Gospod, obnovi tudi v nas velikonočno vero, da se bomo vedno bolj zavedali svojega poslanstva v službi Evangeliju in bratom. Napolni naj nas s svojim Svetim Duhom, da bomo ob pomoči Marijine priprošnje z vso Cerkvijo lahko oznanjali veličino njegove ljubezni in bogastvo njegovega usmiljenja.