Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 1. adventno nedeljo
Iz 2,1-5
Beseda, ki jo je videl Izaija, Amócov sin, o Judu in Jeruzalemu.
Zgodilo se bo poslednje dni:
Gora hiše Gospodove
bo trdno stala vrh gorà,
nad griči se bo vzdigovala.
In hiteli bodo k njej vsi narodi,
številna ljudstva bodo prišla in rekla:
»Pridite, pojdimo na Gospodovo goro,
k hiši Jakobovega Boga.
Poučil nas bo o svojih potih
in hodili bomo po njegovih stezah.
Kajti s Siona bo prišla postava
in Gospodova beseda iz Jeruzalema.«
Razsojal bo med narodi,
odločal za številna ljudstva.
Prekovali bodo svoje meče v lemeže
in svoje sulice v srpe.
ne bo vzdignil narod meča proti narodu,
ne bodo se več učili vojskovanja.
Hiša Jakobova,
pridite, hodímo v Gospodovi luči.
Rim 13,11-14
Poleg tega poznate čas, v katerem smo. Ura je že, da se zbudite iz spanja, zdaj je naša rešitev bliže kakor takrat, ko smo vero sprejeli. Noč se je pomaknila naprej in dan se je približal. Odvrzimo torej dela teme in nadenimo si orožje luči. Živimo pošteno, kakor se podnevi spodobi: ne v požrešnosti in v popivanju, ne v posteljah in v razuzdanosti, ne v prepirljivosti in v nevoščljivosti. Pač pa si oblecite Gospoda Jezusa Kristusa in ne skrbite za meso, da bi stregli njegovim poželenjem.
Mt 24, 36-44
»Za tisti dan in uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče. Kakršni so bili namreč Noetovi dnevi, tako bo tudi ob prihodu Sina človekovega. Kakor so namreč v tistih dneh pred potopom jedli in pili, se ženili in se možile do dne, ko je šel Noe v ladjo, in niso spoznali, dokler ni prišel potop in vseh odnesel, tako bo tudi ob prihodu Sina človekovega. Takrat bosta dva na polju: eden bo sprejet, drugi puščen. Dve bosta mleli na kamnu: ena bo sprejeta, druga puščena. Bodite torej budni, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod! Vedite pa, da bi bil hišni gospodar buden, če bi vedel, ob kateri nočni uri pride tat, in ne bi pustil vlomiti v svojo hišo. Zato bodite tudi vi pripravljeni, kajti ob uri, ko ne mislite, bo prišel Sin človekov« (Mt 24, 36-44).
Razlaga cerkvenih očetov
Sv. Teodoret iz Kira pravi, da »je Kristusov prihod pokazal na močno nasprotje med malikovanjem in resnično vero.« Sv. Janez Jeruzalemski trdi, da je »Cerkev ta neuničljiva gora.« Hieronim bolj podrobno razloži: »Cerkev je ta neuničljiva gora utemeljena na apostolih in prerokih.« Evzebij Cezarejski: »S Kristusovim prihodom so bili poklicani tudi pogani.« Sv. Leander Seviljski dopolni: »Vsi narodi in ljudstva so na poti proti Kristusu in njegovi Cerkvi.« Sv. Atanazij pravi, da so po Izaiju »kristjani spodbujeni peti hvalnice Bogu.« Sv. Teodoret iz Kira in sv. Bazilij soglašata, da je Izaija v naprej napovedal evangelij Nove zaveze.« Nekaj cerkvenih očetov pravi, da so »apostoli in njihovi privrženci pridigali evangelij začenši v Jeruzalemu.« Sv. Atanazij in sv. Janez Krizostom trdita, da »mir pride samo po Kristusu in njegovi Cerkvi.« Sv. Justin in sv. Avguštin pravita: »Prva Jakobova hiša je bila rojena iz mesa in krvi, druga pa iz vere in duha.« Sv. Hieronim pravi: Jezus Kristus je luč sveta, zato moramo mi iti k njemu, da bi prejeli odpuščanje.«
Cerkveni očetje za Rim 13,11-14 pravijo, da predstavlja eshatološki temelj, stalno ozadje obnašanja kristjanov, ki je s tem osvetljeno v pravi luči. Moč strogih pavlinskih zapovedi, izraženih preko podob 'orožje luči' in 'obleči Kristusa', ima namen voditi v uravnoteženo etiko in pravo mero pri uživanju dobrin.
Ko Jezus pravi, da ne ve ne dneva ne ure, se s tem pridruži svojemu telesu, to je Cerkvi, razloži Origen Jezusov stavek: »Za tisti dan in uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče« (Mt 24,36). Ko Kristus razglasi, da nihče ne pozna dneva, odžene od nas kakršno koli potrebo, da bi bili za kakšen določen datum v skrbeh, pravi sv. Hilarij iz Poitiersa. Sveti Janez Krizostom pa pravi, da Gospod nakazuje na svoj nenapovedan prihod, ko se bodo mnogi vdajali uživaškemu življenju in nedovoljenim strastem in bodo med to povečano grešnostjo pravični preživljali čas bridkosti. Kakor so bili v Noetovih dnevih rešeni samo tisti, ki so bili na ladji, tako bodo v dneh drugega prihoda rešeni tisti, ki so v Cerkvi, razlaga Neznani pisatelj. Origen pa ponovno razloži, da se tisti, ki živijo po evangeliju, ne posvečajo iskanju datuma konca sveta. Nasprotno, ker vemo, da se lahko naš osebni konec, to je smrt, zgodi v vsakem trenutku, se trudimo biti vedno budni. Drugi prihod bo popolnoma nepričakovan, pravi sv. Janez Krizostom in dodaja, da pri poslednji sodbi ne bosta imela nobenega pomena ne osebna služba ne družbeni status. Sv. Hilarij pa pri tem dodaja, da bo med Kristusovo sodbo dokončna ločitev med svetniki in grešniki. Sv. Hilarij in sv. Janez Krizostom pa se ujemata v razlagi da, kakor mora biti vsak od nas vedno pripravljen spopasti se s tatom, tako mora biti vedno pripravljen, da se bo znašel iz oči v oči z koncem življenja ter s sodbo, ki mu sledi. Da bi nas ohranjal vedno budne ter dejavne, Gospod ne navaja natančnega datuma drugega prihoda. Neznani avtor pa razlaga, da biti pripravljeni pomeni, imeti zaprte za greh in hudiča, ki je tat, vse mogoče dostope, to je vse čute. Ker sta datum drugega prihoda, kakor tudi datum naše smrti neznana, mora vsaka generacija živeti v nenehnem pričakovanju Kristusove vrnitve.
Misli Benedikta XVI.
Dragi bratje in sestre! Danes na prvo adventno nedeljo začenja Cerkev novo bogoslužno leto, novo pot vere, na kateri se po eni strani spominja dogodka Jezusa Kristusa, po drugi strani pa se odpira k njegovi dokončni dopolnitvi. Adventni čas preživljamo ravno s tem dvojnim pogledom, saj gledamo na prvi prihod Božjega Sina, ko se je rodil iz Device Marije, kot na njegovo slavno vrnitev, ko bo prišel sodit 'žive in mrtve', kakor pravimo v veroizpovedi. Ob privlačni temi »pričakovanja« se želim sedaj na kratko ustaviti, saj gre za globoko človeški vidik, pri katerem vera postane, če tako rečemo, eno z našim mesom in našim srcem.
Pričakovanje, pričakovati, je razsežnost, ki prešinja vse naše osebno, družinsko in družbeno bivanje. Pričakovanje je navzoče v tisoč okoliščinah, v tistih majhnih in preprostih kakor tudi najpomembnejših, ki nas globoko in popolnoma zajamejo. Med temi mislimo na zakonca, ki pričakujeta otroka; na pričakovanje sorodnika ali prijatelja, ki nas bo prišel od daleč obiskat, mislimo na mladostnika, ki čaka na rezultat odločilnega izpita ali na pogovor o zaposlitvi. Mislimo tudi na čustvene odnose, na srečanje z ljubljeno osebo, na pričakovanje odgovora na poslano pismo, na pričakovanje odpuščanja... Lahko bi rekli, da je človek živ dokler pričakuje, dokler je v njegovem srcu živo upanje. Človeka prepoznamo po njegovih pričakovanjih: našo moralno in duhovno držo lahko merimo po tem, kaj pričakujemo in v kaj upamo.
Vsak od nas se lahko posebno v tem času v katerem se pripravljamo na Božič, vpraša: 'Kaj pa jaz pričakujem?' Kam se v tem trenutku mojega življenja nagiba moje srce? To isto vprašanje si lahko postavimo bodisi v družini, skupnosti ali narodu? Kaj vsi skupaj pričakujemo? Kaj povezuje naše želje, v čem so podobne? V času pred Jezusovim rojstvom, je bilo v Izraelu močno pričakovanje Mesija, Maziljenca, Davidovega potomca, ki bo končno osvobodil ljudstvo vsake moralne in politične sužnosti in obnovil Božje kraljestvo. Toda nihče si ni mogel predstavljati, da se bo Mesija rodil preprostemu dekletu, kot je bila Marija, zaročena s pravičnim Jožefom. Niti ona sama si ne bi nikoli mislila, čeprav je bilo v njenem srcu veliko pričakovanje Mesija, čeprav sta bili njena vera in upanje tako goreči, da bo On našel v njej vredno mater in da jo je Bog že pred veki pripravil za to. Obstaja skrivnostna povezava med pričakovanjem Boga in pričakovanjem Marije, ki je bitje, polno milosti, popolnoma odprto za načrt ljubezni Najvišjega. Od Nje, žene adventa, se lahko naučimo živeti vsakdanja dejanja z novim duhom, s čutom globokega pričakovanja, ki ga lahko poteši samo prihod Boga.
Misli papeža Frančiška
Angel Gospodov, 1. december 2013
Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes, na prvo adventno nedeljo, začenjamo novo bogoslužno leto, torej novo pot Božjega ljudstva z Jezusom Kristusom našim pastirjem, ki nas vodi skozi zgodovino proti dovršitvi Božjega kraljestva. Zaradi tega ima današnji dan poseben čar, daje nam okušati globoko zavedanje smisla zgodovine. Ponovno odkrijmo lepoto tega, da smo vsi na poti: Cerkev, s svojo poklicanostjo in poslanstvom, celotno človeštvo, ljudstva, civilizacije, kulture, vsi v hoji po poteh časa.
Na poti kam? Obstaja skupni cilj? Kateri je ta cilj? Gospod nam odgovarja po preroku Izaiju. Takole pravi: »Zgodilo se bo poslednje dni: Gora hiše Gospodove bo trdno stala vrh gora, nad griči se bo vzdigovala. In hiteli bodo k njej vsi narodi, številna ljudstva bodo prišla in rekla: 'Pridite, pojdimo na Gospodovo goro, k hiši Jakobovega Boga. Poučil nas bo o svojih potih in hodili bomo po njegovih stezah'« (Iz 2,2-3). To je to, kar pravi Izaija o cilju, kamor smo namenjeni. Torej je vesoljno romanje proti skupnemu cilju, ki je v Stari zavezi Jeruzalem, kjer je Gospodov tempelj, saj je od tam, iz Jeruzalema, prišlo razodetje Božjega obličja ter njegove postave. Razodetje je bilo v Jezusu Kristusu dopolnjeno in 'Gospodov tempelj', Jezus Kristus, je postal On sam, Beseda, ki je postala meso. On je voditelj in hkrati cilj našega romanja, romanja Božjega ljudstva. V njegovi luči lahko tudi druga ljudstva hodijo proti kraljestvu pravičnosti in miru. Prerok še naprej pravi: »Prekovali bodo svoje meče v lemeže in svoje sulice v srpe. Ne bo vzdignil več narod meča proti narodu, in ne bodo se več učili vojskovanja« (Iz 2,4).« Sveti oče je ta Izaijev stavek še enkrat prebral in se vprašal: »Kdaj se bo to zgodilo? Kako lep dan bo,, ko bo orožje razstavljeno in spremenjeno v orodje za delo! Kako lep dan bo to! In to je mogoče! Stavimo na upanje, na upanje miru in bo postalo mogoče!«
Ta pot pa se nikoli ne zaključi. Kakor je v življenju vsakega od nas vedno potrebno ponovno podati se na pot, ponovno vstati, ponovno najti smisel cilja lastnega bivanja, tako je potrebno za veliko človeško družino vedno znova obnoviti skupno obzorje proti kateremu smo se napotili. Obzorje upanja! Adventni čas, ki ga danes ponovno začenjamo, nam vrača obzorje upanja, upanja, ki ne razočara, ker je utemeljeno na Božji Besedi. Upanje, ki preprosto nikoli ne razočara, ker Gospod nikoli ne razočara! On je zvest! On ne razočara! Premislimo in okušajmo to lepoto.
Zgled te duhovne drže, tega načina bivanja in hoje v življenju, je Devica Marija. Preprosto podeželsko dekle, ki nosi v srcu celotno Božje upanje. V njenem telesu je Božje upanje dobilo meso in postalo človek, postalo zgodovina, Jezus Kristus. V njenem Magnifikatu, ki je pesem Božjega ljudstva na poti ter vseh mož in žena, ki upajo v Boga, v moč njegovega usmiljenja. Pustimo se ji voditi, njej, ki je Mati, Mama, ki zna voditi. Pustimo se torej voditi Njej med tem časom pričakovanja in dejavne budnosti.
Angel Gospodov, 27. november 2016
Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes se v Cerkvi začenja novo bogoslužno leto, to je nova pot vere Božjega ljudstva. In kot vedno začnemo z adventom… Vsem želim lepo nedeljo in srečno pot skozi advent, da srečamo Gospoda. Naj bo to čas upanja, ko gremo naproti Gospodu, ki nam prihaja naproti. Naj bo čas upanja! Resničnega upanja, utemeljenega na zvestobi Bogu in na naši odgovornosti.
Evangeljski odlomek (prim. Mt 24,37-44) nas uvede v eno najbolj mikavnih tem adventa, to je Gospodov obisk človeštva. Prvi obisk se je zgodil, to vsi vemo z učlovečenjem, Jezusovim rojstvom v betlehemski votlini; drugi se dogaja v sedanjosti, saj nas Gospod vsak dan nenehno obiskuje, hodi ob nas s svojo tolažečo prisotnostjo; in končno bo tudi zadnji obisk, ki ga izpovedujemo vsakič, ko molimo veroizpoved: »In bo spet v slavi prišel sodit žive in mrtve«. Danes nam Gospod govori o tem svojem zadnjem obisku, ki se bo zgodil ob koncu časov in nam pove, kam bo prispela naša pot.
Božja Beseda izpostavi nasprotje med normalnim odvijanjem stvari, torej vsakodnevno rutino, ter nenapovedanim Gospodovim prihodom. Jezus pravi: »Kakor so namreč v tistih dneh pred potopom jedli in pili, se ženili in se možile do dne, ko je šel Noe v ladjo, in niso spoznali, dokler ni prišel potop in vseh odnesel« (vv. 38-39). Tako pravi Jezus. Vedno naredi globok vtis na nas, ko pomislimo na ure pred veliko ujmo. Vsi so mirni, počnejo običajne stvari in se ne zavedajo, da se bo njihovo življenje popolnoma spremenilo. Evangelij nas ne želi prestrašiti, temveč odpreti naše obzorje za nadaljnje razsežnosti, še večje, ki po eni strani zmanjša pomen vsakodnevnim stvarem, a jim istočasno da še bolj dragocen in odločilen pomen. Odnos z Bogom, ki nas pride obiskati, osvetli vsako dejanje, vsako stvar v drugačni luči in jim da globlji, simbolni pomen.
Iz takšnega pogleda izhaja tudi povabilo k treznosti, da ne bodo nad nami gospodovale stvari tega sveta, materialne resničnosti, ampak jih bomo mi obvladovali. Če se jim nasprotno pustimo pogojevati in nadvladati, ne bomo mogli zaznati, da je še nekaj veliko bolj pomembnega, torej naše dokončno srečanje z Gospodom. To je pomembno. Vsakodnevne stvari morajo imeti to obzorje in biti usmerjene k temu obzorju, k temu srečanju z Gospodom, ki prihaja zaradi nas. V tistem trenutku, kakor pravi evangelij: »Dva bosta na polju: eden bo sprejet, drugi puščen« (v. 40). To je povabilo k budnosti, saj ko ne vemo, kdaj bo prišel, je potrebno, da smo vedno pripravljeni na odhod.
V tem adventnem času smo poklicani razširiti obzorje našega srca, da se bomo pustili presenetiti življenju, ki vsak dan prinaša novosti. Da bomo to lahko storili, pa je potrebno naučiti se, da ne bomo odvisni od naših gotovosti, od naših ustaljenih shem, kajti Gospod bo prišel tisto uro, ko si ne predstavljamo. Prišel bo in nas uvedel v še lepšo in še večjo razsežnost.
Marija, Devica adventa naj nam pomaga, da se ne bomo imeli za lastnike svojega življenja, in se ne bomo upirali Gospodu, ko bo prišel, da bi ga spremenil, temveč da bomo pripravljeni pustiti se obiskati od Njega, pričakovanega in dragega gosta, četudi preobrne naše načrte.
Homilija, nedelja, 1. december 2019
V današnjih berilih se pogosto pojavi glagol »priti«, ki je trikrat navzoč v prvem berilu, medtem ko se evangelij zaključi »bo prišel Sin človekov« (Mt 24, 44).
Jezus pride. Advent nam govori o tej gotovosti že v imenu, kajti beseda advent pomeni prihod. Gospod pride, poglejte, to je korenina našega upanja, gotovost, da med stiskami na svetu pride do nas Božja tolažba, tolažba, ki ni iz besed, ampak iz navzočnosti, iz njegove navzočnosti, ki pride med nas.
Gospod pride. Danes na prvi dan bogoslužnega leta to oznanilo zaznamuje našo točko izhodišča, saj vemo, da okraj vsakega ugodnega ali neugodnega dogodka, nas Gospod ne pušča samih. Prišel je pred dva tisoč leti in bo prišel ob koncu časov, pride pa tudi danes v moje življenje, v tvoje življenje. Da, to naše življenje z vsemi njegovimi težavami, njegovimi stiskami in negotovostmi, obišče Gospod. Poglejte kaj je izvir našega veselja, Gospod se ni naveličal in se nas ne bo nikoli naveličal, želi si priti, nas obiskati.
Danes pa se glagol »priti« ne sklanja samo za Boga, ampak tudi za nas. V prvem berilu namreč Izaija prerokuje: »Številna ljudstva bodo prišla in rekla: ''Pridite, pojdimo na Gospodovo goro''« (Iz 2,3). Medtem ko na zemlji zlo izhaja iz dejstva, da vsak hodi po svoji poti brez drugih, prerok ponuja čudovito vizijo: vsi bodo skupaj prišli na Gospodovo goro. Na gori je bil tempelj, Božja hiša. Izaija nam torej posreduje povabilo Boga za svojo hišo. Bog nas je povabil in tisti, ki je povabljen, je pričakovan, zaželen. »Pridite«, pravi Bog, »kajti v moji hiši je prostor za vse. Pridite, kajti v mojem srcu ni samo eno ljudstvo, ampak vsako ljudstvo«.
Dragi bratje in sestre, od daleč ste prišli. Zapustili ste svoje domove, zapustili ste navezanost na domače in vam drage stvari. Ko ste prišli sem, ste našli sprejem skupaj z nepredvidljivimi težavami. Toda za Boga ste vedno dobrodošli povabljenci. Za njega nikoli nismo tujci, ampak dobrodošli otroci. In Cerkev je Božja hiša. Tu se vedno počutite doma. Sem pridemo, da bi skupaj hodili proti Gospodu in uresničili besede, s katerimi se zaključi Izaijeva prerokba: »Pridite, hodímo v Gospodovi luči« (v. 5).
Toda bolj kot Gospodovo luč se ima lahko raje temine sveta. Gospodu, ki pride in njegovemu povabilu se lahko odgovori z »ne, ne grem«. Pogosto ne gre za direkten, predrzen »ne«, temveč za varljiv. To je ne, na katerega opozarja Jezus v evangeliju, naj se ga varujemo, ko nas opominja, da ne delajmo kot v »Noetovih dneh« (Mt 24,37). Kaj se je zgodilo v Noetovih dneh? Zgodilo se je, da medtem ko je prihajalo nekaj novega in pretresljivega, nobenemu ni bilo mar, kajti vsi so mislili samo jed in pijačo (prim. Mt 24,38). Z drugimi besedami, vsi so skrčili življenje na svoje potrebe, so se zadovoljili s plitkim, horizontalnim življenjem, brez pravega zagona. Ni bilo pričakovanja nekoga, ampak le zahteva, da bi imeli kaj zase, za potrošit.
Dragi bratje in sestre. Potrošništvo je virus, ki napade vero pri koreninah, saj ti da verjeti, da je življenje odvisno le od tega, kar imaš, in tako pozabiš na Boga, ki ti pride naproti in na tistega, ki ti stoji ob strani. Gospod pride, ti pa hodiš za poželenji, ki se ti pojavljajo; brat trka na tvoja vrata, a ti je v nadlego, ker moti tvoje načrte. Ko Jezus v evangeliju nakaže nevarnosti za vero, se ne meni za mogočne sovražnike, nasprotovanja in preganjanja. Vse to je bilo in bo, vendar ne zamaja vere. Resnična nevarnost je to, kar omrtviči srce: biti odvisen od potrošnje, pustiti si obtežiti in raztresti srce s potrebami (prim. Lk 21,34).
Tedaj se začne živeti od stvari in se več ne ve zakaj, saj si ima toliko dobrin, a se ne dela več dobrega; hiše so napolnjene s stvarmi, izpraznjene pa otrok, to je današnja drama, demografska zima, si meče vstran čas z zabavami, ni pa časa za Boga in za druge. In ko se živi za stvari, stvari nikoli ne zadostujejo. Pohlep raste in drugi postanejo pri tej dirki ovira in se konča tako, da se počutijo ogrožene, vedno nezadovoljne in jezne. S tem se zviša nivo sovraštva. Hočem več, hočem več, hočem več. To vidimo tam, kjer vlada potrošništvo. Koliko nasilja je, čeprav samo besednega; koliko jeze in hotenja po iskanju sovražnika za vsako ceno. Tako, medtem ko je svet poln orožja, ki povzroča smrt, ne opazimo, da nadaljujemo z oboroževanjem srca z jezo.
Iz vsega tega nas hoče Jezus prebuditi. To stori z enim glagolom: »Čujte« (Mt 24,42). Bodite pozorni, čujte. Čuti je delo stražarja, ki je stražil buden, medtem ko so vsi spali. Čuti pomeni ne pasti v spanec, ki je vse zajel. Za čuječnost pa je potrebno imeti gotovo upanje in sicer, da noč ne bo večno trajala, da bo kmalu prišla zora. Tako je tudi z nami. Bog pride in njegova luč bo razsvetlila tudi najgostejšo temo. Na nas danes pa je čuti in premagati skušnjavo, da je smisel življenja v kopičenju; razkrinkati prevaro, da je nekdo srečen, če ima veliko stvari; zoperstaviti se zaslepljujočim lučem potrošništva, ki ta mesec povsod svetijo ter verjeti, da molitev in dejavna ljubezen nista izgubljen čas, temveč največja zaklada.
Ko odpremo srce Gospodu in bratom, pride dragocena dobrina, ki je stvari ne bodo mogle nikoli dati in ki jo oznanja Izaija v prvem berilu: »Prekovali bodo svoje meče v lemeže in svoje sulice v srpe. Ne bo vzdignil narod meča proti narodu, ne bodo se več učili vojskovanja« (Iz 2,4). To so besede ob katerih pomislimo tudi na vašo domovino. Danes molimo za mir, ki je močno ogrožen na vzhodu države, še posebej na področjih Beni in Minembwe, kjer plamtijo spopadi, ki jih podžigajo tudi od zunaj s tiho vpletenostjo mnogih, ki jih podžigajo tisti, ki prodajajo orožje.
Danes se spominjate lepega lika blažene Marie-Clémentine Anuarite Nengapeta, ki je bila nasilno ubita, vendar je še prej svojemu ubijalcu rekla kakor Jezus: »Odpuščam ti, saj ne veš, kaj delaš!« Prosimo na njeno priprošnjo, da bi se v imenu Boga-Ljubezni ter s pomočjo bližnjih prebivalcev, odpovedali orožju za prihodnost, ko ne bo več drug proti drugemu, ampak drug z drugim in se bo ekonomija, ki je v službi vojne, spremenila v ekonomijo v službi miru.
Papež: »Kdor ima ušesa za razumevanje«. Občestvo: »Naj razume«. Papež: »Kdor ima srce za soglašanje«. Občestvo: »Naj soglaša«.
Angel Gospodov, nedelja, 1. december 2019
Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes na prvo nedeljo adventnega časa začenja novo bogoslužno leto. V teh štirih adventnih tednih nas bogoslužje vodi k obhajanju Jezusovega rojstva, medtem pa nas tudi spominja, da On vsak dan prihaja v naše življenje in se bo v slavi vrnil ob koncu časov. Ta gotovost nas vodi k temu, da gledamo z zaupanjem v prihodnost, kakor nas k temu vabi prerok Izaija, ki s svojim navdihnjenim glasom spremlja vso adventno pot.
V današnjem prvem berilu Izaija prerokuje, da »se bo zgodilo poslednje dni: Gora hiše Gospodove bo trdno stala vrh gorà, nad griči se bo vzdigovala. In hiteli bodo k njej vsi narodi« (Iz 2,2). Gospodov tempelj v Jeruzalemu je predstavljen kot točka, h kateri se stekajo, kot točka kjer se srečajo vsa ljudstva. Po učlovečenju Božjega Sina se je Jezus razodel kot resnični tempelj. Zaradi tega je čudovito Izaijevo videnje božanska obljuba, ki nas spodbudi, da začnemo z romanjem, s hojo proti Kristusu, smislu in cilju zgodovine. Tisti, ki so lačni in žejni pravičnosti, jo lahko najdejo samo, če hodijo po Gospodovih poteh. Medtem ko zlo in greh prihajata iz dejstva, da posamezniki in družbene skupine raje hodijo po poteh, ki jih narekujejo sebični interesi, ki povzročajo spore in vojne. Advent je ugoden čas za sprejetje Jezusovega prihoda, ki prihaja kot glasnik miru, da bi nam pokazal Božje poti.
V današnjem evangeliju nas Jezus opominja, naj bomo pripravljeni na njegov prihod: »Bodite torej budni, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod« (Mt 24,42). Bedeti ne pomeni imeti fizično odprtih oči, ampak imeti srce svobodno in obrnjeno v pravo smer, torej pripravljeno za darovanje in služenje. To pomeni bedeti. Spanec, iz katerega se moramo zbuditi, je sestavljen iz ravnodušnosti, ničevosti, iz nesposobnosti za vzpostavljanje pristnih človeških odnosov ter da se zavzamemo za brata, ki je sam, zapuščen ali bolan. Pričakovanje Jezusa, ki prihaja, se mora torej prevesti v prizadevanje za budnost. Gre najprej za to, da se čudimo Božjemu delovanju, njegovim presenečenjem, da damo Njemu, Bogu primat. Budnost tudi konkretno pomeni, da smo pozorni do svojega bližnjega, ki je v težavah, pustiti se nagovoriti njegovi stiski, ne da bi pričakovali, da bi on ali ona, prosila za pomoč, temveč se naučiti predvideti in v naprej pomagati, kakor to od vedno počne Bog z nami.
Marija, čuječa Devica in Mati upanja, naj nas vodi na tej poti in nam pomaga, da svoj pogled usmerimo proti »Gospodovi gori«, podobi Jezusa Kristusa, ki privlači k sebi vse ljudi in vsa ljudstva.
