Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za polnočno sveto mašo

Iz 9,1-6

Ljudstvo, ki je hodilo v temi,
je zagledalo veliko luč,
nad prebivalci v deželi smrtne sence
je zasvetila luč.
Pomnožil si narod,
naredil si veliko veselje.
Veselijo se pred teboj,
kakor se veselijo ob žetvi,
kakor se radujejo, ko delijo plen.
Kajti jarem njegovega bremena
in palico na njegovem hrbtu,
šibo njegovega priganjača
si zlomil kot na dan Midjáncev.
Kajti vsak vojaški škorenj, ki hrupno koraka,
in ogrinjalo, ki je prepojeno s krvjo,
bo sežgano, bo hrana za ogenj.
Kajti dete nam je rojeno,
sin nam je dan.
Oblast je na njegovih ramah,
imenuje se:
Čudoviti svetovalec, Močni Bog,
Večni Oče, Knez miru.
Oblast se bo širila
in miru ne bo konca
na Davidovem prestolu in v njegovem kraljestvu.
Vzpostavil ga bo in utrdil
s pravico in pravičnostjo
od zdaj in na veke.
Gorečnost Gospoda nad vojskami bo to naredila.

Tit 2,11-14

 Razodela se je namreč Božja milost, ki rešuje vse ljudi. Vzgaja nas, naj se odpovemo brezbožnosti in posvetnim poželenjem ter razumno, pravično in res pobožno živimo v sedanjem veku, ko pričakujemo, da se bosta uresničila blaženo upanje in pojavitev slave vélikega Boga in našega odrešenika Jezusa Kristusa, ki je dal sam sebe za nas, da bi nas odkupil iz vse nepostavnosti in nas zase očistil kot lastno ljudstvo, ki je vneto za dobra dela.

Lk 2,1-14

Tiste dni je od cesarja Avgusta prišel ukaz, naj se popiše ves svet. To popisovanje je bilo prvo v času, ko je bil Kvirinij cesarski namestnik v Siriji. In vsi so se hodili popisovat, vsak v svoje mesto. Tudi Jožef je šel iz Galileje, iz mesta Nazareta, v Judejo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Betlehem, ker je bil iz Davidove hiše in rodbine, da bi se popisal z Marijo, svojo zaročenko, ki je bila noseča. Ko sta bila tam, so se ji dopolnili dnevi, ko naj bi rodila. In porodila je sina, svojega prvorojenca, ga povila v plenice in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora.

Prav v tistem kraju so pastirji prebivali na prostem in ponoči stražili pri svoji čredi. In glej, Gospodov angel je stopil k njim in Gospodova slava jih je obsijala. Prevzel jih je velik strah. Angel pa jim je rekel: »Ne bojte se! Kajti glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Zveličar, ki je Kristus Gospod. To vam bo znamenje: našli boste dete, povito v plenice in položeno v jasli.« In nemudoma je bila pri angelu množica nebeške vojske, ki je hvalila Boga in govorila:
»Slava Bogu na višavah
in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.«

Razlaga cerkvenih očetov

Sveti Janez Krizostom pravi: »Ko bralec pride do Jezusovega rojstva, vidi v njem izvor vseh večjih praznikov Cerkve: velike noči, vnebohoda, binkošti«. »Prvi del besedila nas s časovnimi napotki popisa prebivalstva ter rojstva uvede v zgodovinski okvir Jezusovega rojstva«, dodaja Evzebij iz Cezareje. Kasij pa pravi: »Avgustovo zmagoslavje je podoba Kristusovega, po katerem so bili vsi verniki popisani v božjem imenu«. Sv. Beda pa to razlaga takole: »Ker se je rodil med popisom, je nato plačal cesarju prispevek tako, da je njegova navzočnost na svetu lahko prinesla večen mir«, in dodaja: »Čeprav je bil Jezus spočet v Nazaretu, je Marija zaradi popisovanja morala iti v Betlehem, da bi se On rodil v Davidovem mestu, saj Betlehem pomeni 'hiša kruh'«. Ciril Aleksandrijski pa nadaljuje z razlago besedila takole: »Marija je bila Jožefova zaročenka, toda otrok v njenem telesu je bil spočet brez moškega semena. Devica Marija je bila svetišče za Jezusovo meso«. Sv. Beda to nadalje razlaga: »On je zelo jasno Bog in človek, Marijin prvorojenec in prvorojenec vsega človeštva, prvorojenec milosti«, »ki se je ponižal zato, da bi mi postali popolni ljudje«, pa k temu dodaja sv. Ambrož. Sv. Beda nadalje pravi: »Jezus leži v jaslih povit v plenice in ne v škrlat s Tira«. Janez Menih nadaljuje: »Po plenicah nas je Jezus osvobodil vezi greha, ki nas je vklenil v verige«. »To nam razodeva, kako je prevzel našo slabotno človeško naravo, da bi nas pripeljal do naše prvotne obleke, ki je nesmrtnost« pravi sv. Janez Krizostom. Več cerkvenih očetov pravi, da »On leži v jaslih kot krma za tiste, ki se obnašajo kot živali, za nas pa je sedaj kruh iz nebes«.

»Kakor je angel katehiziral Marijo in Jožefa, tako sedaj angeli katehizirajo pastirje« nadaljuje z razlago sv. Ambrož. Origen ob tem dodaja: »Kakor vsi pastirji čred, ki hodijo za njimi, tudi ti pastirji potrebujejo Kristusovo navzočnost. Angeli naznanjajo v Jezusu tistega, ki ozdravlja narode«. Sv. Beda nadaljuje: »Ko angel oznanja, da se je danes rodil Zveličar, naznanja zarjo novega dne, ki prihaja po navzočnosti Božjega kraljestva v ljudeh ter po Kristusovem javnem delovanju in bo pregnala temo«. »Zveličar ima dve čudežni rojstvi: 'Večno rojen iz Očeta se je sedaj enkrat rodil iz device'« pravi sv. Avguštin. Sv. Gregor Nazianški pa pravi: »Ko začne s plenicami otroka Jezusa, kot z znamenjem rojstva Mesija in zaključi z njegovim mrtvim telesom povitim v povoje za pogreb, Luka s tem poveže med sabo Jezusovo  rojstvo, njegovo smrt in vstajenje«. Gregor Veliki pa pravi: »V Jezusovem rojstvu se Božja slava razodeva na zemlji kot mir ter dobra volja med Bogom in človeštvom, med angeli in ljudmi«. Sv. Avguštin ob tem pravi: »Jezus je mož miru, celotno in popolno učlovečenje modrosti«. Sv. Efrem Sirski pa vse to povzame v sledečo misel: »Z rojstvom in smrtjo Jezusa iz Nazareta, sta v miru povezani nebo in zemlja«.

Misli Benedikta XVI.

Berilo iz Pisma sv. Pavla Titu, ki smo ga ravnokar slišali, se slovesno začenja z besedo apparuit, ki se ponovi tudi pri zorni maši: apparuit – »se je pojavil«. Ta beseda pomeni program, s katerim hoče Cerkev na kratko povzeti bistvo Božiča. Prej so ljudje na mnogotere načine govorili in delali človeške podobe Boga. Bog sam je na različne načine govoril ljudem (prim. Heb 1,1; berilo pri dnevni maši). Zdaj pa se je zgodilo nekaj več: On se je pojavil. Pokazal se je. Prišel je iz nedostopne svetlobe, v kateri prebiva. On sam je prišel med nas. To je bilo za starodavno Cerkev veliko božično veselje: Bog se je pojavil. Ni več zgolj neka ideja, ni samo nekaj, kar bi bilo mogoče zaslutiti iz besed. On 'se je pojavil'. Zdaj pa se vprašamo: Kako se je pojavil? Kdo je On v resnici? Berilo zorne maše s tem v zvezi pravi: »Pojavili sta se Božja dobrota … in njegova ljubezen do ljudi« (Tit 3,4). Za ljudi iz predkrščanske dobe, ki so se spričo grozot in protislovij sveta bali, da bi tudi Bog ne bil povsem dober, ampak bi bil nedvomno lahko tudi krut in samovoljen, je bilo to resnično 'razglašenje', 'epifanija', velika luč, ki nam je zasvetila: Bog je čista dobrota. Tudi danes se ljudje, ki jim ne uspe več v veri prepoznati Boga, sprašujejo, če je poslednja sila, na kateri temelji svet in ki upravlja s svetom, resnično dobra ali pa je zlo enako močno in izvorno kot dobro in lepo, ki ga v svetlih trenutkih srečamo v našem svetu. »Pojavili sta se Božja dobrota … in njegova ljubezen do ljudi.« To je nova in tolažilna gotovost, ki nam je dana za Božič.

Pri vseh štirih božičnih mašah bogoslužje navaja odlomek iz knjige preroka Izaija, ki še bolj oprijemljivo opisuje razodetje, ki se je zgodilo na Božič: »Dete nam je rojeno, sin nam je dan. Oblast je na njegovih ramah, imenuje se: Čudoviti svetovalec, Močni Bog, Večni Oče, Knez miru. Oblast se bo širila in míru ne bo konca« (Iz 9,5-6). Ne vemo, ali je prerok s to besedo mislil na kakega otroka iz svojega zgodovinskega obdobja. Zgleda pa nemogoče. To je edino starozavezno besedilo, kjer je o nekem otroku, o nekem človeškem bitju rečeno: imenuje se Močni Bog, Večni Oče. Pred nami je videnje, ki gre daleč preko zgodovinskega trenutka proti tistemu, kar je skrivnostno, postavljeno v prihodnost. Otrok je v vsej svoji šibkosti močni Bog. Otrok je v vsem svojem pomanjkanju in odvisnosti večni Oče. »In míru ne bo konca.« Prerok je prej o tem govoril kot o 'veliki luči' in v zvezi z mirom, ki izhaja iz njega, je trdil, da bo sežgana vsaka priganjaška palica, vsak vojaški škorenj, ki strumno koraka, vsak s krvjo omočeni plašč (prim. Iz 9,1.3-4).

Bog se je pojavil – kot otrok. Prav na ta način se je zoperstavil slehernemu nasilju in nosi sporočilo, ki je mir. V tem trenutku, ko svet nenehno  na mnogih krajih in na številne načine ogroža nasilje, kjer se vedno znova pojavljajo priganjaške palice in v kri namočeni plašči, kričimo Gospodu: Ti, močni Bog, si se pojavil kot otrok in si se nam pokazal kot tisti, ki nas ljubi in po katerem bo ljubezen zmagala. Dal si nam vedeti, da moramo biti skupaj s teboj delavci za mir. Všeč nam je, da si otrok, všeč nam je tvoje nenasilje, toda trpimo, ker nasilje še vedno traja na svetu. Zato te prosimo tudi: pokaži svojo moč, o Bog. V tem našem času, v tem našem svetu daj, da bodo sežgali priganjaške palice, v kri namočene plašče in bobneče škornje vojakov, tako da bo tvoj mir zmagal na tem našem svetu.

Božič je razglašenje – razodetje Boga in njegove velike luči v otroku, ki se je rodil za nas. Rodil v betlehemskem hlevu, ne v kraljevskih palačah. Ko je Frančišek Asiški leta 1223 praznoval Božič v Grecciu z volom in oslom pri jaslih, polnih sena, je postala vidna nova razsežnost božične skrivnosti. Frančišek Asiški je Božič imenoval »praznik vseh praznikov« – bolj kot druga slavja – in ga je praznoval »z neizrekljivo zavzetostjo« (2 Cel 199; FF 787). Z veliko pobožnostjo je poljubljal podobe Deteta in je po otroško brbljal ljubke besede, kot nam poroča Tomaž Čelanski (prav tam). Za starodavno Cerkev je bil praznik vseh praznikov Velika noč: Kristus je z vstajenjem razdejal vrata smrti in tako korenito spremenil svet; za človeka je ustvaril prostor v Bogu samem. Dobro, Frančišek ni spremenil, ni hotel spremeniti te objektivne hierarhije praznikov, interne zgradbe vere, ki ima središče v velikonočni skrivnosti. In vendar se je z njegovo pomočjo in po njegovem načinu verovanja zgodilo nekaj novega: Frančišek je v povsem novi globini odkril Jezusovo človeškost. To, da je bil človek, se je pokazalo najbolj očitno v trenutku, ko je bil Božji Sin, rojen iz Device Marije, povit v plenice in položen v jasli. Vstajenje predpostavlja učlovečenje. Božji Sin kot otrok, kot pravi človeški otrok – je globoko ganil srce asiškega svetnika, tako da je vero spremenil v ljubezen. »Pojavili sta se Božja dobrota in njegova ljubezen do ljudi,« ta stavek sv. Pavla je tako dobil povsem novo globino. V otroku iz betlehemskega hleva se lahko tako rekoč dotaknemo Boga in ga pobožamo. Tako je bogoslužno leto dobilo drugo središče v prazniku, ki je predvsem praznik srca.

Vse to nima v sebi nič sentimentalnega. Prav v novem izkustvu Jezusove človeške resničnosti se razodeva velika skrivnost vere. Frančišek je ljubil Jezusa-otroka, ker mu je postala v njegovem otroštvu jasna Božja ponižnost. Bog je postal ubog. Njegov Sin se je rodil v uboštvu hleva. V detetu Jezusu se je Bog naredil odvisnega, potrebnega ljubezni od ljudi, bil je tak, da je potreboval njihovo – našo – ljubezen. Danes pa je Božič postal praznik trgovin, kjer zaslepljujoč blišč zasenči skrivnost Božje ponižnosti, ki nas vabi k ponižnosti in preprostosti. Prosimo Gospoda, naj nam pomaga, da bomo s pogledom prodrli preko bleščečih fasad tega časa in za njimi našli otroka iz betlehemskega hleva, da bomo tako odkrili pravo veselje in pravo luč.

Nad jaslimi, ki so bile med volom in oslom, je dal Frančišek obhajati presveto evharistijo (prim. 1 Cel 85; FF 469). Kasneje je bil nad tistimi jaslimi zgrajen oltar, da bi tam, kjer so nekoč živali jedle seno, zdaj lahko ljudje prejeli za odrešenje duše in telesa meso žrtvovanega Jagnjeta, Jezusa Kristusa, kakor pripoveduje Čelanski (prim. 1 Cel 87; FF 471). V sveti noči v Grecciu je Frančišek kot diakon osebno z zvonkim glasom zapel božični evangelij. Po zaslugi sijajnih pesmi bratov je bilo slavje en sam izbruh veselja (prim. 1 Cel 85-86; FF 469-470). Prav srečanje z Božjo ponižnostjo se je spremenilo v veselje: njegova dobrota ustvarja pravi praznik.

Kdor hoče dandanes vstopiti v cerkev Jezusovega rojstva v Betlehemu, odkrije, da je vhod, ki je bil nekoč visok pet metrov in pol in skozi katerega so cesarji in kalifi vstopali v svetišče, večinoma zazidan. Ostala je samo nizka odprtina, visoka meter in pol. Namen je bil verjetno bolje zaščititi cerkev pred morebitnimi napadi, predvsem pa onemogočiti, da bi kdo na konju vstopil v božjo hišo. Kdor hoče vstopiti na kraj Jezusovega rojstva, se mora skloniti. Zdi se mi, da se v tem kaže globoka resnica, za katero hočemo, da se nas dotakne tudi to sveto noč. Če hočemo najti Boga, ki se je prikazal kot otrok, moramo sestopiti s konja svojega 'razsvetljenega' razuma. Odložiti moramo svoje lažne gotovosti, svoj intelektualni napuh, ki nam onemogoča dojemati Božjo bližino. Slediti moramo notranji poti sv. Frančiška – poti k tisti skrajni notranji in zunanji preprostosti, ki omogoča srcu, da vidi. Skloniti se moramo, iti tako rekoč duhovno peš, da bi lahko vstopili skozi portal vere in srečali Boga, ki je drugačen od naših predsodkov in mnenj; Bog, ki se skriva v ponižnosti komaj rojenega Deteta. Obhajajmo torej bogoslužje te svete noči in odvrnimo pozornost od tega, kar je snovno, merljivo in otipljivo. Pustimo, da nas naredi preproste ta Bog, ki se razodeva srcu, ki je postalo preprosto. In prosimo v tej uri še posebej za vse tiste, ki morajo ta Božič preživeti v revščini, bolečini, kot izgnanci, da bi se jim pokazal žarek Božje dobrote; da bi se njih in nas dotaknila tista dobrota, ki jo je Bog hotel z rojstvom svojega Sina v hlevu prinesti na svet. Amen.

Misli papeža Frančiška

Homilija, sveti večer, 24. december 2013
»Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč« (Iz 9,1). Ta Izaijeva prerokba nam ne neha zbujati ganjenosti, še posebej, ko jo poslušamo pri bogoslužju božične noči. In ne gre samo za nekaj čustvenega in sentimentalnega; gane nas, ker izreka globoko resnico o tem, kar smo. Smo ljudstvo, ki potuje, okrog nas – in tudi v nas – pa je tema in luč. In v tej noči se, medtem ko duh teme ovija svet, obnavlja dogodek, ki nas vedno očara in preseneča: ljudstvo, ki potuje, vidi veliko luč. Luč, ki nas pripravi do tega, da premislimo o tej skrivnosti: skrivnosti poti in videnja.

Potovanje. Ta beseda usmeri naše misli na potekanje zgodovine, na dolgo pot zgodovine zveličanja, ki se začenja pri Abrahamu, našem očetu v veri, ki ga je Gospod nekega dne poklical, naj odide iz svojega kraja, da bi šel proti deželi, ki mu jo bo on pokazal. Odtlej smo verniki označeni kot ljudstvo, ki potuje proti obljubljeni deželi. Gospod vedno spremlja to zgodovino! Vedno je zvest svoji pogodbi in svojim obljubam. »Bog je luč in v njem ni nobene teme« (1 Jn 1,5). Na strani ljudstva pa se izmenjujejo trenutki luči in teme, zvestobe in nezvestobe, pokorščine in upora; trenutki potujočega ljudstva in trenutki blodečega ljudstva.

Tudi v naši osebni zgodovini se izmenjujejo svetli in temni trenutki, svetlobe in sence. Če ljubimo Boga in brate, potujemo v luči, če pa se naše srce zapre, če v nas prevladajo napuh, laž in iskanje lastnih koristi, tedaj se spusti tema v nas in okrog nas. »Kdor pa sovraži svojega brata«, piše apostol Janez, »je v temi, hodi v temi in ne ve, kam gre, ker je tema oslepila njegove oči« (1 Jn 2,11). Potujoče ljudstvo je ljudstvo, ki roma in noče biti blodeče ljudstvo.

Luč. V tej noči pa kot pramen prejasne luči odmeva apostolovo oznanilo: »Razodela se je Božja milost, ki prinaša zveličanje vsem ljudem« (Tit 2,11).

Milost, ki se je razodela na svetu, je Jezus, rojen iz Device Marije, pravi človek in pravi Bog. On je prišel v našo zgodovino, z nami je delil pot. Prišel je, da nas osvobodi iz teme in nam da luč. V njem se je razodela Očetova milost, usmiljenje, nežnost: Jezus je Ljubezen, ki je meso postala. Ni samo neki učitelj modrosti, neki ideal, h kateremu naj bi težili in za katerega vemo, da smo od njega neusmiljeno daleč, on je smisel življenja in zgodovine, ki je med nami postavil svoj šotor.

Šotor. Pastirji so prvi videli ta »šotor«, prvi prejeli oznanilo o Jezusovem rojstvu. Bili so prvi, ker so bili med zadnjimi, odrinjeni na rob. Bili so prvi, ker so bdeli v noči in stražili svoje črede. Pravilo romarjev je, da bdijo. In oni so to počeli. Z njimi se ustavimo pred otrokom, ustavimo se v molku. Z njimi se zahvalimo Gospodu, da nam je dal Jezusa in z njihovo naj se dvigne iz globine srca tudi naša hvalnica njegovi zvestobi: »Slavimo te, Gospod Bog Najvišji, ki so se ponižal za nas. Ti si neizmeren, pa si postal majhen,; bogat si, pa si postal ubog; si vsemogočen, pa si postal šibek«.

Evangeljsko veselje. V tej noči si podelimo evangeljsko veselje: Bog nas ljubi, tako nas ljubi, da nam je dal svojega Sina za brata, za luč v naši temi. Gospod nam ponavlja: »Ne bojte se!« (Lk 2,10), kakor so rekli angeli pastirjem. In tudi jaz vam ponavljam: Ne bojte se! Naš Oče je potrpežljiv, ljubi nas, daje nam Jezusa, da nas bo vodil po poti proti obljubljeni deželi. On je luč, ki razsvetljuje temo. On je usmiljenje. Naš Oče vedno odpušča. On je naš mir. Amen.

Sveta maša – polnočnica, sobota, 24. december 2016
 »Razodela se je Božja milost, ki rešuje vse ljudi« (Tit 2,11). Te besede apostola Pavla razodevajo skrivnost te svete noči: razodela se je Božja milost, njegov zastonjski dar; v otroku, ki nam je dan, se udejanji Božja ljubezen do nas.

To je noč slave, tiste slave, ki so jo oznanjali angeli v Betlehemu in ki jo oznanjamo mi danes po vsem svetu. To je noč veselja, ker je od danes pa na veke Bog, Večni, Neskončni - Bog z nami. Ni daleč, ni nam ga treba iskati po nebesnih orbitah ali v kaki mistični ideji; blizu je, postal je človek in se ne bo nikoli naveličal naše človeškosti, ki si jo je privzel. To je noč luči: tista luč, ki jo je napovedal Izaija (prim. Iz 9,1), da bo razsvetlila tiste, ki hodijo po temačni deželi, je zasvetila in je obdala betlehemske pastirje (prim. Lk 2,9).

Pastirji preprosto odkrijejo, da »dete nam je rojeno« (Iz 9,5), in razumejo, da se vsa ta slava, vse to veselje, vsa tista luč zjedrijo v eni sami točki, v tistem znamenju, ki jim ga je nakazal angel: »Našli boste dete, v plenice povito in položeno v jasli« (Lk 2,12). To je od zmeraj znamenje, po katerem najdemo Jezusa. Ne le tedaj, ampak tudi danes. Če hočemo praznovati pravi Božič, se zazrimo v to znamenje: krhka preprostost malega novorojenca, nežnost njegovega ležanja, milina plenic, ki ga ovijajo. Tam je Bog.

S tem znamenjem nam evangelij razkriva protislovje: govori o cesarju, o upravitelju, o pomembnežih tistega časa, toda Bog se ne ponavzoči pri njih; ne pojavi se v plemiški dvorani kraljeve palače, ampak v uboštvu hleva; ne v blišču sijajnega videza, ampak v preprostosti življenja; ne v oblasti, ampak v majhnosti, ki preseneča. Če ga hočemo srečati, moramo tja, kjer je on. Treba se je skloniti, se ponižati, postati majhni. Otrok, ki se rodi, nas izziva; kliče nas k temu, da opustimo minljive utvare in se obrnemo k bistvenemu, da se odpovemo svojim nenasitnim zahtevam, da zapustimo večno nezadovoljstvo in žalost, ker nam bo vedno kaj manjkalo. Dobro nam bo delo, če pustimo te reči in v preprostosti Boga-otroka najdemo mir, veselje, smisel življenja.

Pustimo, da nas otrok iz jasli izzove, pustimo pa se izzvati tudi otrokom, ki danes niso položeni v zibko in jih ne božata materina in očetova ljubezen, ampak ležijo v umazanih »zasilnih jaslih«: v podzemnih zakloniščih, da bi se rešili pred bombardiranji, po pločnikih velemest, na dnu barke, prenatovorjene z migranti. Pustimo se izzvati otrokom, ki jim ne pustijo, da bi se rodili, otrokom, ki jokajo, ker ni nikogar, ki bi potešil njihovo lakoto, otrokom, ki v rokah ne držijo igračk, ampak orožje.

Skrivnost Božiča, ki je luč in slava, izziva in pretresa, ker je to skrivnost upanja in žalosti obenem. S seboj prinaša okus žalosti, ker ljubezen ni sprejeta, ker je življenje zavrženo. Tako se je zgodilo Jožefu in Mariji, ki sta našla zaprta vrata in sta položila Jezusa v jasli, »ker v prenočišču zanju ni bilo prostora« (v. 7). Jezus se je rodil zavrnjen od nekaterih in v brezbrižnosti še večih. Tudi danes lahko obstaja taka brezbrižnost, ko postane Božič praznik, kjer smo glavni mi, ne pa on, ko luči trgovine zasenčijo Božjo luč, ko se poganjamo za darili in ostajamo brezčutni za odrinjene na rob.

Toda Božič ima predvsem okus po upanju, ker kljub naši temi Božja luč sije. Njegova nežna luč ne plaši. Bog, ki je zaljubljen v nas, nas privlači s svojo nežnostjo, ko se med nami rodi ubog in krhek, kot eden od nas. Rodi se v Betlehemu, kar pomeni »hiša kruha«. Videti je, da je s tem hotel reči, da se rojeva kot kruh za nas. Zaživi, da bi nam dal svoje življenje; prihaja na naš svet, da bi nam prinesel svojo ljubezen. Ne prihaja, da bi goltal in ukazoval, pač pa da bi hranil in služil. Tako obstaja neposredna vez med jaslicami in križem, kjer bo Jezus razlomljeni kruh; to je neposredna vez ljubezni, ki se podarja in nas rešuje, ki daje luč našemu življenju, mir našim srcem.

To so v tisti noči razumeli pastirji, ki so bili med obrobnimi tistega časa. Toda v Božjih očeh ni nihče odrinjen na rob; prav oni so bili božični povabljenci. Kdor je bil prepričan vase, samozadosten, je ostal doma med svojimi stvarmi; pastirji pa »so pohiteli« (Lk 2,16) in se niso obotavljali. Tudi mi se to noč pustimo izzvati in poklicati Jezusu, pojdimo k njemu z zaupanjem, začenši s tem, v čemer se čutimo odrinjene na rob, začenši s svojimi omejenostmi, začenši s svojimi grehi. Pustimo, da se nas dotakne nežnost, ki rešuje. Približajmo se Bogu, ki se bliža, ustavimo se in si poglejmo jaslice, zamislimo si Jezusovo rojstvo: luč, mir, največje uboštvo in zavrnjenost. Vstopimo v resnični Božič s pastirji, prinesimo Jezusu to, kar smo, svoje obrobnosti, svoje nezaceljene rane, svoje grehe. Tako bomo v Jezusu okusili pravega duha Božiča: lepoto ljubljenosti od Boga. Z Marijo in Jožefom stojimo pred jaslimi, pred Jezusom, ki se rojeva kot kruh za moje življenje. Ko zremo njegovo ponižno in neskončno ljubezen, mu preprosto recimo: hvala, ker si storil vse to zame.

Sveta maša – polnočnica, torek, 24. december 2019
»Nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasijala svetloba« (Iz 9,1). Ta prerokba iz prvega berila se je uresničila v evangeliju: medtem ko so pastirji ponoči bdeli na svojih pašnikih, »jih je obsijala Gospodova slava« (Lk 2,9).

V zemeljski noči se je pojavila luč z neba. Kaj pomeni ta luč, ki se je pojavila v temini? Odgovor nam namigne apostol Pavel, ki nam je rekel: »Razodela se je Božja milost.« Božja milost, »ki rešuje vse ljudi« (Tit 2,11), je to noč obdala svet.

Kaj pa je ta milost? To je Božja ljubezen, ljubezen, ki preobrazi življenje, obnovi zgodovino, osvobodi od zla, vlije mir in veselje. To noč se nam je pokazala Božja ljubezen: to je Jezus. V Jezusu je Najvišji postal majhen, da bi ga lahko vzljubili. V Jezusu je Bog postal otrok, da bi se nam pustil objeti. Toda še se lahko vprašamo, zakaj sv. Pavel Božji prihod na svet imenuje »milost«? Da nam pove, kako je povsem zastonj. Medtem ko je videti, da tu, na zemlji, vse sledi logiki »daj – dam«, pa Bog prihaja zastonj. Njegova ljubezen ni naprodaj; nič nismo storili, da bi si jo zaslužili in nikoli je ne bomo mogli poplačati.

Razodela se je Božja milost. To noč se zavemo, da je On, medtem ko mi nismo bili v višavah, za nas postal majhnost; medtem ko smo hodili po svojih opravkih, je On prišel med nas. Božič nas spominja, da Bog še vedno ljubi vsakega človeka, tudi najslabšega. Meni, tebi, vsakemu od nas danes govori: »Ljubim te in te bom vedno ljubil. Dragocen si v mojih očeh.« Bog te ne ljubi, ker pravično misliš in se lepo vedeš; ljubi te in to je to. Njegova ljubezen je brezpogojna, ni odvisna od tebe. Lahko se motiš v svojem mišljenju, lahko si si marsikaj izmislil, a Gospod te ne neha imeti rad. Kolikokrat mislimo, da nam je Bog dober, če smo mi dobri, in da nas kaznuje, če smo hudobni. Ni tako. Tudi v naših grehih nas še vedno ljubi. Njegova ljubezen se ne menja, ni zamerljiv; zvest je, potrpežljiv je. Glejte, to je dar, ki ga najdemo na Božič: presenečeni odkrijemo, da je Gospod vsa mogoča zastonjskost. Njegova slava nas ne oslepi s svojim bleskom, njegova navzočnost nas ne prestraši. Rodi se ubog, brez vsega, da bi nas osvojil z bogastvom svoje ljubezni.

Razodela se je Božja milost. Milost je sinonim za milino, lepoto. To noč v lepoti Božje ljubezni odkrivamo tudi svojo lepoto, ker smo Božji ljubljenci. V dobrem in v hudem, v zdravju in v bolezni, srečni ali žalostni smo v njegovih očeh vedno lepi; ne zaradi tega, kar delamo, ampak zaradi tega, kar smo. V nas je neuničljiva, nedotakljiva lepota, lepota, ki je ni mogoče ukiniti, ki je jedro našega bitja. Danes nas Bog spominja na to, ko z ljubeznijo jemlje našo človeškost, jo vzame za svojo, se z njo »poroči« za vedno.

»Veliko veselje«, ki je to noč oznanjeno pastirjem, je resnično »za vse ljudi«. V teh pastirjih, ki zagotovo niso bili svetniki, smo navzoči tudi mi s svojimi krhkostmi in slabostmi. Kakor je Bog poklical njih, tako kliče tudi nas, ker nas ljubi. In v nočeh našega življenja tudi nam – kakor njim – govori: »Ne bojte se« (Lk 2,10). Korajža velja, ne zapravite zaupanja, ne izgubite upanja, ne mislite, da ljubiti pomeni izgubljati čas. To noč je ljubezen premagala strah, pojavilo se je novo upanje, blaga Božja luč je premagala temo človeškega zasmeha. Človeštvo, Bog te ljubi in je zate postal človek, nisi več samo!

Dragi bratje in sestre, kaj naj storimo vpričo te milosti? Samo eno: sprejmimo dar. Preden gremo iskat Boga, pustimo, da nas on išče. Naj nam ne bodo za izhodišče naše sposobnosti, ampak njegova milost, ker je on, Jezus, naš Zveličar. Zazrimo se v Dete in se pustimo obdati z njegovo nežnostjo. Ne bomo več našli izgovorov, da bi se mu ne pustili ljubiti: češ da gre v življenju vse narobe, češ da Cerkev ne deluje, češ da v svetu to ne gre; vsi ti izgovori bodo odpadli. Stopili bodo v ozadje, saj vpričo Jezusove nore ljubezni, ljubezni, ki je je ena sama nežnost in bližina, ni izgovorov. Vprašanje, ki se nam zastavlja za Božič, je: »Ali pustim, da me Bog ljubi? Ali se prepuščam njegovi ljubezni, ki me prihaja rešit?«

Tako velik dar si zasluži prav tako veliko hvaležnost. Sprejeti milost pomeni, da se znamo zahvaliti. Naše življenje pa često poteka daleč od hvaležnosti. Danes je ravno pravi dan, da se približamo tabernaklju, jaslicam, da rečemo hvala, hvala. Sprejmimo dar, to je Jezusa, da potem sami postanemo dar kakor Jezus. Postati dar pomeni, da damo življenju smisel. To pa je najboljši način, kako spremeniti svet: mi se spremenimo, Cerkev se spremeni, zgodovina se spremeni, ko nehamo spreminjati druge, ampak spremenimo sebe tako, da iz svojega življenja napravimo dar.

Prav to nam kaže Jezus to noč: ni spremenil zgodovine ne s prisilo niti z močjo besed, ampak z darom svojega življenja. Ni čakal, da bi mi postali dobri, da bi nas ljubil, ampak se nam je zastonj podaril. Tudi mi ne čakajmo, da bližnji postane dober, da bi ga potem imeli radi, da Cerkev postane popolna, da bi jo potem ljubili, da nas drugi cenijo, da bi jim potem služili. Začnimo pri sebi. To pomeni sprejeti dar milosti. In svetost ni nič drugega kot ohranjati to zastonjskost.

Ljubka legenda pripoveduje, da so ob Jezusovem rojstvu pastirji pritekli k votlini z raznimi darili. Vsak je nosil, kar je imel, eden sadove lastnega dela, drug kaj dragocenega. Medtem ko so se vsi razdajali v velikodušnosti, pa je bil tam pastir, ki ni imel ničesar. Bil je nadvse ubog, ničesar ni imel, kar bi podaril. Medtem ko so drugi tekmovali, ko so poklanjali darove, je osramočen stal od daleč. V nekem hipu sta se sv. Jožef in Marija znašla v težavi: kako bosta sprejela vse te darove? Še posebej Marija, ki je morala držati Dete. Ko je torej videla pastirja s praznimi rokami, mu je pomignila, naj se približa. In položila mu je Jezusa v naročje. Ko ga je ta pastir sprejel, se je zavedel, da ima v rokah največji dar v zgodovini. Gledal je svoje roke, tiste roke, ki so se mu zdele vedno prazne: postale so zibka za Boga. Čutil je, kako je ljubljen, premagal je sram in začel kazati Jezusa še drugim, ker ni mogel zadržati zase daru nad vsemi darovi.

Dragi brat, draga sestra, če se ti zdi, da so tvoje roke prazne, če vidiš, da je tvoje srce prazno ljubezni, je ta noč kot nalašč zate. Razodela se je Božja milost, da zasije v tvojem življenju. Sprejmi jo in v tebi bo svetila božična luč.