Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 14. nedeljo med letom
Zah 9,9-10
Močno se raduj, hči sionska,
vriskaj od veselja, hči jeruzalemska!
Glej, tvoj kralj prihaja k tebi,
pravičen je in zmagoslaven,
krotak in na osličku jezdi,
na žrebetu oslice.
Uničil bo vozove v Efrájimu
in konje v Jeruzalemu,
uničil bo bojne loke
in narodom bo oznanil mir.
Njegova oblast bo od morja do morja,
od veletoka do kraja zemlje.
Rim 8,9.11-13
Vi pa niste v mesu, ampak v Duhu, če le prebiva v vas Božji Duh. In če kdo nima Kristusovega Duha, ni njegov. In če prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, bo on, ki je obudil Kristusa od mrtvih, po svojem Duhu, ki prebiva v vas, priklical v življenje tudi vaša umrljiva telesa. Potemtakem, bratje, nismo dolžniki mesu, da bi živeli po mesu. Če namreč živite po mesu, boste umrli, če pa z Duhom morite dela telesa, boste živeli.
Mt 11,25-30
Tedaj je Jezus spregovoril in rekel: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim in razodel malim. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč. Vse mi je izročil moj Oče in nihče ne pozna Sina, razen Očeta, in nihče ne pozna Očeta, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti. Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni, in jaz vam bom dal, da se boste spočili. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen, in našli boste počitek svojim dušam, kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.«
Razlaga cerkvenih očetov
Sv. Avguštin pravi: »Vse stvarstvo je izraženo z dvema besedama: nebo in zemlja.« Sv. Ciril Aleksandrijski razlaga: »Arijanci imajo v tem odlomku za dokaz Sinove podrejenosti Očetu stavek, ko se Kristus zahvaljuje Očetu. Apostolsko izročilo pa na to njihovo trditev odgovarja, da nič ne more preprečiti Sinu, ki je istega bistva z Očetom, hvaliti in slaviti ga s tem, da odreši svet, ki je pod njim.« Origen pravi: »V tem odlomku Sin slavi Očeta, ki je že predvidel, da bo Beseda prešla od judov k poganom.« Teodor iz Erakleje pa pravi: »Jezus je imenoval modre: pismouke in farizeje, čeprav oni nimajo v posesti modrosti, ampak nekaj, kar je podobno modrosti, zaradi zvitosti njihovih besed. Ribiče ,nevajene zla, pa je imenoval otročiče, katerim lahko razodene svojo Besedo.« Sv. Hilarij iz Poitiersa nadaljuje: »Mi lahko spoznamo Očeta, ker poznamo Sina.« Sveti Ciril iz Aleksandrije in sv. Janez Krizostom to bolj podrobno razložita: »Samo Oče pozna Sina in samo božanski Sin pozna večnega Gospoda, iz katerega je bil rojen. Samo Sveti Duh, ki je Bog, lahko razume Božje globine, ker je soudeležen pri Očetu in Sinu.« Sveti Avguštin se sprašuje: »Kaj se naučimo od njega, katerega jarem nosimo? Globoko koplji, pojdi v globino, odpri svoje srce karitativni ljubezni, pripravi temelj ponižnosti.« Neznani avtor k temu dodaja: »To je breme, ki spodbuja in daje moč tistemu, ki ga prenaša. Ne podpiramo namreč mi milosti, temveč je milost, ki nas podpira.«
Misli Benedikta XVI.
Urbi et orbi, 23. marec 2008
»Vstal sem in sem še vedno in zmeraj s teboj.« Te besede nas vabijo, da se zazremo v vstalega Kristusa in pustimo, da njihov glas odmeva v našem srcu. S svojo odrešilno žrtvijo nas je Jezus iz Nazareta napravil za božje posinovljene otroke, tako da se moremo zdaj tudi mi vključiti v skrivnostni razgovor med njim in Očetom. Na misel nam prihaja, kako je nekega dne rekel svojim poslušalcem: »Vse mi je izročil moj Oče in nihče ne pozna Sina, razen Očeta, in nihče ne pozna Očeta, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti« (Mt 11,27). S tega vidika razumevamo, da trditev, ki jo danes vstali Jezus naslavlja na Očeta: »Še vedno in zmeraj sem s teboj« kot v odsevu zadeva tudi nas, »otroke Boga, sodediče s Kristusom, če le trpimo z njim, da bomo z njim tudi poveličani« (Rim 8,17). Po zaslugi Kristusove smrti in vstajenja tudi mi prav danes vstajamo v novo življenje. Ko svoj glas pridružujemo njegovemu, izjavljamo, da hočemo ostati za vedno z Bogom, našim neskončno dobrim in usmiljenim Očetom.
Tako vstopamo v globino velikonočne skrivnosti. Presenetljivi dogodek Jezusovega vstajenja je v bistvu dogodek ljubezni: ljubezni Očeta, ki izroča Sina v odrešenje sveta; ljubezni Sina, ki se prepušča Očetovi volji za vse nas; ljubezni Duha, ki obudi Jezusa od mrtvih v njegovo preobraženo telo. In še več: to je dogodek ljubezni Očeta, ki “znova objema” Sina, ko ga odeva v svojo slavo; ljubezni Sina, ki se z močjo Duha vrača k Očetu, odet v našo preobraženo človeškost. Današnja slovesnost, nam torej kliče, naj se spreobrnemo k Ljubezni; nas vabi, naj živimo v zavračanju sovraštva in sebičnosti in učljivo sledimo stopinjam Jagnjeta, žrtvovanega za naše odrešenje, naj posnemamo krotkega in v srcu ponižnega Odrešenika, ki daje počitek našim dušam (prim. Mt 11,29)
»Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11,28). Te Jezusove besede so zapisane nad vrati v vašo stolnico v Brnu. Sedaj jih namenja vsakemu izmed nas in še doda: »Učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam« (Mt 11,29-30). Jezus povabi vsakega učenca, naj se ustavi pri Njem in bo dobil pri Njem tolažbo, podporo in počitek. A lahko ostanemo ravnodušni pred njegovo ljubeznijo? Tukaj, kakor tudi drugje, so mnogi v preteklih stoletjih veliko trpeli, da bi ostali zvesti evangeliju in niso izgubili upanja. Številni, ki so se žrtvovali, da bi povrnili človeku dostojanstvo in svobodo ljudstvom, so našli v velikodušni privolitvi Kristusu moč, ustvariti prenovljeno človeško kulturo. To je možno tudi v sedanji družbi, v kateri se porajajo številne oblike revščine zaradi osamljenosti, ne čutiti se ljubljene, zaradi zavračanja Boga ali zaradi tragičnega zapiranja človeka vase, ko misli, da zadošča sam sebi ali pa celo, ko misli, da je samo nepomembno in minljivo dejstvo. V tem današnjem svetu, ki postane odtujen, če zaupa samo človeškim načrtom, je lahko samo Kristus naše gotovo upanje. Kristjani smo poklicani, da to oznanilo vsak dan z našim pričevanjem širimo.
Ko je Jezus hodil po Galileji in oznanjal Božje kraljestvo ter ozdravljal mnoge bolne, je začutil sočutje do množic, kajti bile so utrujene in onemogle kakor ovce brez pastirja (prim. Mt 9,35-36). Ta Jezusov pogled se zdi, da razteza vse do danes tudi v današnji svet. Tudi danes se ustavlja na mnogih ljudeh, obteženih s težkimi življenjskimi pogoji in tudi prikrajšanih za trdne oporne točke, s katerimi bi našli življenjski smisel in cilj. Onemogle množice se nahajajo v najrevnejših državah, utrujene od pomanjkanja; in tudi v najbogatejših državah so mnogi moški in ženske nezadovoljni, naravnost bolni zaradi potrtosti. Pomislimo tudi na mnoge, ki so ostali brez doma ali na begunce, ki z izseljevanjem iz svoje domovine tvegajo lastno življenje. Jezusov pogled se ustavlja na vseh teh ljudeh, ali bolje, na vsakem od teh otrok Očeta, ki je v nebesih, ter ponavlja: Pridite k meni vsi vi…«
Jezus vsem obljublja okrepčilo, a postavlja pogoj: »Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen.« Kaj je ta jarem, ki namesto da bi oteževal, olajšuje, in namesto da bi tlačil, dviguje? Kristusov jarem je postava ljubezni, je njegova zapoved, ki jo je zapustil svojim učencem. Resnično zdravilo za rane človeštva, bodisi materialne, kot sta lakota in nepravičnost, bodisi psihološke in moralne, je življenjsko pravilo, utemeljeno na bratski ljubezni, ki ima svoj izvir v Božji ljubezni. Zato je treba zapustiti pot prevzetnosti in nasilja, ki se jo poslužuje za doseganje položajev vedno večje moči in uspeha za vsako ceno. Tudi v odnosu do okolja je treba opustiti agresivnost in sprejeti pametno 'krotkost'. Predvsem pa v človeških, medosebnih in družbenih odnosih, je pravilo spoštovanja in nenasilja, torej moč resnice proti vsakemu nasilju, tisto, kar lahko zagotovi prihodnost, vredno človeka.
Misli papeža Frančiška
To Jezusovo vabilo se je razširilo vse do danes in doseglo mnoge brate in sestre, ki jih bremenijo pogoji slabega življenja, težko bivanjsko stanje, ki je včasih brez prave opore. V najbolj revnih deželah, pa tudi na obrobjih najbolj bogatih dežel, so številni utrujeni in onemogli zaradi neznosnega bremena zapuščenosti in ravnodušnosti. Ravnodušnost: koliko zla naredi pomoči potrebnim človeška ravnodušnost! In toliko bolj, tista od kristjanov!Na robu družbe so številni moški in ženske, ki živijo preizkušnjo revščine, kakor tudi tisti, ki so nezadovoljni ali razočarani nad življenjem. Mnogi so prisiljeni zapustiti svojo domovino in tvegati svoje življenje. Še več jih vsak dan prenaša težo ekonomskega sistema, ki izkorišča človeka in mu nalaga neznosen 'jarem', ki ga tistih nekaj privilegiranih ne želi prenašati. Vsakemu od teh otrok nebeškega Očeta, Jezus ponavlja: »Pridite k meni, vi vsi!« To pa reče tudi tistim, ki imajo vse, toda njihovo srce je prazno. Prazno, prazno srce brez Boga. Jezus tudi njim namenja sledeče povabilo: »Pridite k meni!« Jezusovo povabilo je za vse. Na poseben način pa za tiste, ki najbolj trpijo.
Jezus obljublja, da bo dal počitek vsem, vendar nam daje tudi vabilo, ki je kot zapoved: »Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen« (Mt, 11,29). V čem je Gospodov 'jarem'? Je v tem, da si z bratsko ljubeznijo naložimo breme drugih. Potem ko nam je Kristus dal, da smo se odpočili in okrepčali, smo policani, da tudi mi postanemo počitek in okrepčilo za brate in sestre, z našo krotko in ponižno držo, posnemajoč tako svojega Učitelja. Krotkost in srčna ponižnost nam ne samo pomagata nositi težo drugih, temveč tudi, da na njih ne mislimo z našega osebnega pogleda, z našo sodbo, kritiziranjem ali z našo ravnodušnostjo.
Prosimo Sveto Marijo, ki sprejema pod svoj plašč vse utrujene in obnemogle, da bi lahko bili po razsvetljeni veri, izpričani z življenjem, tolažba vsem, ki potrebujejo pomoč, nežnost in upanje.
Jezus ve, kako je lahko življenje težko. Ve, da mnoge stvari obtežijo srce: razočaranja, rane iz preteklosti, težo, ki jo je potrebno nositi in krivice, ki jih je treba v sedanjosti prenašati, negotovosti in zaskrbljenosti glede prihodnosti.
Prva Jezusova beseda pred vsem tem je povabilo, da se premaknemo in reagiramo: »Pridite.« Napaka, ko stvari gredo narobe, je ostati na mestu. To je zelo očitno, a kako težko se je premakniti ter odpreti se! Ni lahko! V temačnih trenutkih se zdi naravno biti sam s seboj, tuhtati o tem, kako je življenje krivično, kako nehvaležni so drugi ter kako zloben je svet… Mi vsi vemo to, saj smo doživeli to težko izkušnjo. Toda tako, zaprti sami vase, vidimo vse črno. Tedaj pridemo do tega, da se navadimo na žalost, ki se tako udomači. Slaba stvar je ta žalost. Jezus pa nas hoče potegniti iz tega 'živega peska', tebe, tebe. Zato vsakemu reče: »Pridi!« Izhod je v odnosu, v tem, da iztegnemo roko in dvignemo pogled proti tistemu, ki nas resnično ima rad.
Ne zadostuje pa iti iz sebe, potrebno je vedeti, kam iti, saj je toliko ciljev navideznih, kajti obljubljajo počitek in te malo razvedrijo, ti zagotavljajo mir in omogočijo zabavo, in te končno pustijo v osamljenosti kot prej, ker so le kot 'ognjemet'. Zato Jezus pokaže, kam iti: »Pridite k meni.« Tako pravi Jezus. Večkrat zaradi teže življenja ali zaradi situacije, ki nas žalosti, skušamo govoriti z nekom, ki nas posluša, s prijateljem, s strokovnjakom… To je zelo dobro, a ne pozabimo na Jezusa! Ne pozabimo odpreti se njemu ter mu pripovedovati življenje, izročiti mu osebe in situacije. Morda so 'področja' našega življenja, ki jih še nismo odprli Njemu in so še temačne, ker še niso videle Gospodove luči. Vsak ima svoje 'področje', vsak ima lahko svoje 'področje'. Pojdite k duhovniku, pojdite k Jezusu. Danes vsakemu pravi: »Pogum, ne kloni pod težo življenja, ne zapri se pred strahovi in grehi, ampak pridi k men!«
On nas čaka, vedno nas čaka, ne zato, da bo čudežno razrešil probleme, temveč, da nas bo, ko smo sredi problemov, okrepil. Jezus nam ne odvzema teže življenja, temveč tesnobo s srca; ne odvzeme nam križa, temveč ga nosi z nami. Z njim vsako breme postane lahko (prim. v. 30), kajti On je okrepčilo, ki ga iščemo. Ko Jezus vstopi v življenje, pride mir, tisti, ki ostane tudi med preizkušnjami, med trpljenjem. Pojdimo k Jezusu, dajmo mu svoj čas, vsak dan ga srečajmo v molitvi, v zaupnem in osebnem pogovoru. Postanimo domači z njegovo Besedo, ponovno brez strahu odkrijmo njegovo odpuščanje, nasitimo se z njegovim Kruhom življenja. Tako se bomo čutili od Njega ljubljeni in potolaženi.
On sam je, ki nas to prosi, skoraj zahteva. To ponovi na koncu današnjega evangelija: »Učite se od mene… in našli boste krepčilo za svoje življenje« (v. 29). Naučimo se iti k Jezusu, ko med poletnimi meseci iščemo počitek za to, kar utruja telo, ne pozabimo najti resnično okrepčilo v Gospodu. Pri tem naj nam pomaga naša Mati, Devica Marija, ki vedno poskrbi za nas, ko smo utrujeni in obteženi, saj nas spremlja k Jezusu.
Najprej Jezus hvali Očeta, ker je prikril skrivnosti svojega kraljestva, svojo Resnico, prikril to »modrim in razumnim« (v. 25). Tako jih imenuje s kančkom ironije, saj mislijo, da so modri in razumni in imajo zato večkrat zaprto srce. Prava modrost prihaja tudi iz srca, ne samo iz razumevanja stvari. Prava modrost tudi vstopa v srce. Če ti poznaš veliko stvari in imaš zaprto srce, ti nisi moder. O skrivnostih Očeta Jezus pravi, da so razodete »malim«, torej tistim, ki se z zaupanjem odprejo njegovi Besedi zveličanja, odprejo srce Besedi zveličanja, saj čutijo potrebo po Njem in vse pričakujejo od Njega. To je odprto in zaupljivo srce do Gospoda.
Nadalje Jezus razloži, da je vse prejel od Očeta. Imenuje ga »moj Oče«, da poudari edinstvenost svojega odnosa z Njim. Dejansko med Sinom in Očetom je popolna medsebojna vzajemnost: poznata drug drugega in živita drug v drugem. To edinstveno občestvo je kot cvet, ki vzcveti, da zastonj razodene svojo lepoto in dobroto. Poglejte sedaj Jezusovo povabilo: »Pridite k meni…« (v. 28). On hoče podariti to, kar zajema pri Očetu. Hoče nam podariti Resnico. Jezusova resnica je vedno zastonj, saj je dar, je Sveti Duh, Resnica.
Kakor imajo pri Očetu prednost »mali«, tako se Jezus obrača na vse, »ki se trudijo in so obremenjeni«. Še več, samega sebe postavi med njih, saj On je »krotak in iz srca ponižen« (v. 29), takšen pravi, da je, kakor v prvem in tretjem blagru, tistem o ponižnih ali ubogih v duhu in tistem o krotkih (prim. Mt 5,3.5), torej Jezusova krotkost. Tako »krotak in ponižen« Jezus ni zgled za vdane v usodo, prav tako ne preprosto žrtev, ampak je Človek, ki živi »iz srca« to pogojenost v polni prosojnosti za Očetovo ljubezen, to je za Svetega Duha. On je zgled »ubogim v duhu« in vsem drugim evangeljskim »blaženim«, ki izpolnjujejo Očetovo voljo in pričujejo za njegovo kraljestvo.
Zatem Jezus pravi, če bomo šli za Njim, bomo našli počitek. »Počitek«, ki ga Kristus ponuja utrujenim in obremenjenim ni samo psihološko olajšanje ali podarjena miloščina, ampak veselje ubogih, ker so evangelizirani in so graditelji novega človeštva. Tolažba je veselje, veselje, ki nam ga da Jezus. Edinstveno veselje, ki ga ima On sam. To je sporočilo za vse nas, za vse ljudi dobre volje, ki ga Jezus tudi danes namenja svetu, ki poveličuje tistega, ki bogati in postaja mogočen. Toda, kolikokrat mi pravimo: »Radi bi bil, kot je on ali ona, ki je bogat, ki ima tolikšno oblast in mu nič ne manjka..« Svet povišuje bogatega in mogočnika, ki ne gleda na sredstva in včasih tepta človeško osebo ter njeno dostojanstvo, ko lahko vidimo vsak dan te uboge poteptane… To pa je tudi sporočilo za Cerkev, ki je poklicana živeti dela usmiljenja in evangelizirati uboge ter biti krotka, ponižna. Takšno Gospod želi svojo Cerkev, to je nas.
Marija, ki si najbolj ponižna in najbolj vzvišena med stvaritvami, izprosi od Boga za nas modrost srca, da bomo znali razločevati v svojem življenju njegova znamenja in bili deležni tistih skrivnosti, ki so skrite ošabnim, a so razodete ponižnim.
