Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 17. nedeljo med letom

Kr 3,5.7-12

V Gibeónu se je Salomonu ponoči v sanjah prikazal Gospod. Bog je rekel: »Prosi, kaj naj ti dam!« »Gospod, moj Bog, ti si zdaj postavil za kralja svojega služabnika namesto mojega očeta Davida. Jaz pa sem še deček; ne vem, kako odhajati in prihajati. Tvoj služabnik je sredi tvojega ljudstva, ki si ga izvolil, številnega ljudstva, ki ga zaradi velikosti ni mogoče izmeriti ne prešteti.  Daj torej svojemu služabniku poslušno srce, da bo znal vladati tvojemu ljudstvu in razločevati med dobrim in hudim! Kajti kdo bi sicer mogel vladati temu tvojemu mogočnemu ljudstvu?«

Gospodu je bilo všeč, da je Salomon prosil za to. Bog mu je rekel: »Ker si prosil za to in si nisi prosil dolgega življenja, ne bogastva in ne smrti svojih sovražnikov, ampak si prosil zase razumnosti za pravo razsojanje, glej, bom storil po tvoji besedi. Glej, dal ti bom modro in razumno srce, takó da ni bilo tebi enakega pred tabo in ne bo vstal tebi enak za tabo.«

Rim 8,28-30

Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu, namreč njim, ki so bili poklicani po njegovem načrtu. Kajti tiste, ki jih je že vnaprej poznal, je tudi vnaprej določil, naj bodo skladni s podobo njegovega Sina, da bi bil ta prvorojenec med mnogimi brati. Tiste, ki jih je vnaprej določil, je tudi poklical; in tiste, ki jih je poklical, je tudi opravičil; tiste pa, ki jih je opravičil, je tudi poveličal.

Mt 13, 44-52

»Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, skritemu na njivi, ki ga je človek našel in spet skril. Od veselja nad njim gre in proda vse, kar ima in kupi tisto njivo.

Nadalje je nebeško kraljestvo tudi podobno trgovcu, ki išče lepe bisere. Ko najde en dragocen biser, gre in proda vse, kar ima, in ga kupi.«

Nadalje je nebeško kraljestvo podobno mreži, ki jo vržejo v morje in zajame ribe vsake vrste. Ko se napolni, jo potegnejo na obrežje, sedejo in odberejo dobre v posodo, slabe pa pomečejo proč. Tako bo ob koncu sveta: prišli bodo angeli in ločili hudobne od pravičnih. Pahnili jih bodo v ognjeno peč. Tam bo jok in škripanje z zobmi.«

»Ste razumeli vse to?« Rekli so mu: »Smo.« On pa jim je dejal: »Zato je vsak pismouk, ki je postal učenec nebeškega kraljestva, podoben hišnemu gospodarju, ki prinaša iz svojega zaklada novo in staro.«

Razlaga cerkvenih očetov

Sv. Hilarij iz Poitiersa pravi, da je »skriti zaklad na njivi učlovečeni Kristus, ki se ga da brezplačno najti. Evangeljski nauk je po sebi popoln, toda ni drugega načina, da uporabljamo in imamo ta zaklad skupaj z njivo tako, da ga plačamo, saj ne moremo imeti nebeških dobrin, ne da bi zanje žrtvovali svetne.« To še bolj podrobno razloži sv. Gregor Veliki: »To njivo kupi tisti, ki se potem, ko je prodal vse, odpove zemeljskim užitkom in kroti vsako svetno željo z askezo zaradi nebeške domovine.« Origen zaključi misel o zakladu na njivi z besedami: »Božje kraljestvo bo dano tistemu, ki bo v moči svoje vere kupil njivo s tem, da se je odpovedal dobrinam, ki jih je imel.«

Origen pravi, da je »dragoceni biser, Kristus Bog, živa beseda, ki je nad dragocenimi besedili in mislimi Postave ter prerokov.« Sv. Hilarij iz Poitiersa in sv. Peter Krizolog pravita, da »vernik išče edini biser večnega življenja s tem, ko se odpove vsemu drugemu.« Teodor iz Mopsuestije razlaga, da so »mnogi med tistimi, ki so popolnoma oddaljeni od vere, v moči božanske milosti takoj prepoznali Kristusovo moč in so s prezirom zavrgli vse, kar so imeli, da bi težili samo k njemu.« Sv. Gregor Veliki povzame misli o tej priliki: »Po ljubezni postanemo neobčutljivi za zunanje in zemeljske stvari.«

O tretji priliki sv. Hilarij iz Poitiersa pravi: »Kraljestvo je podobno mreži potopljeni vse do zadnje globine morja zato, da potegne ven vse tiste, ki so bili tam zamotani.« Sv. Gregor Veliki razlaga, da »mreža vere zajame skupaj tako dobre kot slabe ribe.« Origen pa pravi, da »raznovrstnost zajetih rib v mreži predstavlja poklicana ljudstva z vsega sveta.«

Sv. Hilarij iz Poitiersa ter sv. Ciril Aleksandrijski trdita, da »Jezus imenuje svoje učence pismouki zato, ker so razumeli vrednost novega in starega, ki ga vsebujeta Evangelij in Postava.« Origen pa pravi, da »pismouk postane učenec tedaj, ko je z branjem Pisem razumel uvodne pojme ter se začenja vzpenjati k tistim duhovnim resničnostim, ki se jim pravi 'Nebeško kraljestvo'.« Sv. Avguštin in Gregor Veliki dodajata: »Staro ni odstranjeno, temveč je dano v zaklad, da pismouk, ki je poučen o Božjem kraljestvu, iz svojega zaklada ne bi prinašal samo novo ali staro, temveč povezavo, ki je med njima.«

Misli Benedikta XVI.

Mladim v Altöttingu o dragocenem zakladu ‘evharistiji’
»Eden od bistvenih načinov biti z Gospodom je češčenje svete evharistije. Altötting je po zaslugi škofa Schramla prišel do nove zakladnice. Tam, kjer so nekdaj hranili zaklade preteklosti, dragocene zgodovinske in pobožne predmete, se sedaj nahaja kraj za resnični zaklad Cerkve: Gospodova stalna navzočnost v svojem zakramentu. Gospod nam v eni od svojih prilik pripoveduje o zakladu skritem na njivi. Tisti, ki ga je našel, je prodal vse, kar je imel, da je lahko kupil njivo, saj skriti zaklad presega vsako drugo vrednost. Skriti zaklad, dobrina nad vsako drugo dobrino, je Božje kraljestvo, je Jezus, kraljestvo, ki ga on pooseblja. V sveti hostiji, v tem resničnem zakladu, je On navzoč in nam vedno dostopen. Samo v češčenju te njegove navzočnosti se naučimo prijemati ga na pravilen način, naučimo se obhajati, naučimo se notranje obhajati sveto evharistijo.« (Altötting , Pridiga, 11. september 2006)

Sredini katehezi o sv. Pavlu in sv. Bonifaciju: Kaj pomeni pustiti vse, da bi našel resnični zaklad
»Ko je Pavel na poti v Damask srečal Vstalega, je bil zrel mož: neoporečen v pravičnosti, kakor jo predpisuje postava (prim. Flp 3,6), prekašal je mnoge svoje vrstnike v spoštovanju Mojzesovih predpisov in z največjo vnemo se je zavzemal za izročila očetov (prim. Gal 1,14). Razsvetljenje pred Damaskom je popolnoma spremenilo njegovo življenje: vse zasluge, ki jih je bil pridobil v svoji brezhibni verski karieri, je začenjal imeti za »nesnago« ob veličini spoznanja Jezusa Kristusa (prim. Flp 3,8). Pismo Filipljanom nam daje ganljivo pričevanje o Pavlovem prehodu od pravičnosti, ki ima svoj temelj v postavi in si jo človek pridobi s spoštovanjem predpisanih del, k pravičnosti, ki je utemeljena v veri v Kristusa. Doumel je, da je vse tisto, kar je do sedaj imel za dobiček, bilo v resnici pred Bogom izguba. Zato je sklenil, da vse svoje življenje izroči Jezusu Kristusu (prim. Flp 3,7). Skriti zaklad na njivi in dragoceni biser, za nakup katerih je vredno vložiti vse drugo, niso bila več dela postave, marveč Jezus Kristus, njegov Gospod« (Benedikt XVI. o apostolu Pavlu v sredo, 19. novembra 2008).

»Pogumno Bonifacijevo pričevanje je vabilo vsem nam, da v svojem življenju sprejmemo Božjo Besedo kot temeljno oporno, da strastno ljubimo Cerkev, da se čutimo soodgovorne za njeno prihodnost, da si prizadevamo za njeno edinost okrog Petrovega naslednika. Obenem nas spominja, da krščanstvo, s tem ko spodbuja širjenje kulture, pospešuje človekov napredek. Od nas je torej odvisno, ali bomo dorasli tako dragoceni dediščini in jo bomo znali narediti rodovitno v korist prihodnjih rodov.

Vedno me navduši njegova izjemna gorečnost za evangelij. Pri štiridesetih letih odide iz lepega in plodnega meniškega življenja, da bi oznanjal evangelij preprostim, barbarom; pri osemdesetih gre znova v pokrajino, kjer sluti svoje mučeništvo. Ko primerjamo njegovo živo vero, njegovo gorečnost za evangelij z našo pogosto tako mlačno in birokratsko vero, vidimo, kaj nam je treba storiti in kako obnoviti svojo vero, da bi dali svojemu času v dar dragoceni biser evangelija« (Benedikt XVI. o sv. Bonifaciju 11. 3. 2009).

V Sulmoni je mlade opogumil z besedami:
»Bogati mladenič iz evangelija, je potem, ko mu je Jezus predlagal, da pusti vse in hodi za njim, odšel žalosten, saj je bil preveč navezan na svoje bogastvo (prim. Mt 19,22). Medtem ko iz vaših obrazov razberem veselje! Tudi to je znamenje, da ste kristjani, saj vam Jezus veliko pomeni, čeprav je naporno,  je vredno hoditi za njim. Verjeli ste, da je Bog dragoceni zaklad, ki daje vrednost vsemu ostalemu: družini, študiju, delu, človeški ljubezni... življenju samemu. Razumeli ste, da vam Bog nič ne vzame, temveč vam da stokratno ter hkrati večno življenje. Bog je namreč neizmerna ljubezen, edini, ki nasiti naše srce.« ( Sulmona, Govor mladim, 4. julij 2010

Angel Gospodov, 24. julij 2011
Današnje bogoslužje nam v berilu iz Stare zaveze predstavi lik kralja Salomona, Davidovega sina in njegovega naslednika. Predstavi nam ga na začetku njegovega kraljevanja, ko je bil še zelo mlad. Sprejel je namreč zelo zahtevno nalogo, tako je s tem velika odgovornost otežila ramena mladega vladarja. Najprej je daroval Bogu slovesno daritev, 'tisoč žgalnih daritev', pravi Sveto pismo. Nato se mu je v nočnem videnju prikazal Gospod in mu obljubil, da mu bo izpolnil vse, kar ga bo prosil v molitvi. Tu se vidi veličina Salomonove duše. Ni prosil za dolgo življenje, niti za bogastvo in ne za smrt svojih sovražnikov, temveč je rekel Gospodu: »Daj torej svojemu služabniku poslušno srce, da bo znal vladati tvojemu ljudstvu in razločevati med dobrim in hudim!« (1Kr 3,9). Gospod ga je uslišal tako, da je Salomon zaradi modrosti in pravičnih sodb postal znan po vsem svetu.

On je torej prosil Boga, naj mu da 'poslušno srce'. Kaj torej pomeni ta izraz? Vemo, da v Svetem pismu srce ne pomeni samo telesnega dela, ampak pomeni tudi središče človekove osebe, kjer so navzoči njegovi nameni in sodbe. Lahko bi rekli: vest. 'Poslušno srce' je torej vest, ki zna poslušati, ki je občutljiva za glas resnice ter je zaradi tega sposobna razločevati med dobrim in zlim. V Salomonovem primeru je razlog za prošnjo odgovornost voditi izraelski narod, to ljudstvo, ki si ga je Bog izbral, da bi svetu razodel svoj načrt zveličanja. Zato se mora izraelski kralj truditi, da bo vedno v soglasju z Bogom in bo v poslušanju Njegove besede vodil ljudstvo po Gospodovih poteh, po poti pravičnosti in miru. Salomonov zgled je namenjen vsakemu človeku. Vsak izmed nas ima vest, ker je v nekem smislu kralj, da izvaja svoje človeško dostojanstvo z delovanjem po pravilno oblikovani vesti tako, da dela dobro in se izogiba zla. Moralna vest predpostavlja sposobnost prisluhniti glasu resnice ter biti poslušni njenim navodilom. Osebe, ki so bile poklicane, da vladajo, imajo zato še večjo odgovornost in imajo zato, kakor nas uči Salomon, še večjo potrebo po Božji pomoči. Toda vsak ima v svoji konkretni situaciji svoj del, ki ga mora storiti. Napačna miselnost nas navaja, da prosimo Boga za stvari in ugodne pogoje. V resnici pa je kvaliteta našega življenja in življenja družbe odvisna od pravilno oblikovane vesti vsakega, od sposobnosti vsakega in vseh prepoznati dobro in ga ločiti od zla ter od tega, če si pri tem potrpežljivo pomagamo.

Prosimo za pomoč Devico Marijo, sedež Modrosti. Njeno srce je popolnoma poslušno Gospodu. Čeprav je bila ponižna in preprosta, je Marija v Božjih očeh kraljica. Kot takšno jo mi tudi častimo. Sveta Devica, pomagaj nam z Božjo milostjo oblikovati vest, da bo vedno bolj odprta za resnico in občutljiva za pravičnost ter bomo tako služili Božjemu kraljestvu.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, nedelja, 27. julij 2014
Dragi bratje in sestre, dober dan. Kratka primera današnjega bogoslužja sta v zaključku poglavja Matejevega evangelija, ki je posvečeno prilikam Božjega kraljestva (Mt 13,44-52). Med njimi sta dve majhni mojstrovini: priliki o zakladu skritem na njivi ter o dragocenem biseru. Povesta nam, da do odkritja Božjega kraljestva lahko pride nenadoma, kakor za kmeta, ki je med oranjem našel nepričakovan zaklad, ali pa po dolgem iskanju, kakor za trgovca z biseri, ki je končno našel biser, o katerem je ves čas sanjal. V prvem in v drugem primeru pa je bistveno, da sta zaklad in biser vredna več kakor vse ostale dobrine, saj se kmet in trgovec, ko ju najdeta, odpovesta vsemu drugemu, da ju lahko kupita. Nič ne tehtata, razmišljata, premišljujeta, ampak takoj spoznata neprecenljivo vrednost tega, kar sta našla in sta pripravljena izgubiti vse samo za to, da bi ju imela.

Z Božjim kraljestvom pa je tako: kdor ga najde, ne dvomi, saj čuti, da je to tisto, kar je iskal, pričakoval in je odgovor na njegova najbolj pristna hrepenenja. In točno tako je: kdor pozna Jezusa, kdor ga osebno sreča, ostane navdušen, pritegne ga neizmerna dobrota, resnica, lepota in vse z izjemno ponižnostjo in preprostostjo. Koliko oseb, koliko svetnikov in svetnic, ki so z odprtim srcem brali evangelij, se je Jezus tako dotaknil, da so se spreobrnili k Njemu. Pomislimo na sv. Frančiška Asiškega Bil je kristjan, a mlačen.

 Dragi bratje in sestre, veselje nad najdenim zakladom Božjega kraljestva se kaže navzven. Kristjan ne more skriti svoje vere, saj se kaže v vsaki besedi, v vsakem dejanju, tudi v najbolj preprostem in vsakdanjem, kaže se kot ljubezen, ki nam jo je Bog podaril po Jezusu. Prosimo po priprošnji Device Marije, da pride v nas in na ves svet njegovo kraljestvo ljubezni, pravičnosti in miru.

Homilija, Caserta, sobota, 26. julij 2014
Jezus je nagovarjal svoje poslušalce s preprostimi besedami, da so ga lahko vsi razumeli. Tudi nocoj, kakor smo slišali, nam On govori po kratkih prilikah, vzetih iz vsakdanjega življenja ljudi tistega časa. V primerih zaklada skritega na njivi in dragocenega bisera lahko vidimo ubogega dninarja in bogatega trgovca. Trgovec že vse življenje išče dragocen predmet, ki bi potešil njegovo žejo po lepoti. Zato hodi po svetu in ne odneha v upanju, da bo našel to, kar išče. Medtem ko se kmet ni nikoli oddaljil od svoje njive in od nekdaj opravlja svoje delo z običajnimi vsakodnevnimi opravili. Pa vendar je za oba končni izid enak, torej najdba nečesa dragocenega. Za enega je to zaklad, za drugega pa dragocen biser. Za oba pa je isto tudi občutje, presenečenje in veselje, da sta našla izpolnitev vseh želja. In končno nobeden od njiju se ne obotavlja prodati vse, da bi kupila zaklad, ki sta ga našla. Jezus z tema dvema prilikama uči, kaj je nebeško kraljestvo, kako ga najti ter kaj storiti, da bi ga imel.

Jezus se ne trudi, da bi to razložil. Oznanja ga od začetka svojega evangelija. »Nebeško kraljestvo je blizu.« Tudi danes je blizu. Vendar ga nikoli naravnost ne pokaže, temveč posredno preko delovanja gospodarja, kralja, desetih devic... Preko prilik in primer nam pusti, da ga zaslutimo. Pokaže pa na učinke, da je nebeško kraljestvo sposobno spremeniti svet; kot kvas, ki je skrit v testu, kot majno in ponižno gorčično seme, ki pa postane veliko kot drevo.  Po dveh prilikah, o katerih želimo razmišljati, lahko razumemo, da je Božje kraljestvo navzoče v Jezusu osebno. On je skriti zaklad in dragoceni biser. Razumljivo je kmetovo in trgovčevo veselje: našla sta! To je veselje vsakega od nas, ko odkrijemo Jezusovo bližino in navzočnost v našem življenju. To je navzočnost, ki spreminja bivanje in nas odpira za potrebe bratov. To je navzočnost, ki nas vabi sprejeti vsako drugo navzočnost, tudi tisto od tujca in begunca. Je sprejemajoča navzočnost, vesela navzočnost, rodovitna navzočnost. Tako je kraljestvo v nas.

Vi bi me lahko vprašali, lahko bi me vprašal: »Toda oče, kako najti Božje kraljestvo? Vsak od nas ima posebno pot. Vsakdo ima v življenju svojo pot. Za nekoga je srečanje z Jezusom dolgo pričakovano, želeno in iskano, kakor je predstavljeno v priliki o trgovcu, ki kroži po svetu, da bi našel nekaj vrednega. Drugim se zgodi nenadoma, skoraj po naključju, kakor v priliki o kmetu. To nas spominja, da se Bog vsekakor pusti srečati, saj je on tisti, ki se prvi želi srečati z nami in je prvi, ki išče, da bi nas srečal. Prišel je namreč, da bi bil 'Bog z nami'. In Jezus je med nami, danes je tu. On je namreč rekel: 'Kadar ste zbrani v mojem imenu, sem jaz med vami.' Gospod je tukaj, je z nami, je med nami.  On je, ki nas išče in se pusti najti tudi tistemu, ki ga ne išče. On je, ki nas išče in se pusti najti. Včasih se pusti najti na nenavadnih krajih in v nepričakovanih trenutkih. Ko pa najdemo Jezusa, smo očarani, prevzeti in z veseljem opustimo naš običajen, včasih pust in brezvoljen način življenja, da objamemo evangelij in se pustimo voditi novi logiki ljubezni ter ponižnemu in nesebičnemu služenju.

Ne želim vam tukaj odprto postaviti vprašanja, ker ne želim, da naj odgovorite. Načelno bom postavil vprašanje: 'Koliko med vami vsak dan bere en odlomek iz evangelija?' Ne dvigujte rok… Postavil sem vam samo vprašanje. Toda koliko med vami hiti z delom, da ne bi zamudili telenovele… Toda imeti evangelij v dosegu roke, imeti evangelij na nočni omarici, imeti evangelij v torbici, imeti evangelij v žepu, ga za trenutek odpreti ter pogledati Jezusovo Besedo in Božje kraljestvo bo prišlo. Stik z Jezusovo Besedo nas približuje Božjemu kraljestvu. Dobro premislite! Majhen evangelij imeti vedno pri sebi, ga naključno odpreti in prebrati, kaj pravi Jezus. In Jezus je tam.

Glede tega je Jezus zelo jasen, saj ne zadostuje navdušenje, veselje nad odkritim. Potrebno je namreč bolj ceniti dragocen biser kraljestva, kakor katero koli zemeljsko dobrino, potrebno je postaviti Boga v svojem življenju na prvo mesto, ga imeti rajši od vsega. Dati prvo mesto Bogu pomeni, imeti pogum reči 'ne' zlu, 'ne' nasilju, 'ne' oblastnosti, da bi živeli življenje v  služenju drugim, legalno in za skupno dobro. Ko nekdo odkrije Boga, resničen zaklad, opusti sebičen način življenja in si začne prizadevati, da bi z drugimi delil karitativno ljubezen, ki prihaja od Boga. Kdor postane Božji prijatelj ima rad brate in sestre, si prizadeva ohranjati njihovo življenje in zdravje tudi tako, da spoštuje okolje in naravo. Vem, da trpite zaradi tega. Danes, ko sem prišel, se mi je eden od vas približal ter rekel: »Oče, dajte nam upanje.« Toda jaz vam ne morem dati upanja. Lahko pa vam rečem, da kjer je Jezus, tam je upanje, kjer je Jezus se bratje imajo radi in si prizadevajo ohranjati njihova življenja, njihovo zdravje in sicer tudi tako, da varujejo okolje in naravo. In to Jezusovo upanje je tisto, ki nikoli ne razočara.

To je še posebej pomembno na vaši lepi zemlji, ki jo je potrebno zaščititi in ohranjati, imeti pogum reči 'ne' vsakršni korupciji in nelegalnosti. Vsi vemo za ime teh oblik korupcije in nelegalnosti. Vsi moramo biti služabniki resnice ter sprejeti v kateri koli okoliščini evangeljski način življenja, ki se razodeva v darovanju samega sebe ter v pozornosti do revnega in zavrženega. Posvetiti se ubogemu in zavrženemu! Sveto pismo je polno tega. Gospod namreč pravi: 'Vi počenjate to, pa tudi to… To zame ni pomembno. Zame je pomembno, da skrbite za siroto, da skrbite za vdovo, da sprejmete zavrženega, da varujete stvarstvo. To je Božje kraljestvo.

Angel Gospodov, nedelja, 30. julij 2017
Dragi bratje in sestre, dober dan! Jezusov govor v prilikah, vsebuje jih sedem v trinajstem poglavju Matejevega evangelija, se danes zaključi s tremi podobami: s skritim zakladom (v. 44), z dragocenim biserom (v. 45-46) in ribjo mrežo (v. 47-48).

Ustavil sem bom pri prvih dveh, ker poudarita odločitev protagonistov prodati vse, da dobita to, kar sta odkrila. V prvem primeru gre za kmeta, ki je slučajno naletel na skriti zaklad na njivi, kjer je delal. Ker njiva ni njegova, jo mora kupiti, da bo lahko imel zaklad. Torej se je odločil, da bo tvegal vse svoje imetje, da ne bo izgubil zares izjemo priložnost. V drugem primeru je trgovec z dragocenimi biseri, ki je kot izreden poznavalec odkril biser izredne vrednosti. Tudi on se je odločil, da bo vse stavil na ta biser, tako da bo prodal vse druge.

Ti podobi poudarita dve značilnosti, kako priti do Božjega kraljestva: iskanje in žrtev. Res je, da je Božje kraljestvo je ponujeno vsem, je dar, je milost, vendar ni na razpolago na srebrnem krožniku, zahteva dinamičnost, saj gre za iskanje, hojo in prizadevanje. Drža iskanja je bistveni pogoj, da se nekaj najde. Potrebno je, da srce gori v želji za dosego dragocene dobrine, torej za Božje kraljestvo, navzoče po Jezusu. On je namreč skriti zaklad, On je namreč dragoceni biser. On je tisto temeljno odkritje, ki lahko prinese odločilen obrat v našem življenju tako, da ga napolni s smislom.

Tako kmet kot trgovec se pred nepričakovanim odkritjem zavedata, da sta pred enkratno priložnostjo, ki je ni za spustiti. Zato prodata vse, kar imata. Vrednotenje neprecenljive vrednosti zaklada vodi v odločitev, ki pa vsebuje tako žrtev, ločitve od stvari in odpovedi. Ko sta zaklad in biser odkrita, torej, ko smo našli Gospoda, je potrebno storiti, da ne bo odkritje nerodovitno, ampak se zanj žrtvuje vse drugo. Ne gre zato, da zaničujemo ostalo, ampak da ga podvržemo Jezusu, ki ga postavimo na prvo mesto, milost je na prvem mestu. Kristusov učenec ni tisti, ki bi ostal brez nujno potrebnega, saj je našel veliko več. Našel je namreč veselje, ki mu ga lahko da le Gospod. To je evangeljsko veselje ozdravljenih bolnikov; grešnikov, ki jim je bilo odpuščeno; razbojnika, ki so se mu odprla vrata raja.

Veselje evangelija je napolnilo srce in življenje tistih, ki so se srečali z Jezusom. Tisti, ki se mu pustijo rešiti, so osvobojeni greha, žalosti, notranje praznine, osamljenosti. Z Jezusom Kristusom se vedno rodi in ponovno rodi veselje. Danes smo spodbujeni zreti veselje kmeta in trgovca iz prilik. To je veselje vsakega od nas, ko odkrijemo Jezusovo tolažečo bližino in prisotnost v našem življenju. Navzočnost, ki nam spremeni srce in nas odpre za potrebe in sprejem bratov in sester, še posebej najbolj slabotnih.

Molimo na priprošnjo Device Marije, da bi vsakdo od nas znal pričevati tako z besedami kot z vsakdanjimi dejanji veselje, da je našel zaklad Božjega kraljestva, torej ljubezen, ki nam jo je Oče daroval po Jezusu.

Angel Gospodov, nedelja, 26. julij 2020
Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij te nedelje (prim. Mt 13,44-52) je iz zadnjih vrstic poglavja, ki ga je Matej posvetil prilikam o nebeškem kraljestvu. V odlomku so tri komaj zaznavne in kratke prilike: tista o zakladu skritem na njivi, tista o dragocenem biseru in tista o mreži vrženi v morje. Ustavil se bom pri prvih dveh, v katerih se nebeško kraljestvo primerja z dvema različnima dragocenima resničnostma, torej s skritim zakladom na njivi in z dragocenim biserom. Odziv tistega, ki najde biser ali tistega, ki najde zaklad, je praktično enak. Človek in trgovec prodata vse, da bi pridobila tisto, kar jima je najbolj pri srcu. S tema dvema primerama nas Jezus hoče vključiti v izgradnjo nebeškega kraljestva tako, da nam predstavi bistveno značilnost krščanskega življenja, življenja v nebeškem kraljestvu. Popolnoma se namreč vključijo v kraljestvo tisti, ki so pripravljeni za to zastaviti vse in so pogumni. Dejansko tako človek kot trgovec iz obeh prilik prodata vse, kar imata ter tako pustita ob strani materialno gotovost. Iz tega se jasno razume, da za je za izgradnjo kraljestva poleg Božje milosti potrebna dejavna razpoložljivost človeka. Vse stori milost, vse! Od nas pa je potrebna razpoložljivost, da ga sprejmemo. Milost stori vse, od mene se zahteva le moja odgovornost, moja razpoložljivost… Mi smo torej odgovorni za to.

Dejanji tistega človeka in trgovca, ki medtem ko iščeta, se osvobodita lastnih dobrin, da bi kupila bolj dragoceni resničnosti, sta odločni in radikalni dejanji, rekel bi, da samo enosmerni, ne tja in nazaj, samo enosmerni dejanji. In še več, storita ju v veselju, saj sta oba našla zaklad. Poklicani smo prevzeti si držo teh dveh evangeljskih osebnosti, da bomo tudi mi postali zdravo nemirni iskalci nebeškega kraljestva. Gre za to, da zapustimo težko breme naših svetnih gotovosti, ki nam onemogočajo iskanje in izgradnjo kraljestva: pohlep po imetju; hlepenje po zaslužku in oblasti, misel samo na same sebe.

Dandanes, vsi to vemo, se zdi življenje nekaterih povprečno in usahlo, ker najverjetneje niso šli za iskanjem pravega zaklada, saj so se zadovoljili s privlačnimi a minljivimi stvarmi, s svetlečim leskom, ki pa jih je pustil v temi. Medtem ko luč kraljestva ni ognjemet, je luč. Ognjemet traja malo, luč nebeškega kraljestva nas spremlja vse življenje.

Nebeško kraljestvo pa je ravno nasprotno od površnih stvari, ki jih ponuja svet in nasprotno od banalnega življenja, saj je zaklad, ki vsak dan prenavlja življenje in se razširja proti najširšim obzorjem. Dejansko, kdor je našel ta zaklad, ima ustvarjalno in iščoče srce, ki ne ponavlja, ampak izumlja in zarisuje ter hodi po novih poteh, ki vodijo k temu, da ljubimo Boga, da ljubimo druge ter da resnično ljubimo nas same. Znamenje teh, ki hodijo po tej poti je ustvarjalnost, vedno iščejo več. Ustvarjalnost torej vzame življenje in da življenje in da in da in da… Vedno išče različne načine, da da življenje.

Jezus, torej on, ki je skriti zaklad in dragoceni biser, ne more, da ne bi prebudil veselje, vse veselje sveta, torej veselje ob odkritju smisla za svoje življenje, veselje, da se čutim zavzetega za avanturo svetosti.

Sveta Devica, naj nam pomaga vsak dan iskati zaklad nebeškega kraljestva, da se bo v naših besedah in naših dejanjih razodevala ljubezen, ki nam jo je Bog podaril po Jezusu.