Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 16. nedeljo med letom

Mdr 12,13.16-19

Zakaj razen tebe ni boga, ki bi se zavzel za vse,
da bi mu ti moral dokazovati, da ne sodiš krivično.
Počelo pravičnosti je namreč tvoja moč
in to, da vsemu gospoduješ, stori, da vsemu prizanašaš.
Svojo moč razkazuješ tistim, ki ne verjamejo
v popolnost tvoje mogočnosti,
in tem, ki jo priznajo, očitaš predrznost.
Ti pa si gospodar moči, zato sodiš milo
in nas vodiš z veliko prizanesljivostjo,
zakaj kadar koli hočeš, ti je moč na razpolago.
S takim ravnanjem si svoje ljudstvo poučil,
da mora pravični biti prijatelj ljudi.
Svojim otrokom vlivaš veliko upanje,
ker daješ po grehu čas za spreobrnjenje.

Rim 8,26-27

Prav tako tudi Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti. Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti, toda sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi. In on, ki preiskuje srca, ve, kaj je mišljenje Duha, saj Duh posreduje za svete, v skladu z Božjo voljo.

Mt 13,24-43

Podal jim je drugo priliko in rekel: »Nebeško kraljestvo je podobno človeku, ki je posejal dobro seme na svoji njivi. Medtem ko so ljudje spali, je prišel njegov sovražnik, zasejal ljuljko med pšenico in odšel. Ko pa je bilje zraslo in šlo v klasje, se je pokazala tudi ljuljka. Prišli so gospodarjevi služabniki in mu rekli: ›Gospod, ali nisi posejal dobrega semena na svoji njivi? Od kod torej ljuljka?‹ Dejal jim je: ›Sovražen človek je to storil.‹ Služabniki pa so mu rekli: ›Hočeš torej, da gremo in jo poberemo?‹ ›Nikakor,‹ je dejal, ›da morda med pobiranjem ljuljke ne izpulite z njo vred tudi pšenice. Pustite, naj oboje skupaj raste do žetve. Ob času žetve pa porečem žanjcem: Zberite najprej ljuljko in jo povežite v snope, da se sežge, pšenico pa spravite v mojo žitnico.‹«

Še drugo priliko jim je podal in rekel: »Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu, ki ga je človek vzel in vsejal na svoji njivi. To je res najmanjše od vseh semen; ko pa zraste, je večje od zelišč in postane drevo, tako da priletijo ptice neba in gnezdijo na njegovih vejah.«

In povedal jim je spet drugo priliko: »Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, ki ga je vzela žena in ga umesila v tri merice moke, dokler se ni vse prekvasilo.«

Vse to je Jezus povedal množicam v prilikah in ničesar jim ni govoril brez prilike, da se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po preroku, ki pravi:
Odprl bom svoja usta v prilikah,
izrekel bom, kar je skrito od začetka sveta.

Tedaj je odpustil množice in šel v hišo. Njegovi učenci so pristopili k njemu in rekli: »Razlôži nam priliko o ljuljki na njivi.« Odgovoril je in rekel: »Sejalec dobrega semena je Sin človekov. Njiva je svet. Dobro seme so sinovi kraljestva, ljuljka pa sinovi zla. Sovražnik, ki jo je zasejal, je hudič. Žetev je konec sveta, žanjci pa so angeli. Kakor torej pobirajo ljuljko in jo sežigajo v ognju, tako bo ob koncu sveta. Sin človekov bo poslal svoje angele in pobrali bodo iz njegovega kraljestva vse, kar je v spotiko, in tiste, ki ravnajo nepostavno. Vrgli jih bodo v ognjeno peč. Tam bo jok in škripanje z zobmi. Takrat se bodo pravični svetili kakor sonce v kraljestvu svojega Očeta. Kdor ima ušesa, naj posluša.«

Razlaga cerkvenih očetov

Origen pravi: »Dobro seme so otroci kraljestva, saj vse, kar se porodi dobrega v človeški duši, je posejano po Božji besedi in postane sad Božjega kraljestva.« Kromacij Oglejski pa pravi: »Hudič najde način, da poseje v tistih ljudeh, ki spijo, ljuljko. Vtihotapi se v tiste, ki so kakor uspavani zaradi nemarne lenobe.« Oba pa pravita, da »bo setev ob koncu časov.« Sv. Hieronim svari: »Ne smemo prehitro izrekati sodb, prepustimo Bogu dokončno sodbo, ko bo dan poslednje sodbe.« Origen k temu dodaja: »Angeli in služabniki Besede bodo zbrali iz vsega Kristusovega kraljestva vse škandale navzoče v dušah in jih bodo sežgali v ognjenih pečeh.«

Sv. Hilarij iz Poitiersa in sv. Janez Krizostom razlagata »o gorčičnem zrnu, ki je bilo posejano na polju, saj tam začne rasti in postane večje kot katera koli rastlina.« Sv. Hieronim pojasni: »Verniki prejmejo zrno pridiganja ter ga hranijo z življenjskim sokom vere. Tako začne rasti na njivi njihovega srca.« Sv. Hilarij iz Poitiersa nadaljuje: »Ptice neba so začele gnezditi na vejah drevesa, o katerih lahko razumemo, da so apostoli, ki so se v moči Kristusove moči razvejali in razširili.« Sv. Janez Krizostom o naslednji priliki pravi: »Kakor se kvas razširi po vsem testu, ne da bi ga ne bilo več, ampak počasi spremeni vse testo v njegovem bistvu, tako se isto zgodi med oznanjevanjem evangelija.« Origen nadalje pravi: »Če hočemo slišati Jezusa, ne kakor množice, ki jih je On zapustil, ko je vstopil v hišo, si moramo prevzeti držo, ki je več kot drža množice, tako, da se mu pridružimo.« Ko je sv. Avguštin razlagal to priliko, je pripomnil: »da so mnogi najprej ljuljka in zatem postanejo dobra pšenica« ter dodal »če teh, ko so bili hudobni, ne bi potrpežljivo trpeli, ne bi prišli do hvalevredne spremembe« (Quaest. septend. in Ev. sec. Matth., 12, 4: PL 35, 1371).

Misli Benedikta XVI.

Iz govora klerikom škofije Aosta 25. julija 2005
V preteklem tednu smo dvakrat ali celo trikrat slišali priliko o sejalcu, ki nam prinaša tolažbo sicer v drugačni situaciji, ki pa je gotovo podobna tej iz današnje prilike. Gospod je začel svoje delo z velikim navdušenjem. Lahko se je opazilo, da so bolniki ozdraveli, vsi so z veseljem poslušali besede: 'Božje kraljestvo se je približalo'. Zdelo se je, da bo takoj prišlo do spremembe sveta in uveljavitve Božjega kraljestva in da se bo žalost Božjega ljudstva končno spremenila v veselje. Pričakovali so namreč Božjega poslanca, ki bo prevzel v svoje roke krmilo zgodovine. Sicer so videli, da so bolniki ozdraveli, hudi duhovi bili izgnani in da se oznanja evangelij, pa vendar je svet ostal takšen kot je bil. Nič se ni spremenilo. Rimska nadvlada je ostala. Kljub tem znamenjem ter kljub lepim besedam je vsakodnevno življenje ostalo težko. Tako je navdušenje počasi ugašalo in kot vemo iz šestega poglavja Janezovega evangelija so celo učenci začeli zapuščati Pridigarja, ki je pridigal, ni pa po njihovo spremenil sveta.

Kaj je torej to sporočilo? Kaj nam torej prinaša ta Božji prerok, so se končno začeli vsi spraševati. Gospod govori o sejalcu, ki seje na njivi sveta. Seme naj bi bila njegova Beseda, kakor tudi tista ozdravljenja. Torej nekaj tako majhnega v primerjavi z zgodovinsko in politično resničnostjo. Kakor je seme zanemarljivo majhno, tako tudi Beseda.

Kljub temu pa je v semenu navzoča prihodnost, saj seme vsebuje v sebi kruh in življenje v prihodnosti. Seme je skoraj zanemarljivo majhno, pa kljub temu predstavlja prihodnost v sedanjosti, je obljuba, ki je navzoča že sedaj. To nam daje razumeti, da moramo biti pogumni, četudi se zdi, da Božja Beseda, Božje kraljestvo, nimata kakšne zgodovinsko politične veljave. Jezus je na Cvetno nedeljo v nekem smislu povzel svoj nauk o semenu – besedi z besedami: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umrje ostane samo, če pa pade v zemljo in umrje, obrodi veliko sadu. S križanjem se je zdelo, da je vsega konec, pa vendar ravno s tem s padcem v zemljo, s smrtjo, na tej poti križa, je Kristus prinesel sad za vse čase. Poleg kristološkega vidika lahko v tem vidimo tudi evharistično razsežnost. To pšenično seme je padlo v zemljo in iz tega raste novi Kruh, Kruh prihodnjega življenja, sveta evharistija, ki nas hrani in ki nas odpira za nove božje skrivnosti, za novo življenje.

Toda zdi se, da je skozi vso zgodovino Cerkve, sicer v različnih oblikah vedno vprašanje, ki nas vznemirja: kaj storiti? Zdi se, da nas ljudje ne potrebujejo, zdi se, da je vse to, kar počnemo zaman. Vendar iz Božje Besede vemo, da samo to seme vedno znova spreminja zemljo ter odpira v resnično življenje.«

Benedikt XVI. se je v tem govoru dotaknil tudi problema pomanjkanja duhovnih poklicev v zahodnem svetu ter velikega števila duhovnih poklicev na Šrilanki in v nekaterih deželah južne Afrike.
Tam so številni poklici, tako številni, da ne morejo zgraditi zadostnih semenišč za vse mladeniče, ki bi radi postali duhovniki. Vendar pa je tudi tukaj med veselje pomešana neka grenkoba, saj vsaj del fantov pride v semenišče z namenom, da bi napredovali na socialni lestvici. Ko pridejo do duhovništva, postanejo kot neke vrste plemenski poglavarji, dobijo seveda privilegije in imajo drugačno življenje od prejšnjega. Torej sta ljuljka in pšenica skupaj pri tem povečanju števila poklicev v teh deželah. Škofje morajo biti zelo pozorni pri razločevanju in se ne morejo preprosto pripustiti zadovoljstvu, da bodo imeli v prihodnosti številne duhovnike. Prepoznati morajo resnične poklice, razločevati med ljuljko in dobrim semenom. Kljub vsemu pa je v teh deželah neko navdušenje za vero, saj so v takem obdobju zgodovine, ko so se tradicionalna verstva pokazala za nezadostna.

Drugačno pa je stanje v zahodnem svetu, ki je utrujen od svoje kulture. To je svet, ki je prišel do točke, ko ne čuti več jasno potrebe po Bogu, še manj po Kristusu, saj se zdi, da lahko človek ustvari sebe samega. V tem ozračju racionalizma, ki se je zaprl vase in ki ima samo model znanosti za edini model spoznanja, je vse ostalo zanj subjektivno. Tako je tudi krščansko življenje postalo subjektivna izbira, torej nekaj samovoljnega in ne več kot pot življenja. Zaradi tega postane vera težka in če je težko verovati je še toliko težje ponuditi svoje življenje Gospodu kot njegov služabnik.

Vendar pa človek tretjega tisočletja, kakor seveda v vsakem obdobju, potrebuje Boga in ga išče, čeprav se morda tega včasih niti ne zaveda. Zato je naloga kristjanov, še posebej pa duhovnikov prepoznati to globoko hrepenenje človeškega srca ter ponuditi vsem z sredstvi, primernimi zahtevam časa, nespremenljivo in zato vedno živo Besedo večnega življenja, ki je Kristus, Upanje sveta.

Angel Gospodov, nedelja, 17. julij 2011
Evangeljske prilike so kratke pripovedi, ki se jih Jezus poslužuje, da bi oznanil skrivnosti Nebeškega kraljestva. S tem, ko je Gospod uporabil podobe in dogodke iz vsakdanjega življenja, je hotel nakazati resnični temelj vseh stvari. Pokazal nam je, da Bog deluje, da vstopa v naše življenje, ter nas želi prijeti za roko. S to vrsto govorov nas božanski Učitelj vabi, da priznamo prvenstvo Boga Očeta, saj kjer ni Njega, nič ni dobro. To prvenstvo je odločilno za vse ostalo. Nebeško kraljestvo dejansko pomeni gospodovanje Boga, to pa tudi pomeni, da moramo njegovo voljo prevzeti kot merilo in vodilo našega bivanja.

Glavna tematika evangelija današnje nedelje je ravno Nebeško kraljestvo. Nebo naj ne razumemo samo kot višino, ki je dviguje nad nami, saj je namreč tak brezmejni prostor tudi v človekovi notranjosti. Jezus primerja Nebeško kraljestvo z njivo pšenice, da bi nam pomagal razumeti, kako je v nas posajeno nekaj majhnega in skritega, ki pa ima v sebi neukrotljivo življenjsko moč. Kljub vsem oviram se bo seme razvilo in sad bo zorel. Ta sad bo dober samo, če je bilo zemljišče življenja obdelovano po božji volji. Zato nas Jezus v priliki o dobrem semenu in ljuljki (prim. Mt 13,24-30) opominja, da je potem, ko je gospodar posejal njivo, 'medtem ko so vsi spali', prišel 'njegov sovražnik' in posejal zel. To pomeni, da moramo biti pripravljeni varovati milost, ki smo jo prijeli na dan krsta tako, da gojimo vero v Gospoda, ki preprečuje, da bi zlo pognalo korenine. Ko je sv. Avguštin razlagal to priliko, je pripomnil: 'da so mnogi najprej ljuljka in zatem postanejo dobra pšenica' ter dodal 'če teh, ko so bili hudobni, ne bi potrpežljivo trpeli, ne bi prišli do hvalevredne spremembe' (Quaest. septend. in Ev. sec. Matth., 12, 4: PL 35, 1371).

Dragi prijatelji, Knjiga modrosti, iz katere je današnje prvo berilo, nakaže to razsežnost božanskega Bitja: 'Zakaj razen tebe ni boga, ki bi skrbel za vse... Počelo pravičnosti je namreč tvoja moč in to, da vsemu gospoduješ, stori, da vsemu prizanašaš' (Mdr 12,13.16). Psalm 86 to potrjuje: 'Zakaj ti, Gospod, si dober in odpuščaš, ti si poln dobrote do vseh, ki te kličejo' (Ps 86,5). Če smo torej otroci tako velikega in dobrega Očeta, iščimo, da mu bomo podobni! To je bil namreč namen Jezusovega pridiganja, saj je namreč rekel tistim, ki so ga poslušali: 'Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče' (Mt 5,48). Z zaupanjem se obrnimo na Marijo, naj nam pomaga, da bomo zvesto hodili za Jezusom ter tako živeli kot resnični Božji otroci.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, nedelja, 20. julij 2014
Evangeljska prilika o ljuljki in pšenici je v središču današnjega evangelija. Ta kratka pripoved, s katero je Jezus množicam oznanjal Božje kraljestvo, je precej kompleksna in se je ne razume takoj, saj obravnava problem zla v svetu in poudarja Božjo potrpežljivost (Mt 13,24-30.36-43).

Prizor se odvija na neki njivi, kjer gospodar poseje dobro seme. Ponoči pride njegov sovražnik in zaseje ljuljko. Izraz »ljuljka« v hebrejščini izhaja iz istega korena kot ime »Satan« in opozarja na koncept razdeljenosti. Vsi vemo, da hudič seje razprtije: vedno si prizadeva ločiti osebe, družine, narode, ljudstva. Služabniki želijo ljuljko takoj izpuliti, a gospodar jim to prepreči z obrazložitvijo: »Da morda med pobiranjem ljuljke ne izpulite z njo vred tudi pšenice.« (Mt 13,29) Vemo namreč, da je ljuljka, ko raste, zelo podobna dobremu semenu in zato obstaja nevarnost, da bi ju zamenjali.

Nauk prilike je dvojen. Predvsem govori, da zlo, ki je na svetu, ne prihaja od Boga, ampak njegovega sovražnika, hudiča. Ta pride ponoči, v temi, v zmedi. Je prekanjen: zlo je zasejal sredi dobrega. Tako je nam, ljudem, nemogoče ločiti ju natančno; toda Bog bo na koncu to lahko storil: »On si vzame čas.«

Tu pa pridemo do druge teme, ki jo vsebuje današnja prilika. To je nasprotje med nepotrpežljivostjo služabnikov in potrpežljivim čakanjem lastnika njive, ki predstavlja Boga. Nam se včasih zelo mudi soditi, klasificirati, postavljati dobre sem, slabe tja... Toda Bog zna čakati. On gleda na »njivo« življenja vsake osebe s potrpežljivostjo in usmiljenjem. Veliko bolje od nas vidi umazanijo in zlo. A vidi tudi poganjke dobrega in čaka v zaupanju, da bodo dozoreli. Bog je potrpežljiv, zna čakati. Naš Bog je potrpežljiv oče, ki nas vedno čaka. Če pridemo k njemu, nam vedno odpusti. Drža gospodarja je drža upanja, utemeljenega na gotovosti, da zlo nima ne prve ne zadnje besede. Še več, zahvaljujoč temu potrpežljivemu upanju Boga ljuljka, torej hudobno srce z veliko grehi, na koncu lahko postane dobro seme.

Toda pozor: evangeljska potrpežljivost ni ravnodušnost do zla; ne sme se mešati med dobrim in zlim! Ko se Gospodov učenec sooča z ljuljko, prisotno v svetu, je poklican posnemati Božjo potrpežljivost, gojiti upanje s pomočjo neomajnega zaupanja v končno zmago dobrega, to je Boga. Na koncu bo zlo namreč odstranjeno. Ob času žetve, to je sodbe, bodo žanjci izpolnili naročilo gospodarja in ljuljko ločili, da bi jo sežgali. Tistega dne poslednje žetve bo sodnik Jezus, On, ki je posejal dobro seme v svetu in ki je sam postal seme, umrl in vstal. Na koncu bomo vsi sojeni z istim merilom, s katerim smo sodili sami. Isto usmiljenje, ki smo ga sami imeli do drugih, bo uporabljeno tudi za nas.

Prosimo Marijo, našo Mater, naj nam pomaga rasti v potrpežljivosti, upanju in usmiljenju do vseh bratov.

Angel Gospodov, nedelja, 23. julij 2017
Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangeljski odlomek prinaša tri prilike, s katerimi je Jezus govoril množicam o nebeškem kraljestvu. Ustavil se bom pri prvi, tisti o dobri pšenici in o ljuljki, ki opisuje problem zla v svetu in poudari Božjo potrpežljivost (prim. Mt 13,24-30.36-43). Kako potrpežljiv je Bog! Vsak lahko to reče: »Kako potrpežljiv je Bog z mano!« Pripoved se odvija na njivi z dvema nasprotnima si protagonistoma. Na eni strani je gospodar njive, ki seje dobro seme, na drugi pa sovražnik, ki prestavlja Satana in seje zel.

Sčasoma je med pšenico začela rasti tudi ljuljka. Pred tem dejstvom imajo gospodar in njegovi služabniki drugačno držo. Služabniki bi radi posredovali tako, da bi izpulili ljuljko, a gospodarja skrbi le, da bo rešena pšenica, zato se zoperstavi rekoč: »Da morda med pobiranjem ljuljke ne izpulite z njo vred tudi pšenice« (v. 29). S to podobo nam je Jezus povedal, da sta na tem svetu dobro in zlo tako prepletena, da ju je nemogoče ločiti ter izruvati vse zlo. Samo Bog to lahko stori, in bo to storil med poslednjo sodbo. S svojimi dvoumnostmi ter s svojim zapletenim značajem je to sedanje stanje njiva za svobodo, za svobodo kristjanov, na kateri se izvaja težavno razločevanje med dobrim in zlom.

Na tej njivi v velikem zaupanju Bogu in v njegovo previdnost gre torej za združitev dveh, na videz nasprotnih drž: odločitve in potrpežljivosti. Odločitev, da hočemo biti dobra pšenica, z vsemi svojimi močmi in se torej distancirati do hudiča in njegovega zapeljevanja. Potrpežljivost pa pomeni, dati prednost Cerkvi, ki je kot kvas v testu in ki se ne boji umazati se z umivanjem (krstnih) oblačil svojih otrok, kot pa Cerkvi 'čistih', ki predčasno hoče soditi, kdo je v Božjem kraljestvu in kdo ne.

Gospod, ki je učlovečena Modrost, nam danes pomaga razumeti, da dobrega in zla ne moremo poistovetiti z določenimi področji ali z določenimi skupinami ljudi, ti so dobri, ti so zli. Pove nam namreč, da meja med dobrim in zlim gre skozi srce vsakega človeka, gre skozi srce vsakega od nas. Vsi smo grešniki. Mi prihaja hotenje, da bi vas vprašal: »Kdor ni grešnik naj dvigne roko.« Nihče ni dvignil. Vsi smo grešniki. Jezus Kristus nas je s svojo smrtjo na križu ter s svojim vstajenjem osvobodil sužnosti greha in nam dal milost, da gremo naprej po poti novega življenja. Poleg krsta pa nam je dal tudi spoved, kajti vedno potrebujemo, da so nam odpuščeni naši grehi. Gledati vedno in samo zlo, ki je zunaj nas, pomeni, da nočemo priznati greha, ki je tudi v nas.

Jezus nas pa tudi poučuje, da na drugačen način gledamo na njivo sveta, da opazujemo resničnost. Poklicani smo naučiti se Božjega časa, ki ni naš čas in tudi njegovega 'pogleda', da po zaslugi blagodejnega vpliva trepetajočega pričakovanja, to kar je bilo ljuljka, ali se je zdelo, da je ljuljka, lahko postane dober izdelek. To je spreobrnjenje, to je pogled upanja!

Naj nam Devica Marija pomaga, da bomo v resničnosti, ki nas obdaja, razbrali ne le umazanijo in zlo, ampak tudi dobro in lepo, da bomo razkrinkali Satanovo delo, predvsem pa da bomo zaupali Bogu, ki zgodovini daje rast.

Angel Gospodov, nedelja, 19. julij 2020
Dragi bratje in sestre, dober dan! V današnjem evangeliju (prim. Mt 13,24-43) ponovno srečamo Jezusa, ki skuša nagovarjati množice s prilikami o nebeškem kraljestvu. Ustavil se bom le pri prvi, tisti o ljuljki, preko katere nam Jezus da spoznati Božjo potrpežljivost in nam tako odpre srce za upanje.

Jezus pripoveduje, da je na njivi, kjer je bilo posejano dobro seme, vzklila tudi ljuljka. Gre za besedo, ki je skupna za vse škodljive rastline, ki izčrpavajo zemljo. (Med nami lahko rečemo, da še danes teren uničujejo številni herbicidi in pesticidi, ki konec koncev uničujejo tako rastline in zemljo kot zdravje.) To je za med oklepaje.

Služabniki so šli torej do gospodarja, da bi izvedeli, od kod je prišla ljuljka in on jim je odgovoril: »Sovražen človek je to storil!« (v. 28). Mi smo namreč sejali samo dobro seme! Oni, služabniki, bi hoteli iti takoj populiti ljuljko, ki tam raste. Toda gospodar pravi ne, ker bi tvegali, da se ob plevelu – ljuljki – populi tudi pšenica. Potrebno je počakati do setve, kajti šele takrat bosta ločeni in ljuljka bo sežgana. Gre za razumno pripoved.

V tej priliki lahko vidimo pogled na zgodovino. Poleg Boga, gospodarja njive, ki vedno seje samo dobro seme, je tudi sovražnik, ki seje ljuljko, da bi oviral rast pšenice. Gospodar deluje odkrito pri belem dnevu in njegov namen je obilna žetev, medtem ko drugi, nasprotnik, izkoristi temo noči in deluje iz zavisti, da bi oviral in vse uničil. Nasprotnik, ki ga omenja Jezus, ima ime, je hudič, ki je že po imenu Božji nasprotnik. Njegova namera je oviranje dela zveličanja, oziroma delati tako, da bi nebeško kraljestvo ovirali krivični delavci, sejalci pohujšanja. Dejansko dobro seme in ljuljka ne predstavljata abstraktnega dobrega in zla, ne, temveč nas človeška bitja, ki lahko hodimo za Bogom ali pa za hudičem. Večkrat smo slišali, da je družina, ki je živela v miru, začela z »vojnami«, zavistjo... V četrti, ki je živela v miru, se začnejo dogajati strašne stvari. Mi običajno rečemo: »Nekdo je prišel in je zasejal ljuljko« ali pa »ta oseba tiste družine s svojimi govoricami seje ljuljko«. Vedno gre za sejanje zla, ki uničuje. To vedno počne hudič ali pa naša skušnjava, ko pademo skušnjavo, da bi z govoricami uničili druge.

Namen služabnikov je, da bi takoj izločiti zlo, torej hudobne osebe, toda gospodar je modrejši, vidi veliko dlje, saj morajo ti znati počakati, kajti prenašanje preizkušenj in nasprotovanj je del krščanske poklicanosti. Jasno, zlo je potrebno zavračati, toda zlobni so osebe, do katerih je potrebno biti potrpežljiv. Ne gre za dvolično tolerantnost, ki skriva v sebi dvoumnost, temveč pravičnost, ki je omiljena z usmiljenjem. Če je Jezus prišel iskati grešnike prej kot pravične in ozdravljati bolne prej kot zdrave (prim. Mt 9,12-13), mora biti delovanje nas, njegovih učencev namenjena, ne k odpravljanju hudobnih, temveč k njihovemu reševanju. In tukaj je potrebna potrpežljivost.

Današnji evangelij predstavlja dva načina delovanja in poseljevanja zgodovine. Na eni strani je gospodarjev pogled, ki vidi daleč, na drugi pa pogled služabnikov, ki vidijo problem. Služabnikom je pri srcu njiva brez plevela, gospodarju pa je pri srcu dobra pšenica. Gospod nas vabi, da bi prevzeli njegov pogled, ki je usmerjen na dobro pšenico in jo zna ohranjati tudi sredi plevela. Ne sodeluje dobro z Bogom, kdor išče omejenosti in napake drugih, temveč kdor zna prepoznati dobro, ki v tišini raste na njivi Cerkve in zgodovine ter ga obdeluje vse do zrelosti. Tedaj bo Bog in samo On nagradil dobre in kaznoval zlobne.

Devica Marija naj nam pomaga razumeti in posnemati Božjo potrpežljivost, ki hoče, da se nihče od njegovih otrok ne bi izgubil, saj On jih ljubi z ljubeznijo Očeta.