Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 2. nedeljo med letom
1Sam 3,3-10.19
Božja svetilka še ni ugasnila in Samuel je spal v Gospodovem svetišču, kjer je bila Božja skrinja. Tedaj je Gospod poklical Samuela. »Tukaj sem,« je rekel. Tekel je k Éliju in rekel: »Tukaj sem, kajti klical si me.« »Nisem klical,« je rekel, »vrni se, spi!« Šel je in zaspal. Gospod pa je spet poklical Samuela. Samuel je vstal, šel k Éliju in rekel: »Tukaj sem, kajti klical si me.« »Nisem klical, moj sin,« je rekel, »vrni se, spi!« Samuel namreč še ni poznal Gospoda in Gospodova beseda se mu še ni razodela. Gospod pa je spet, tretjič, poklical Samuela. Vstal je, šel k Éliju in rekel: »Tukaj sem, kajti klical si me.« Tedaj je Éli spoznal, da Gospod kliče dečka. In Éli je rekel Samuelu: »Pojdi, spi! In če te bo poklical, reci: ›Govôri, Gospod, kajti tvoj hlapec posluša.‹« In Samuel je šel ter zaspal na svojem prostoru. Tedaj je prišel Gospod, se ustavil in zaklical kakor prej: »Samuel, Samuel!« Samuel je rekel: »Govôri, kajti tvoj hlapec posluša.«
Samuel pa je rastel in Gospod je bil z njim in ni pustil, da bi katera od njegovih besed padla na tla.
1 Kor 6,13-15.17-20
Jedi so za trebuh in trebuh je za jedi; Bog pa bo tega kakor one napravil nepotrebne. Telo pa ni za nečistost, ampak za Gospoda, in Gospod je za telo. Bog pa je obudil Gospoda, kakor bo obudil tudi nas s svojo močjo. Mar ne veste, da so vaša telesa Kristusovi udje? Ali naj torej vzamem Kristusove ude in jih naredim za ude nečistnice? Naj se to ne zgodi!
Tisti pa, ki se druži z Gospodom, je z njim en duh. Bežite pred nečistostjo. Vsak greh, ki ga človek stori, je zunaj telesa; tisti pa, ki nečistuje, greši proti lastnemu telesu. Ali mar ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki je v vas in da ga imate od Boga in da niste sami svoji? Odkupljeni ste bili namreč za visoko ceno: proslavite torej Boga v svojem telesu.
Jn 1,35-42
Naslednji dan je Janez spet stal tam in še dva izmed njegovih učencev. Ozrl se je na Jezusa, ki je šel mimo, in rekel: »Glejte, Jagnje Božje!« Tista dva učenca sta slišala, kar je rekel, in šla za Jezusom. Jezus pa se je obrnil, in ko je videl, da gresta za njim, jima je rekel: »Kaj iščeta?« Rekla sta mu: »Rabi (kar v prevodu pomeni učitelj), kje stanuješ?« Rekel jima je: »Pridita in bosta videla.« Šla sta torej in videla, kje stanuje, ter ostala pri njem tisti dan. Bilo je okrog desete ure. Eden izmed dveh, ki sta slišala Janezove besede in šla za Jezusom, je bil Andrej, brat Simona Petra. Ta je najprej našel svojega brata Simona in mu rekel: »Našli smo Mesija« (kar v prevodu pomeni Kristus). Privedel ga je k Jezusu. Jezus se je ozrl nanj in rekel: »Ti si Simon, Janezov sin. Imenoval se boš Kefa«, kar pomeni Peter.
Razlaga cerkvenih očetov
Sveti Avguštin v Izpovedih glede vprašanja: Kje stanuješ?, pravi: »Kje sem te torej našel, da sem te spoznal? Saj te še ni bilo v mojem spominu, preden sem te spoznal! Kjer sem te torej našel, da sem te spoznal? Kje drugje kot v tebi nad menoj« « (X, 26). »Pozno sem te vzljubil, Lepota večno davna, večno nova, pozno sem te vzljubil. In glej, bil si v meni, in jaz sem bil zunaj in tam sem te iskal, nelep sem se gnal za lepimi stvarmi, ki si jih ti ustvaril. Z menoj si bil, jaz ne s teboj. Daleč od tebe so me držale stvari, ki sploh ne bi bivale, če ne bi v tebi bivale. Vabil si in klical – in prebil si mojo gluhoto. Bliskal in žarel si – in pregnal si mojo slepoto. Okusil sem te – in sem te lačen in žejen. Dotaknil si se me – in zagôrel sem po tvojem miru« (X, 27). Sv. Ciril Aleksandrijski pa o Andreju po srečanju z Jezusom pravi, da je Petru le z nekaj besedami razkril veliko skrivnost, ko je rekel: 'Našli smo Kristusa', to je 'skriti zaklad na njivi' oziroma 'dragoceni biser', kot je v evangeljskih pridigah.
Misli Benedikta XVI.
S prejšnjo nedeljo, ko smo obhajali Gospodov krst, se je v bogoslužnem letu začelo obdobje, ki ga imenujemo čas med letom. Lepota tega časa je v tem, da nas vabi živeti v vsakdanjem življenju pot svetosti, to je pot vere in prijateljstva z Jezusom, v katerem odkrivamo ter ga ponovno odkrivamo kot Učitelja in Gospoda, kot Pot, Resnico in Življenje za človeka. Na to namiguje v današnjem bogoslužju Janezov evangelij, ki nam predstavi prvo Jezusovo srečanje z nekaterimi, ki bodo postali apostoli. Ti so bili namreč učenci Janeza Krstnika in ravno on jim je pokazal na Jezusa, ko ga je, po krstu v Jordanu, predstavil kot 'Božje Jagnje' (Jn 1,36). Dva od njegovih učencev sta šla za Mesijo, ki ju je vprašal: »Kaj iščeta?« Vprašala sta ga: »Rabi (kar v prevodu pomeni učitelj), kje stanuješ?« Jezus jima je odgovoril: »Pridita in bosta videla«. S tem ju je povabil, naj gresta za njim in nekaj časa ostaneta pri njem. Po nekaj urah pri Jezusu sta bila tako prevzeta, da je takoj eden od njiju, Andrej, šel do svojega brata Petra in mu rekel: »Našli smo Mesija«. Dve besedi sta tu še posebej pomenljivi: 'iskati' in 'najti' (Jn 1, 35-42).
Iz tega današnjega evangeljskega odlomka lahko izluščimo ta dva glagola ter potegnemo iz tega temeljno vodilo letošnjega leta, za katero želimo, da bo čas, v katerem bomo obnovili našo duhovno pot z Jezusom v veselju iskanja in v nenehnem najdevanju. Resnično veselje je namreč v odnosu z Njim, ki smo ga srečali, hodili za njim, ga spoznali in ljubili v nenehni napetosti razuma in srca. Kristjanu zadostuje, da je Kristusov učenec. Prijateljstvo z Učiteljem zagotavlja duši globok mir ter vedrino tudi v temnih trenutkih ter v težkih preizkušnjah. Ko se vera soočiti z temnimi nočmi, v katerih se več ne 'vidi' ter ne 'sliši' Božje navzočnosti, takrat nam prijateljstvo z Jezusom zagotavlja, da nas v resnici nič ne more ločiti od njegove ljubezni (prim. Rim 8,39).
Iskati in najti Kristusa, ki je neusahljivi vir resnice in življenja. Tako nas Božja beseda vabi, da na začetku tega novega leta ponovno stopimo po nikdar končani poti vere. Tudi mi recimo Jezusu: »Učitelj, kje stanuješ?« in On nam bo odgovoril: »Pridite in boste videli«. Za vernika je to vedno nenehno iskanje in novo odkrivanje. Kajti Kristus je isti včeraj, danes in vedno, toda mi, svet, zgodovina, nikoli nismo isti in zato nam prihaja naproti, da bi nam podaril svoje občestvo in polnost življenja. Prosimo Devico Marijo, naj nam pomaga hoditi za Jezusom, da bomo vsak dan okušali veselje ob vedno večjem pronicanju v njegovo skrivnost.
Angel Gospodov, 15. januar 2012
V svetopisemskih berilih današnje 2. nedelje med letom je v ospredju tematika poklicanosti. V evangeliju je Jezusova poklicanost prvih učencev, medtem ko je v prvem berilu poklicanost preroka Samuela. Obe pripovedi prikažeta pomembnost osebe, ki opravlja vlogo posrednika ter tako pomaga poklicanim osebam prepoznati Božji glas in mu slediti. V Samuelovem primeru je to Éli, duhovnik v svetišču v Šilu, kjer so najprej hranili skrinjo zaveze, preden so jo prenesli v Jeruzalem. Neke noči je Samuel, ki je bil takrat še deček in je od mladih nog živel v služenju templju, trikrat zapored slišal med spanjem klic ter stekel k Éliju. Toda ni ga on klical. Tretjič je Éli razumel in je rekel Samuelu: »In če te bo še poklical, reci: 'Govôri, Gospod, kajti tvoj hlapec posluša'« (1Sam 3,9).Tako se je zgodilo in od takrat se je Samuel naučil prepoznati Božje besede ter je postal njegov zvesti prerok. V primeru Jezusovih učencev pa je posrednik Janez Krstnik. Dejansko je imel Janez velik krog učencev in med njimi sta bila tudi dvakrat po dva brata, Simon in Andrej, Jakob in Janez, ki so bili ribiči iz Galileje. Ravno dvema izmed teh je Krstnik pokazal na Jezusa in sicer dan po njegovem krstu v reki Jordan. Pokazal je naj z besedami: 'Glejte, Jagnje Božje!' (Jn 1,36), kar je enako, kot bi rekel: Glejte Mesija. In ta dva sta šla za Jezusom ter dolgo ostala z Njim ter se tako prepričala, da je res Kristus. Takoj sta to povedala drugim in tako se je oblikovalo prvo jedro, iz katerega je pozneje nastal zbor apostolov.
V luči teh dveh besedil bi želel poudariti odločilno vlogo duhovnega voditelja na poti vere ter še posebej pri odgovoru na poklicanost za posebno posvetitev službi Bogu in njegovemu ljudstvu. Krščanska vera, sama po sebi, predpostavlja oznanilo in pričevanje. Ta obstaja ravno v sprejetju vesele novice, da je Jezus iz Nazareta umrl in vstal ter, da je Bog. Tako tudi klic, hoditi bolj od blizu za Jezusom, v odpovedi ustvariti si svojo lastno družino, da bi se lahko posvetil veliki družini Cerkvi, gre preko pričevanja in predloga, kakšnega 'starejšega brata', običajno je to duhovnik. Pri tem pa nikakor ne smemo pozabili na temeljno vlogo staršev, ki s svojo pristno in veselo vero ter z njuno zakonsko ljubeznijo, kažejo svojim otrokom, da je lepo in možno graditi vse življenje na Božji ljubezni.
Dragi prijatelji, prosimo Devico Marijo za vse vzgojitelje, posebej še za duhovnike in starše, da se bodo zavedali pomembnosti svoje duhovne vloge, da bodo spodbujali mlade ne samo pri človeški rasti, temveč tudi pri odgovoru na Božji klic, da bodo ti lahko rekli: »Govôri, Gospod, kajti tvoj hlapec posluša«.
Misli papeža Frančiška
Angel Gospodov, nedelja, 14. januar 2018Dragi bratje in sestre, dober dan! Kakor praznik razglašenja in Jezusovega krsta, tako tudi današnji evangeljski odlomek (prim. Jn 1,35-42) predlaga temo Gospodovega razodetja. Tokrat je Janez Krstnik, ki ga nakaže svojim učencem kot »Jagnje Božje« (v. 36) in jih tako povabil, naj gredo za Njim.
Evangeljska pripoved nakaže bistvene značilnosti poteka poti učencev vseh časov, tudi nas, ki se začne z Jezusovim vprašanjem, namenjenim dvema učencema, ki sta spodbujena po Janezu Krstniku, šla za njim: »Kaj iščeta?« (v. 38). To je isto vprašanje, ki ga je Vstali na velikonočno jutro postavil Mariji Magdaleni: »Žena, koga iščeš?« (Jn 20,15). Vsakdo od nas kot človeško bitje išče: išče srečo, išče ljubezen, dobro in polno življenje. Bog Oče nam je dal vse to v svojem Sinu Jezusu.
Pri tem iskanju je temeljnega pomena vloga resničnega pričevalca, torej osebe, ki je osebno prehodil pot in srečal Gospoda. V evangeliju je tak pričevalec Janez Krstnik. Zaradi tega lahko usmeri učenca k Jezusu, ki ju je vključil v novo izkušnjo, rekoč: »Pridita in bosta videla« (v. 39). In ta dva nista več mogla pozabiti lepoto tega srečanja do te mere, da je evangelist omenil celo uro: »Bilo je okrog četrte ure popoldne« (v. 39). Samo osebno srečanje z Jezusom porodi pot vere in učenčevo hojo za Njim. Lahko imamo številne izkušnje, uresničimo toliko stvari, vzpostavimo odnose z veliko ljudi, vendar pa samo srečanje z Jezusom, tisto uro, ki jo pozna Bog, lahko da poln smisel našemu življenju ter napravi naše projekte in pobude rodovitne.
Ne zadostuje ustvariti si Božjo podobo na tem, kar smo slišali, potrebno je začeti iskati božanskega Učitelja in iti k Njemu tam, kjer prebiva. Vprašanje učencev Jezusu: »Kje stanuješ?« (v. 38), ima močan duhovni pomen, saj izraža željo po vedenju, kje stanuje Učitelj, da bi lahko bili z Njim. Življenje iz vere je v želji, biti z Gospodom in je torej nenehno iskanje kraja, kjer On stanuje. To pomeni, da smo torej poklicani prerasti samoumevno religioznost iz navade ter poživiti srečanje z Jezusom v molitvi, v premišljevanju Božje Besede in udeležbo pri zakramentih, da bi bili z Njim in bi po Njem, po njegovi pomoči in milosti obrodili sadove. Iskati Jezusa, srečati Jezusa in hoditi za Jezusom. To je torej pot: iskati Jezusa, srečati Jezusa in hoditi za Jezusom.
Naj nas Devica Marija podpira pri tem namenu, da bi hodili za Jezusom, šli in bili z Njim tam, kjer stanuje, prisluhnili njegovi Besedi življenja, se pridružili Njemu, ki odjemlje greh sveta in bi v Njem ponovno našli upanje in duhovni zagon.
Jezus ne odgovori: »Stanujem v Kafarnaumu ali v Nazaretu«, ampak pravi: »Pridita in bosta videla« (v. 39). To ni vizitka za obisk, ampak povabilo na srečanje. Ta dva sta šla za njim in tisto popoldne ostala pri Njem. Ni težko si ju predstavljati sedeča, kako postavljata vprašanja in predvsem kako ga poslušata in čutiti, kako se srce vedno bolj ogreva za učitelja, ki govori. Zaznata lepoto besed, ki odgovarjajo na njihovo največje upanje. In naenkrat odkrijeta, da medtem ko se dela večer, v njima, v njihovem srcu razganja luč, ki jo lahko samo Bog podari. Stvar, ki pritegne pozornost je, da eden izmed njiju sedemdeset let zatem ali morda še več zapiše v evangeliju, da je bilo okoli četrte ure popoldne. Zapisal je uro. To je nekaj, kar nam da misliti. Vsako pristno srečanje z Jezusom ostane v živem spominu. Nikoli se ga ne pozabi. Toliko srečanj in ti jih pozabiš. Toda resnično srečanje z Jezusom za vedno ostane. In ta dva sta se po tolikih letih spominjala tudi ure. Nista mogla pozabiti tega tako srečnega srečanja, tako polnega, ki jima je spremenil življenje.
Ko gresta ven od tega srečanja in se vrneta k svojim bratom, to veselje, ta luč, bruha iz njunih src kakor narasla reka. Eden od teh dveh, Andrej, reče svojemu bratu Simonu, ki ga bo Jezus imenoval Peter, ko ga bo srečal: »Našli smo Mesija« (v. 14). Ven sta šla gotova, da je Jezus Mesija, prepričana.
Za trenutek se ustavimo pri tej izkušnji srečanja s Kristusom, ki kliče, da bi bili z njim. Vsak klic Boga je pobuda njegove ljubezni. Vedno je On, ki da pobudo. On je, ki te kliče. Bog kliče v življenje, kliče k veri in kliče v poseben stan življenja: »Hočem te tukaj«. Prvi klic Boga je v življenje, s katerim nas oblikuje kot osebe, je posamičen klic, saj Bog ne počne stvari serijsko. Potem nas Bog kliče k veri ter da postanemo del njegove družine kot Božji otroci. In končno Bog kliče v poseben življenjski stan, da podarimo sami sebe na poti zakona, duhovništva ali posvečenega življenja. Različni so načini uresničitve načrta Boga, ki ga ima On za vsakega od nas, ki pa je vedno načrt ljubezni. Bog vedno kliče. Največje veselje vsakega vernika je odgovoriti na ta klic, ponuditi sebe vsega v službo Bogu in bratom.
Bratje in sestre, pred Gospodovim klicem, ki lahko pride do nas na tisoče načinov, tudi preko oseb, srečnih ali žalostnih dogodkov, je lahko naša drža odklonilna, saj se nam zdi, da je v nasprotju z našimi hrepenenji, ali pa je strah, saj ga imamo za preveč zahtevnega, »ne bom zmogel, bolje ne, bolje je bolj mirno življenje in Bog naj bo tam in jaz tukaj«. Toda Božji klic je vedno ljubezen. Iskati moramo ljubezen, ki je za vsakim klicem in nanj se odgovori samo z ljubeznijo. Jezik odgovora na klic, ki izhaja iz ljubezni, je samo ljubezen. Na začetku je srečanje, je srečanje z Jezusom, ki nam govori o Očetu, nam predstavi njegovo ljubezen. Tedaj se tudi v nas spontano porodi želja, da jo posredujemo osebam, ki jih imamo radi: »Srečal sem Ljubezen, srečal sem Mesija, srečal sem Boga, srečal sem Jezusa«, »našel sem smisel svojega življenja«. Z eno besedo: »Našel sem Boga.«
Devica Marija naj nam pomaga, da bomo iz svojega življenja napravili hvalno pesem Bogu kot odgovor na njegov klic in kot ponižno in veselo izpolnitev njegove volje.
Toda zapomnimo si to. Za vsakega od nas je bil v življenju trenutek, ko je Bog postal močneje navzoč s klicem. Spomnimo se ga. Pojdimo nazaj k temu trenutku, da nas spominjanje tega trenutka vedno prenavlja v srečanju z Jezusom.
