Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za praznik Spreobrnjenje apostola Pavla
Apd 22,3-16
»Jaz sem Jud, rojen v Tarzu v Kilikiji, odrasel pa sem v tem mestu. Ob Gamálielovih nogah sem se natančno poučil o postavi naših očetov. Bil sem vnet za Boga, tako kot ste danes vi vsi. Smrtno sem preganjal to Pot: moške in ženske sem vklepal v verige in metal v ječo. Véliki duhovnik in vse starešinstvo lahko potrdijo, da govorim resnico. Od njih sem prejel pismo za brate v Damasku, kamor sem šel, da bi tudi tamkajšnje vernike prignal v Jeruzalem, kjer naj bi bili kaznovani.«
Med potjo pa, ko sem se že bližal Damasku, se mi je zgodilo tole. Okoli poldneva me je nenadoma zaslepila močna luč z neba. Padel sem na tla in zaslišal glas, ki mi je rekel: »Savel, Savel! Zakaj me preganjaš?« Vprašal sem: »Kdo si, Gospod?« In rekel mi je: »Jaz sem Jezus Nazarečan, ki ga ti preganjaš«. Moji spremljevalci so resda videli svetlobo, niso pa slišali glasu, ki je govoril z mano. Vprašal sem: ›Kaj naj naredim, Gospod?‹ Gospod pa mi je vêlel: ›Vstani in pojdi v Damask! Tam boš izvedel vse, kar ti je treba storiti!‹ Zaradi blišča te svetlobe nisem nič videl, zato so me morali spremljevalci voditi za roko, dokler nisem prišel v Damask.
V Damasku je živel neki Ananija, pobožen mož, ki se je držal postave in za katerega so pričevali vsi tamkajšnji Judje. Prišel je k meni, se ustavil pred menoj in rekel: ›Brat Savel, spreglej!‹ In tisti hip sem ga zagledal. Nato je rekel: ›Bog naših očetov te je izbral, da spoznaš njegovo voljo in da vidiš Pravičnega in slišiš glas iz njegovih ust, da boš pred vsemi ljudmi pričal zanj, kaj si videl in slišal. In kaj še čakaš zdaj? Vstani in daj se krstiti! Operi se svojih grehov in kliči njegovo ime!‹
Mr 16,15-18
Rekel jim je: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu! Kdor bo veroval in bo krščen, bo zveličan, kdor pa ne bo veroval, bo obsojen. Tiste pa, ki bodo verovali, bodo spremljala ta znamenja: v mojem imenu bodo izganjali hude duhove, govorili nove jezike, z rokami dvigali kače, in če bodo kaj strupenega izpili, jim ne bo škodovalo. Na bolnike bodo polagali roke in ti bodo ozdraveli.«
Razlaga cerkvenih očetov
Apd 22,3-16
Sv. Janez Krizostom pravi: »Pavel želi predstaviti, kako veliko gorečnost je imel v češčenju Boga in kako je bil že od vsega začetka pozoren do postave. Vse to pa razodene zato, da bi dokazal, kako je bil primoran pridigati evangelij in sicer ne po človeški volji, temveč po božanski moči in tako pokazal na svojo vztrajnost, pozornost in voljo do učenja. Te besede je namreč izrekel, da bi bile v dobrobit njegovim poslušalcem, ki pa so v resnici bile prava obtožba, a k sreči njegovi poslušalci niso bili kakor kamni, saj so s pozornostjo poslušali njegove besede. Iz svoje izkušnje je Pavel vse učil, da je zaslužil biti vreden ljubezni ter voden po poti resnice.«
Origen pravi: »Vedeti moramo, da je v evangelij vključeno vsako dobro delo narejeno Jezusu in se tudi Njemu pripisuje vse tisto, kar je bilo storjeno njim, ki so zatem postali njegovi učenci. Zato je vsako dobro delo, ki ga storimo svojemu bližnjemu že vključeno v evangelij, kakor tudi to, da kdor izda Jezusove učence posledično izda Jezusa. Sv. Efrem Sirski pa pravi, da je »naš Gospod s ponižnostjo govoril od zgoraj, da bi voditelji njegove Cerkve prav tako ponižno govorili.«
Mr 16,15-1
Sv. Hieronim pravi: »Potem ko jim je izročil povzetek krščanskega nauka, ki je izražen v obliki krsta, vstali Gospod zaukaže svojim učencem, naj gredo po svetu.« Sv. Janez Krizostom pa pravi: »Z vstajenjem je bila Jezusu, potem ko je bil ponižan, povrnjena slava, ki mu pripada. Jezus vabi svoje učence, naj ne gledajo na sedanje nevarnosti, temveč na večne dobrine, ki jih bodo dobili. Obljublja jim tudi, da bo z njimi ter z vsemi tistimi, ki bodo hodili za njegovim naukom.«
Misli Benedikta XVI.
Benedikt XVI. je katehezo med splošno avdienco 3. septembra 2008 posvetil doživetju svetega Pavla na poti v Damask, torej tistemu doživetju, ki ga običajno imenujemo njegovo spreobrnjenje.
Prav na poti v Damask je namreč v začetku tridesetih let 1. stoletja prišlo do odločilnega trenutka v Pavlovem življenju, in sicer po nekem obdobju, v katerem je preganjal Cerkev. O tem so pisali veliko in seveda pod različnimi vidiki. Gotovo je, da se je tam zgodil preobrat, še več, padec, ki je postavil na glavo njegovo gledanje. Povsem nepričakovano je tedaj začel Pavel gledati na vse, kar je dotlej zanj predstavljalo najvišji ideal in tako rekoč bistvo njegovega bivanja, kot na 'izgubo' in 'nesnago' (prim. Flp 3,7-8). Kaj se je zgodilo?
O tem imamo dve vrsti virov. Prvi in najbolj znani vir so poročila izpod Lukovega peresa, ki v Apostolskih delih trikrat poroča o tem dogodku (prim. 9,1-9; 22,3-21; 26,4-23). Povprečno izobraženi bralec je morda v skušnjavi, da vse preveč obstane pri nekaterih podrobnostih, kot so: svetloba z neba, padec na tla, glas, ki ga kliče, novo stanje slepote, ozdravitev, kakor da bi padle luskine z oči, in post. Toda vse te podrobnosti se nanašajo na središče dogajanja: vstali Kristus se prikaže kot žareča svetloba in spregovori Savlu, spremeni njegovo mišljenje in življenje. Sijaj Vstalega ga oslepi: tako tudi na zunaj postane očitno to, kar je bila njegova notranja resničnost, njegova slepota za resnico, za luč, za Kristusa. Nato pa njegova dokončna privolitev Kristusu v krstu spet odpre njegove oči, da zares vidi.
To spreobrnjenje je resnična prenovitev, ki je spremenila vsa njegova merila. Zdaj more reči, da je vse, kar je bilo prej zanj bistveno in osnovno, postalo 'nesnaga'. Ni več 'zasluga', marveč 'izguba', ker odslej velja samo življenje v Kristusu.
Vseeno ne smemo misliti, da je bil Pavel na ta način vklenjen v slepi dogodek. Res je prav nasprotno, ker je vstali Kristus luč resnice, luč Boga samega. To je razširilo njegovo srce, ga odprlo za vse. V tem trenutku ni izgubil prav ničesar tistega, kar je bilo dobrega in resničnega v njegovem življenju, v njegovi dediščini. Na novo je marveč razumel modrost, resnico, globino postave in prerokov ter si je vse to spet na novo prisvojil. Istočasno se je njegov razum odprl modrosti poganov. Ker se je z vsem srcem odprl Kristusu, je postal zmožen za obsežen dialog z vsemi, zmožen vsem postati vse. Tako je zares mogel biti apostol poganov.
Če sedaj vse to naobrnemo nase, se vprašajmo: kaj to pomeni za nas? To pomeni, da tudi za nas krščanstvo ni nobena nova filozofija ali nova morala. Kristjani smo samo tedaj, če srečamo Kristusa. Seveda se nam ne kaže tako neustavljivo in žareče, kakor je storil s Pavlom, da bi iz njega napravil apostola narodov. A tudi mi moremo srečati Kristusa v branju Svetega pisma, v molitvi, v bogoslužnem življenju Cerkve. Moremo se dotakniti Kristusovega srca in čutiti, da se on dotika našega srca. Šefe v tem osebnem odnosu do Kristusa, šele v tem srečanju z Vstalim resnično postajamo kristjani. In tako se odpira naš razum, odstira se nam vsa Kristusova modrost in vse bogastvo resnice.
Misli papeža Frančiška
Homilija, večernice 25. januar 2017
Srečanje s Kristusom na poti v Damask radikalno spremeni življenje svetega Pavla. Od tistega trenutka dalje smisel bivanja zanj ni več v zanašanju na lastne moči, da bi se skrupulozno držal postave, temveč v tem, da se z vso svojo osebo oprime zastonjske in nezaslužene Božje ljubezni, križanega in vstalega Jezusa Kristusa. Tako spozna vdor novega življenja, življenja v skladu z Duhom, v katerem, po moči vstalega Gospoda, izkusi odpuščanje, zaupanje ter tolažbo. In Pavel te novosti ne more zadržati zase: milost ga priganja, da oznanja veselo novico o ljubezni in spravi, ki ju Bog v Kristusu v polnosti podari človeštvu.
Za apostola narodov je sprava človeka z Bogom, katerega ambasador je postal (glej 2 Kor 5,20), »dar, ki prihaja od Kristusa«. To je jasno razvidno v besedilu iz Drugega pisma Korinčanom, iz katerega izhaja letošnja tema tedna molitve za enost kristjanov: Kristusova ljubezen nas priganja k spravi (glej 2 Kor 5,14-20). »Kristusova ljubezen«: ne gre za našo ljubezen do Kristusa, temveč za Kristusovo ljubezen do nas. Na isti način sprava, h kateri smo spodbujeni, ni le naša iniciativa: je predvsem sprava, ki jo Bog ponudi nam v Kristusu. Prej kot človeško naprezanje vernikov, ki si prizadevajo preseči svoje razdeljenosti, je zastonjski Božji dar. Učinek tega daru osebi, ki ji je odpuščeno in je ljubljena, pa je poklicanost k oznanjevanju evangelija sprave v besedah in dejanjih, k življenju in pričevanju o spravljenem bivanju.
S tega vidika se danes lahko vprašamo: »Kako oznanjati ta evangelij sprave po stoletjih razdeljenosti?« Pavel sam nam pomaga najti pot. Poudari, da se sprava v Kristusu »ne more zgoditi brez daritve«. Jezus je dal svoje življenje, ko je umrl za vse. Podobno so ambasadorji sprave poklicani dati življenje v njegovem imenu, ne živeti več sami zase, ampak Zanj, ki je umrl in vstal zanje (glej 2 Kor 5,14-15). Kakor uči Jezus, življenje resnično pridobimo le, kadar ga izgubimo zaradi njegove ljubezni (glej Lk 9,24). To je revolucija, ki jo je živel Pavel, pa tudi večna krščanska revolucija: ne živeti več sami zase, za lastne koristi in podobo, temveč po Kristusovi podobi, Zanj in v skladu z Njim, z njegovo ljubeznijo in v njegovi ljubezni.
Za Cerkev in vsako krščansko veroizpoved je to povabilo, da se ne bi opirali na programe, preračunavanje in prednosti, da se ne bi zanašali na trenutne priložnosti in modo, ampak da bi pot vedno iskali gledajoč Gospodov križ: »Naš program življenja je tam.« Obenem pa je tudi povabilo, da bi šli ven iz vsake osame, da bi presegli skušnjavo avtoreferenčnosti, ki prepreči, da bi doumeli tisto, kar Sveti Duh izvršuje onstran lastnega prostora. Pristna sprava med kristjani se bo lahko uresničila, ko bomo znali prepoznati darove drug drugih in se bomo zmožni s ponižnostjo in krotkostjo učiti drug od drugih, ne da bi pričakovali, do se bodo drugi najprej učili od nas.
Če živimo ta »umreti sami zase« za Jezusa, je naš stari način življenja odrinjen v preteklost. In kakor se je zgodilo sv. Pavlu vstopimo v novo obliko bivanja in občestva. Z njim lahko rečemo: »Staro je minilo« (2 Kor 5,17). Gledati nazaj pomaga in je nujno za očiščevanje spomina. Toda »fiksirati« se na preteklost, zadrževati se ob spominjanju doživetih in storjenih krivic ter soditi z zgolj človeškimi merili, lahko ohromi in prepreči, da bi živeli sedanjost. Božja Beseda nas opogumlja, da bi iz spomina jemali moč, da bi se spominjali dobrega, prejetega od Gospoda; toda od nas zahteva tudi, da preteklost pustimo za seboj in v sedanjosti hodimo za Jezusom ter živimo novo življenje v Njem. Dopustimo Njemu, ki vse dela novo (glej Raz 21,5), da nas usmeri k novi prihodnosti, odprti za upanje, ki ne razočara, prihodnosti, v kateri bo mogoče preseči razdeljenosti in bodo verniki, prenovljeni v ljubezni, v polnosti in vidno složni.
Homilija, večernice 25. januar 2023
Pravkar smo prisluhnili Božji Besedi, ki je zaznamovala ta teden molitve za edinost kristjanov. Gre za močne besede, tako močne, da bi se lahko zdele neprimerne, medtem ko se veselimo, da smo se zbrali kot bratje in sestre v Kristusu ter skupaj obhajamo slovesno bogoslužje v njegovo hvalo. Danes namreč ne manjka žalostnih in zaskrbljujočih novic, tako da bi se z veseljem odrekli »družbenim očitkom« v Svetem pismu! In vendar, če prisluhnemo nemirom časa, v katerem živimo, nas mora še toliko bolj zanimati tisto, zaradi česar trpi Gospod, za katerega živimo; in če smo se zbrali v njegovem imenu, ne moremo drugega kot postaviti njegovo Besedo v središče. Je preroška: Bog nas namreč prek Izaijevega glasu opominja in vabi k spremembi. Svarilo in sprememba sta besedi, iz katerih bi rad nocoj predlagal nekaj točk.
1. Svarilo. Ponovno prisluhnimo nekaterim božjim besedam: »Kadar se prihajate razkazovat pred moje obličje, [...] nehajte prinašati nevredne daritve; […] kadar iztegujete svoje roke, si zakrivam oči pred vami. Tudi če množite molitve, ne poslušam.« (Iz 1,12.13.15) Kaj vzbudi Gospodovo ogorčenje do te točke, da s tako jeznim tonom graja ljudstvo, ki ga tako zelo ljubi? Besedilo razkriva dva razloga. Najprej graja dejstvo, da se v njegovem templju, v njegovem imenu, ne izpolnjuje to, kar On želi: ne kadilo in daritev, ampak da se pomaga zatiranemu, da se prisoja pravica siroti, da se brani pravda vdove (prim. v. 17). V družbi v času preroka je bila razširjena težnja – ki je žal še vedno aktualna –, da so bogati in tisti, ki so prinašali veliko darov, veljali za blagoslovljene od Boga, revni pa so bili zaničevani. Toda to pomeni, da Gospoda popolnoma napačno razumemo. Jezus blagruje uboge (prim. Lk 6,20) in se v priliki o poslednji sodbi poistoveti z lačnimi, žejnimi, tujci, pomoči potrebnimi, bolnimi in jetniki (prim. Mt 25,35-36). To je torej prvi razlog za ogorčenje: Bog trpi, ko mi, ki se imamo za njegove vernike, dajemo prednost svojemu pogledu pred njegovim, sledimo zemeljskim sodbam namesto nebeškim; se zadovoljimo z zunanjimi obredi in ostanemo ravnodušni do tistih, za katere je Njemu najbolj mar. Lahko bi rekli, da je Bog žalosten zaradi našega ravnodušnega nerazumevanja.
Poleg tega pa je še drugi in težji vzrok, ki žali Najvišjega: bogoskrunsko nasilje. On pravi: »Ne prenesem zlagáne slovesnosti […] Vaše roke so polne krvi. […] Odstranite svoja hudobna dejanja izpred mojih oči, nehajte delati húdo« (Iz 1,13.15.16). Gospod je »razburjen« zaradi nasilja, storjenega nad Božjim templjem, ki je človek, medtem ko ga častijo v templjih, ki jih je ustvaril človek! Lahko si predstavljamo, kako trpi, ko mora biti priča vojnam in nasilnim dejanjem tistih, ki trdijo, da so kristjani. Na misel mi pride prizor, v katerem je neki svetnik protestiral proti krutosti kralja tako, da je v postnem času šel k njemu ter mu ponudil meso. Ko je vladar v imenu svoje vernosti to ogorčeno zavrnil, ga je Božji mož vprašal, zakaj ima pomisleke glede uživanja živalskega mesa, medtem ko pa se ni obotavljal, da bi usmrtil Božje otroke.
Bratje in sestre, to Gospodovo svarilo nam kot kristjanom in kot krščanskim veroizpovedim da veliko misliti. Rad bi zatrdil, da »ob današnjem razvoju duhovnosti in teologije ni več nobenega opravičila. Vendar se še vedno srečujemo s takimi, ki menijo, da jih njihova vera spodbuja ali vsaj opravičuje pri podpori različnih oblik ozkega in nasilnega nacionalizma, ksenofobičnega ravnanja, zaničevanja in celo trpinčenja drugačnih. Vera mora s humanizmom, ki navdihuje, ohranjati živ kritičen čut do teh nagnjenj in, če se začnejo krepiti, odločno posredovati« (Okrožnica Fratelli tutti, 86). Če hočemo, da po zgledu apostola Pavla Božja milost v nas ne bo prazna (prim. 1 Kor 15,10), se moramo zoperstaviti vojni, nasilju in krivicam, kjer koli se prikradejo. Temo tega tedna molitve je izbrala skupina vernikov iz Minnesote, ki se zaveda krivic, ki so se v preteklosti dogajale domorodnim ljudstvom in Afroameričanom danes. Spričo različnih oblik zaničevanja in rasizma, spričo brezbrižnih nerazumevanj in bogoskrunskega nasilja nas Božja beseda opominja: »Učite se delati dobro, iščite pravico« (Iz 1,17). Ni dovolj namreč povedati, da zlo obstaja, ampak se mu je potrebno tudi odpovedati, preiti od zla k dobremu. Namen svarila je, da bi se mi spremenili.
2. Sprememba. Ko se ugotovi napake, Gospod zahteva, da se jih odpravi in po preroku pravi: »Umijte se, očistite se [...]. Nehajte delati hudo« (v. 16). In ker ve, da smo obteženi in kakor ohromljeni zaradi preštevilnih krivd, obljublja, da bo On tisti, ki bo opral naše grehe: »Pridite, pravdajmo se, govori Gospod: Če so vaši grehi rdeči kakor škrlat, bodo beli kakor sneg, če so rdeči kakor žamet, bodo beli kakor volna« (v. 18). Predragi, našega napačnega razumevanja Boga in nasilja, ki se skriva v nas, se ne moremo rešiti sami. Brez Boga, brez njegove milosti, nismo ozdravljeni svojega greha. Njegova milost je vir naše spremembe. Na to nas spominja življenje apostola Pavla, ki ga danes obhajamo. Sami ne zmoremo, z Bogom pa je vse mogoče; sami ne zmoremo, skupaj pa je mogoče. Gospod namreč od svojih zahteva, naj se spreobrnejo skupaj. Spreobrnjenje – ta beseda se velikokrat ponavlja in je ni vedno lahko razumeti – se zahteva od ljudstva, ima torej skupnostno, cerkveno dinamiko. Verjamemo torej, tudi naše ekumensko spreobrnjenje napreduje v kolikor prepoznamo, da potrebujemo milost, da potrebujemo isto usmiljenje: ko se bomo zavedali, da smo vsi v vsem odvisni od Boga, se bomo z njegovo pomočjo čutili in resnično bili »eno« (Jn 17,21), zares bratje.
Kako lepo je, da se v znamenju milosti Duha skupaj odpremo tej spremembi perspektive in ponovno odkrijemo, da so »vsi verniki, razkropljeni po svetu, v občestvu z drugimi v Svetem Duhu in tako – kot je zapisal sv. Janez Zlatousti – kdor je v Rimu ve, da so Indijci njegovi člani« (Lumen gentium, 13; In Io. hom. 65,1). Na tej poti občestva sem hvaležen, da toliko kristjanov različnih skupnosti in tradicij z udeležbo in zanimanjem spremlja sinodalno pot katoliške Cerkve, za katero upam, da bo postala vedno bolj ekumenska. Vendar ne pozabimo, da hoja skupaj in prepoznavanje sebe v občestvu drug z drugim v Svetem Duhu vključuje spremembo, rast, ki se lahko zgodi le, kot je zapisal Benedikt XVI., izhajajoč »iz notranjega srečanja z Bogom, srečanja, ki je postalo skupnost volje in sega prav do čustev. Tedaj se učim, da na drugega človeka ne gledam več s svojimi očmi in čustvi, ampak z vidika Jezusa Kristusa. Njegov prijatelj je moj prijatelj« (Okrožnica Bog je ljubezen, 18).
Naj nam apostol Pavel pomaga, da bi se spremenili, se spreobrnili. Naj nam izprosi nekaj svojega neuklonljivega poguma. Kajti na naši poti zlahka delamo za svojo skupino namesto za Božje kraljestvo, postanemo nepotrpežljivi, izgubimo upanje na tisti dan, v katerem se bodo »vsi kristjani v enem samem obhajanju evharistije znašli zbrani v tisti edinosti edine Cerkve, ki jo je Kristus od začetka dal svoji Cerkvi« (Dekr. Unitatis redintegratio, 4). Toda ravno zaradi tega dne položimo svoje zaupanje v Jezusa, ki je naša Pasha in naš mir: medtem ko molimo in ga častimo, On deluje. In tolaži nas to, kar je rekel Pavlu in kar lahko slišimo, da je namenjeno vsakemu izmed nas: »Dovolj ti je moja milost« (2 Kor 12,9).
Predragi, želel sem v bratskem duhu podeliti te misli, ki jih je v meni vzbudila Beseda, da bi se, opomnjeni od Boga, po njegovi milosti spreminjali in rasli v molitvi, služenju, dialogu in skupnem delu za tisto popolno enost, ki jo želi Kristus. Zdaj bi se vam rad iz srca zahvalil: izražam svojo hvaležnost njegovi eminenci metropolitu Polikarpu, predstavniku ekumenskega patriarhata; njegovi milosti Ianu Ernestu, osebnemu predstavniku canterburyjskega nadškofa v Rimu ter predstavnikom drugih prisotnih krščanskih skupnosti. Izražam svojo čutečo solidarnost s člani Vseukrajinskega sveta Cerkva, verskih skupnosti in organizacij. Pozdravljam pravoslavne in vzhodne pravoslavne študente, štipendiste Dikasterija za pospeševanje edinosti med kristjani ter študente iz Ekumenskega inštituta Bossey Svetovnega sveta Cerkva. Prisrčen bratski pozdrav tudi bratu Aloisu in bratom iz Taizéja, ki sodelujejo pri pripravi ekumenskega molitvenega bdenja, ki bo pred začetkom naslednjega zasedanja škofovske sinode. Vsi skupaj hodimo po poti, ki nam jo je zastavil Gospod, po poti edinosti.
