Duhovne misli Benedikta XVI. za god sv. Bonifacija
Dragi bratje in sestre, danes se bomo ustavili pri velikem misijonarju, ki je širil krščanstvo po srednji Evropi, sv. Bonifaciju, »apostolu Germanov«. Rodil se je v Wessexu okrog leta 675 in bil krščen kot Winfrid. Mlad je vstopil v samostan. Ker je bil zelo nadarjen, ga je čakala bleščeča kariera učenjaka. Ko je bil pri tridesetih posvečen v duhovnika, je začutil klic v apostolat med pogani na celini. Leta 716 se je z nekaj tovariši odpravil v Frizijo (današnjo Nizozemsko), a je zaradi nasprotovanj poskus evangelizacije propadel. Vrnil se je v domovino, dve leti zatem pa odšel v Rim. Papež Gregorij II. mu je, potem ko mu je nadel novo ime Bonifacij, z uradnimi pismi izročil poslanstvo, da oznanja evangelij med germanskimi ljudstvi. /.../
Po Bonifacijevi zaslugi in zaslugi njegovih menihov in nun – tudi ženske so imele zelo pomembno vlogo pri delu evangelizacije – je zacvetela tista človeška kultura, ki je ni mogoče ločiti od vere. Bonifacij nam je zapustil pomembna intelektualna dela: zbirko pisem, pri čemer se pastoralna pisma izmenjujejo z uradnimi in zasebnimi. Sestavil je razpravo Ars grammatica, v kateri razlaga latinski jezik. Pripisujejo mu tudi Ars metrica, uvod v pesnjenje, in več pesmi ter slednjič zbirko 15 govorov. /.../
Kakšno sporočilo lahko danes razberemo iz njegovega nauka in dejavnosti? Osrednje mesto ima božja beseda, ki jo je živel in razlagal v veri Cerkve vse do mučeništva. Tako strastno ga je prevzela božja beseda, da je čutil, kako jo mora nujno ponesti drugim. Druga značilnost Bonifacijevega življenja je njegovo zvesto občestvo z apostolskim sedežem, ki je bilo trdna opora njegovega misijonskega dela. V nekem pismu papežu Zahariju je trdil: »Nikoli ne neham vabiti in podrejati pokorščini apostolskemu sedežu tistih, ki hočejo ostati v katoliški veri in edinosti rimske Cerkve.« Ker je z Rimom povezal Anglijo, Germanijo in Francijo, je odločilno prispeval h krščanskim koreninam Evrope. Tretja Bonifacijeva značilnost pa je pospeševanje srečanja med rimsko-krščansko in germansko kulturo. Vedel je namreč, da je počlovečiti in evangelizirati kulturo sestavni del njegovega škofovskega poslanstva.
Pogumno Bonifacijevo pričevanje je vabilo vsem nam, da v svojem življenju sprejmemo božjo besedo kot temeljno oporno, da strastno ljubimo Cerkev, da se čutimo soodgovorne za njeno prihodnost, da si prizadevamo za njeno edinost okrog Petrovega naslednika. Obenem nas spominja, da krščanstvo, s tem ko spodbuja širjenje kulture, pospešuje človekov napredek. Od nas je torej odvisno, ali bomo dorasli tako dragoceni dediščini in jo bomo znali narediti rodovitno v korist prihodnjih rodov.
Vedno me navduši njegova izjemna gorečnost za evangelij. Pri štiridesetih letih odide iz lepega in plodnega meniškega življenja, da bi oznanjal evangelij preprostim, barbarom; pri osemdesetih gre znova v pokrajino, kjer sluti svoje mučeništvo. Ko primerjamo njegovo živo vero, njegovo gorečnost za evangelij z našo pogosto tako mlačno in birokratsko vero, vidimo, kaj nam je treba storiti in kako obnoviti svojo vero, da bi dali svojemu času v dar dragoceni biser evangelija.
