Duhovne misli Benedikta XVI. za god sv. Ireneja Lyonskega

Dragi bratje in sestre!
V katehezah o velikih ljudeh Cerkve prvih stoletij prihajamo danes do izjemne osebnosti sv. Ireneja Lyonskega. Življenjepisne podatke o njem zajemamo iz njegovega osebnega pričevanja, ki nam ga je zapisal Evzebij Cezarejski v peti knjigi Cerkvene zgodovine. Irenej se je rodil najverjetneje okrog leta 135–140 v Smirni (danes je to Izmir v Turčiji), kjer je še kot mladenič bil v šoli pri škofu Polikarpu, ki je bil učenec apostola Janeza. Ne vemo, kdaj se je preselil iz Male Azije v Galijo, gotovo pa se njegova selitev pokriva s prvimi koraki krščanske skupnosti v Lyonu. Tam najdemo Ireneja leta 177 vpisanega v zbor prezbiterjev. Prav tistega leta je bil tudi poslan v Rim kot nosilec pisma lyonske skupnosti papežu Elevteriju. Rimsko poslanstvo je umaknilo Ireneja pred preganjanjem Marka Avrelija, med katerim je bilo ubitih vsaj oseminštirideset mučencev, med njimi  tudi sam lyonski škof, devetdesetletni Potin, ki je v ječi zaradi krutega ravnanja z njim umrl. Ob vrnitvi je bil tako Irenej izvoljen za škofa tega mesta. Novi pastir se je povsem posvetil škofovski službi, ki jo je končal okrog leta 202–203, verjetno z mučeništvom.

Irenej je predvsem človek vere in pastir. Od Dobrega pastirja si je privzel čut za pravo mero, bogastvo nauka in misijonarsko gorečnost. Kot pisatelj si je zadal dvojni cilj: braniti pravi nauk pred napadi krivovercev in jasno razložiti verske resnice. Tema namenoma natančno ustrezata obe njegovi deli, ki sta nam ostali: pet knjig Zoper krivoverstva (Adversus haereses) in Razlaga apostolskega oznanila (Epideixis, ki jo lahko imenujemo najstarejši »katekizem krščanskega nauka«). Dejansko je Irenej prvoborec v boju proti krivoverstvom. Cerkev je v 2. stoletju ogrožal tako imenovani gnosticizem, nauk, ki je trdil, da je vera, kakor jo poučuje Cerkev, samo nekaj simboličnega za preprosteže, ki niso sposobni razumeti težkih reči; nasprotno pa naj bi uvedeni, intelektualci – poimenovali so se gnostiki – razumeli, kaj je za temi simboli in bi tako radi oblikovali elitistično, intelektualistično krščanstvo. Seveda se je to intelektualistično krščanstvo vedno bolj drobilo v razne tokove s pogosto čudnimi, vendar privlačnimi mislimi za mnoge. Skupna prvina tem različnim tokovom je bil dualizem. Zavračali so vero v edinega Boga, Očeta vseh, Stvarnika in Odrešenika človeka in sveta. Da bi razložili zlo na svetu, so trdili, da poleg dobrega Boga obstaja neko negativno počelo. To negativno počelo naj bi naredilo materialne stvari, skratka snov.

Trdno ukoreninjen v svetopisemskem nauku o stvarjenju je Irenej zavračal dualizem in gnostični pesimizem, ki je razvrednotil telesne resničnosti. Odločno je zagovarjal, da snov, telo, meso niso izvirno nič manj sveti kakor duh. Njegovo delo pa seže daleč onkraj golega zavračanja krivoverstva: lahko rečemo, da se izkaže kot prvi veliki teolog Cerkve, ki je ustvaril sistematično teologijo. Govori o teološkem sistemu, to je o notranji skladnosti vse vere. V središču njegovega nauka je vprašanje »pravila vere« (regula fidei) in njenega predajanja. Za Ireneja se »pravilo vere« dejansko pokriva z apostolsko veroizpovedjo in nam daje ključ za razlaganje evangelija. Apostolska veroizpoved (símbol), ki je nekakšen povzetek evangelija, nam pomaga razumeti, kaj pomeni evangelij, kako moramo brati sam evangelij.

Dejansko je evangelij, ki ga oznanja Irenej, evangelij, ki ga je prejel od Polikarpa, smirnskega škofa; Polikarpov evangelij pa sega do apostola Janeza, čigar učenec je bil Polikarp. In tako pravi nauk ni tisti, ki so si ga izmislili intelektualci mimo preproste vere Cerkve. Pravi evangelij je tisti, ki ga podajajo škofje, ki so ga prejeli od apostolov v nepretrgani verigi. Ti so učili samo tisto preprosto vero, ki je tudi resnična globina božjega razodetja. Tako – nam pravi Irenej – ni nobenega tajnega nauka, ki bi se skrival za splošno vero Cerkve. Ne obstaja nobeno višje krščanstvo za intelektualce. Vera, ki jo Cerkev javno izpoveduje, je skupna vera za vse. Samo ta vera je apostolska, prihaja od apostolov, to je od Jezusa in od Boga. Ko se kristjani oklenejo te vere, ki jo javno predajajo apostoli svojim naslednikom, morajo spoštovati, kar rečejo škofje, še posebej morajo upoštevati nauk rimske Cerkve, ki je najodličnejša in silno starodavna. Ta Cerkev ima zaradi svoje starodavnosti večjo apostolskost, dejansko izvira od stebrov apostolskega zbora, Petra in Pavla. Z rimsko Cerkvijo se morajo skladati vse druge Cerkve in v njej priznavati merilo pravega apostolskega izročila, edine vere, ki je skupna vsej Cerkvi. S takimi argumenti, ki smo jih tukaj le na kratko povzeli, Irenej že v temeljih zavrača predpostavke gnostikov, teh intelektualcev; predvsem nimajo v lasti resnice, ki bi bila višja od resnice običajne vere, saj tisto, kar govorijo oni, ni apostolskega izvora, ampak so si izmislili sami; kot drugo: resnica in odrešenje nista privilegij in monopol maloštevilnih, ampak ju lahko dosežejo vsi po oznanilu naslednikov apostolov, zlasti rimskega škofa. Še posebej se Irenej trudi – kakor vedno v polemiki s »tajnostnim« značajem gnostičnega izročila, ko opozarja na njegove mnogovrstne izpeljave, ki so si med seboj protislovne –, da bi prikazal pristen pojem apostolskega izročila, ki ga lahko povzamemo v treh točkah:

a) Apostolsko izročilo je »javno«, ne pa zasebno ali tajno. Ireneju se ne postavlja noben dvom, da je vsebina  vere, ki jo predaja Cerkev, prav tista, ki jo je ta sprejela od apostolov in od Jezusa, Božjega Sina. Drugega nauka od tega ni. Zato pa tistemu, ki hoče spoznati pravi nauk, zadošča, da spozna »izročilo, ki prihaja od apostolov, in vero, ki je oznanjena ljudem«: izročilo in vero, »ki sta prišla do nas po nasledstvu škofov« (Zoper krivoverstva 3,3,3–4). Tako se pokrivata nasledstvo škofov – osebno načelo in apostolsko izročilo – načelo nauka.

b) Apostolsko izročilo je »eno samo«. Medtem ko je gnosticizem razdeljen na mnoge sekte, pa je izročilo Cerkve eno samo v svojih temeljnih vsebinah, ki jih – kakor smo videli – Irenej poimenuje regula fidei (pravilo vere) ali regula veritatis (pravilo resnice). In ker je eno samo, ustvarja tudi edinost med ljudstvi, med raznimi kulturami, raznimi ljudstvi; gre za skupno vsebino kot resnico kljub različnosti jezikov in kultur. V prvi knjigi Zoper krivoverstva najdemo zelo dragocen Irenejev stavek: »Čeprav je Cerkev razsejana po vsem svetu, skrbno hrani [vero apostolov], kakor da bi bivala v eni sami hiši; enako veruje v te resnice, kakor da bi imela eno samo dušo in isto srce; v popolnem soglasju oznanja te resnice, jih uči in predaja, kakor da bi imela ena sama usta. Jeziki sveta so različni, moč izročila pa je ena sama in povsod ista. Cerkve, utemeljene v Germaniji, niso prejele niti ne predajajo neke druge vere; tudi ne tiste, utemeljene v Hispaniji ali med Kelti ali v vzhodnih deželah ali v Egiptu ali v Libiji ali v središču sveta« (1,10.1–2). Že v tem času – smo okoli leta 200 – se vidi vesoljnost Cerkve, njena katoliškost in združujoča moč resnice, ki zedinja te tako različne resničnosti od Germanije do Hispanije, Italije, Egipta in Libije v skupni resnici, ki nam jo je razodel Kristus.

c) Slednjič pa je apostolsko izročilo – kakor pravi on sam v grščini, v kateri je napisal svojo knjigo – »pnevmatično«, to je vódeno od Svetega Duha (grško se reče duhu pneuma). Ne gre torej za predajanje, ki bi bilo izročeno iznajdljivosti bolj ali manj veščih ljudi, ampak božjemu Duhu, ki zagotavlja zvestobo predajanju vere. To je »življenje« Cerkve, kar vedno osvežuje in pomlaja Cerkev, jo dela rodovitno v mnogoterih karizmah. Za Ireneja sta Cerkev in Duh neločljiva. V tretji knjigi Zoper krivoverstva še beremo: »To vero smo prejeli od Cerkve in jo ohranjamo v njej. Ta vera se po delovanju božjega Duha kakor dragocen zaklad, shranjen v dostojni posodi, vedno pomlaja in pomlaja tudi posodo, ki jo vsebuje … Kjer je Cerkev, tam je božji Duh; in kjer je božji Duh, tam je Cerkev in vsaka milost« (3,24,1).

Kakor vidimo, se Irenej ne omejuje zgolj na opredeljevanje pojma izročila. Izročilo, o katerem govori, je povsem nekaj drugega kakor tradicionalizem: je izročilo, ki ga vedno od znotraj poživlja Sveti Duh, ga oživlja in mu omogoča, da ga v Cerkvi pravilno razumejo. Ko Cerkev vztraja pri svojem poučevanju, predaja vero tako, da se pokaže, kakšna naj bo, to je »javna«, »samo ena«, »pnevmatična«, »duhovna«. Na osnovi vsake od teh značilnosti lahko izpeljemo koristno razločevanje glede pristnega predajanja vere v Cerkvi danes.

Bolj splošno gledano ima v Irenejevem nauku človek – telo in duša – trdno zasidrano dostojanstvo, ker ga je ustvaril Bog, ker je podoben Kristusu in ker ga Duh neprestano posvečuje. Ta nauk je nekakšna »glavna cesta«, ki vse ljudi dobre volje vodi k jasnemu spoznanju predmeta in meja v dialogu o vrednotah in daje vedno novega poleta misijonski dejavnosti Cerkve in silovitosti resnice, ki je vir vseh pravih vrednot na svetu.