Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 20. nedeljo med letom

Prg 9,1-6

Modrost si je sezidala hišo,
izklesala si je sedem stebrov,
zaklala je svojo živino,
zmešala svoje vino
in pogrnila svojo mizo.
Razposlala je svoje dekle
naj kličejo s povišanih krajev mesta:
»Kdo je preprost, naj pride sem!«
Kdor je nespameten, temu pravi:
»Pridite, jejte od mojega kruha,
pijte od vina, ki sem ga namešala.«
Zapustite neizkušene, da boste živeli,
stopajte pokončno po poti razumnosti.

Ef 5,15-20

Skrbno torej pazíte, kako živite, ne kot nemodri, ampak kot modri. Skrbno izrabljajte čas, kajti dnevi so hudi. Zato ne bodite nerazumni, ampak spoznajte, kaj je Gospodova volja. In ne opijanjajte se z vinom, v čemer je razbrzdanost, temveč naj vas napolnjuje Duh: nagovarjajte se s psalmi, s hvalnicami in z duhovnimi pesmimi, ko v svojem srcu prepevate in slavite Gospoda. V imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa se nenehoma zahvaljujte Bogu Očetu za vse.

Jn  6,51-58

Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.«

Judje so se tedaj med seboj prepirali in govorili: »Kako nam more ta dati svoje meso jesti?« Jezus jim je tedaj rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan. Kajti moje meso je resnična jed in moja kri resnična pijača. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem. Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene uživa, živel po meni. To je kruh, ki je prišel iz nebes; ne, kakršnega so jedli očetje in so pomrli: kdor jé ta kruh, bo živel vekomaj.«

Razlaga cerkvenih očetov

Spomnimo se tudi besed sv. Avguština, ki v svojih Izpovedih govori o večnem Logosu (Besedi) kot hrani za dušo. Ko postavlja v ospredje paradoksalni značaj te hrane, si sveti učitelj predstavlja, da sliši besede: »Kruh vélikih sem: zrasti, pa me boš užival. Vendar se ne bom jaz spremenil váte kakor se jed tvojega telesa, ne, ti se boš spreménil váme!« Dejansko ni evharistična hrana tista, ki se v nas spremeni, marveč smo mi tisti, ki nas ta hrana skrivnostno spremeni. Kristus nas hrani s tem, da nas sebi upodobi: »znotraj nas je«.

Avguštin nas v tej zvezi spominja, da je »daritev kristjanov v tem, da smo mnogi, vendar eno samo telo v Kristusu. Cerkev obnavlja to daritev v oltarnem zakramentu, ki ga verniki dobro poznajo in v katerem se jasno kaže, da je v tem, kar daruje, ona sama darovana«.

Misli Benedikta XVI.

Evangeljski odlomek današnje nedelje (prim. Jn 6,51-58), je zaključni del in višek Jezusovega govora v shodnici v Kafarnamumu, potem ko je dan prej dal jesti tisočim osebam od samo petih hlebov in dveh rib. Jezus z govorom razkriva pomen tega čudeža in sicer, da se je čas obljub dopolnil. Ko so ljudje poslušali ta govor, so razumeli, da Jezus ni takšen Mesija, ki bi hrepenel po zemeljskem prestolu. Ni iskal somišljenikov, da bi osvojil Jeruzalem, nasprotno, v sveto mesto je želel iti, da bi ga doletela usoda prerokov: dati življenje za Boga in za ljudstvo. Tisti hlebi, razlomljeni za tisoče oseb, niso hoteli povzročiti zmagoslavni pohod, temveč naznaniti žrtev križa, v kateri je Jezus postal telo in kri, darovano v odkupnino za življenje sveta. Jezus je torej imel ta govor, da bi razočaral množice, predvsem pa, da bi pri učencih spodbudil odločitev. Številni od njih od takrat naprej, niso več hodili za njim.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, nedelja, 19. avgust 2018
Dragi bratje in sestre, dober dan. Evangelij današnje nedelje (prim. Jn 6,51-58), nam približa drugi del Jezusovega govora v shodnici v Kafarnáumu, po tistem, ko je s petimi hlebi kruha in dvema ribama nasitil veliko množico ljudi. Jezus se je predstavil kot »živi kruh, ki je prišel iz nebes« (glej Jn 6,58), kot kruh, ki daje večno življenje. In dodal: »Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta« (Jn 6,51). Ta prehod je odločilen, saj pri poslušalcih zbudi reakcijo. Med seboj začnejo razpravljati: »Kako nam more ta dati svoje meso jesti?« (Jn 6,52). Ko znamenje razdeljenega kruha pride do svojega resničnega pomena, torej do darovanja sebe vse do žrtve, se pojavi nerazumevanje, pojavi se celo zavrnitev Njega, ki se ga je le malo prej hotelo nositi na ramenih. Spomnimo se, da se je Jezus moral skriti, kajti iz njega so hoteli narediti kralja.

Jezus nadaljuje: »Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi« (Jn 6,53). Tukaj se poleg mesa pojavi tudi kri. Meso in kri v svetopisemskem jeziku izražata konkretno človeštvo. Ljudje in tudi sami učence slutijo, da jih Jezus vabi, naj vstopijo v občestvo z Njim, naj »ga jedo«, njegovo človeškost, da bi z njim delili dar življenja za svet. To je vse kaj drugega kot zmage in slepila uspehov.

Ta kruh življenja, zakrament Kristusovega telesa in krvi, nam je zastonj podarjen pri evharistični gostiji. Ob oltarju najdemo to, kar nas duhovno nasiti in nas odžeja danes in za večnost. Vsakokrat ko se udeležimo svete maše, smo v določenem smislu v naprej deležni nebes na zemlji, kajti iz evharistične hrane, Jezusovega telesa in krvi, se učimo, kaj je večno življenje. Je živeti za Gospoda. 'Tisti, ki mene jé, bo živel po meni,' pravi Gospod (prim. Jn 16,57). Evharistija nas oblikuje, da ne bi živeli samo zase, ampak za Gospoda in za brate. Sreča in večnost življenja sta odvisni od naše sposobnosti, da evangeljsko ljubezen, ki jo prejmemo v evharistiji, naredimo rodovitno.

Kakor takrat, Jezus tudi danes ponavlja vsakemu med nami: »Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi« (Jn 6,53). Bratje in sestre, »ne gre za materialno hrano, ampak za živi in poživljajoči kruh, ki nam sporoča sámo življenje Boga. Da bi imeli to življenje, se je treba hraniti z evangelijem in ljubeznijo bratov. Pred Jezusovim povabilom, naj se hranimo z njegovim telesom in njegovo krvjo, bi lahko začutili potrebo, da razpravljamo in se upiramo, kot so to storili poslušalci, o čemer govori današnji evangelij. Do tega pride, ko z naporom oblikujemo svoje življenje po Jezusovem, delujemo v skladu z njegovimi načeli in ne v skladu z načeli sveta. Ko se hranimo s to hrano, lahko vstopimo v popolno uglašenost s Kristusom, z njegovimi čustvi, z njegovim obnašanjem. Zato je zelo pomembno iti k maši, kajti prejeti obhajilo pomeni prejeti živega Kristusa, ki nas spreminja od znotraj in nas pripravlja za nebesa.

Devica Marija naj podpira naš namen, da bi bili v občestvu z Jezusom Kristusom, ko se hranimo z njegovo evharistijo, da bi tako postali razlomljen kruh za brate.